| Temna noč, prižgane zvezde,
 Mesečina svetla, bleda.
In pogled nem, ki tja gleda.
In sprehaja se vizija,
Po srebrno lepih brazdah,
Bujno dela domišljija,
Ker je glava votla, prazna.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Tanek film, mehak kot svila,
Čez vizijo nežno pada.
Tam podrobnosti razkriva,
Um vpija, da ne strada.
Vse, kar vidi, absorbira,
V mislih skupaj sliko zbija.
Drobec z drobcem reagira,
Um se prepusti, ker prija.
Zdaj počasi ta praznina
Polni s tihim se potokom.
Kjer bila je le sivina,
Zdaj je jezero z otokom.
Voda hladna je, a vreje,
Ohladi razbeljeni pogled,
Otopeli um zagreje,
Da je zmožen zaživet.
A trenutek le občutek traja,
Jezero že koj usahne.
Le za hip pogled je raja,
Ta, ki um zaspan izpahne.
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Še je noč, a kje so zvezde?
Luna za oblak se skrije.
Nič srebrne ni več breze,
Tu le deblo staro gnije.
Misli zdaj dovolj pretoka,
Pogled ponesejo drugam,
Najdejo oči potoka,
Ki se zdi mu nekam znan.
-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-
Oči avtističnega so otroka,
Gledajo Mamin pogled,
Ki od sreče kar zajoka,
Kakor jočem jaz poet.
-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-:-
|
NE ZAMUDITE
Temna noč
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 15. februar 2007 @ 16:23 CET
Temna noč, prižgane zvezde,
Mesečina svetla, bleda.
Le odsev srebrne breze
In pogled nem, ki tja gleda.
In tudi med tretjo in četrto kitico je prevelik razmak.
Upam da se dajo te stvari še spremeniti po objavi.
Lep pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Temna noč
Prispeval/a: Lea7 dne četrtek, 15. februar 2007 @ 16:49 CET
Vse, kar vidi, absorbira,
V mislih skupaj sliko zbija.
Drobec z drobcem reagira,
Um se prepusti, ker prija.
Kar vidim kako se koscki zbirajo in tvorijo slike, ki se lahko iz trenutka v trenutek spremenijo, vsakic, ko oci zazrejo nekaj novega.
Prijeten je obcutek, ko se spusti solza srece. Me veseli, da si je delezen tudi ti.
Lep pozdrav!
Temna noč
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 15. februar 2007 @ 17:18 CET
Solze sem bil delezen le v mislih, ker sem si poskušal predstavljati kako se počuti avtističen deček. To kar se mu dogaja v glavi, v mislih, je le moja interpretacija, kakor tudi učinek, ki bi bil na mamo, če bi jo otrok res lahko pogledal v oči z zdravim razumom, vsaj za trenutek.
Resnično še nisem videl takšnega otroka, sem pa prebral dosti zgodb o njih. Zdi se mi pa tudi, da ljudje premalo vedo o avtizmu. Zato takšni otroci dobijo v življenju prevečkrat drugačne odzive od ljudi, ponavadi negativne, ker ti ljudje mislijo, da se otroci nesramno obnašajo. V bistvu pa niso krivi sami...
Upam, da bom lahko s to pesmijo nekoga opogumil in se bo malo izobrazil o tej bolezni in njenih simptomih, če le tega še ni storil...
...Nikoli ne veš, kdaj naletiš na takšno osebo in lahko s svojim primernim obnašanjem polepšaš njihovo življenje... ...kakor tudi življenje njihovih staršev...
Lea, lepo pozdravljena in hvala za ta in vse tvoje čudovite komentarje...
Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...