Sredozemlje je bilo že od starega veka naprej stičišče evropskih, azijskih in afriških narodov. V začetku 15. stoletja postane Sredozemlje žarišče neprestanih sporov med krščansko Evropo in islamsko Azijo in Afriko (v tem času je bila cela severna Afrika pod vplivom Arabcev in islama). Trgovsko aktivni je bila le južna Evropa, Egipt in Magreb (severozahodna Afrika). Največji del trgovcev so predstavljali Benečani, kateri so imeli dobre odnose z muslimani.

V tem času so Portugalci in Španci osvojili Pirenejski polotok izpod arabskega jarma ter leta 1415 pregnali Arabce čez Gibraltar v Maroko. Od Arabcev so prevzeli mnenje, da je Afrika verjetno obkrožena z morjem, ter da južno od Sahare leži bogata država Gvineja, ki ni bila pod arabskim vplivom.

Te domneve so Portugalce, izkušene ribiče in mornarje, prepričale, da začno odkrivati njim neznana območja. Portugalce so pri njihovih načrtih podprla tudi italijanska mesta, ki niso bila pod vplivom Benečanov. Glavni namen Portugalcev je bil obpluti Afriko, priti Arabcem za hrbet in nato prevzeti trgovino na Indijskem oceanu. S tem bi Portugalska postala trgovsko bogata država, na osnovi česa bi širila svojo moč ter krščansko vero.

Odkrivanje Afriških obal

Glavni pobudnik odkrivanja afriških obal je bil portugalski princ Henrik Pomorščak (1394-1460). Le-ta je okoli sebe zbral najboljše astronome, kartografe in navigatorje ter izboljšal ladjevje in kompas. Mornarji pod njegovim pokroviteljstvom so leta 1418 pripluli do Madeire, leta 1436 do Rio del Oro in leta 1445 do Zelenega rta (Capo Verde, Cap Vert). S slednjim potovanjem se začne doba velikih odkritij.

V času pokroviteljstva Henrika Pomorščaka je bilo odkritih 4.000 km afriških obal in na zemljevide vnešenih 800 novih mest. Pomorščaki so se naučili izračunati geografsko širino po zvezdi severnici in poldnevni višini sonca. Ta spoznanja so omogočala varnejšo plovbo z boljšo orientacijo, kar je vlilo poguma številnim drugim pomorščakom.

Leta 1471 so Portugalci že obpluli Zlato obalo, že leta 1482 pa je pomorščak Diego Cao odkril ustje reke Kongo (Zaire) in obalo Angole. V tem času so Portugalci začeli ob obalah graditi številne utrdbe, ki so preprečevale ostalim Evropejcem, da bi postavili svoje postojanke. Nekatere izmed portugalskih postojank so začele trgovati s kraljevinami v notranjosti Afrike.

Leta 1488 je Portugalec Bartholomeo Diaz priplul do reke Great fish river, nato pa ob vrnitvi odkril najjužnejšo točko Afrike, katero je poimenoval Viharni rt, ki je kasneje dobil ime Rt dobrega upanja. To odkritje je v veliki meri potrdilo domnevo, da Afriko obliva morje.
 

V juliju 1497, pet let po odkritju Amerike, se je na potovanje odpravil pomorščak Vasco da Gama, ki je v začetku leta priplul na obale vzhodne Afrike, kjer je najel muslimanske pomorščake, ki so poznali Indijski ocean. Že 23 dni kasneje so pristali v Kalkuti - centru arabsko-indijske trgovine. S tem potovanjem je bila odkrita pomorska pot iz Evrope v Indijo.
 
  Čeprav je bil glavni interes Portugalcev trgovanje z Indijo, pa so sčasoma Portugalci začeli izkoriščati tudi vire, ki jih je imela Afrika.
 
  Trgovsko razvitim Benetkam in Egiptu ni bilo po godu hitro naraščanje moči Portugalcev, zato sta Egipt in Benetke pripravila napad, v katerem bi pregnali Portugalce iz Indijskega oceana. Napad je bil izveden leta 1509, vendar so Portugalci dosegli bleščečo zmago, s čimer je Portugalska zagospodarila na obalah Afrike od Senegala do Rdečega morja in tudi nad trgovino v zahodnem delu Indijskega oceana.
 
  Moč Portugalske so nekoliko zmanjšali otomanski Turki, ki so v Mali Aziji osnovali močno državo in leta 1517 osvojili Egipt. S tem so tudi dobili nadzor nad obalami severne in vzhodne Afrike. Po razpadu turške države so se v Sredozemlju pojavili številni muslimanski gusarji, ki so ropali krščanske ladje ali jih ugrabljali in zanje zahtevali visoke odkupnine.

Se nadaljuje

novice.svarog.org