Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Kip naj bi se premikal tudi pred slovensko osamosvojitveno vojno
Z Marijino kapelico z Županjih njiv, vasi v občini Kamnik, je povezanih veliko nenavadnih in navdihujočih zgodb. K njej so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zgrinjale množice ljudi, saj se je razširil glas o premikanju Marijinega kipa in čudežnih ozdravljenjih. V kronikah iz devetnajstega stoletja je zabeleženo, da se je kip premaknil malo pred velikim potresom v Ljubljani, pa pred izbruhoma obeh svetovnih vojn leta 1914 in pred letom 1941.

Marijin kip naj bi se premikal tudi pred slovensko osamosvojitveno vojno. Lani, ko so katastrofalne poplave razdejale vas, je ostala kapelica nedotaknjena. K njej še vedno romajo ljudje s prošnjami; da se mnogim tudi uresničijo, nam je na Marijin praznik 15. avgusta zaupala štiriinosemdesetletna Mara Mlakar, ki že več kot štirideset let skrbi za urejenost kapelice.

Kraj s kapelico je zaslovel, ko je leta 1988 mlad vaščan opazil premikanje Marijinega kipa. Vest se je razširila kot blisk in ljudje, ki so prihajali iz vse Slovenije, pa tudi tujine, so se gnetli pred kapelico, da bi videli premikanje kipa. Marija naj bi oznanjala slovensko osamosvojitveno vojno, ki je sledila tri leta zatem.

»Ko se je tole začelo, je bilo hudo, ker je majhen kraj, množice pa je bilo veliko. To je bilo 1988. leta in še kar nekaj časa po tem. Sama sem tak človek, da ne morem drugemu odreči. So prihajali tudi obiskovalci iz Avstrije, sem jih povabila notri v hišo. Enkrat jih je bilo kakih dvajset … Zadnji dve leti pa jih ne morem več gostiti,« pove Mara.

PROSILA ZA OZDRAVITEV
Med epidemijo je dobila kovidno pljučnico, zaradi katere je morala na zdravljenje v bolnišnico. Tam je preživela devetindvajset hudih dni, dve bolnici zraven nje sta umrli, v duhu se je tudi sama že poslavljala od življenja in rekla svoji pokojni sestri, ki je umrla pred letom dni, da se ji bo kmalu pridružila. Kot že velikokrat v življenju, se je tudi tokrat obrnila na Marijo in jo prosila za ozdravitev. Pri tem se je zaobljubila, da bo na svoje stroške prebelila Marijino kapelico. Tako se je tudi zgodilo. Ko se je vrnila domov, so ji pomagali njeni otroci:

»Lahko rečem, da imam zlate otroke. Jemala sem tudi tablete, še kak mesec sem potrebovala za okrevanje. Odkar mi je mož umrl, otroci pravijo, da ob nedeljah ne bom sama, in grem vedno k enemu na kosilo. Če si ti dober do svojih otrok, ti to pokažejo. Imam šest vnukov in devet pravnukov. Ko imam rojstni dan, jih je toliko, da jih povabim v gostilno, da se še tam malo poveselimo.«

Skrbništvo za kapelico je prevzela od svoje mame. Kip lurške Marije je leta 1906 pri lokalnem kiparju naročil veren vaščan. Sama osebno sicer ni videla, da bi se Marija kdaj premikala ali točila solze.

»Meni ni treba, da pokaže Marija, da joka. Jaz vem, da to obstaja in da mi je že velikokrat pomagalo. Veliko stvari se je dobro končalo, ker mi je Marija stala ob strani,« pripoveduje Mara, ki živi nedaleč stran od kapelice in z veliko ljubeznijo skrbi, da je okrašena in urejena. Vsak dan iz svežega cvetja naredi ikebano, ki v poletnem času hitro vene, sicer pa je Marijin kip obdan z lončnicami in svečami. Ko obišče kapelico, pri tem malo moli ali pa si v mislih zapoje kakšno cerkveno pesmico, »ker so tako lepa besedila«. Cerkvena pevka je že štiriinsedemdeset let in pravi, da jo petje »gor drži«.

»Veselim se že ob nedeljah, ko bomo spet peli. Zjutraj ob sedmi uri imamo mašo, to mi je v uteho. Sploh pa danes, ko je Marijin praznik, to je zame druga velika noč,« pove naša sogovornica, ki ji vera v življenju veliko pomeni. Te ni nikoli zatajila, tudi v času komunizma ne, njena družina je bila ves čas povezana z župnijo Stranje in tudi svoje otroke je vzgajala v krščanskem duhu.

