Smo majhen narod, številčno skoraj tako velik kot kakšno poprečno srednjeevropsko mesto.
Smo panj pridnih delavk sivk. Panjska končnica je naša vest.
V tej naši deželi si je dopustno privoščiti fin telovnik, svileno kravato, klobuk in strojene čevlje iz dobrega usnja. Lahko si privoščimo eleganten let s krili čebele po slovenskih travnikih in nabiranje medu, ne moremo pa si privoščiti leta z luksuznim dragim letalom za 162 delavskih plač.
Nihče ne more sebe hipotetično določiti za božjega poslanca brez ljudstva, ker raj si lahko zgradimo le z delom. Tudi razkošni čas maršalov je minil.
Oče naroda mora biti ne le intelektualno, temveč tudi moralno plemenit. Vzvišenost je odgovornost.
Večini sinov in hčera naroda se je bolečina od z delom obrabljene hrbtenice razširila v prsi, v območje srca. Če trezno analiziramo nagnjenje, ugotovimo, da imamo opravka z brezobzirnim razsipništvom. Nehote sem se ob tem spomnila dobrodušne duše Ivana Krambergerja, ki je umrl ustreljen v nepojasnjenih okoliščinah.
Nasploh bi lahko rekla, da spremljajo ta prednovoletni čas televizijske burleske. Oholost in nadutost dandanašnjega malomeščanskega plemstva je neizmerna. Naj si priskledniki in priobedniki mislijo kar hočejo. Preradodarni cinični nasmeh mestnega župana je simptom mogočnosti kot 40 metrski minaret: »Kaj nam pa morete?« Vse je preveč zadihano od samopomembnosti in visokosti.
Vse plemenite stvari so ponižne. Nobena od škodljivih značilnosti, ne bo prinesla narodu dobrega. Čas se pase neobrit in zaraščen po domovini. Dame s svilenim jutranjim negližejem ugajajo novodobnim markizom, izkoriščane delavke pa si menjavajo prepotene bombažne majice. Njih ne vozijo po nakupih šoferji. S polpraznimi polivinilastimi vrečkami hitijo iz službe (če jo imajo) domov k svojim družinam.
Nekako slabo se razrešujejo stvari. Vsak državljan bi moral razložiti svojo naravno intuicijo. Preveč zbegani in zapeljani od obljub izgubljamo občutek, da spadamo med civilizirano človeštvo. Ni potrebno imeti posebno prefinjenega občutka za čas in videnje pozerske predstave o demokraciji po njihovi meri.
Zaradi globoke vključenosti v preteklost in enoumje, smo ostali od ponižnosti plemensko zaplankani posebneži. Naklonjeni smo opredelitvam in označevanjem, da živimo v fevdu, v katerem je gospodarjem vse dovoljeno. Jadikujemo pred lasno grobnico, v katero nas bo pometla lakomnost. Pripodil se je k nam oblak krize duha brez slovenskega potnega lista. Nihče pa ne more nižje pasti, kot omahne narod.
Oni niti ne potrebujejo evropskih pokroviteljev, ker so od peta do glave osebki. Noben pritlikavec v megli ne more pogledati Bogu v oči. Nobena veja ne more cveteti brez tihega soglasja celega drevesa.
Ali je zgodovinsko zavezujoči značaj naroda biti ponižni Slovenec?
Danes, 10. decembra obeležujemo Svetovni dan človekovih pravic. Na ta dan leta 1948 je bila v Parizu sprejeta splošna deklaracija človekovih pravic. Omenjena deklaracija predstavlja skupen ideal vseh ljudstev in narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in posamezniki razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter zagotovili njihovo splošno priznanje in spoštovanje.
Priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov naroda in njihovih enakih in neodtujljivih pravic pomeni priznanje temelja svobode, pravičnosti in miru. Zanikanje in teptanje človekovih pravic, med katere sodi tudi socialna pravičnost, sta v preteklosti pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest. Revščina in izkoriščanje pomenita kršitev človekovih pravic. Narod ima svoje dostojanstvo, ljudje pa vrednost človekove osebnosti, da z delom, skromnostjo in poštenjem preživijo.
www.tatjana-malec.si |
Simptomi nerazložljivih razlag
Prispeval/a: Drago dne sreda, 17. december 2008 @ 09:07 CET
Tatjana, škoda da jadikujemo. Anestezija duha je življenjsko pravilo poslušnih, kot sama praviš in ti anesteziranci so v ogromni večini. Do anestezije duha na tem področju je po mojem videnju prišlo že takrat, ko so napletali in spletali izbris Celjske dinastije iz obličja Zemlje. O tem bi se dalo marsikaj izvedeti tudi iz konkordata med Lateranom in Habsburžanom Frederikom III. kot Lateranskim cesarjem Svetega rimskega cesarstva - SRC oz. V. kot vojvodo habsburškim; seveda v kolikor ta Lateransko-Habsburška listina ni med tisto tretjino ponarejenih papeških listin. Poznavalci starih listin vedo povedati, da je vsaj ena tretjina papeških listin falsificiranih. Ta Habsburžan Frederik III. cesar SRC oz. V. vojvoda habsburški je prvi poskusil z umorom Celjanov ter je napravil tudi kar nekaj nevrednih dejanj, verjetno tudi ob podpori svojih podpornikov ob Tiberi. Eno od teh dejanj je tudi dedna pogodba, ki je nikoli ni bilo, niti ponarejene ne - po mojem trenutnem vedenju.
Poslušni zaradi svoje lagodnosti s svojo anestezijo samo utrjujejo stanje človekovih pravic kakršno je in so zato tudi sokrivi za takšno stanje. Še dolgo bomo lahko govoričili o nekakšnih človekovih pravicah, ki jih praktično ni, ampak se te kršijo pod drugačno krinko, kot so se nekoč.
Simptomi nerazložljivih razlag
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 17. december 2008 @ 09:40 CET
sem te pogrešala na srečanju Pozitivcev v Piramidi. Mi je žal, da nisi prišel.
Glede članka pa ti kot vedno odkriješ simptome nerazložljivih razlag v zgodovinskih dejstvih. Brez dvoma, imaš prav. Dozirana demokracija, nesvobode in krivice so mati naše identitete. Junakom se takšno delovanje očitno izplača, ne da bi jih vodilo v osebno katastrofo. Logika je, da smo Slovenci v dobrem in slabem le simptomi nerazložljivih "zgodovinskih" razlag, ki imajo razložljvost v našem značaju in majhnosti, ki se bodoti v aroganco in superiornost. To se dogaja na mnogih, žal, premnogih področjih. Morda bom malce bolj poglobila to razmišljanje z današno pesmijo
MOLČI, NE UPOGIBAJ VELIČIN
Molči, ne upogibaj veličin,
ki nimajo kolen.
Njihove razsežnosti živijo slepih oči
in trepetajo pred ključem
na tvojem jeziku.
Oči skrivajo kot hobotnice
pod morskimi travami,
ki jih nanese razburkano morje.
Zdi se, da jim je senca vklenila dušo.
Senca z zlatimi žepi,
ki se oklepa kulise črne barve.
Naj jo noč skrije in ji odmeri
usodo razpadajočega lista
v vlažnem iz zatohlem prostoru
ob konzervi marmelade.
Nihče ne more odtaliti zmrzali srca
sredi gorišča krivic in bolečin.
Dobrota ni črta, ni kvadratna hiša,
bazen ali bankovec. Dobrota je obzorje,
je sonce. Je pismo brez naslova.
Znan je le njegov pošiljatelj.
Prejemniki nimajo imen.
Vode neba rišejo klicaje.
Pokrajine sanjajo stvariteljske stebre
svetlobe, ki se bodo pogrezali
v živi pesek in pokopali svoje sence.
Nihče noče zaspati pod vodo.
Dež samo spira zlato sončnega sistema.
Korenine dobijo svoj delež skozi liste.
