Virus ptičje gripe je nastal v kokošjih farmah. Z iztrebki so hranili ribe v ribniku. Tam so se okužile vodne ptice. Pogosto je težko določiti začetek oziroma se nanj pozabi. Opažam, da se tudi v tem primeru ne poglabljamo v to. Če se je nekaj patološkega zgodilo v farmi puranov in od tam seva po vsem svetu, pomislim, da je očitno tam vzrok. Nekaj tam ni ok. Kaj bi lahko bilo? Kako da tako malo ljudem pride na misel, da bi morali nehati jesti ptice (meso)?
Razlog - da bi preprečili pandemijo. Samo zaradi tega. Sliši se banalno poenostvaljeno, ampak najbolj črnogledi znanstveniki omenjajo, da bi morda lahko pomenila zaton naše civilizacije.
Recimo ta hip večina ljudi na svetu neha jesti purane. Proizvodnja se ustavi. S purani, primernim za zakol, napolnijo zamrzovalne skrinje. Ni več prostora in tudi ni več smiselno, da bi s tem nadaljevali. Nihče jih itak ne kupuje. Ali jih bodo še gojili? Farma puranov obstaja zaradi nas. Hm, virus torej je nekako vzročno povezan z nami.
Vedno znova me preseneti, kako malo mojih znancev se zaveda, kje je konec niti puranjega zrezka. Začnem takole: predstavljaj si nit, ki je ta hip na tvojem krožniku, pripeta na puranji zrezek v slastni smetanovi omaki z gobicami, in jo zasleduj. To preprosto vajo iz vizualizacije je sposoben narediti že trileten otrok. Potujemo po niti v toplo ponev na štedilniku, v hladilnik, v vrečko iz trgovine, v belkasto osvetljeno polico (občutimo hlad, nekateri prav vidijo roke, ki se stegujejo, in slišijo glasove), v kartonske škatle (postaja nejasno), dostavni kombi, hrup s ceste, radio, cigaretni dim voznika, prerivanje, otopelost, ropot strojev . Od tu naprej običajno ne moremo. Subtilnejši zaznajo nemir, prestrašenost, zmedenost, tesnobo. Redki, ki dospejo do konca niti, težko pogledajo temu puranu v oči in v stegno. Kdor to zmore, ima vso pravico, da nadaljuje s kosilom.
Ptice simbolizirajo svobodo, z njim si zadnje čase delimo nebo, so pa tudi znanilke smrti. Saj je logično, svobodno se odločamo.
Spoznanje mora dozoreti. Človeka prisilijo k razmišljanju največkrat bolezni, nesreče, izguba delovnega mesta, smrt bližnjega, nevzdržni medsebojni odnosi. Občutek, da gre v njegovem življenju nekaj narobe, lahko traja zelo dolgo, pa vendar se zares začnemo spraševati šele takrat, ko smo zelo ogroženi. Zemlja ravno tako opozarja. Zemlja je tudi organizem. Ker se ne odzivamo sproti, nas resno opominja: nekaj je narobe, vaš organizem (zemlja) slabi, je napaden, treba mu je pomagati.
Napačne so misli. Razvoj prehiteva, duhovnost v najširšem smislu je šibka ali zamegljena. Smo sredi tega, da organizem resno zboli. To pomeni več stvari: da se bo morala (zavest) odločati (razum), ali se je pripravljena spremeniti. Tako kot na nivoju našega organizma, tudi Zemljino telo lahko okreva, možne so tudi čudežne ozdravitve, niso pa tako verjetne. Ne poslušamo. Saj mnogi slišijo, duhovne sile so pripravljene pomagati, precej vodnikov je prisotnih, vzpostavijo se mrežne povezave, velika odgovornost je na ljudeh, ki so prevodni zase in za sporočila, namenjena drugim. Ti morajo zelo resno vzeti to nalogo. Naj se povezujejo med seboj, naj se odrečejo želji po nadzorovanju informacij.
|
Duhovnost v praksi (1)
Prispeval/a: SIJAJ dne nedelja, 12. marec 2006 @ 21:30 CET
Duhovnost v praksi (1)
Prispeval/a: Pips dne nedelja, 12. marec 2006 @ 21:46 CET
Dalajlama je moral začeti jesti meso, drugače bi umrl.
Dedek je dočakal devetdeset let čisto zdrav. Nikoli ni obiskoval zdravnika. Vedno je rekel, da se najbolj naje, če si odreže kos kruha in špeha in zraven glavico čebule in pol litra jabolčnika.
je pa tudi nekaj zanimivo. Danes proizvajajo meso po tekočem traku, ljudje ga pojedo več kot včasih, ker je bil samo privilegij bolj premožnih. Poleg tega ljudje pojedo ogromno nezdravega konzerviranega mesa in podobnih sranj, pa se kljub temu življenska doba zvišuje.
Včasih je bilo veliko več vegičev kot danes, ker si ljudje mesa niso mogli privoščiti, pa je bila življenska doba nižja.
Kaj naj si potem mislimo o zdravi prehrani?