VEČERNA VIDENJA
Govorice o kapelici s kipom Lurške Marije so v preteklosti pritegnile tudi številne radiesteziste, zdravilce, bioenergetike … Radiestezijske meritve so menda pokazale zelo močno sevanje v območju kapelice. To naj bi bilo celo močnejše kot v Medžugorju in Lurdu. Ponoči naj bi se vrednosti močno povečale in naj bi sevanje dosegalo celo 90.000 enot po Bovisu. Radiestezist in bioenergetik Stane Oblak je odkril, da se po sončevem zahodu sevanje poveča za tri- do štirikrat.

Domneval je, da v zemeljski skorji pod vasjo poteka proces nekakšnega odpiranja. Voda, ki teče pod krajem, je nabita z zdravilnim sevanjem, primerna pa je tudi sestava rudnin in kamenin. Podzemni tok vode ob trenju s kamninami oplemeniti kozmične žarke, ki se vračajo nazaj v vesolje. Veliko ljudi, ki je obiskovalo kapelico, je poročalo o izboljšanju počutja in ozdravitvah. Leta 1988 je prišel tudi pater Simon Ašič in Mari podaril svojo knjigo.

»Pater Ašič se je hotel prepričati, kaj je tu. Včasih je bil poleg kapelice vodnjak, iz katerega so črpali zdravilno vodo. Želel je preveriti zdravilnost vode, zato je zlezel v šterno. Notri so bile železne stopnice. Ko se je vrnil, je povedal, da so tam tako močne energije, da je mislil, da ne bo prišel ven.«

Zlasti močne energije naj bi bile pri kapelici takrat, ko je polna luna. Stane Oblak ji je pokazal, kje mora stati in si predstavljati, da vsrkava energijo. Opazila je, da če se dlje časa zadržuje pred kapelico, postane »matasta«. Oblak ji je svetoval, naj si, ko se vrne domov, umije roke pod mrzlo vodo. Več kot pol ure naj se obiskovalci ne bi zadrževali ob kapelici, srčni bolniki pa samo deset minut. Mara se spominja, da je soseda, ki je obnavljal kapelico, bolela rama in ji je rekel, da naslednji dan ne bo prišel. A naslednji dan ga je zagledala, kako obnavlja kapelico. Povedal ji je, da ga rama ne boli več.

IZ VOZIČKA SPET V GORE
Spominja se tudi alpinista Tomaža Humarja, ki ga je žena večkrat pripeljala na invalidskem vozičku, ko se je poškodoval pri delu na hiši. Verjel je, da mu bo Marija pomagala. Svoje telo moraš prepričati, da mu bo Marija pomagala. Tomaž je zares ozdravel, potem pa je prišel do konca v Himalaji.

Zanimivo je, da se je Tomažev znameniti sorodnik, župnik Jurij Humar s Primskovega, ki je zdravil z magnetizmom in s katerim je bil Tomaž duhovno povezan, rodil na Vodicah pri Mekinjah, ki so samo za streljaj oddaljene od Županjih njiv. Sam je pravil, da je zdravil s svojimi lastnimi živčnimi žarki, ko je svojo magnetično silo prenesel na živo bitje ali mrtvo snov.

Nosil je samo obleko iz platna, kajti suknena obleka mu je bila pretopla. Spal je na slamnjači in se odeval s platneno rjuho. Briti se ni mogel, ker se mu je britev zaradi magnetizma takoj zarezala v kožo in meso. Na Primskovo so romali bolni ljudje s Kranjske, Dolenjske, Primorske, Koroške, Štajerske, pa tudi iz Avstrije in Bavarske - in skorajda ni bilo bolezni, ki ji ne bi bil kos. Na Primskovem je tudi njegovo zadnje počivališče, ki seva posebno moč in ga zato ljudje še danes obiskujejo.

ZADNJI ČUDEŽ
Lani avgusta, ko je potok Bistričica razdejal Županje njive, se je zgodil še en čudež: »Voda je drla vsepovsod, vse je prineslo navzdol, drevje, ni da ni,« se spominja Mara. »Do druge stopnice moje hiše je prinesla ogromno mulja, mivka se je delala kot maslo. Klet, štala, šupa, senik so bili zaliti, drvarnico mi je odneslo. Vnuk mi je iz hleva rešil bika, ki je bil že do vratu v vodi. Poplava je bila najhujša pri meni in sosedu. Voda pa je čudežno drla samo malo stran od kapelice, ki je ostala nepoškodovana.«

Kapelica v Županjih njivah je v kolektivnem spominu Slovencev še vedno živa, ljudje še danes romajo k njej in prižigajo svečke, najraje zvečer, a na srečo domačinov ne tako množično kot v letih pred osamosvojitvijo Slovenije.

Andreja Paljevec

Slika: Mlad vaščan je leta 1988 opazil premikanje Marijinega kipa v Županjih njivah.
Foto A. Paljevec