Prijazen pozdrav Tatjana
Simptomi nerazložljivih razlag
Prispeval/a: Drago dne četrtek, 18. december 2008 @ 11:15 CET
Pozdravljena Tatjana; tudi meni je žal, da nisem prišel v Piramido. Bil sem na nekem drugem srečanju. Imel sem namen priti malo pozneje, pa se je srečanje preveč zavleklo. Prav gotovo pa se vidimo na podelitvi Sončne osebnosti leta.
Velikokrat sem si postavljal vprašanja, zakaj je tako, kot je. Vse poti so me vodile v preteklost in takratnim dogodkom ter nejasnostim na njih v sedanjosti. Predvsem sem se fokusiral na tiste dogodke, ki so se dotikali nas.
Zato bom še malo nadaljeval začeto moje razmišljanje, ki ima tudi zelo primeren naslov.
Pred in po tistem obdobju t.j. po komplotu v Beogradu v turški trdnjavi Kalemegdan se je marsikaj dogajalo in se še dogaja. V tej trdnjavi je še vedno neresnična slika karantanskega bojevnika. Vsi prikazani vojščaki tedanje dobe so v opravi tiste dobe, samo karantanski je oblečen v ovčjo kožo t nekim primitivnim orožjem. Seveda to ni res. Tudi Karantanec je posedoval sodobno orožje, opremo in opravo tistega časa. Razmišljam dalje, v kolikor pa bi bil ta prikaz resničen, da je Karantanec prikazan tako preprosto kot, da bi bil vojščak izpred mnogo (deset)tisočletij, je pa bil res izredno sposoben, dober taktik in strateg, žilav in klen, da ni kloni stoletja.
Zanimivo bi bilo narediti bolj sistematično obdelavo, kot je to navrženje le nekaj fragmentov iz preteklosti; vse to pa storiti zaradi naše sedanje in prihodnje psihohigijene. Tema iz naše preteklosti ne more osvetliti naše prihodnosti, pa čeprav imamo v svojih rokah samo sedanjost, sedanji trenutek.
Simptomi nerazložljivih razlag
Prispeval/a: Drago dne sreda, 24. december 2008 @ 10:33 CET
Prvo bom omenil še včerajšnji dogodek, predno bom nadaljeval z namero, zaradi česar sem se namenil nadaljevati to pisanje. Med malico sem šel na tržnico. Tam so v Ljubljani najboljši duhovi. Celo one iz mesnic v bližini prekrijejo. Pred Magistratom so brezplačno talali knjige. Nekaj sem jih nabral in odšel na tržnico. Ko se vrnem, si jih še nekaj naberem. Nato pa mi jih je prijazna gospodična požigosala z žigom 500letnice Primoža Trubarja. Jaz ne bi bil jaz, če ne bi komentiral Trubarja na glas bolj zase kot za druge. Pa glej ga zlomka, prisluhnila je neka zelo prijazna in zanimivo zvedava gospa. Let ji ne bi znal določiti, mislim pa, da je bila v drugi polovici svojega najbolšega življenja. Pravim: "Čuden tič je bil ta Trubar, govoril in napisal je: "Lubi Slovenci!, a na svoj lesorez je pa le dal napisati Primvs Trvbervs Carniolanvs leta 1571ega." Pa se oglasi omenjena gospa: "Saj je svoj lesorez prej napravil, kot je dejal "Lubi Slovenci!" in pomeni le krajevno od kje izvira." S tem me ni prepričala, ker v takšno razlago enostavno ne verjamem. "Ja živeli smo tudi v Jugoslaviji. Vsi smo bili Jugoslovani, samo nekdo, ki se mi je nekoč predstavil, je bil še Srb in je to pomenljivo pudaril." Omenil sem ji nato, da ima stolnica ljubljanske nadškofije zanimive grbe, ki jih preučujem, kot tudi tiste v kapelici na ljubljanskem gradu. Povedal sem ji, da je samo eden grb v tej kapelici poškodovan in to ravno od Celjskih Knezov. Prav navihano zvedavo je želela vedeti, zakaj je to tako. Ker nisem imel več časa, je z obupom dejala, da se vidiva šele drugo leto. Ko pa sva ugotovila, da sva večkrat ob nedeljah dopoldne ob Ljubljanici, kjer prodajajo starine, se je pomirila in ugotovila, da se bova verjetno le prej srečala in kakšno rekla na to temo.
