Na spletnem Dobro jutro pišejo, da si zamislite naslednji prizor v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja: tisoče mačk, ki so jih vrgli z letala, se s padali spušča na skrivno lokacijo nekje nad Borneom. So mačke novo skrivno orožje, pripadajo novi ubijalski vrsti?
Rešitev te uganke je malce bolj zapletena – malarija. Bolezen je izbruhnila med Dajaki, miroljubnimi prebivalci območja Sarawak na Borneu. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je izvedela za izbruh epidemije in se odločila, da bo nad okuženim območjem razpršila velike količine kemikalije DDT in z njo pobila komarje, prenašalce malarije. Vendar WHO ni računal na medsebojno povezanost ekosistema.
Najprej je bilo videti, da je vse tako, kot so načrtovali: komarje so uničili, bolezen zatrli, najhujše je minilo. Toda kmalu so ljudje ugotovili, da je DDT pomoril tudi koristne insekte, na primer parazitske ose, ki so se hranile z gosenicami, ki živijo v slamnatih strehah. Brez os so se gosenice razmnožile in žrle slamo s streh, ki so se rušile ljudem na glavo.
Vendar to še ni bilo najhuje. Insekte, ki so poginili zaradi DDT, so požrle večje živali, na primer kuščarji, njih pa mačke. Ker so mačke začele umirati, se je močno povečala populacija podgan, kar je za Dajake pomenilo potencialno nevarnost dveh resnih bolezni – kuge in tifusa. Rešitev tega novega problema je bila v povečanem številu mačk – in to hitro. Zato so se odločili, da bodo mačke naselili od zunaj.
Dejstvo je, da se je operacija Mačji desant v resnici zgodila. Vendar edini pomemben pisni dokaz navaja, da so iz tovornega letala angleškega kraljevega vojnega letalstva nad Bariom, oddaljeno vasjo na severu Bornea, 13. marca 1960 v posebnem zabojniku, skupaj z drugimi dobrinami, spustili samo 20 mačk.
Prvotni pripovedovalec te zgodbe je bil Tom Harrison, med drugo svetovno vojno vodja gverile pri Bariu in pozneje upravitelj muzeja v Sarawaku. V svojem poročilu trdi, da je bil osebno vpleten. Harrison je bil precej razvpit človek, ki si je uspel ustvariti kar nekaj sovražnikov. Njegov življenjepisec J. M. Heimann je biografijo o njem naslovil z Najbolj žaljiv človek, ki je kdaj živel: Tom Harrison in njegovo nenavadno življenje.
Obstajajo različne verzije mačje zgodbe. Po eni naj bi s padali odvrgli 14.000 mačk, enkrat z britanskimi letali drugič z ameriškimi. Kakorkoli, zgodba je nazoren primer škodljive uporabe DDT, ki ima dolgotrajne in katastrofalne ekološke posledice. Kemikalijo v nekaterih deželah v razvoju še vedno uporabljajo v enake namene, še pišejo na spletnem Dobro jutro.
Avtor: Cord Riechelmann
www.dobrojutro.net |