Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Ljubljansko barje bogatejše za koliščarski muzej na prostem
Na Ljubljanskem barju se lahko od lanskega leta, ko so odprli v središču Iga Morostig Hišo narave in kolišč s stalno razstavo, sprehodimo skozi čas koliščarjev. Doživimo pa lahko tudi koliščarsko naselje v naravni velikosti, ki ga sestavljajo kolibe, grajene iz šibja, ometane z glino in krite s slamo.

Do rekonstrukcije naselbine iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, postavljene ob sotočju Želimeljščice in Iščice v bližini Iga, vodi slikovita lesena pot na kolih, ki razgrinja tudi pestrost barjanskih živalskih in rastlinskih vrst. Tam so prikazane tudi koliščarske dejavnosti - lončarstvo, tkalstvo, metalurgija, lov, ribolov …

Ižanska kolišča na Ljubljanskem barju so že od leta 2011 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Veliko originalnih najdb, tudi znamenito najstarejše leseno kolo z osjo na svetu, hrani ljubljanski Mestni muzej. Več o življenju naših prednikov, mostiščarjev ali Morostarjev – za katere še vedno pravzaprav ne vemo, od kod so prišli in kam so odšli, so bili pa prvi poljedelci in živinorejci in torej prvi kmetje, kar jim je omogočilo, da so imeli stalna naselja – nam je povedala Maja Zupančič, strokovna sodelavka za turizem na občini Ig.

Koliščarji so bili prvi stalni prebivalci tega območja. Ljudje pred tem so živeli nomadsko življenje, so se selili, medtem ko so bili koliščarji prvi s stalnimi naselji. Poznavalci koliščarjev menijo, da so bili tudi prvi stalni prebivalci Ljubljane, saj je bilo kolišče tudi na območju Špice v Ljubljani.

Kaj vse zaobjema in nudi obiskovalcem zgodba raziskovanja Ljubljanskega barja?
»Morostig, hišo narave in kolišč« sestavljajo trije deli na dveh lokacijah. V središču Iga imamo hišo, kjer je postavljena stalna razstava. Tu je idealen začetek za obiskovalce, da se podučijo o zgodovini raziskovanja Ljubljanskega barja. Vseskozi zasledujemo dve tematiki: na eni strani prazgodovinska kolišča, na drugi strani biotsko raznovrstnost Ljubljanskega barja.

Na drugi lokaciji pa ljudje to, kar tu preberejo, tudi doživijo. Imamo urejeno tematsko pot z informativnimi tablami, kjer predstavljamo izbrane rastline, živali in podobno. Ta pot pelje čez najbolj bogate travnike in poplavne mokrotne travnike v smislu rastja in živalstva. Od hiše do kolišč je dober kilometer in pol.

Zadnji del te poti je urejen kot tematska pot in ta pot nas pripelje do tega, kar je največja atrakcija Morostiga: to je kolišče v naravni velikosti s petimi hišicami. Naredili smo tudi jezerce, tako da ima obiskovalec pristno doživetje.

Barje je v geološki preteklosti doživelo več ojezeritev. Tako imenovano mostiščarsko jezero, kot ga je imenoval geograf Anton Melik, je bila zadnja ojezeritev. Prvi koliščarji pridejo sem pred 6600 leti, to je okoli 4600 let pred našim štetjem. To je čas, ko se zaključuje kamena doba. Potem pa ostanejo tu skoraj tri tisoč let, približno do 1500 let pred našim štetjem. V vsem tem času se jezero seveda spreminja, manjša, območje se zamočviri in kot tako koliščarjem ni več zanimivo in privlačno za življenje, se odselijo. Kam, ne vemo.

To obdobje, ki ga imamo podrobno predstavljenega v nadstropju razstave v hiši, ni bilo kontinuirano, to pomeni, da ni bilo ves čas poseljeno. Vmes so tudi obdobja, ko za nekaj sto let nimamo podatkov oziroma najdb, da bi se tu kar koli dogajalo. Tako da zna biti, da je šlo za naseljevanje več valov različnih ljudstev. Ne moremo opredeliti, kateri jezik so govorili, pisave še niso poznali in uporabljali, tako da je v tem pogledu še veliko skrivnostnega.

Najbolj zanimiva najdba na barju je leseno kolo, ki naj bi bilo celo najstarejše kolo z osjo na svetu. Koliko ocenjujejo njegovo starost?
Ta najdba lesenega kolesa in osi je v zadnjem času ena najbolj odmevnih in v svetovnem merilu pomembnih najdb. Kolo kot iznajdba v naši človeški zgodovini je pomembno. Dejstvo, da so ga koliščarji že poznali in uporabljali, tudi govori o neki njihovi stopnji razvoja. Originalno najdbo hrani Mestni muzej v Ljubljani, odkrit pa je bil na lokaciji Stare gmajne, to je v bližini Verda. Arheologi, ki raziskujejo barje, imajo srečo, da se zaradi naravnih danosti barja z visokim nivojem podzemne vode ohranjajo organski ostanki, torej les, semena in podobno. Arheologi lahko s pomočjo ostankov lesa določijo zelo natančno starost. In tako so lahko datirali tudi to kolo; staro naj bi bilo 5150 let.

V času prazgodovine niso bila kolišča samo na Ljubljanskem barju, ampak tudi v širšem alpskem prostoru in tudi drugje. Kajti to je bil nek način življenja, ki je vezan na vodni prostor. V alpskem prostoru, kjer je bilo veliko jezer, je bila v času prazgodovine kar velika koncentracija kolišč. Znanih je več kot tisoč najdišč. En izbor teh najdišč je vpisan tudi na Unescov seznam svetovne dediščine. To je bila skupinska nominacija šestih držav, pobudo je dala Švica, pridružile so se še Francija, Avstrija, Nemčija, Italija in Slovenija.

