Ko se soočimo s tako velikim obsegom dokazov, ki kažejo nedvoumne povezave mesa s precejšnimi tveganji za številne (v večini primerov smrtne) bolezni, se vprašamo, zakaj tega ljudem pristojni ne sporočijo, zakaj jih ne opozorijo? Še več, namesto da bi država opozorila ljudi, plačuje akcije (kot je bila pred leti akcija "rdeče meso, telo ga potrebuje"), ki dela celo v smeri povečanja porabe mesa. Zakaj je svetovna organizacija za raziskavo ena od redkih, ki opozarja na to in je obsodila rdeče meso in mesne izdelke kot močan faktor tveganja za raka?

Odgovor lahko najenostavneje pojasnimo na dveh primerih. Prvi je povezan ravno z omenjeno organizacijo za raziskavo raka. Ko je organizacija objavila svoje zaključke glede mesa, je AMI (American Meat Institute – Ameriški inštitut za meso) takoj naročil svojo "raziskavo", ki je ugotovila točno to, kar so naročili – da meso ni povezano prav z nobeno boleznijo, če jemo "vsakega malo".

Seveda je ta "raziskava" v znanstvenem svetu popolnoma brez vrednosti in so jo strokovnjaki označili kot nepomembno, nestrokovno in pristransko, vendar je naredila tisto, za kar je bila plačana. Ljudje na splošno raje verjamejo tistemu, čemur želijo verjeti. Tako bodo brez pomislekov verjeli taki "raziskavi", čeprav imajo na drugi strani na stotine nasprotujočih, dobro utemeljenih raziskav in stališča priznanih svetovnih organizacij. Skoraj identične taktike manipuliranja se je posluževala pred leti tobačna industrija, ko je časopise polnila z "raziskavami", ki so kazale, da kajenje zdravju ni škodljivo. Zelo podobne taktike se poslužujejo tudi lobiji, ki želijo prepričati ljudi, da človek s svojim delovanjem ne vpliva na podnebje in še in še. Pričakovano je, da se z preprostimi, neukimi ljudmi, ki želijo slišati, kako je meso koristno in vegetarijanstvo škodljivo, da enostavno manipulirati. Žal pa takim raziskavam ne nasedajo le laiki, pač pa tudi strokovnjaki. V Sloveniji so na primer strokovnjaki na osnovi takih in podobnih "raziskav" (ki so v diametralnem nasprotju s priporočili svetovne organizacije za raziskavo raka) podprli oz. niso nasprotovali od države plačanemu reklamiranju rdečega mesa. V popolnem nasprotju s stališči ADA in DC slovenski strokovnjaki nasprotujejo vegetarijanski prehrani otrok v šolah in vrtcih. Namesto da bi se držali priporočil ADA in DC in podpirali tiste, ki se odločijo za vegetarijansko prehrano, slovenski strokovnjaki takšnim odločitvam nasprotujejo na vsakem koraku. Običajno gredo še korak naprej, ob vsaki priložnosti skušajo v javnosti ustvarjati vtis, da je prehrana brez mesa "tvegana", "pomanjkljiva", "neprimerna", čeprav je znanost to že zdavnaj ovrgla in praktično vse priznane dietetične organizacije podpirajo vegetarijansko prehrano kot zdravo in primerno, tako za odrasle kot za otroke.

Drugi primer, ki pojasni, kaj se dogaja v odzadju, je dogodek, ki se je zgodil leta 1977 v ZDA. Že takrat so obstajale številne raziskave, ki so kazale na nevarnosti mesa ter povezave med mesom in boleznijo. Rezultati so bili že takrat tako prepričljivi, da so ameriški uradniki za javno zdravje želeli vključiti v poročilo o prehranskih smernicah (Dietary Goals for the United States) stavek "uživajte čim manj mesa". Po hudih pritiskih živinorejske industrije se je ta stavek spremenil v (načrtno) popolnoma nejasnen nasvet: "uživajte meso, perutnino in ribe, ki zmanjšajo vnos nasičenih maščob". Vsakemu laiku je jasna razlika v pomenu med obema stavkoma.

