Kaj je ozaveščanje?
Ozaveščanje je del vseobsegajočega procesa učenja, ki poteka nenehno, celo življenje, formalno ali neformalno, priložnostno ali usmerjeno, na podlagi življenjskih izkušenj, čustvenih, praktičnih in miselnih procesov.

Ozaveščanje je »povzročanje, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje.«[1]

Razčistimo najprej različici ozaveščanje in osveščanje, saj se za isti pomen uporabljata obe. Obe besedi najdemo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in poznata tako dovršno (omejeno trajanje) kot nedovršno (trajanje ni omejeno) obliko glagola: osvestiti in osveščati ter ozavestiti in ozaveščati. Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pa pravi, da se odsvetuje raba glagola osvestiti (zaradi starinske besede svest - zavest) in priporoča raba glagolov ozavestiti in ozaveščati.[2]

Posledično lahko sklepamo, da je raba besed ozaveščati, ozavestiti in ozaveščanje primernejša in se kot taka uporablja tudi v strokovni literaturi.
V vsakem primeru gre za naprednejši miselni proces, saj kritično razmišljanje zahteva poglabljanje razumevanja, prepoznavanje in razvijanje stališč pri sebi in drugih ter nato njihovo spreminjanje in širjenje.

Proces ozaveščanja

Kaj je okoljsko ozaveščanje?
Okoljsko ozaveščanje je del okoljske vzgoje in pomeni »krepitev zavesti o odgovornosti posameznika za stanje v okolju in vzpodbujanje pripravljenosti za spreminjanje osebnih vrednot.«[3]

Okoljska vzgoja je ena od vrst vzgoje in je (dolgotrajen!) proces, močno povezan z izobraževanjem. Oboje se izvaja v družini, izobraževalnih institucijah in preko drugih manj formalnih oblik učenja. Po Unescu je okoljska vzgoja vzgoja odgovornosti do vseh živih bitij oziroma vzgojo za trajnostno prihodnost. 

Kot za vsak drug vzgojno-učni proces obstajajo tudi za okoljsko ozaveščanje bolj ali manj primerne metode. Uspešne metode miselno in čustveno aktivirajo tistega, ki ga ozaveščamo, preko treh razsežnosti spodbujajo k razmisleku in premišljenemu odnosu do okolja:

• Spoznavna dimenzija (npr. kompleksno, vsestransko informiranje)
• Čustvena (doživljajska) dimenzija (npr. neposreden stik s pojavi, z naravo, ekskurzije)
• Akcijska dimenzija (npr. okoljske akcije, praktični projekti, prostovoljstvo).

Najboljši način ozaveščanja so metode, ki te tri dimenzije povežejo, npr. časovno daljši skupinski projekti.[4]

Metode, ki še posebej prispevajo k ozaveščanju lastnih in stališč drugih, k vrednotenju in spreminjanju le-teh, pa so interaktivne in komunikacijske. To so metode, ki spodbujajo razprave in dialog, vključujejo tako razpravljalce kot strokovnjake kot tudi širšo skupnost.

Zakaj danes potrebujemo okoljsko ozaveščanje?
Za uspešno naslavljanje in reševanje okoljskih izzivov je danes jasno, da je zgolj ekološka oziroma okoljska dimenzija premalo. Današnje okoljske probleme je ustvaril človek oz. družba v najširšem smislu, zato bi jih morali tudi reševati interdisciplinarno - tako z vidika naravoslovnih, tehničnih kot družbenih ved, pri tem pa upoštevati vse družbene skupine (državni aparat, gospodarstvo, prebivalstvo). Že to nakazuje, da je potrebno tudi intenzivno ozaveščanje, ki vključuje različne metode, načine in medije, ki lahko dosežejo kar najširšo množico ljudi.

Pri navajanju konkretnih rešitev je mnogokrat enotno stališče, da je za uspeh potrebno ozaveščanje na eni strani in kaznovalni ukrepi na drugi strani, pri čemer na dolgi rok edino ozaveščanje prinese prave rezultate.

A okoljsko ozaveščanje ni enkratna aktivnost v obliki napisanega članka, prikazanega video posnetka ali ene okrogle mize. Je dolgotrajen, tudi ponavaljajoč vzgojni proces, ki terja sistematičnost, strokovnost in vključuje kreativne projektne, pedagoške in komunikacijske pristope. Kar pa je najpomembneje: tak način zahteva tudi resen finančni vložek, za kar pa v današnji družbi, ki se bo morala resno soočiti s podnebno krizo, ni prav dosti posluha.

[1] SSKJ
[2] Jezikovna svetovalnica, 2015. Normativno vrednotenje glagolov: »ozaveščati« in »osveščati.«
[3] Špes, M. (2008). Pomen okoljske ozaveščenosti in sodelovanja javnosti za trajnostni razvoj. http://www.dlib.si/PDF
[4] Marentič Požarnik, B. (2011). Posodobitve pouka v gimnazijski praksi: Okoljska vzgoja

Avtor: Urša Zgojznik

Vir: http://ebm.si/o/sl/