V Sloveniji so izbrali najprej odkrita Dežmanova kolišča. Odkrili so jih pred sto petdesetimi leti v bližini Iga in so tudi najbolj raziskana kolišča. Leta 1875 so cestni delavci, ki so čistili jarke ob Ižanki - ta je bila zgrajena v devetnajstem stoletju, ko ni bilo več močvirja -, po naključju naleteli na neke arheološke ostanke, posode, orodje … in raziskovalec Karel Dežman je takoj prepoznal njihovo vrednost.

Na Ljubljanskem barju je trenutno znanih dobrih štirideset najdišč kolišč. Tudi na nekaterih drugih koliščih v alpskem svetu so našli lesena kolesa, ampak se jih ni dalo datirati. Naše kolo je bilo najdeno v takem času in takšni ohranjenosti, da je bila možna kakovostna datacija. In trenutno velja za najstarejše leseno kolo z osjo na svetu.

Čemu je pravzaprav služilo kolo, je šlo za voz?
Na samem kolišču imamo poskus rekonstrukcije, kakšen naj bi bil ta voz. Verjetno je bil preprost dvokolesen voz, kot nekakšna ciza s fiksno osjo. Kolo se vrti skupaj z osjo, zato tudi ni zelo okreten. Predvideva se, da ni bil namenjen za daljše razdalje. Do trideset kilogramov tovora bi se lahko naložilo, kar je ravno prav, če hočeš domov pripeljati kakšen pridelek, drva … Ta voz je lahko vlekla živina ali ljudje. Če ga pogledamo od blizu, izkazuje veliko inženirsko znanje koliščarjev.

Ne le, da so dobro razmislili, kateri les bodo uporabili – uporabili so jesen in hrast, drevesi, ki imata zelo trd les -; tudi sam način, kako je sestavljeno kolo, je zelo domiseln. In sicer je narejen iz dveh lesenih plošč, ki ju skupaj držijo štiri deščice kot neke zagozde. Nobenega lepila in žebljev niso uporabili, to so naredili samo z načinom sestavljanja, poleg tega je bilo to vse skupaj malo ožgano, da je zunanja plast še trša in ne tako vabljiva za škodljivce.

Zanimive najdbe so tudi idoli iz žgane gline. Ali je kaj znanega o duhovni kulturi koliščarjev, v kaj so verovali?
Vse, kar vemo o koliščarjih, vemo na podlagi materialnih ostankov. Idole, keramične kipce – enega od teh imamo povečanega na vodnjaku pred Hišo -, je odkril Karel Dežman, ki je bil kot kustos zaposlen v Kranjskem deželnem muzeju in je postavil kolišča na naš zemljevid. Ta idol so našli na koliščih v bližini Iga. Poleg kolesa z osjo je najbolj slavna najdba. Interpretacije so različne. Vsekakor takoj prepoznamo človeško figuro. Figura je oblečena in na obleki so okraski. Simbolika teh okraskov je zanimiva. To nam tudi daje nek droben vpogled v njihov duhovni svet.

Kipec je narejen iz keramike, dvajset centimetrov je visok, roka je odlomljena. Izvirnik je razstavljen v Narodnem muzeju Slovenije. To je v bistvu posoda, se pravi, da je votla. Ker posoda ni prav velika, so lahko vanjo dali morda neko tekočino, ki jim je bila dragocena, posebna, ali je bilo to zdravilo, strup, olje … Arheolog dr. Anton Velušček, eden naših najuglednejših strokovnjakov za koliščarsko obdobje, ki je tudi odkril leseno kolo, idol razlaga kot koliščarskega Apolona. Se pravi, da je to neko božanstvo. Zagotovo gre za kultni predmet.

Spodnji del je človeški, moški. Glava pa naj ne bi bila človeška, ampak živalska, in sicer predstavlja ptico, laboda. Labod je prepoznavna ptica, vemo, da doživi zanimivo preobrazbo. Mladički so popolnoma drugačni od odrasle ptice. Ima neke človeške lastnosti, morda so oni v labodu videli kaj več in so imeli to za neko božanstvo. V tem obdobju je veliko božanstev, ki jih poznamo iz stare Grčije ali iz Egipta, kjer so bila ta polljudje in polživali. Ne bi bilo čudno, če bi imeli kaj takšnega tudi tukaj.

Na oblačilu so križci. To bi lahko interpretirali kot ozvezdje severnega križa, ki je eno bolj vidnih ozvezdij v naši geografski širini. To ozvezdje se imenuje tudi ozvezdje Laboda. Gre za razmišljanje arheologa, ki skuša s svojimi znanji sestaviti neko sliko.

Občina Ig se je odločila, da s kipom na vodnjaku upodobi to najdbo. Nalogo so zaupali Bojanu Frantarju, ki je znan po svojih sončnih urah. Vodnjak s povečanim motivom idola je tako hkrati tudi sončna ura. Avtor je najdbo povečal in naredil v bronu, in tisto, kar je v originalu odlomljeno, dopolnil. Tako da imamo ta kip, kot bi bil v celoti, in zre v smeri proti svojemu najdišču.

Andreja Paljevec

SLIKA: Z Iga se lahko sprehodimo do rekonstrukcije koliščarskega naselja.

Foto Aleš Anžič, EnchPro