Jutranja slana na šipi neznane zemljevide riše,
skrivoma vzhajajoče sonce pod bodoči že dan se podpiše.
Ob dotiku žarka, ki ga poboža, naježi se mu gladka koža.
Odvijejo kot v filmu njegovi lahkotni se gibi iz sna,
ko počasi obliko, barvo, vonj in okus sveta zazna.
Kot bi zlil z jutrom se, kot bi življenju podaril dihanje.
Jesenski dež… Dež, ki izgublja v plohi besed se plehkih,
dež, ki ugasne na njegovih ustnicah mehkih.
On, trden kot zid na vrhu bolečine,
v zapletene misli kliče stare, tople spomine.
Tako vsemogočen je, da bi zmogel spremeniti vse.
Pomlad zbudi se z njim, da od bolečin ostane zgolj dim.

Nasmeh obsije jutro z njegovih ustnic lepih,
a kmalu zamre, kot dež v njegovih očeh slepih.
Očeh, ki ne vidijo več, niti ne čutijo.
Pohodijo srce in občutkov ne slutijo.
Kot bi na kamnitem kipu nabral se prah,
kot bi jeza in nesreča v kri nagnali strah.
Kot bi usoda zapovedala, naj bo tako,
se zdi, da se je sprijaznil s sleherno stvarjo.
Zdaj z zlaganim nasmehom hodi vzdolž poti;
kot vetrič drsi, da se zdi, da ga ne boli.
Hodi vzdolž poti, ki je niti ne pozna,
skriva dušo pred svetom, nihče ne ve, kaj v srcu ima.
Razočaran, zmeden, ozira se nazaj,
globoko v sebi se sprašuje kdo kriv je in zakaj.
Rad bi pozabil, saj ve, da smisla nima.
Uklonil se usodi, imel bi moč, da ji pokima!
Ozre se k zvezdam, ko še en zlagan dan mimo je,
jim prišepne, da zdaj ve, da zdaj doživel je vse.
Naj čuten mu nasmeh pristneje zažari,
kadar ga uzrejo kakšne hladne oči.
-Naj njih srd stopi, srce njegovo, ki naj več ne boli.
Naj nanj pazi najsvetlejši angel z neba,
naj se tema ogiba tega krhkega srca!
Naj dež ga boža, ne boli,
nikar naj v solzah se prepoten več ne zbudi.
-Naj le sanja, odprtih oči!
Kot jaz sanjam z njim in se zdi, da lebdim.
Čutim ga še v zraku v večernem mraku; vem da je tu,
vzporedno se najde v mojem koraku; spremlja me v snu.
Spreminja svet, spreminja usodo vso.
Zdaj mu ni več hudo.
Hodi, kamor odnese ga pot,
pripravljen na vse izgubi se pod rožnat svod.
Diham ga, živim ga,
on je kriv za vse!
Za nov dan, za nov svit, za novo upanje!
Prinaša pričakovanje, prinese pomlad,
a sebe več ne razkrije, zdaj usode je podplat.
On je tisti, ki bo odločal.
Tisti, ki me bo s srebrom in temo soočal.
Bilka, ki trese v pomladnem se vetriču noči
in zadnji, ki lahko mojo dušo umori.
On je vse.
Zdaj zagotovo vem, da se pomlad zbudila je.