Sredi dneva, sredi igre,
zasliši Jurček rom-pom-pom.
Prestrašeno Marjetica zavpije,
ko neka senca mimo vrat zavije.

Vsa prestrašena se skrije,
V omaro sredi sobe.
»Mene strah je tele zlobe,«
Skoraj na ves glas zavpije.

Jurček pa pogumno krene,
grajski meč na ramo dene.
»Ujel bom tega kontrabanta,
In naučil ga zmikavta,

da ni lepo po tujem stikat,
se potuhnjeno potikat.«
Hitro na hodnik zavije,
»Lopov stoj!«, na glas zavpije.

Lopov zdaj se ves prestraši,
in ucvre jo po hodniku,
Steče hitro na dvorišče
Kritje tam zaman on išče.

»Tukaj si, zdaj te imam,
ti pokvarjen Teleban.
Naučim te kaj je prav
In da krasti je zaman.«

Ga ujame, čez koleno dene,
In po ritki ga našeška
Teleban pa plane v jok,
Vse glasnejši jok in stok.

»Priden bom, ne bom več kradel,
spusti me, da to dokažem.
Daj mi službo saj sem lačen,
videl boš, da sem drugačen.«

Usmili Jurček se tepene ritke,
Lopov kradel je iz stiske,
Zaposli ga kot čuvaja,
Ki pregnal resničnega bi tolovaja.

Teleban se res izkaže,
Da pošten je in ne laže.
Srečen, ker je našel službo.
Marjetici in Jurčku dela družbo.

Klikni in poslušaj pesmico
http://www.youtube.com/watch?v=h2laVUvZaYA

Boris Kononenko
www.mladimaj.net