Zanimiva je tudi splošna človeška miselnost. Če bi se na policah supermarketov pojavil prehrambeni artikel in bi se pojavila le ENA od podobnih raziskav, ki bi povezovala uživanje tega produkta z rakom, bi ta produkt nemudoma umaknili iz vseh polic, verjetno pa še zaprli tovarno in kaznovali odgovorne, če bi se izkazalo, da so za škodljive učinke vedeli že prej, pa nanje niso opozorili javnost.

Na drugi strani pa za produkte, ki jih lahko kupite v vseh supermarketih obstaja, ne ena, pač pa na stotine raziskav, ki jih povezujejo z rakom, celo mednarodna organizacija za raziskavo raka trdi, da so ti produkti povezani z rakom... produkt pa ne samo, da se ne umakne iz polic ali da se javnost ne opozori na tveganje, celo reklamira se ga kot zdravega. In to celo z blagoslovom in pomočjo države.

Če se vrnemo k raziskavam. Poleg raka črevesja in danke je meso povezano še s vrsto drugih bolezni, tudi z rakom pljuč, želodca, prostate, slinavke, prsi, maternice, možganov, diabetesom, debelostjo, visokim krvnim tlakom, holesterolom, boleznimi srca in ožilja in še in še. Mogoče najšokantejši so rezultati raziskav, ki so prišle ven šele v zadnjih letih in sicer, da mati z uživanjem mesnih izdelkov lahko bistveno poveča možnost za možganski tumor svojega otroka. Prav tako so žalostni rezultati raziskav, ki nakazujejo, da so ti izdelki še veliko bolj kot odraslim škodljivi otrokom.

Pomembno pa je tudi to, da raziskave poleg statističnih dokazov za povezavo mesa z boleznimi, ponudijo tudi razlago procesov, ki so podlaga za nastanek teh bolezni. Raziskali so številne kancerogene snovi, ki so v mesu (nitriti, nitrati, sol, živalske beljakovine, hem-železo, heterociklični amini, policiklični aromatični oglikovodiki itd). Pokazali so povezavo med temi snovmi in nastankom raka ter nedvoumno prisotnost teh snovi v mesu. Pokazali so sposobnost nitratov iz mesnih izdelkov da penetrirajo placento in znatno verjetnost, da škodujejo pri razvoju ploda.

Veliko raziskav določi tudi tako imenovano povezavo med vnešeno dozo in odzivom. Takšna krivulja pomeni, da je tveganje oz. odziv sorazmeren s količino vnešene snovi. Običajno je to razmerje linearno, s stičiščem v koordinatnem izhodišču. To pomeni, da so tudi majhne količine škodljive, le sorazmerno manj. Tu pridemo do še enega področja manipuliranja. Namreč, če se slučajno v javnost pretihotapi kakšna informacija o škodljivosti mesa, je običajni "krizni" odgovor mesne industrije in njim pripadajočih strokovnjakov, da "to velja samo za zelo velike količine mesa". Kaj pa so to velike količine? Ena od raziskav je za veliko količino mesa določila 20g na dan. Svetovna organizacija za raziskavo raka trdi, da je edina varna količina za mesne izdelke 0g, rdeče meso pa naj bi uživali čim manj, povprečje naj nikakor ne bi preseglo 40g na dan. V Sloveniji pojemo pa povprečno 250g mesa na dan. Kaj je torej velika količina? Poleg tega kar nekaj raziskav ugotavlja, da le nekaj rezin (!) izdelka, kot je npr. pršut ali slanina, dramatično poveča tveganje za raka. Ali celo samo dve hrenovki na teden. Te količine so majhne, pa so kljub temu povezane z bistvenim tveganjem. Take količine zaužijejo otroci še pred kosilom v nekaterih vrtcih in šolah, seveda kot sestavni del strokovno sestavljene "uravnotežene prehrane"...

