Le ure so in čas brez tebe,
ko tiho spušča se temina,
ob tvojem boku vidim sebe,
ko prebudi se klic spomina.

Ko tiho spušča se temina,
pod prsti vztrepetajo strune,
ko prebudi se klic spomina,
srebrijo žarki polne lune.

Pod prsti vztrepetajo strune,
v očeh bleščijo se kristali,
srebrijo žarki polne lune,
pristal ob zvezdni sem obali.

V očeh bleščijo se kristali,
granat svetlobo srka vase,
pristal ob zvezdni sem obali,
tam kjer tema z lučjo igra se.

Granat svetlobo srka vase,
zaprejo veke se kot pavi,
tam kjer tema z lučjo igra se,
uhaja mi pogled sanjavi.

Zaprejo veke se kot pavi,
s poljubi nežno te posujem,
uhaja mi pogled sanjavi,
po licu z ustnico potujem.

S poljubi nežno te posujem,
v dolini grmov koprnečih,
po licu z ustnico potujem
do ust priprto hrepenečih.

V dolini grmov koprnečih
igram se v runu valovitem,
do ust priprto hrepenečih
drsijo prsti v gaju skritem.

Igram se v runu valovitem,
ježi se kakor žamet koža,
drsijo prsti v gaju skritem,
razpira svet najlepša roža.

Ježi se kakor žamet koža,
tvoj pas se v gibkem loku sloči,
razpira cvet najlepša roža,
kipi in se nabrekla boči.

Tvoj pas se v gibkem loku sloči,
prilepi polt se vlažna name,
kipi in se nabrekla boči,
tvoj ogenj žge, dokler ne vname,

Prilepi polt se vlažna name,
gorim in groza me prešine,
tvoj ogenj žge, dokler ne vname,
trenutek, ki nikdar ne mine.

Gorim in groza me prešine,
ob tvojem boku vidim sebe,
trenutek, ki nikdar ne mine,
le ure so in čas brez tebe.