Kadmij je po IARC (Mednarodna agencija za raziskovanje raka) uvrščen v I. skupino, kar pomeni, da je za človeka dokazano rakotvoren. Če ne upoštevamo njegove naravne prisotnosti v okolju, je h kopičenju kadmija v tleh najbolj pripomoglo intenzivno poljedelstvo.

Na straneh NIJZ beremo: »Glavni vir širše onesnaženosti okolja s kadmijem so gnojila, pridobljena iz fosfatnih rud. V okolje pride tudi prek odpadnih voda ter zgorevanja fosilnih goriv in odpadkov. Pronica lahko v podzemno vodo.« Ddr. Ana Vovk, naša največja strokovnjakinja za tla, dodaja, da »količino kadmija v tleh povečujejo tudi vsa fitofarmacevtska sredstva, najti pa jih je tudi v škropivih, zlasti v tistih za vinsko trto«.

Skratka, za to grožnjo našemu zdravju so odgovorne predvsem konvencionalne prakse pridelave hrane, katerih cilj je pridelati več in ceneje, tudi na račun človeškega zdravja in okolja. Toda o tem v medijih beremo zelo malo. Tudi NIJZ to dejstvo ignorira. Samo na spletni strani ZPS najdemo jasno zapisano: »V ekološkem kmetovanju so umetna mineralna gnojila prepovedana, zato je tudi obremenjenost s kadmijem manjša.«

Erika Brajnik (vir: kolumna v Novem glasu, 28. 11. 2014) navaja, da so simptomi, povezani z intoksikacijo s kadmijem sledeči: anemija, rak, ciroza jeter, srčno-žilne bolezni, glavoboli, osteoporoza, težave v rasti, shizofrenija, ledvične bolezni, hiperaktivnost pri otrocih, diabetes, visok krvni tlak, upad libida, neplodnost, revma, ateroskleroza …«

Konvencionalno vegetarijanstvo je nevarno!
Svarila pred kadmijem v zelenjavi se nanašajo predvsem na konvencionalno pridelano zelenjavo. Še enkrat pokukajmo v dokument, objavljen na straneh NIJZ: »Povprečne vsebnosti kadmija v rastlinah so nižje od 0,1 mg/kg. Več kadmija (od 0,2 do 2 mg/kg) je v gobah, oljnih semenih in kakavovih zrnih, največje koncentracije pa so našli v morskih algah, ribah (izjema so modre ribe, ki niso visoko na prehranjevalni lestvici: girice, sardele, skuše) in morskih sadežih ter v živilih za posebne prehranske namene. V živalskem mesu je vsebnost kadmija nižja od 0,01, višja je le v ledvicah in jetrih (tudi nad 3 mg/kg), saj se kadmij nalaga prav v teh organih.«

Če se torej želimo prehranjevati s sicer bolj zdravo rastlinsko hrano, bomo morali biti še pozornejši na njen vir! Tudi pri prehranskih dopolnilih je zelo pomembno vedeti, kako so bila pridelana zelišča, alge ali gobe, sicer tvegamo, da bomo uživali zelo obremenjena živila, ki lahko povzročijo več škode kot koristi.

Kaj lahko STORIMO, DA bo kadmija v telesu čim manj?
Ker kadmij v telesu moti presnovo tudi do trideset let, je dobro razmisliti, kako doseči, da ga bomo vsrkali čim manj. Vsrkavanje kadmija je še večje, če nam primanjkuje cinka, zato je uživanje kakovostnih živil ali pripravkov s cinkom dobra preventiva, ki prispeva k manjši vezavi kadmija. Na višjo stopnjo prehoda kadmija v telo vpliva tudi nizka koncentracija železa in kalcija, zato je koristno uživati dovolj teh dveh elementov.

Evropska komisija je do leta 2019 sprejela vrsto zakonodajnih ukrepov: zmanjšanje največje dovoljene koncentracije kadmija v živilih; določitev največje dovoljene koncentracije kadmija v fosfatnih umetnih gnojilih; obvezno preverjanje vsebnosti kadmija v prsti; predlogi dobrih kmetijskih praks ter priporočila potrošnikom o količinah in uživanju živil, ki vsebujejo kadmij.

S sprejetjem teh ukrepov in z vseevropskim nadziranjem vsebnosti kadmija naj bi do konca leta 2018 dosegli še sprejemljiv tedenski vnos, ki ne vpliva bistveno na zdravje in ne presega 0,0025 miligrama kadmija na kilogram telesne teže. Za 70 kilogramov težkega človeka to pomeni največ 0,175 miligrama kadmija na teden.

Čokoljubi, pozor!
Oseba, ki tehta 70 kilogramov, zgornjo mejo tedenskega vnosa kadmija doseže že z zaužitjem 200 gramov konvencionalne temne čokolade s 50-odstotnim deležem kakava ali 600 gramov rib. Ne bi raje poiskali ekološkega kakava in čokolade?

S katerimi ukrepi je mogoče zmanjšati prenos kadmija iz tal v zelenjavo?
Rastline bolj vsrkavajo kadmij, če so tla kisla - in prav to je težava večine obdelovalnih površin v Sloveniji. Če je v tleh več organskih snovi, pH tal pa je višji, rastline iz takšnih tal vsrkavajo manj težkih kovin. Z dodajanjem silicija, gline, kalcija ali zeolita lahko dodatno pripomoremo, da tla vežejo več kadmija, zaradi česar ni dostopen rastlinam. Vse,  kar storimo, da je v zemeljskih tleh več koristnih mikroorganizmov, pripomore, da rastline vsrkajo manj težkih kovin.

Vir: www.zazdravje.net