Piše: Andreja Paljevec

Nevarnost za ozdravitev naj bi bile slabe misli
Nenavadne ozdravitve dolgoletnih kroničnih bolezni, ki so nastopile prek zdravilca in mistika Bruna Gröninga (1906–1959), se po vsem svetu dogajajo še naprej po njegovi smrti. Gre za fenomen, ki ga dokazujejo in preverjajo z zdravniškimi izvidi tudi neodvisni zdravniki.

»Po svetu se je zgodilo že 17.000 ozdravitev po duhovni poti, ki so tudi zdravniško preverjene,« je nedavno na predavanju v novomeški knjižnici Mirana Jarca z naslovom »Neozdravljivo ne obstaja - Bruno Gröning: Pot do telesnega in duševnega zdravja« povedala avstrijska zdravnica Elisabeth Doggendorf, članica Medicinsko znanstvene strokovne skupine, ustanovljene leta 1992.

Elisabeth Doggendorf iz Gradca, zdravnica splošne medicine in akupunkturistka, se je z učenjem Bruna Gröninga srečala pred osemnajstimi leti. Sama pravi, da je to nekaj najlepšega, kar je prejela, čeprav se je kot zdravnica, ki se je vselej opirala na izvide, dejstva, diagnozo, prognozo in terapijo, temu kar nekaj časa upirala. Povabili so jo v medicinsko-znanstveni delovni krog, v katerem se srečujejo zdravniki z različnih področij in preverjajo ozdravitve po duhovni poti.

Pri delu je spoznala več ljudi, ki so na ta način doživeli ozdravitve. Spoznala je denimo žensko, ki zaradi astme štirideset let ni mogla normalno dihati. Ozdravitev je doživela v dveh letih. Za medicino je nerazložljivo, da je imela pljuča spet normalna. Pri astmatičnih bolnikih se sicer pljučni mešički napihnejo in se nikoli več ne vrnejo v normalno stanje.

Drug primer je ženska, ki je več kot štirideset let trpela bolečine v mišicah in sklepih. Te so bile posledica revmatske vročice, ki jo je prebolela v otroštvu. Ozdravela je v eni uri sprejemanja duhovne moči.

Ozdravitve se lahko zgodijo tudi, če se nekdo drug za svojca ali prijatelja obrne po pomoč na Bruna Gröninga. Tako je nek moški, ki ga je čakala presaditev srca, nekega jutra spoznal, da je zdrav.

BOLEZNI NE POVZROČAJO BAKTERIJE
Elisabeth Doggendorf je predstavila tudi dve ozdravitvi iz leta 1995 in 1996, podprti s podrobno zdravniško dokumentacijo. Ženska, ki je bila zaradi kleščnega poroda naglušna od rojstva in so ji svetovali slušni aparat, je po rednem sprejemanju duhovne moči dvakrat na dan spet normalno slišala na obe ušesi. To je potrdil tudi avdiogram. Pred tem je imela na desnem ušesu stopnjo naglušnosti 80 decibelov, podobno pa tudi na levem.

Drug primer je ženska s hudo osteoporozo. Izvidi so se sprva slabšali, ona pa se je počutila dobro, ker je duh že vplival na njeno bolezen. To je sicer pogost pojav, da je v vmesni fazi realno zdrav­stveno stanje slabo, pacient pa se počuti dobro. Nazadnje so tudi meritve gostote kosti pokazale, da se ji je ta občutno izboljšala. Od 49,3 mg CaHA/ml je prišla na več kot 80,2 mg CaHA/ml.

Kot ugotavlja Elisabeth Doggendorf, vsaka bolezen nastane v naši duši. »Vsak dan smo v nekem polju napetosti, negativnih vtisov in informacij. In ko se nakopiči dovolj negativnih informacij, dobimo bolezenske znake. Zdravniki menijo, da bolezni povzročijo bakterije, virusi, radio­aktivna sevanja … Osupla sem bila, ko sem se zavedla, da to ni res. Primarna je duša in vse drugo se temu pridruži. Sicer ozdravitev po duhovni poti ne bi delovala. Bruno je rekel, da se lahko zavestno v duhu ločimo od svoje obremenitve.«

Ozdravitve se dogajajo brez kakršne koli pomoči od zunaj. Gre za naravno duhovno moč, ki jo je Bruno Gröning imenoval Heilstrom. Ta moč naj bi bila v izobilju na razpolago vsakemu človeku. Bog je največji zdravnik, zdravi božja moč, Bruno Gröning pa je nekakšen pretvornik te energije.