Torej, bom še malo nadaljeval prejšnji sestavek, ker menim, da še nekaj manjka. Pisalo se je leta 1944, na predveč Božiča bilo, tako kot je danes. Moj oče je imel takrat v Gornjih Ležečah trgovino in gostilno. V tem času je bila na Gornjih Ležečah močna Nemška vojaška postojanka. Svoje vojaške naprave in orožje so imeli na tračnicah in varno shranjene v želežniških predorih.
Ker pa se ta večer niso imeli kam dati tako domačini, kot nemški vojaki so prišli nekateri v vas v gostilno k mojemu očetu. Posedli so v treh skupinah: domačini skupaj, nemški vojaki in avstrijski vojaki skupaj in modrovali vsaki skupini posebej o tem in onem, samo o vojni ne.
Ko se je čas približeval polnoči, so začeli peti znano božično pesem, Gruberjevo "Sveto noč". Vsak v svojem jeziku, vsak s svojo melodijo.
Glejga zlomka. Tirolci in ostali Avstrijci pri eni mizi, je niso mogli skupaj zapeti zaradi različne melodije. Tirolci z Nemci pa so lahko skupaj zapeli. Na isto melodijo pa so lahko zapeli domačini in ostalimi Avstrijci, čeprav so peli vsak v svojem jeziku. Tako sta nastali iz treh skupin dve pevski skupini, ki pa nista mogli skupaj istočasno peti. Najprvo je ena zapela, nato pa še druga. Nemško govoreči vojaki, se niso mogli načuditi, kako je to sploh mogoče.
To zgodbo mojega očeta sem pred mnogimi leti poskusil objaviti v Delu v rubriki Pisma bralcev, pa mi jo niso hoteli. Vzrok, ki mi ga je navedla urednica Pisma bralcev Alenka Brajnik, je bil ta, da uredništvo ne dovoli, ker da gre za osebno mnenje. Ves zmeden nisem vedel več zakaj ima Delo Pisma bralcev.
Oče mi je pripovedoval, da je celotna Avstrija izvzemši Tirolsko v bistvu ponemčen naš, slovanski/slovenski živelj. Glede na predhodno napisano je melodija ostala kljub spremembi jezika. Lahko ugotovim na prejšnji prispevek, da se je to ponemčevanje začelo po umoru zadnjega Celjskega kneza in dobilo zamaha z Marijo Terezijo, vdovo po cesarju in z njenim sinom "razsvetljenim" Jožefom II. z uvajanjem nemškega šolstva v vseh Avstrijskih deželah.
Da pa južne avstrijske dežele niso postale nemško govoreče, se imamo zahvaliti Napoleonu Bonaparteju. Ustanovil je Ilirske province in uvedel osnovno šolstvo v lastnem jeziku, slovenskem (po Trubarju). Tako smo z Napoleonom dobili poleg osnovnega in ostalega šolstva, še idejo o šolstvu in upravi v lastnem jeziku. Zaradi moči te ideje poznejša restavracija ni imela moči povratka na staro stanje ponemčevanja.
Vsled predhodno omenjenega sem prejšnji slovenski oblasti v obdobju 2004/2008 predlagal, da uvede dan osnovnega šolstva v juniju, ko je začel odlok guvernerja veljati ali pa v septembru, ko se je odlok začel izvajati. Oblast mi na predlog ni nič odgovorila. Ker sem večni optimist, kot smo običajno vsi pionirji, torej vsi tisti prvorejeni v družini, zato upam, da bo bil prej ali slej dan slovenskega (osnovnega) šolstva uveden.