Dovolim ti, da si otrok.

Dovolim ti, da si pred menoj.

Dovolim ti, da si svoj.

Dovolim ti, da greš in prideš, ko hočeš.

Dovolim ti, da ne bereš naprej, če te moje besede odbijajo.

Dovolim ti, da si sama s seboj, če tako čutiš.

Dovolim ti, ker je to tvoj čas.

Dovolim ti, da poveš, kar imaš povedati temu svetu.

Dovolim ti, da lahko izbiraš, po kateri poti narediš naslednji korak.

Dovolim ti, da si srečna.

Dovolim ti, da živiš svojo žalost.

Dovolim ti, da se pritožuješ.

Dovolim ti, da si zdrav.

Dovolim ti, da živiš svoje življenje.

Dovolim ti, da na skrivnem jočeš s svojim ranjenim srcem.

Dovolim ti, da že jutri spremeniš svoje mnenje.

Dovolim ti, da se oglasiš ali tiho prenašaš težo svojega življenja, če misliš, da je tako prav.

Vse to ti dovolim, ker meni ni bilo dovoljeno. Ko sem bil otrok, so želeli od mene več zrelosti. In ko sem odrasel, so se še naprej želeli spotikati ob mene in pričakovali so od mene otroška dejanja. Ko sem prvič uspel, so se ustrašili mojega uspeha in me želeli potisniti v ozadje. Ko sem hotel svoje, so rekli, da je grdo - nekaj želeti za sebe. Ko sem šel, so me želeli zadržati, in ko sem prihajal, me niso pozdravili.

Vse otroštvo sem prebiral knjige, mnogo knjig, in takrat so mi govorili, loti se kakšnega pametnega dela. Ko sem si vzel čas in bil sam s seboj, so mi rekli, da sem samoljuben, da si ne vzamem časa za druge. Ko se mi je mudilo naprej, so mi rekli, ni še prišel tvoj čas, počakaj. Ko sem prvič spoznal nekaj zares velikega, so mi rekli, ah kaj to, vse to smo enkrat že slišali. Ko sem šel po svoji poti, so mi rekli, da je ta pot napačna in vodi v pogubo. Ko sem bil srečen, so mi rekli, pretvarjaš se, tvoji občutki niso pravi.

Ko sem bil žalosten, so mi rekli, kdo te bo prenašal takšnega, noben te ne bo maral. Ko sem se pritoževal, so mi rekli, glej ti si omejen, ne vidiš resničnega sveta. Ko sem bil zdrav in poln načrtov, so mi rekli, tebi se bo nekega dne strgalo, ustavi se. Ko sem živel svoje življenje so mi rekli, res si neumen, ali nič ne gledaš okrog sebe, s tem načinom življenja ne boš nič dosegel.

Ko sem čutil bolečino svojega srca, so mi rekli, pojdi k zdravniku, da ti dá zdravilo. Ko sem spremenil svoje stališče so mi rekli, zahrbten si, še včeraj si govoril drugače. Ko sem bil v depresiji, najbolj na tleh, bil sem tiho, a istočasno v sebi tudi najbolj glasen, so mi rekli ne smeš se tako počutiti, pojdi med ljudi. Vse to so mi rekli in jaz sem jim verjel, ker sem mislil, da je tako prav.

Zaradi tega ti vse to dovolim, ker te je srce priznalo, ker te je narava sveta hotela, ker so te dogodki vzeli na svoja krila, ker tudi ti verjameš v jutri. Priznam te, ker si resničen in živi, nič večjega ni tukaj od tebe. Dovolim ti, da si vse to, ker ti ni vseeno. Ti si dobro, vse dobro, nič ni tebi enakega, enkraten si, zato ti dovolim, da si vse v vsem.

Spoznavaš naravo stvari in si odločena priti stvarem do konca, to te pelje v večno življenje. Dovolj je bilo omejitev, zato vse to - dovolim ti. Pojdi svojo pot, in če se srečava, se moje srce razveseli novega človeka, ženske v tebi, pojdi in prinašaj nasmehe, srečo, upanje, živi to, kar je, kar čutiš s svojim srcem. Dovolim ti biti – človek v vsej tvoji razsežnosti. Moje srce se veseli s teboj.