Je kakšen od slovenskih ginekologov opozoril na potencialno tveganje, ki ga nosečnica povzroča z uživanjem pršuta, hrenovk, šunk, paštet in salam med nosečnostjo? Je to storil kakšen priznan slovenski strokovnjak za prehrano? Država? Ne. In tudi če bi se po kakšnem čudežu vse te raziskave izkazale za netočne (kar je bolj malo verjetno), je vseeno potrebno razmisliti, če je vredno tvegati zdravje otrok zaradi nejevere?

Običajna reakcija ljudi, ko preberejo raziskavo o škodljivosti mesa je, da hitijo poudarjati, da je tudi zelenjava škodljiva - zaradi pesticidov. Tako nekako mentalno "uravnajo" tveganja, uravnovesijo riziko, naredijo v svojih mislih obe opciji (meso in zelenjava) podobno nevarni, škodljivi. Ironija pa je v tem, da praktično vse študije kažejo, da so ravno živila živalskega izvora (predvsem meso in ribe) daleč daleč največji vir pesticidov v prehrani. Po vrhu se lahko količina pesticidov v rastlinski hrani dramatično zmanjša s spiranjem, čiščenjem in lupljenjem, saj so pesticidi v večini na površju hrane, od koder jih je relativno enostavno odstraniti. Pri mesu pa so pesticidi vgrajeni v tkivo, od koder jih je nemogoče odstraniti. Kdor torej je meso, mora hkrati pojesti še vse pesticide, kar še poveča razliko v riziku. Če torej nekdo res iskreno želi minimizirati vpliv pesticidov v svoji prehrani, naj se odpove mesu.

Druga zelo običajna reakcija je, "ah, saj od nečesa je pa treba umreti". To je sicer zelo neodgovorno, ampak bi držalo, če ne bi cene za to neodgovornost plačevali vsi ostali. Namreč, bolniki z rakom in  boleznimi srca in ožilja se po pravilu zdravijo dolgo, kar za seboj potegne ogromne stroške, ki obremenjujejo skupni proračun. Prav tako meso izredno obremenjuje in uničuje naravo, ki je tudi skupna. To bi bilo torej sprejemljivo le v primeru, da taka oseba sprejme vse nastale stroške na svoj račun, ne pa da za njihovo neodgovornost in sebičnost plačuje celotna družba.

Ko človek prebere vse te raziskave o škodljivih vplivih mesa, ki je škodljivo tudi v zelo majhnih količinah, in ko k temu doda vsa znanstvena dognanja in stališča pomembnih dietetičnih organizacij, ki vse po vrsti dokazujejo, da v mesu ni nič nepogrešljivega, nato k temu doda še številne raziskave, ki kažejo kako hudo uničujoče je uživanje mesa za okolje in podnebje, in ko k vsemu temu dodamo še masovno, naravnost industrijsko mučenje živali, ki je potrebno za to nesrečno meso... je res edina možna logična poteza prenehati jesti meso. Zakaj se torej ljudje ne odločijo za to? Odgovor je preprost in se skriva v dveh starih slovenskih pregovorih:
1. Kar se Janezek nauči, to Janez zna.
2. Navada je železna srajca.

Zaradi prvega pregovora velika večina ljudi sploh ne ve ničesar o škodljivosti mesa, večina je celo prepričana, da je meso v majhnih količinah zdravo ter potrebno in da je vegetarijanstvo škodljivo. Če pa slučajno pridejo v stik z informacijo, ki se ne strinja z njihovim "znanjem" (kot so na primer pričujoče raziskave) pa stopi v akcijo drugi pregovor. Da bi namreč sprejeli nove informacije, bi morali spremeniti svoje navade, česar pa velika velika večina ljudi ni sposobna. Zato storijo popolnoma vse, da ne bi bilo treba spreminjati navad. Običajno to poteka na dva načina:

