Tako kot povsod, je tudi področje duhovnosti zajela globalizacija. To se kaže v poplavi literature in posledično množini raznega pisanja, kar včasih deluje že kar malo smešno. Ko vsi doživljamo neke prebliske, odpirajo se nam neka vedenja in potem trobimo o tem en čez drugega.

Na hitro pogledano, bi rekel zmedeni časi v prebujajoči zavesti. Vendar, ko pogledaš skozi okno prebujajočo pomlad, vidiš, da zaradi tega v naravi ni nobene zmede. Je že vse tako kot mora biti.

Zavest se prebuja. O tem ni dvoma. Vendar čemu evforija. Opozarjam na nujnost zavedanja počasnosti razvoja zavesti, ker to pripomore k strpnosti. Tudi otrok shodi, pa naredi prve metre s kolesom, pa prve korake v samostojno življenje. Vse to so radostni trenutki, katere si z veseljem vtisneš v spomin tudi brez kakšne posebne evforije.

Malo za primerjavo si predstavljajte, da celotna evolucija zemeljske zavesti poteka po daljici dolgi 1 meter. Trenutno je vsa zemeljska zavest v enem centimetru, nekje na prvi tretjini te daljice. Tukaj ni bistvenega prehitevanja. Nekateri so pač samo v izvidnici, malenkost pred nami.

Moje mnenje je, da se Stvarnikova zavest širi od prapoka do prapoka, iz ene resničnosti v drugo. Energija zavesti je z vsako resničnostjo večja in pred vsakim naslednjim prapokom ima naš Stvarnik več«zraka« v pljučih. Impulz Življenja v novo resničnost je močnejši. Stvarnik »izdihne« svojo zavest v novo resničnost in se širi toliko časa, dokler mu v pljučih ne zmanjka zraka.

Potem se izdih obrne v vdih. To je točka Njegovega najvišjega izraza. To je največ kar je lahko v tem prapoku. In tudi vse kar je, bo takrat svoj najvišji izraz. Ko neha rasti On, neha rasti vse. Takrat se pričnejo obirati plodovi. Veličastje nove resničnosti. Ko bodo plodovi obrani pride zimsko spanje.

Ravno tako je z našimi življenji. Smo popotniki od ene resničnosti do druge. Vendar naši prapoki so še sila šibki in v bistvu niti še ne dihamo na svoja pljuča. Imamo zelo malo svojega zraka. Dihamo priklopljeni na umetna pljuča kolektivne zavesti.

V novo življenjsko resničnost se razširimo s pomočjo zraka iz pljuč kolektivne zavesti. In ta v glavnem določa točko našega širjenja do najvišjega izraza. Ki pa ni kaj prida daleč, zato se tudi resničnosti relativno hitro menjajo-življenja so kratka. Nimamo ravno bogate letine, pa še to samo na hitro poberemo nekaj plodov.

Nekateri posamezniki pa v času letine (ali že prej) dosežejo tako visoko zavedanje, da si želijo pobrati čim več plodov. Kajti bogata ozimnica jim omogoči preživeti zimo. In v naslednji pomladi se bodo morda že ločili od mresta jajčec (kolektivne zavesti) in postali samostojni paglavci.

Veliko se piše o zavesti. Trenutno je zelo aktualen pisatelj Eckhart Tolle, ki govori o življenju v tem trenutku ZDAJ. Da je ZDAJ, vse kar je in da je živeti v tem trenutku največja svoboda. Takrat smo najbližje svoji zavesti, oziroma zavesti Stvarnika.

Vendar je še vedno najtežje razumeti, kako izgleda zavedati se svoje zavesti. Morda bi si za primer lahko predstavljali, da ste se znašli sredi strašnega in uničujočega potresa. Vse okoli vas se ruši. Po nekaj minutah se čudežno živi znajdete sredi opustošenja.

Okoli vas ruševine, prah in tišina… Prestrašen ego in nagon po preživetju se umakneta. ZDAJ!!! Še preden začne delovati um! Kakšna je takrat vaša zavest? Čuječa…odprta…deviška…predana…ponižna…? Mirna…veličastna…ljubeča…sprejemajoča…? Nič od tega…?

Takrat ste to kar ste…svobodni vsega svojega miselnega balasta. Če ste že dosegli točko letine v tem življenju, potem ste takrat najvišji izraz svoje zavesti v tej resničnosti.

iztok.bravhar@siol.net