Prav res močno pravilni so ti stihi,
"ottava rima" pravi se učeno
obliki takšni, kjer se sodi, lihi
poljubljajo nam verzi ukročeno.
Naj bodo divji, glasni ali tihi,
ponavljajo se vedno urejeno.
Ko šestkrat se tako konča vrstica,
zaključi stanco rimana dvojica.

Ta pesem znana je že iz davnine,
iz časov, ko so vitezi predani
pobijali še zmaje in mrcine,
iz časov, ko gradovi izklesani
so dvigali visoko se v višine.
Zares od nekdaj so ti verzi znani,
iz časov, ko so vitezi dvorili
s pogledi le in stihi svoji vili.

Veleva čas mi, da je teorije
bilo dovolj, in da zares ne da se
iz samih rim klamfati poezije.
In vsi poeti, ki kaj dajo nase,
ne morejo brez zmot filozofije
stopiti kar tako v moderne čase.
Naj malo dih romantike zaveje,
saj nič ne gre brez moje Dulčineje.

Začnimo torej, kar nam še ostane.
Zdaj se pripravimo na stihe mile,
naj v prsih hrepenenje se nam vname,
mokrocveteče rož'ce bodo vzklile.
Kot vroča strast iz moje duše plane,
vse njih se rane bodo zacelile.
(Zveni lepo, maestro sem brez glihe,
čeprav preplonkal sem Prešerna stihe.)

O Dulčineja, draga, moja, mila,
kaj vendar zanjo ni ta pesem peta.
Le ona je, edina moja vila,
vse, kar srce si sladkega obeta.
(Če ne bila, France, bi strašna sila,
ti ne bila bi rima tvoja vzeta.)
To je ljubezen - sladka bolečina,
vrti se mi od nje, bolj kot od vina.