Uredba o energetski revščini pravi korak, a potrebuje dopolnitve in nadgradnjo
Vlada je sprejela uredbo o energetski revščini. Okoljska organizacija Focus opozarja, da gre za pozitiven prvi korak pri urejanju področja, a da besedilo uredbe problematike energetske revščine ne zajame v zadostni meri. Zato bi bilo treba spremeniti in dopolniti nekaj pomembnih določb, saj le tako lahko uredba zares naslovi probleme ljudi, ki jih prizadene energetska revščina.

Prva stvar je sama definicija energetske revščine. Uredba trenutno v bistvu podaja dve definiciji, kar ni dobro. Problematična je predvsem druga opredelitev energetske revščine, ki pravi, da energetska revščina nastopi takrat, kadar strošek gospodinjstva za rabo energije predstavlja velik delež izdatkov glede na celoten razpoložljivi dohodek tega gospodinjstva.

To bi bilo potrebno zamejiti na gospodinjstva z nizkimi prihodki, ker je trenutno opredelitev mogoče razlagati tudi tako, da je energetsko revno tudi gospodinjstvo, ki ima nadpovprečne prihodke in nadpovprečne izdatke za energijo. Takšno gospodinjstvo ni energetsko revno, temveč energetsko potratno.

V Focusu ocenjujejo, da bo uredba sicer razširila trenutni krog upravičencev do ukrepov, je pa dejstvo, da ne bo zajela vseh, ki jih prizadene energetske revščina. Krog upravičencev uredba širi s tem, da omogoča dostop do podpore tudi tistim, ki sicer ne prejemajo denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka, so pa pod pragom tveganja revščine. Izkušnje namreč kažejo, da ni dovolj zajeti le prejemnike socialne pomoči in varstvenega dodatka, saj imajo velike probleme tudi ljudje, ki le malo presegajo cenzus za socialno pomoč in varstveni dodatek.

Merilo, ki pravi, da mora delež izdatkov za energijo presegati najmanj 50 % razpoložljivega dohodka gospodinjstva, je precej problematično. Ta odstotek je namreč zelo visok in neprimerljiv z rešitvami iz tujine, kjer so kot mejo vzeli 10 % ali pa dvakratnik mediane izdatkov. Obenem pri tem merilu odpadejo gospodinjstva, ki si zaradi materialne stiske ne morejo privoščiti pokrivanja osnovnih energetskih potreb in živijo v prehladnem ali pretoplem stanovanju. Ljudje živijo v neogrevanem stanovanju, zato da jim lahko ostane dovolj denarja za prehrano, zaradi česar ne presežejo zahtevanega deleža izdatkov.

Strokovna vodja Focusa dr. Lidija Živčič poudarja: »Upamo, da je trenutna opredelitev zgolj začetni korak, nato pa se bo merila v naslednjih korakih dopolnilo in dodalo nove skupine upravičencev.«

Razen opredelitve in meril ima uredba še dve ključni pomanjkljivosti. Ne opredeljuje namreč ukrepov, ki jih prestavlja na akcijski načrt za zmanjšanje energetske revščine. Ključno bi bilo že v sami uredbi opredeliti ukrepe tako za podporo za izboljšanje energetske učinkovitosti z namenom zmanjšanja energetske revščine kot tudi za podporo za pravičen podnebni prehod oz. za sodelovanje ranljivih gospodinjstev pri prehodu na rabo obnovljivih virov energije. Vključitev takšnih ukrepov, pa tudi opredelitev kratkoročnih ukrepov podpore, bi močno izboljšalo učinkovitost uredbe v reševanju energetske revščine.

Dr. Tomislav Tkalec, strokovni sodelavec Focusa: »Zdi se nam smiselno, da bo pristojni organ za področje energetske revščine Ministrstvo za infrastrukturo, saj ključne ukrepe proti energetski revščini vidimo v ukrepih energetske učinkovitosti, saj tako izboljšamo tako stanje stanovanja in počutje v stanovanju kot tudi zmanjšamo stroške za energijo.«

V Focusu pa ob tem v uredbi pogrešajo ustanovitev medsektorske delovne skupine, ki bi bedela nad problematiko energetske revščine in bi poleg Ministrstva za infrastrukturo vključevala še Ministrstvo za delo, predstavnike drugih ministrstev in relevantnih državnih institucij ter nevladne organizacije s področja zmanjševanja energetske revščine.