Ena izmed mnogih delitev med ljudmi je tudi ta, da nekateri v boga verjamejo in drugi ne.

Tisti prvi že tisočletja trdijo:«bog je« !, in drugi:«boga ni« !.

Ko vsaj malce bolj globoko pogledamo v take trditve, ni težko videti kako sta obe trditvi že vnaprej absurdni. Namreč tisti, ki trdijo, da v boga verjamejo le tega nikoli v resnici niso »videli« ali »doživeli«. Vse kar znajo povedati v zagovor, da bog obstaja so navedbe iz svetih knjig ali sklicevanje na tradicijo, na nepojasnjene pojave ali dogodke.

Taka njihova dokazovanja izhajajo iz dokončne nezmožnost, pojasniti obstoj in vso kompleksnost življenja nasploh, z racionalnimi pristopi.

K vsemu temu je potrebno prišteti še primarni strah pred smrtjo, vsajen globoko v človeku in s tem povezano izgubo smisla življenja.
Rezultat je goreče zagovarjanje nekakšne vrhovne avtoritete, ki ima vse tisto česar človeku primanjkuje, da bi bil resnično potešen in srečen.

Najbolj trdni zagovorniki take vere, si upanja v to božansko ne pustijo vzeti za nobeno ceno.
Seveda so skozi vso zgodovino to bili vzroki vojn, ter najbolj grobega zatiranja drugače mislečih…
In zakaj?
Le zato ker se v to nekaj kar slepo verjame.
Beseda »slepo« nikakor ni pretežka, saj je zgoraj opisano zakaj je temu natanko tako.

Kot rečeno so na drugi strani tisti, ki v obstoj boga preprosto ne verjamejo, kar je enako absurdno.
Namreč trditi, da bog ne obstaja le zato ker za njega ni dokazov ali ga sami niso videli, je enako neinteligentno kot pa v njega verjeti.

Ne ena, ne druga stran ne more svoje pozicije zagovarjati na osnovi dejstev, temveč zgolj na osnovi subjektivnega »prepričanja«.

Imeti prepričanja brez podlage v stvarnem, ter jih braniti za vsako ceno in velikokrat tudi z orožjem ali na škodo drugega, pa je nekaj izjemno neinteligentnega, neduhovnega, nazadnjaškega, ne progresivnega...

Tako kot vidim te reči se ljudje vsega tega premalo zavedamo, sicer ne bi še naprej vrteli podobnih ali celo povsem enakih vzorcev neplodnega dokazovanja v stilu: »bog je«!..., »boga ni« !,…

Le redko srečam koga, ki je teh delitev resnično osvobojen in živi v miru s samim seboj ter s celim svetom.

Namreč energija, ki je zaceljena in, ki ne deli je prav tista o kateri pridigajo mnogi, a njihova dejanja niti malo niso s tem usklajena.

V kolikor bi v sebi začutili zares globoko potrebo po koreniti spremembi in potrebo po novi kakovosti, po pravi radosti in sreči, se takih delitev ne bi oklepali, še manj pa bi zaradi njih ubijali življenja okrog sebe, v obliki drugače mislečih.

Premalo se zavedamo kaj sploh pomeni ubijanje.
Ubijanje je le ena od oblik nasilja, obstajajo pa mnoge subtilne oblike ubijanja, izražene skozi nestrpnosti vseh vrst.

Mnogim takim nestrpnostim v imenu praznih idealov, smo sami priče tudi tukaj na s.p.

Nasprotniki vere so namreč prav tako idealisti, kot zagovorniki vere.
Akcija in reakcija sta namreč dva dela iste celote.
Vezanost za eno ali drugo skrajnost, nujno pomeni neobjektinost ali pristranskost, popačeno videnje.

Zavedati se tega dejstva, pomeni popolnoma prenehati z vsemi delitvami, saj vidiš sebe v drugemu in obratno.
To tudi pomeni biti osvobojen idealov, ki v sebi nosijo seme nasilja.

Tako zavedanje prinese zaceljeno energijo, ki ne pripada, ki ni vezana, je tisto v kar nekateri slepo verjamejo in drugi zopet ne verjamejo.

Živeti to ali imeti le predstave o tem zaceljenem, sta dva popolnoma različna stanja.
Prvo je resnično in drugo zlagano.
Dejanja, ki izhajajo iz enega ali drugega stanja, se zato razlikujejo popolnoma.

Ko to stanje zaceljenosti enkrat resnično živiš, potem ne govoriš več o bogu na način vernika ali na način tistega, ki v njega ne verjame.
Osvobojen si od obeh.

Tako izjemno preprosto je to, a tako zelo težavno je do takega stanja priti.
Vse to le zaradi trdnega oklepanja, za začaran krog lastnih vezanosti in prepričanj.

Mirko Katalenič