Draga Nuška!

Zelo sem vesel tvoje spodbude. Morda sem res do sedaj pokazal, da lahko obvladam veliko stvari. Toda pri meni je veliko stvari odvisnih od razpoloženja. Včasih imam toliko dobrih idej, da bi se moral dati kar nekajkrat klonirati, da bi jih lahko uresničil. V življenju sem z leti spoznal svoje meje in omejenosti. Zato sem začel verjeti tudi v timsko delo in projekte. Nuška, mislim da vas je zelo veliko na Pozitivkah, ki obvladate veliko področij. Gotovo so stvari še daleč od tega, da bi se lahko reklo, da ste pokazali prav vse, kar zmorete. Si pa mora človek včasih vzeti tudi kakšno pavzo, da pride k sebi.
Zelo sem vesel verzov, ki si jih zapisala ob koncu komentarja.
Bom pa podal nekaj misli o smehu in humorju, da se bo lažje dočakalo kakšen moj potencialni seminar (lepo prosim, da me kdo prehiti v tem).
Gotovo veste, da obstajajo različne vrste humorja in komike. Dejansko vsak človek "pada" na drugačno vrsto smešnosti. Zato imajo poklicni zabavljači včasih prave nočne more pred nastopi. Ker se jim nastopi velikokrat ponesrečijo, se nekako vdajo v usodo in postanejo cinični in nihilistični. To je najlažje početi, saj poslušalci velikokrat nosijo v sebi obup in jezo. Tako se publika in zabavljač začnejo zelo dobro razumeti. Vse skupaj postane nekakšno izživljanje. Ljudje se morda izpraznijo, ampak ostanejo tudi prazni. To praznino tešijo s priložnostno pijačo in jedačo. Dober komik in zabavljač ve, da mora dati ljudem vedeti, da jih spoštuje in da jih ima rad, ne glede na to, na kakšen način se šali. Mora jim dati vedeti, da jim noče škodovati. Dober zabavljač se bo najprej norčeval iz sebe. To imajo ljudje zelo radi. In ko vidijo, da je še naprej dobre volje, čeprav se je morda do tal ponižal, bodo dovolili, da se šali tudi na njihov račun.
Ljudje so potrebni sprostitve. Ljudje so vedno pod nekakšnim stresom. Morajo dobiti občutek, da ni vedno vse tako smrtno resno. Sebe morajo videti v nekakšni smešnosti, ki jim pomaga objektivneje dojeti svoja stanja. Komik jih mora naučiti, da se bodo sami začeli šaliti na svoj račun. So pa neke posebnosti pri smehu in smešnosti. Če se dela z ljudmi v skupinski dinamiki, kot bi bil lahko tudi seminar, bi bilo dovolj, da se da za nalogo vsakemu udeležencu, da pred skupino pove en vesel ali smešen dogodek iz svojega življenja in pa en žalosten dogodek. Iz izkušnje povem, da se bodo ljudje bolj smejali, ko se bo govorilo o žalostnih dogodkih, kot pa takrat, ko se bo govorilo o smešnih. To je paradoks, ki mu lahko iščemo globoke psiho-sociološke izvore. Dober trening smejanja je tudi, da se poskušamo smejati, kot kakšni dramski igralci, da poskušamo igrati smejanje. V skupini ljudi to lahko postane na koncu tako smešno, da se smejejo do skrajnih zmožnosti in je že lahko nevarno za fizično zdravje.
Vsak človek je lahko smešen in zabaven! Mnogi delajo napako, da mislijo kako ne znajo zabavati, ker pač ne znajo povedati nekega vica na pravilen način (da bi ljudje štekali). Problem bo rešen, če bodo poskusili šalo povedati vsaj še enkrat.
Če pa ni smeha ali ni sposobnosti za smeh, pa naj bo vsaj veselje. Veselje bi pa zahtevalo poseben seminar. Včasih, ali pa velikokrat nima veselje s smehom prav nobene zveze.
Nuška, znam biti tudi zabavljač. To sem tudi počel v življenju. Morda bolj zaradi drugih, kot pa zaradi sebe. Zelo rad imam, če nekoga pripravim do tega, da se iz srca nasmeje. Smeh je povezan z neko spontanostjo. Zato bi tudi seminar moral biti nekako spontana zadeva. Za začetek bi bilo dovolj, če bi še kdo objavil kakšno šalo na Pozitivkah.


Lepo se imej in lep pozdravček!

hierhod

[ Odgovori na to | # ]