Del zdravljenja so tudi »Regelungen« ali regulacijske bolečine. Gre za sprva nekakšno poslabšanje simptomov, kot so bolečine, slabost, bruhanje in podobno, ki so znane tudi v homeo­patiji kot začetno poslabšanje in vodijo na koncu v ozdravitev. Nekateri ljudje občutijo toploto, spremembo v temperaturi, drugi nekakšne mravljince, naelektrenost, pri nekaterih se bolečine umirijo, pri drugih se pojavijo nove regulacijske bolečine. Vse to so znaki, da se človek odziva na Gröningov rešilni val.

Pomembno je, da v času prejemanja zdravljenja človek izključi lastne misli, še zlasti pa misel na svoje trpljenje in bolezen. Bruno Gröning je govoril, da tudi on ne more vzeti bolezni človeku, ki »sedi na svoji bolezni in jo drži zase«. Največja ovira za vsako ozdravitev pa naj bi bile slabe misli.

OBSEŽEN ARHIV OZDRAVLJENIH BOLEZNI
Danes Krog prijateljev Bruna Gröninga nadaljuje z njegovim delom. Ustanoviteljica Greta Häusler je Gröninga srečala leta 1950 in pri tem doživela ozdravitev treh neozdravljivih bolezni. Leta 1979 je ustanovila Krog prijateljev z namenom, da se zapuščina Bruna Gröninga ohrani za svet ter omogoči pomoč številnim ljudem v stiski za ozdravitev ob pomoči molitve.

Konec osemdesetih let je prišlo do precejšnje rasti. Danes je Krog prijateljev Bruna Gröninga eno večjih svetovnih združenj za ozdravitve po duhovni poti, vodi pa ga sin Häuslerjeve Dieter Häusler. Obstaja na vseh celinah in povsod se dogajajo ozdravitve.

Leta 1992 je bila ustanovljena Medicinsko-znanstvena strokovna skupina MWF, ki povezuje zdravnike in zdravilce. Ti preverjajo in dokumentirajo ozdravitve ter svoje izkušnje brezplačno posredujejo na rednih predavanjih v domovini in tujini. Od leta 1992 do danes je tako nastal obsežen arhiv z več tisoč stranmi poročil o ozdravitvah raka, Parkinsonove bolezni, angine pektoris, revme, osteoporoze, bolezni kosti, hrbtenice, depresije, astme, alkoholizma … Dokumentirajo se tudi ozdravitve pri živalih in rastlinah.

Lokalne skupnosti obstajajo v vseh evropskih državah in na vseh celinah. Prijatelji se srečujejo na urah skupnosti na vsake tri tedne. Delo Bruna Gröninga se financira izključno iz prostovoljnih prispevkov. Krog prijateljev ni vezan na nobeno religijo, pripadajo mu ljudje vseh večjih veroizpovedi. V Sloveniji število skupnosti in z njim tudi ozdravitev po duhovni poti narašča. Trenutno je devetdeset skupnosti in dva tisoč prijateljev Bruna Gröninga, delujejo tudi že otroške in mladinske skupnosti.

SLOVENSKO PRIČEVANJE
Osebno izkušnjo z zdravljenjem po Brunu Gröningu je v novomeški knjižnici povedala upokojenka Slavka Kovač z Grosupljega. Trideset let so jo pestile bolečine v hrbtenici. Leta 1973 se je zaposlila v vrtcu, v jaslicah, kjer je delala z otroci, starimi do osemnajst mesecev. Zaradi dvigovanja otrok so se leta 1975 začele težave s hrbtenico. Začele so ji dreveneti roke, boleli so jo vrat in ramena, imela je tudi vrtoglavice. Šla je k zdravniku, ki jo je poslal na rentgensko slikanje. Izkazalo se je, da ima spondilozo in lordozo, pomagale so ji samo tablete. Zjutraj rok sploh ni več čutila, kot da ne bi bile njene.

Sprijaznila se je s stanjem in zamenjala delo z večjimi otroci, kjer je odpadlo dvigovanje. Leta 2007 se je stanje poslabšalo; odkrili so, da ima hernijo diska, zdrs medvretenčne ploščice. Gibalno je bila nesposobna, imela je hude bolečine in zdravniki so ji predlagali operacijo. Za Bruna je zvedela od prijateljice. Šla je na projekcijo filma Fenomen Bruno Gröning na Taboru v Ljubljani in odšla domov zdrava brez bolečin. Od takrat so bolečine v hrbtenici izginile. Leta 2008 je prišla v Krog prijateljev Bruna Gröninga, redno se naravnava na »Heilstrom« in nima več nobenih težav s hrbtenico, je normalno gibljiva.

