Že stoletja je Perzija –Iran, osrednja dežela med arabskimi deželami islamskega sveta. Na zahodu pa velikokrat prezremo, da imajo razne arabske dežele popolnoma različno tradicijo in korenine. Do danes ohranjena perzijska mitologija in tradicija segajo prav do predislamskega obdobja.

Kdor išče tu sledove, dobi potrditev sledečega: Na splošno si ljudje prizadevajo ozavestiti svoje resnično poslanstvo. Ustrezno pričevanje v besedi, pisanju in upodobitvah najdemo povsod na zemeljski obli. Je kot zlata nit, ki povezuje iskalce vseh narodov in kulture vseh časov.

Tudi potem, ko se je v perzijsko arabski prostor razširil islam, so tu bili še dejavni tokovi vzgibi, ki so ponovno oživeli staro duhovno iransko dediščino. Povezali so se z notranjo dimenzijo islamskega nauka in so bili primerni za ta čas. Tako je bila zlata nit, če bi bilo treba, spet vzpostavljena in bi prišlo do povezave.

V 12.stletju je Perzijec po imenu Šihab ad – Din Vahya as – Auhrawadi ( 115-1192) na edinstven način povezal nauk Zaratustre in preostanek iz iranske pradavnine z grškim neoplatonizmom in hermetično modrostjo. Ustvarjal je iz teh virov, da bi naredil zanimivo njeno staro sporočilo, kajti oba ta dva tokova modrosti sta bila v njegovem obdobju zelo znana in cenjena. Pri njem najdemo tudi pripoved o gralu, le nekaj stavkov, toda ti vsebujejo v zelo mogočni podobi globoko resnico duhovnega nauka odrešitve. Da bi lahko razumeli njegovo delovanje in njegov nauk, se moramo vrniti precej daleč nazaj v iransko davnino.

Vsak Perzijec tudi danes pozna in občuduje kraljevo knjigo, Šah-nameh, ki jo je napisal okrog leta 1000 n.š. v približno 50.000 verzih velik pesnik po imenu Firdausi. V Iranu je tako pomembna kot Homerjeva Odisejada ali Dantejeva Božanska komedija na zahodu.Kraljeva knjiga je obsežen ep v verzih in pripoveduje na začetku o modrem vladarju iz pradavnine , ki je v deželi svetlobe vladal svetu s pravičnostjo, Jamshid četrti kralj pradavnine, je bil večji kot njegovi predhodniki.

O njem so pripovedovali, da je stal njegov prestol v zraku in, da je imel magično skodelo s sedmimi krogi, ki je prišla v perzijsko mistično pesnitev kot kelih Jamshid. Pozneje so jo imenovali tudi skodelo, ki odseva vesolje. Jamshid jo je ukradel zlu, ki je bilo očarano nad svojim delom in je govorilo: Na zemlji poznam le še sebe in kraljevi prestol še ni videl tako slavnega moža. Iz prestola ga je pahnil mladenič, ki je bil povezan s hudičem. Tako je prišel v svet neprestanega boja med dobrim in zlom, bojem med Iranom in Turanom.

Kralj Jamshid ni domislica islamskega pesnika Firdausija iz 11. stoletja n.š. Opis iranske davnine in prvih 17 kraljev v kraljevi knjigi se spominjajo na delo velikega modreca Zaratustre ( prib, 628.551 p.n.š,), ki je oznjanjal perzijskemu svetu monoteistični nauk Ahure Mazde in njegovega nasprotnika Arimana. Jamshid je isto kot Yima, ta prakralj v tradiciji Zaratustre, katerega korenine segajo prav do predzgodovine Indije.

Obdobje vladarja Yima je znano kot zlato obdobje, v katerem nista vladali bolezen in smrt. Bil je moder in pravičen knez, znan kot dober pastir. Število neumrljivih je pod njegovo vlado tako hitro naraščalo, da je sklenil trikrat povečati Zemljo. Demon Markuša je poslal veliko povodenj, ki sta ji sledila vroče poletje in velika suša. Le Ahura Mazda je lahko preprečil, da niso ljudje izumrli. Yimi je naložil, da zgradi podzemeljsko pribežališče, kjer so bili ljudje in živali varni in je bilo obilo vode,m dreves, cvetlic in sadja.