Prvi je, da se namesto stotinam kredibilnih raziskav in mnenjem uglednih mednarodnih organizacij raje odločijo verjeti kakšni zgoraj omenjeni plačani ad-hoc raziskavi (American Meat Institute: "najbolj zdravo je jesti vsakega malo") ali kakšnemu podobnemu mnenju naročenega strokovnjaka, ki potrdijo njihovo originalno prepričanje. To, da temu mnenju nasprotuje tako velik volumen raziskav ter mnenja številnih kredibilnih mednarodnih organizacij jih ne moti. O tem sploh ne razmišljajo, niti se ne poglabljajo v to, ker zadevo zelo hitro zaključijo z značilno pasivnim stavkom: "kaj hočem, ene raziskave kažejo to, druge pa ravno nasprotno, najbolj zdravo je vsakega malo jesti". S tem pa je učinek plačane raziskave oz. strokovnjaka dosegel točno to, za kar je bil narejen – da človek ne spremeni svojega ravnanja in da o tem niti ne razmišlja. S takimi ljudmi je najlažje manipulirati, saj je dovolj izredno malo plačanih raziskav ali mnenj, ki so v pogledu teh ljudi dovolj, da spodbijejo celotni volumen kredibilnih raziskav in vsa stališča mednarodnih organizacij.

Drugi način deluje tako, da pavšalno, brez kakršnegakoli preverjanja ali raziskovanja, vse raziskave enostavno označi kot "neverodostojne". Običajno kot razlog citirajo to, da so jih prebrali v vegetarijanski reviji ali slišali od vegetarijanca, kar je v njihovih mislih dovolj, da opraviči takšno pavšalno diskreditiranje, brez kakršnegakoli nadaljnega natančnega preverjanja.
Hkrati pa si izmislijo številne izgovore, ki sicer ne zdržijo niti najosnovnejše logične analize, vendar je takšna analiza zanje popolnoma nepomembna. Ti izgovori namreč niso namenjeni logičnim analizam, temveč temu, da se vanje slepo verjame. Kakšni so ti izgovori in njihovi logični analizi pa se bomo posvetili naslednjič.

Drugo pomembno vprašanje pa je, zakaj mediji ne objavljajo rezultatov o škodljivosti, in še veliko bolj pomembno, nepotrebnosti mesa v človekovi prehrani? Raziskav je toliko da bi lahko vsak teden objavili eno. Pa tega ne storijo. Tudi tu je odgovor preprost: novinarji in uredniki so prav tako ljudje s popolnoma enakimi lastnostmi, opisanimi zgoraj. Če kdo od njih pride v stik z informacijo, ki nasprotuje njegovim/njenim življenskim prepričanjem jo raje ignorira, kot da bi jo posedoval naprej. Saj se zaveda, da če jo posreduje naprej, če jo objavi, bo moral razmisliti o spremembi svojih navad, kar pa je za večino seveda popolnoma nesprejemljivo. Ko pa na drugi strani pride v stik z novico, ki potrjuje njegova/njena prepričanja, tako novico običajno brez preverjanja ekspeditivno objavi, če je možno jo celo senzacionira. Tak je bil nedaven primer, ko je umrl otrok, za katerega se je izkazalo, da je vegetarijanec. Takoj so iz tega naredili senzacijo, prvo novico, seveda brez da bi preverili in ugotovili, da otrok sploh ni umrl niti ni mogel umreti zaradi "pomanjkanja mesa". Na drugi strani pa niti eden od slovenskih medijev ni naredil senzacije iz novice FAO, da meso uničuje planet bistveno bolj kot izgorevanje nafte. Praktično nobenemu slovenskemu mediju se ta res senzacionalna novice ni zdela vredna niti objave, kaj šele senzacije. Ali da bi na primer naredili senzacijo iz vsakega primera, ko otrok umre zaradi salmonele ali Ecoli-0157, kjer pa (za razliko od zgoraj omenjenega primera vegetarijanskega otroka) smrt JE direktna posledica uživanja mesa. Razlog za tako ravnanje pa je opisan zgoraj. Ljudje težijo za tem, da informacij, ki niso v skladu z njihovimi prepričanji, ne širijo,  ter da povsem slepo in brez preverjanja verjamejo in širijo informacije, ki so v skladu z njihovimi prepričanji.