V škrlatni plašč odet v čarobnem snu puščavski dan umira,
pragovi sonca spet se mirno spuščajo v brezčas večera.

Razbeljenih sipin izdih nad mestom ždi in briše sence,
poljublja minaret nebo, počasi se oko zapira.

Ko tisoč in še ena zvezda zažari v svetlobi dneva,
v skrivnostni vrt ujet, čarobni glas zapoje kakor lira.

Na nebu tkejo zlate niti zvezdnato preprogo mraka,
utrinkov prah, spočet v viharnih dneh, oznanja čas nemira.

Izginjajo obrisi karavan, ugaša svit življenja,
ostajam sam, načet, ko tone up v temo, somrak večera.