Andreja Paljevec

Bog je največji zdravnik, zdravi božja moč, Bruno Gröning pa je nekakšen pretvornik te energije.

Pomembno je, da v času prejemanja zdravljenja človek izključi lastne misli, še zlasti pa misel na svoje trpljenje in bolezen.

Foto: Bruno Gröning v Herfordu, ki je leta 1949 postal kraj množičnih ozdravitev.

KAKO V KROG PRIJATELJEV?
Več informacij lahko dobimo na spletni strani bruno-groening.org/sl; pri zadnjem zavihku »Kontakt« vpišemo, da želimo več informacij. V kratkem bo z nami vzpostavil stik eden od prijateljev Kroga prijateljev Bruna Gröninga in nas povabil na informativno predavanje v bližini našega kraja bivanja. Predavanja so v večini slovenskih mest, enkrat mesečno.

BRUNO GRÖNING
Bruno Gröning je bil rojen 30. maja 1906 v Gdansku. Bil je poseben otrok, zatekal se je v gozd, stran od ljudi, v katerih je čutil zlo. V gozdu je doživljal boga. Izžareval je poseben mir, ljubezen, ki je blagodejno vplivala na ljudi in živali. Ko ga je mama vzela s seboj na obisk v vojaško bolnišnico, so se bolniki bolje počutili.

Leta 1949 je zaslovel, ko je sinu znanega industrialca ozdravil mišično distrofijo in je ta to obelodanil v medijih. Postal je znan kot čudodelni zdravilec iz Herforda. Tja so začeli množično romati ljudje, ki so iskali ozdravitev, in Herford je postal kraj množičnih ozdravitev. Jeseni istega leta je prišlo na stotisoče ljudi v Traberhof pri Rosenheimu. Ljudje so dneve in noči čakali nanj, da je prišel. Na balkonu je običajno imel kratek verski govor, v katerem je vselej poudarjal, da bodo ozdraveli tisti, ki verjamejo v boga. Ko je nagovoril množico, je začel oddajati zdravilno moč. Dogajali so se svetopisemski prizori, hromi so shodili in slepi so spet videli.

Ljudi je pozival na vero v dobro v ljudeh in v Boga. Rekel je: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! Ne bodi hudoben, ne bodi zlagan, nikomur ne stori ničesar, kar bi mu lahko škodovalo! Vsi bodite dobri, dobri med seboj! Vedeti morate, da spadate skupaj, ne glede na to, ali ste bogati ali revni. Svojega bližnjega imejte radi kakor samega sebe. Moja volja in moja želja je, da se ljudje ponovno povežejo, da lahko vsakdo dobi priložnost za pomoč. Ljubite življenje - Boga! Bog je vsepovsod.«

Dogajale so se tudi ozdravitve na daljavo. Imel je tudi jasnovidne sposobnosti, tako je med drugim pravilno napovedal začetek in konec prve in druge svetovne vojne ter smrt svoje mame.

Oblast je na vse dogodke okrog njega gledala skeptično in velikokrat so mu prepovedali množično zdravljenje. Sproženi so bili tudi sodni procesi, a končna odločitev glede njegovega kršenja Zakona o zdravilstvu ni bila izrečena.

Umrl je januarja leta 1959 v Parizu. Vzrok naj bi bila notranja izgorelost, ki je bila posledica prevelike količine zdravilne moči. V času njegove smrti je menda nad Parizom izbruhnilo silovito neurje z bliski in gromi. Na njegovem nagrobniku piše »Zaupaj in verjemi, pomaga in zdravi božja moč.«

O njegovem delu je bil posnet dokumentarni film Fenomen Bruno Gröning, ki je bil prvič predvajan oktobra leta 2003. Od februarja 2012 je na zgoščenki v tridesetih svetovnih jezikih. Gre za peturni film v treh delih, ki osvetljuje postaje njegovega življenja in delovanja. Številni gledalci poročajo, da so med gledanjem filma naenkrat začutili moč, mravljinčenje in energijski tok v svojem telesu, nekateri pa tudi poročajo, da so izginile njihove bolečine.

Pogovor z Elisabeth Doggendorf, dr. med.