Zlato obdobje je minilo in Yima je postal umrljiv.

Beremo, da se mora Yima zahvaliti za ta polom ošabnosti. Odvrnil se je od Boga in lagal. Tedaj je minilo zlato obdobje. Yima je postal umrljivo bitje. Ker se je Yima lagal, s eje svetloba sijaja xvarnah, umaknila od njega, ki so jo po iranskem nazoru imeli vsi zakoniti kralji. Zaratustra pravi: Razsvetli se nebo, ki svetlo žari, ki sega preko tretjine do zemlje in okrog nje, prav kot dvor ter ima sidrišče v duhovnem svetu.

Ti miti iz pradavnine nam pripovedujejo o delu človekovega razvoja, ko je bil staro kraljevsko duhovništvo živo. Voditelji ljudi so bili kralji, ki so posedovali kelih Jamshid ali tudi svetlobo slave, bili so povezani z Božjim duhom in imeli so na zemlji nalogo zaščiti ljudi v urejenem in pravičnem svetovnem redu , da bi se lahko v njem razvijali. O tako kraljevski duhovščini nam ne pripovedujejo le perzijski, ampak tudi stari egipčanski miti.

Vrnimo se nazaj h kraljevski knjigi. Pri opisanih mitičnih bojev med Iranci in sovražnim Turanom naletimo na podobo, ki ima v našem iskanju sledov pomembno mesto: Kay Kosrou, osmi in zadnji kralj dinastije Kayanidov. Če si predstavljamo nekaj potez iz njegovega življenja, se kar sama vsili primerjava z legendo o gralu, ki jo poznajo na zahodu.

O njegovem starem očetu, iranskem kralju, zvemo, da seje v svoji zaslepljenosti povezal s kraljestvom demonov, ostal v njem ujet in je bil kaznovan s slepoto. Le zaradi junaka Rustama, ki je opravil sedmerno pot nevarnosti, se je kralj lahko vrnil na iranski prestol. Sedaj se je njegov sin boril proti Turanu, zaradi neugodnih okoliščin pa je pobegnil v Turan in se na koncu poročil s hčerjo turanskega kralja.

Kmalu za tem je zaradi izdaje izgubil življenje. Njegova žena Farangis je bila noseča in je po njegovi smrti rodila sina Kaya Kosroua. Ta uresničitev med Iranom in Turanom kaže, da sta bili v mističnem času Kaya Kosroua obe kraljestvi dobrega in zla že z mnogimi doživetji medebojno prepleteni. Tako je prišlo do rojstva kralja, ki je imel stara očeta v Iranu in Turanu.

Enako kot v zahodnih legendah o gralu so ga med čuvaji grala oslabili in potreboval je jasno dejanje, da bi kelih Jamshid, skodela s sedmimi krogi, ki zrcali vesolje, spet postal na zemlji dejaven. Otroštvo Kaya Kosroua je v nekaterih potezah podobno Parsifalovemu. Tudi Parsifalov oče je bil umorjen zaradi izdaje. Oba sta bila otroka princes in sta rasla v osamljenosti gozdov pri svoji materi. Že kot otroka ju je privlačilo viteštvo.

Ko je Kay Kosrou stopil prvič pred vladarja Turana, se je delal nevednega in ni dal vedeti, da pozna svoj izvor. Podobo je Parsifal izadel na kraljevem dvoru kot bedak, ki ne pozna svojega imena. Kay Kosrou je končno prispel v Iran, kjer ga je sprejel njegov stari oče in mu kmalu predal kraljevsko oblast. Sedaj je Kay Kosrou prisegel, da bo maščeval svojega zaradi izdaje umorjenega očeta in premagal hudobnega vladarja Turana.

Kay Kosrou in tudi Parsifal sta si postavilaq za cilj, da bosta spet vzpostavila prvotno stanje Božanske pravičnosti. V tej situaciji ponovno srečamo gral v staro iranskem kraljevskem epu: Iranski mladenič je padel v roke Turana. Da bi ga rešil, se je Kay Kosrou oblekel na novoletni dan v posebno oblačilo in si nataknil krono Kayanidov. Vzel je magično skodelo s sedmimi krogi, ki je zrcalila vesolje in je pokukal vanjo, da bi mladeniča našel v enem izmed sedmih področij.

