Še pomnite, ko smo na teh straneh objavili graf, ki na osnovi uradnih statističnih podatkov prikazuje porazno podobo naše prehranske samooskrbe? Kar 70 odstotkov hrane na naših trgovinskih policah prihaja od drugje. In kar je še bolj pomembno - od proizvajalcev, na katere nimamo prav nikakršnega vpliva.

To so podatki iz časa pred prodajo Panvite in Celjskih mesnin. Hkrati pa je kot »naše« v to številko všteto tudi vse, kar je proizvedeno v Sloveniji (denimo perutnina Perutnine Ptuj, Alpsko mleko, pašteta Argeta), četudi je podjetje v lasti tujcev.

Kaj pa, če bo prišlo do kakega pomanjkanja ali trganja oskrbovalnih verig? Za predstavo o kaki novi pandemiji ne potrebujemo veliko domišljije. Ali mislite, da je za tuje lastnike obvezno, da vas nahranijo?

Svobodna trgovina pomeni, da bodo tako proizvajalci kot trgovci svoje blago prodajali tam, kjer želijo. Tisti bolj domoljubni v svoji državi, tisti bolj koristoljubni pač tistemu, ki bo dal več. Majhna je verjetnost, da se bomo našli v katerem od obeh kriterijev. Privid oskrbljenosti utegne izginiti dobesedno čez noč. Svet, ki je na dosegu klika ali vozička, ki ga udobno potiskamo od parkirišča do trgovine, je na zelo trhlih nogah.

Veliko organizacij, posameznikov, skupin, kmetij … poskuša razvijati drugačno, varnejšo in kakovostnejšo ekonomijo kratkih verig. Da so pri tem lahko uspešni, dokazujejo predvsem naši čebelarji, ki na lastnem pragu prodajo skoraj 80 odstotkov vsega, kar pridelajo njihove čebele. Podobno se lahko pohvalijo številni ekološki kmetje.

Če se sprašujete, zakaj jih ni tam, kjer radi nakupujete, je odgovor nadvse preprost: ker jim ni treba ves dan čakati na splošnih tržnicah, ali boste prišli do njih ali ne. Vse bolj se razvijajo sistemi naročanja, dostave zabojčkov in obiranja na kmetovi lokaciji.

Lokalna samoiniciativna prehranska samooskrba
Ekoci civilna iniciativa, oskrbovalnica.si, samooskrbni.net in številna druga društva vlagajo velike napore v organiziranje čim večjega sodelovanja med kmetijami in uporabniki. Vse bolj se uveljavlja tudi akcija »desetinka«, ko ljudje priskočijo na pomoč pri obiranju, v zameno pa lahko izdelke, ki so jih nabrali, kupijo ceneje ali pa od kmeta kot zahvalo za pomoč dobijo tudi določen delež. Če jagode, borovnice in maline naberete lastnoročno, vam ni treba ugotavljati, kako je mogoče, da se tiste v trgovini zdijo sveže, četudi so prepotovale na tisoče kilometrov.

Razmere za pridelavo prave hrane, takšne, ki ve, kaj sta zemlja in sonce, so iz leta v leto zahtevnejše. Samo tisti, ki vsaj nekaj malega pridela sam, ve, koliko truda je potrebno to pomlad, da rastline ostanejo zdrave in da jih ne pomalicajo polži. Takšnih, ki znajo spoštovati ekološki domači pridelek, so veseli tudi kmetje, vezi med njimi pa se čedalje bolj krepijo.

Ljudje, ki kmeta podpirajo danes, ko je kupovanje v trgovini še vedno udobnejše, bolj čisto in poceni, bodo lahko na kmetijske pridelke računali tudi v prihodnosti. Ker jih ni veliko, bo tudi tisti delček domače hrane, ki ga še vedno pridelamo, zanje zadostoval. Kaj pa tisti drugi? Brez leporečenja lahko rečemo, da jim bodo korporacije priskrbele novodobno krmo.

Domači pridelek je neprecenljiv, zato ga ne prodajamo, temveč izmenjujemo
Naj noben presežek ne gre v nič! Prijateljem na drugih lokacijah povejte, česa boste imeli preveč, in zamenjajte za to, česar boste imeli premalo. Ne čakajte do trenutka, ko sadje že pada na tla, kumare pa rumenijo, pač pa se v primeru, da potrebujete ali ponujate pomoč pri obiranju/vlaganju, začnite dogovarjati čim prej. Povprašajte starejše, ali potrebujejo pomoč na vrtu ali v sadovnjaku - z veseljem vam bodo odstopili delež pridelka, tako da boste oboji imeli polno shrambo.

Na njih bo samooskrba obstala!
Takšne novice nam vedno pogrejejo srce. Vzgojiteljica Metka Boncelj z otroki vsako leto sadi paradižnike iz semen, ki jih sama pridela doma in širi naprej. Ko so paradižniki dovolj veliki, jih otroci odnesejo domov in zanje skrbijo doma. Tako otroke in starše navdušuje za samooskrbo v praksi.

Avtor: Sanja Lončar

Vir: www.zazdravje.net