So ozdravitve začasne ali stalne? Kako to preverjate pri vaši medicinsko-znanstveni strokovni skupini?
Preden se po ozdravitvi začne preverjati, počakamo približno leto in pol, potem pa se še enkrat vse preveri.

So dokumentirane kakšne ozdravitve težjih bolezni, kot je denimo rak?
Imamo dokumentirane ozdravitve rakavih bolnikov, multiple skleroze, praktično vseh bolezni … tudi Bechterjeve bolezni, ko se je po prejemanju duhovne moči bolniku zravnala hrbtenica. Lahko se zgodi, da svojec prosi za svojca, ker se ta sam ne more naravnavati, in to tudi pomaga. Ves čas je treba verjeti v zdravje, tudi če je svojec v še tako slabem stanju. To je v resnici povezava z bogom. Prosimo za pomoč in vedno zaupamo v to. »Zaupaj in verjemi; pomaga, ozdravlja božja moč.«

Ali je treba imeti Gröningovo fotografijo ali se lahko samo naravnaš na to moč?
Možno je vse. Ampak slika Bruna Gröninga je zelo močna, izžareva. Ko pogledate Bruna v oči in zaprosite, imate drugačno povezavo. Bruna Gröninga je poslal bog, da zgradi za ljudi most do boga. In ta most je učenje, ki nam ga je zapustil. Je preprosto, vsak otrok ga lahko razume. Narejeno je za vsakega človeka na zemlji, pa če si eskim ali pa živiš v pragozdu … To so dejansko življenjska pravila. Vsak človek ima enako priložnost, možnost. Tudi vera, najsibo človek musliman, hindujec, ni pomembna. Samo en stvarnik je.

Kje vse so razširjeni njegovo učenje in skupnosti?
V več kot sto tridesetih državah so organizirana predavanja in ustanovljene skupnosti. Če bi denimo danes na predavanju deset ljudi reklo, da jih to zanima in bi dali naslov, bi nastala skupnost. Skupnosti se srečujejo vsake tri tedne in skupaj prejmejo to moč. Ljudje po prejemanju te moči poročajo, kaj so doživeli. To pomaga vsem drugim v skupnosti, ki potem začnejo verjeti, da lahko pomaga tudi njim. In vedno se nekaj izve tudi iz Brunovega učenja, kar se da potem uporabiti v vsakdanjem življenju.

Nanaša se na področja vsakdanjega življenja, ne gre samo za zdravje. Mnogi ozdraveli ljudje, ki so bili prej trideset, štirideset let bolni, ali pa mladi ljudje s težkimi obolenji, ki so bili odpisani, pripovedujejo, da so rekli: »Bog, če obstajaš, potem mi, prosim, pomagaj!« In številni so potem prek letakov, knjig, predavanj … našli pot do Bruna Gröninga. Vsi poročajo enako. Štirinajst dni po tej prošnji se je, denimo, zgodilo, da so našli pot do Bruna in Kroga prijateljev.

Katere so najpogostejše ovire, da ljudje ne morejo sprejeti te energije?
Nekateri se temu upirajo. Potrebujejo več časa, zaupanja. Vera se krepi z delovanjem, dejanji. Ko se namreč vedno znova naravnam na to moč – prosim, pomagaj mi tam in tam –, se to tudi zgodi in človek dobi zaupanje. Začne z malim, denimo s prošnjo za parkirno mesto. Potem pa sliši na skupnosti, da je nekdo imel trideset let težave z mehurjem in da po enoletnem naravnavanju nima več težav. Voditeljica skupnosti te izkušnje zapiše. Po letu in pol pa človeku reče, naj napiše, kar je doživel, ter prinese vsa dokazila, zdravniške izvide, da je imel to obremenitev, bolezen …

Tudi pri zdravljenju različnih zasvojenosti so menda dobri rezultati?
Še posebej pri odvisnosti od alkohola in droge je veliko ozdravitev. Običajno na predavanjih nekdo poroča tudi o tem. Vedno je še neko poročilo o uspešno ozdravljeni zasvojenosti. In enako dobri rezultati so pri bulimiji, borderline ali mejni osebnostni motnji, izgorelosti, raznih psihozah, težkih depresijah …

Kot zdravnica veliko potujete po svetu. Ali ste opazili kaj posebnega pri Slovencih?
Pri južnoslovanskih deželah je zelo opazno, da so ljudje veliko bolj odprti do te duhovne moči kot ljudje na severu. In imajo neko lahkotnost v ravnanju z božjim. Prej in bolj verjamejo.

Andreja Paljevec