Kmalu zatem je prišlo dokončne bitke proti Turanu. Kay Kosrou je turanskega kralja premagal in ta je pobegnil v svojo palačo. Po daljšem obleganju in ponovnem begu je Kay K osrou vladarja Turana umoril. Z a Iran se je s tem začelo 60 let dolgo obdobje svetlobe.
Na koncu svojega zemeljskega življenja je odšel Kay Kosrou v spremstvu osmih vitezov na visoko goro. P ozval je viteze, naj se zaradi snežnega viharja vrnejo. Trije vitezi so upoštevali njegov nasvet. Ostalih pet je nadaljevalo pot z njim, dokler niso prispeli do izvira. Tu se je kralj poslovil od vitezov, se okopal v vodi življenja in ga od tega trenutka niso več videli. Vitezi so ga še dolgo iskali in na koncu pomrli.

Perzijska legenda o skodeli s sedmimi krogi kaže veliko podobnost z legendo o gralu. Skodela je bila v povezavi s prvotno svetlobo, ki je za normalno človekovo zavest skrita in jo ogrožajo sile teme. V isti povezavi je govora v izročilu Zaratustre o Xvarnahu, svetlobi slave, ki pretvarja zemljo in podeljuje iranskemu vladarju dostojanstvo. Zoroastrična himna poroča, kako ta svetloba slave prenese drugega za drugim osem kraljev. Zadnji se imenuje Kavi Husravah, to je zorastrično ime za Kaya Kosroua. Tudi pri Zaratustri je osem kraljev dinastije kayanidov nosilec svetlobe. Število osem kraljev ( in tudi vitezov, ki so na koncu spremljali Kaya Kosroua) nam daje misliti na zahodno izročilo o Jožefu iz Arimatije, ki je prestregel v kelih Kristusovo kri. Imel je osem potomcev, ki so čuvali gral.

Ko smo spoznali nekatere staro iranske podobe legende o gralu, se vprašamo, na kakšen način je bila mitološka dediščina posredovana dalje. Kje lahko spet najdemo zlato nit? Ker ima vsako obdobje in vsaka kultura svojo govorico in svoja znamenja, imajo tudi ljudje vsakega obdobja drugačno nalogo in druge možnosti, da v postopku spreminjanja dosežejo svoj cilj. Zato je zelo zanimivo videti, da je v 12. stoletju dosegla legenda o gralu ne le na zahodu, ampak tudi v Perziji, preporod.

V perzijsko iranskem svetu se je teme o gralu loteval islamski gnostik Suhrawadi. Kot smo že omenili, je povezal Zaratustrovo, staro iransko, hermetično in grško znanje v sodobni, islamski izraz. Pri tem mu ni šlo le za čisto filozofski ali teološki nauk, ampak zato, da bi prenesel praktično izkušnjo iskalca resnice, ki na poti očiščenja pogleda v skledo s sedmimi krogi in se s tem poveže s višjim življenjem. Zato Suhrawadi v svojih legendah o gralu ne govori o duhovniku grala, ki kot namestnik stvarnika deluje za človeštvo, ampak o Stvarnikovem notranjem namestniku v vsakem človeku. (notranji namestnik v človeku samem).

V Suhrawadijevem času je bilo veliko simbolov, ki so opozarjali na deželo Svetlobe Božjega duha. Iz Zaratustrovega obdobja je bila prisotna bogata dediščina. Pa tudi obsežno Manijevo Kraljestvo svetlobe je še dolgo imelo vpliv v islamskem času. Manija so so sicer pozneje v islamskem svetu zažgali kot krivoverca, njegov nauk pa se je pogosto ujemal z naukom islamskih gnostikov. Manijeve himne in psalmi govorijo vedno znova o Božji deželi svetlobe, h kateri se mora človek podati iz teme minljivega tostranstva. Naslednji manihejski verzi nam jasno pokažejo, da je bil Mani blizu staro iranski modrosti, medtem ko se je hkrati imenoval apostol Jezusa Kristusa po Božji volji. Duh resnice je prišel in nas ločil od zmote sveta. Prinesel nam je zrcalo. Če pogledamo vanj, vidimo vesolje. Pokaže nam dva reda: red svetlobe in red teme. Red svetlobe prežema red teme. Vendar je red teme že od začetka ločen od reda svetlobe.

