Skozi koprenaste oblake iluzij
pričakovanj in prepričanj
kako naj bi bilo
in kako bi moralo biti
preko hrepenenj in tihega upanja v brezupu
padaš globoko, globoko do dna

Zamaje se ti svet pod nogami
in sesuješ se na kamnita tla
v vsej svoji visokosti

Ko se ugledaš v luči ovijalke na drevesu
ki se vsa zelena bohoti na posušenem deblu
in si zaželiš biti
trobentica
majcena
skrita v socvetju sebi podobnih sestric
se prav počasi zaveš
da ni več poti nazaj

Potrebuješ le pogum
za skok v neznano
v novo
v prebujeno

Pogum
ki ga iščeš vsepovsod
mirno čaka v tvojem srcu

Bistvo je očem in razumu nevidno in nerazumljivo
in samo zaupanje v energijo
ki te drami iz spanja
ti dovoli stopiti izza tančice
da te seznani samega s sabo
in s svojo večno dušo

Na veke vekomaj

Holista