Prehod na trajnostni prehranski sistem ne bo lahek, njegove okoljske in ekonomske koristi pa bodo ogromne
Brez zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in porabe naravnih virov v sistemih oskrbe s hrano ni mogoče preprečiti katastrofalnih podnebnih in ekosistemskih sprememb. Potrebna transformacija globalnega prehranskega sistema se bo v resnici zgodila na nacionalni in lokalni ravni.

Kljub temu da bo družbi poleg okolijskih prinesla tudi velike ekonomske koristi, je njena izvedba politično izredno zahtevna. Zato so dobre prakse, ki že živijo na terenu in izkazujejo koristi za kmetije in potrošnike, še posebej pomembne in s svojim zgledom spodbujajo prehod v bolj trajnostni prehranski sistem.

Prehranski sistem - način pridelave, predelave, trženja in uživanja hrane - je del tkiva naše družbe. Toda ta sistem povzroča ogromno škodo našemu okolju. Svetovna veriga oskrbe s hrano je vir skoraj tretjine vseh od človeka povzročenih emisij toplogrednih plinov in je drugo največje gonilo podnebnih sprememb, takoj za proizvodnjo energije. Poleg tega največ prispeva k izgubi biotske raznovrstnosti, onesnaženju vode in tal in krčenju gozdov. To ustvarja začaran krog, saj podnebne spremembe in poslabšanje stanja okolja vse bolj ogrožajo kmetijsko pridelavo in zmanjšujejo varnost oskrbe s hrano.

Kljub temu so bili prehranski sistemi v razpravah o podnebnih politikah do nedavnega bolj ali manj prezrti. Na lanski podnebni konferenci v Dubaju (COP28) oblikovana Deklaracija o trajnostnem kmetijstvu, odpornih prehranskih sistemih in podnebnih ukrepih je tako prvi politični dokument na področju hrane v okviru mednarodnega podnebnega političnega procesa. V deklaraciji, ki ji je pristopilo 159 držav, med njimi tudi Slovenija, so podpisnice izrazile namero, da se bodo zavzele za ohranjanje, varovanje in obnavljanje kmetijskih tal in naravnih ekosistemov, izboljšanje zdravja tal in biotske raznovrstnosti ter prehod od praks z večjimi emisijami toplogrednih plinov k bolj trajnostnim pristopom pri proizvodnji in potrošnji hrane. V deklaraciji je prepoznana pomembna vloga podeželskih skupnosti, malih kmetij in družinskih kmetij za povečanje trajnostne proizvodnje v kmetijstvu ter odpornosti ekosistemov.

Skladno s tem sta Umanotera in društvo Focus v najnovejšo zbirko slovenskih dobrih praks blaženja podnebnih sprememb kot dobro prakso na področju trajnostne verige oskrbe s hrano vključila socialno podjetje Eko Prlekija. To skupnost za razvoj ekološkega kmetijstva je leta 2017 ustanovilo 8 ekoloških kmetij iz Prlekije z namenom skupne neposredne dostave ekoloških pridelkov in živil javnim zavodom in zasebnim naročnikom na dom. Osnovni namen skupnosti je skupna logistika in zmanjšanje prevozov. To poleg same ekološke pridelave in predelave[1] še dodatno vpliva na manjšo porabo fosilnih energentov in s tem zmanjšuje emisije CO2.

V podjetju Eko Prlekija zdaj poteka odkup ekoloških pridelkov in živil od okoli 50 certificiranih ekoloških kmetij. Kot skupina proizvajalcev so priznani tudi na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Danes jim zaupa že več kot 600 naročnikov - tako individualni kupci kot tudi številni javni zavodi, kamor redno dostavljajo svoje ekološke pridelke in živila.

Ekološko kmetijstvo je v razpravah o prihodnosti oskrbe s hrano pogosto predstavljeno kot nadstandard, ki si ga kot družba in potrošniki ne moremo privoščiti. Vendar pa argument, da je konvencionalna in industrijska pridelava cenejša, zdrži le, dokler v njene stroške ne vključimo skritih zdravstvenih in okoljskih stroškov, ki bremenijo družbo. Nedavno objavljeno poročilo o ekonomskih vidikih trajnostne transformacije globalnega prehranskega sistema izpostavlja, da je obstoječi sistem oskrbe s hrano dejansko zelo drag, da na dolgi rok uniči več vrednosti, kot je ustvari, in da bi pravičen prehod na bolj trajnostni prehranski sistem lahko prinesel več bilijonov dolarjev koristi na leto, izboljšal zdravje ljudi in ublažil podnebno krizo[2].

Avtorji študije ocenjujejo, da bi stroški trajnostne preobrazbe prehranskega sistema[3] znašali med 0,2 in 0,4 % svetovnega BDP na leto, in zaključujejo, da je preobrazba nujno potrebna, izvedljiva in da ponuja velike ekonomske koristi. A kot opozarjajo tudi protesti evropskih kmetov, bodo pogajanja o spremembah med množico različnih deležnikov, ki se razlikujejo po politični vplivnosti in obetih od transformacije, zahtevala veliko politične spretnosti, učinkovito blaženje socialnih pasti ter vključujoč in transparenten proces.  

Prej predstavljeno podjetje Eko Prlekija skupaj z drugimi dobrimi praksami na področju trajnostne oskrbe s hrano, kot so podjetje za dodajanje vrednosti in trženje lokalnih ekoloških pridelkov Vila Natura, zadrugi ekoloških pridelovalcev Dobrina in Ajdna in ekološke kmetije Zlate misli, Černelič in Kastelic, utirajo pot prehodu na bolj odporen, zdrav in trajnosten model oskrbe s hrano. S svojim uspešnim delovanjem dokazujejo, da je ta ne samo okolju prijaznejši, ampak tudi ekonomsko uspešen.   

[1] Ekološko kmetijstvo povzroča manjše emisije toplogrednih plinov kot konvencionalno, saj v ekološki pridelavi ni dovoljena uporaba kemično-sintetičnih sredstev za varstvo rastlin in mineralnih gnojil.

[2] To doslej najbolj ambiciozno in obsežno študijo o ekonomiji prehranskega sistema so pripravili vodilni ekonomisti in znanstveniki Komisije za ekonomijo prehranskega sistema (FSEC) in predstavlja prehranski ekvivalent znamenitega Sternovega poročila o stroških (ne)prilagajanja na podnebne spremembe iz leta 2006.

[3] V študiji strokovnjaki predlagajo preusmeritev subvencij in davčnih spodbud stran od uničujočih obsežnih monokultur, ki so odvisne od gnojil, pesticidov in krčenja gozdov. Namesto tega bi morale biti finančne spodbude usmerjene k malim kmetom, ki bi lahko kmetije spremenili v ponore ogljika z več prostora za raznovrstno rastlinstvo in živalstvo in divjo naravo. Skupaj z naložbami v tehnologije za povečanje učinkovitosti pridelave in zmanjšanje emisij sta v študiji kot ključna vzvoda trajnostnega prehoda prepoznana tudi zmanjšanje odpadne hrane in sprememba prehrane, ki v razvitih državah pomeni predvsem zmanjšanje uživanja hrane živalskega izvora.