V Niki se sprašujejo, kje je meja med ljubeznijo, vzgojo in popustljivostjo? Kako otroka ukrotiti in vzgojiti brez občutka slabe vesti? Kako otroku postaviti meje, ne da bi se ob tem bali, da nas ne bo imel več tako rad? »Lahko je biti pameten za drugega, ko pa gre za tvojega otroka, si v dilemi,« pravi večina staršev. O tem, kako v današnjem času, ko ni več navada otroke vzgajati s šibo in zmerljivkami, kljub temu doseči, da vas ta uboga, piše Jesper Juul v knjigi To sem jaz! Kdo si pa ti?

»Obstaja delitev na družbene in osebne meje. Starši se obnje spotikajo 25 let, kolikor otroci živijo doma. Prvih šest, sedem let jih odkrivamo skoraj vsak dan. Potem sledi premor, ko pa otrok dopolni 12, 13 let, nastopi nov čas,« pravi Juul. Družbene meje so tiste, ki so v družbi okoli nas splošno sprejete. Odločiti se morate, katere izmed njih bodo veljale tudi med štirimi stenami vašega doma.

Avtor opozarja, da mnogi tisti, ki opozarjajo na to, da vrednote in vzgoja v družinah postajajo vse bolj ohlapne, pozabljajo na drugačen ritem življenja, ki ga imajo današnji otroci. Otroški vsakdanjik je precej drugačen. Družba se je razvila tako, da otroke sili v dokaj krut sistem. Nasprotno so osebne meje tiste, za katere starši osebno želijo, da jih otroci spoštujejo: kdaj mora iti v posteljo, kdaj mora spati v svoji postelji, kdaj mora otrok domov s praznovanja…

Ne izgubite se med teorijami in nasveti
Strokovnjak svetuje, naj se starši nikakor ne zgledujejo preveč po različnih teorijah, ideologijah in drugih starših, pri katerih so se nekateri vzgojni posegi dobro obnesli. »Za otroke in starše je bolje, da se starši potrudijo 'biti svoji' in tako spoznajo sami sebe, kot pa da ravnajo 'pravilno'. Avtentični starši so boljši od teoretičnih staršev. Starši, ki se zmotijo in za svoje napake prevzamejo odgovornost, so boljši od staršev, ki poskušajo biti popolni. Otroci perfekcionistov se bodo vedno počutili neuspešni. In otroci, ki se tako počutijo, pogosto taki tudi postanejo,« opozarja Juul.

Kot uspešno metodo za vzgojo otrok avtor priročnika izpostavlja enakovrednost. Osnova enakovrednosti pa je spoštovanje različnosti. Starši morajo znati skrbeti za svoje meje in jih upoštevati. Poleg tega morajo skrbeti tudi za otrokove meje in da jih ne on ne kdo drug ne prekrši. Če odrasli spoštujejo te meje, se jih nauči spoštovati tudi otrok. Če odrasli kršijo otrokove meje, pa se ta na to odzove tako, da tudi on začne kršiti meje drugih.

Otrok ne more sprejemati odločitev
Ker so otrokove meje skrb odraslih, je pomembno, da mu ne prepuščamo odločitev, treba pa mu je pojasniti, kaj bomo s svojo željo dosegli. Če na primer otrok spi v vaši postelji in ugotovite, da je čas, da se preseli v svojo sobo, lahko to storite na več načinov. Lahko mu zabičate, da mora od zdaj naprej spati v svoji sobi in da bo dobil klofuto, če se še kdaj prikaže sredi noči v spalnici. Demokratičen ukrep je, da otroku poveste, da želite odslej spati sami v spalnici, on pa naj se lepo preseli v svojo sobo. »Midva želiva, da spiš v svoji sobi, ti pa se odloči, ali to želiš,« starši odločitev prepustijo otroku. Čeprav se ta možnost sliši kot otroku izredno prijazna, strokovnjak opozarja, da ni najboljša. »Čeprav si je to težko zamisliti, je otrok veliko manj obremenjen, kadar v podobnem primeru odločajo starši, kot pa, če mora v tem primeru odločati sam. Tovrstne odgovornosti ne more sprejeti, kar lahko občutimo, ko postane žalosten, naporen in siten,« pravi Juul. Najbolje je torej, da otroku jasno povemo, da želimo, da se preseli, in mu tudi pojasnimo, zakaj.

Pokazati jezo ni prepovedano
Avtor tudi pojasnjuje, da ni nič narobe, če se kdo od staršev občasno tudi razjezi in otroku nameni kakšno bolj trdo in glasno besedo. Ob tem pa je pomembno, na kakšen način to storimo. Največja napaka je, če zmerljivke usmerimo na otroka in njegovo osebnost ter svoje zmerljivke usmerimo nanj. »Si neumen kot noč ali si gluh? Kaj ti ni dovolj, da ti stokrat pojasnjujem isto stvar…« so zagotovo zmerljivke, ki otroka ponižajo in užalijo. Takšne zmerljivke otrok težko pozabi in ga zaznamujejo. Če pa v besednem dvoboju z otrokom prevzemate odgovornost za svoja dejanja, se to sliši nekako takole: »Sem ti rekel, da tega ne smeš početi! Dobro veš, da mi ni všeč, če ne spoštuješ dogovorjenega. Lepo smo se dogovorili, da se to ne bo ponavljalo. Dobro veš, da sem ti to prepovedal.« Na tak način prevzemate odgovornost za svoje besede in otroku brez žalitev poveste, kar želite.

Strokovnjak poudarja, da ni nič narobe, če se otrok razjezi zaradi tega, ker nečesa ni dobil. Takšni prepiri so celo zdravi in primerna vadba za kasnejši čas. Tudi ko odrasteš, ne moreš vedno dobiti vsega, kar si želiš. In če se kot majhen otrok naučiš biti jezen, to pokazati in pozabiti ter iti naprej, ti to koristi tudi kasneje v življenju. Zato nikar ne skrbite, če otroku nekaj prepoveste in se ta odzove z užaljenostjo in jezo. Pomembno je le, da ves čas spoštujete in varujete meje, ki ste mu jih postavili.

Ne pozabite nase
Avtor torej poudarja, da morajo starši ves čas odraščanja otrok postavljati v ospredje sebe in svojo osebnost, si ustvariti cilje, vrednote in meje ter se jih ves čas držati. Z otrokom je treba ravnati kot z enakopravnim članom družine, spoštovati njegove meje ter jih hkrati varovati pred njim samim in okolico. Pomembno je, da se z njim pogovorimo o odločitvah, ki jih v zvezi z njim sprejemamo, mu povemo, ko nam njegovo ravnanje ni všeč, in se mu opravičimo, ko ugotovimo, da smo naredili napako. Predvsem pa je treba vedeti tudi to, da je ljubezen otrok do staršev skoraj neizčrpna, medtem ko je ljubezen otroka do samega sebe zelo krhka, še pišejo v Niki.

Vir:
Sonja Primožič - Revija Nika
www.dnevnik.si