V 12. stoletju je Suhrawadi črpal iz tega vira in utemljil tok Ishrak, tok razsvetlitve ali bolj točno posvetitev jutranje zarje. Zapustil je zelo obsežno delo. Delno v arabskem, delno v perzijskem jeziku je pisal teološke razprave, pa tudi alegorične, hermetične pripovedi. Sam je na različnih krajih pojasnil, s katero duhovno tradicijo se čuti povezan, in vedno znova poudarjal, da ne gre za vedenje, ampak konkretno izkušnjo:
kar zadeva prijatelje poti,m preizkusijo v svoji duši svetlobo, ki jim pripravi izredno veliko veselje, medtem ko še stojijo v svojem zemeljskem življenju. Za začetnike je to bliskovita, bežna svetloba, za tiste na višji stopnji stalna svetloba. Kaj je ta temna luč zmožna, kakšno malo smrt povzroči; zadnji, ki jo je resnično poznal, je bil med Grki modri Platon in med Velikimi, katerih ime se je ohranilo v teku zgodovine: Hermes.

Suhrawadijeva pripoved o gralu je sestavljena iz majhnega števila stavkov. Pri svojih bralcih in učencih je predpostavljal, da poznajo mističnega kralja Kaya Kosrou in njegovo zgodbo.

Gral, zrcalo vesolja, je pripadal Kayu Kasrou. Vse, kar je hotel, je lahko prebral iz njega, uzreti skrite stvari in spoznati očitne reči. Rečeno je, da gral nahaja v ovoju iz usnja, narejen v koničasti obliki, da bi deset rešljivih vezi... Ko je nekoč želel Kay Kosrou videti neko nevidno stvar, je izročil ovoj strugarju. Ko so bili odprti vse njegove vezi, grala ni mogel videti. Ko pa jih je strugar v delavnici spet povezal, se je gral(spet ) videl.

Staro iranski motiv skodele , ki zrcali vesolje , lahko zasledujemo od mistične davnine do Manija. Iz Suhrawadijevih besed izhaja , da se je gral potopil v človekovo naravo zato, da bi ga rešil. Neumrljivo se je potopilo v umrljivo. Zemeljska narava je ovoj, katerem je gral prostovljno skrit, zvezan. V tem ovoju se mora prebuditi nova duša, da bi lahko sprejela duha. Kay Kosrou je v načelu že imel povezavo. Tako dolgo dokler se je mudil v svojem telesu, je bil gral viden ( v njegovem ovoju), to pomeni aktivno dejaven v zemeljski naravi. Kakor hitro se je osvobodil desetih vezi in se popolnoma obrnil k nevidnim stvarem, grala ni mogel več prepoznati. Zaiti v duhu pomeni zapustiti snovno.

V času, ko je bilo sonce v ravnovesju ( v času pomladnega enakonočja), je Kay Kosrou podržal gral proti soncu. Ko je nanj padla zelo moćna svetloba, so se v njem razodele vsa znamenja in podobe sveta. In sklenil je: Ko sem slišal od mojstra opis grala, sem sam postal gral sveta, zrcalna podoba jama. V gralu sveta, zrcalu, se spomnijo, vsak gral je ogenj, ki nas pusti umreti.

Suhrawadi vedno znova kaže, da mora človekov naravni jaz umreti, da se lahko rodi nova duša. Zaradi delovanja grala se nižje umakne višjemu. To je sporočilo človeštvu njegovega časa: lastno delovanje, mlastna sprememba. Suhrawadijev nauk je imel vpliv tudi po njegovi smrti. K življenju je poklical bratstvo Ishraqiyin, ki se je imenovalo po legendarnem Kayu Kosrou tudi Kosrawiyin. To bratstvo je obstajalo naprej še po njegovi smrti. Njegove sledi so vodile vse od 8. in 19. stoletja, pa celo do danes.

Konec

Miran Zupančič