Moje življenje ni omejeno zgolj na preživetje,
ni eno samo čakanje, da se ure dneva izteko
v spokojno noč,
ne zadovolji se s samim dejstvom,
da se najudobneje živi
po liniji najmanjšega napora,
ni ga med povprečji.

Življenjske okoliščine me ne omejujejo,
moj duh ne priznava klečeplazenja.
Upiram se dolgočasju, enoličnosti,
nezanimanju, brezizhodnosti,
životarjenju, brezciljnosti,
neambicioznosti, lenobnosti,
spanju na lovorikah,
ravnanju proti vesti,
pretiranemu popuščanju,
neveri, nevednosti,
brezperspektivnosti,
kopiranju…

Da, cenim se, ker je samo dejstvo,
da sem, že dovoljšen razlog,
da sem hvaležna za to
nenaključno priliko.

Ne bom se pustila oskubiti,
nihče me ne bo oviral v mojem letu,
nihče me ne bo silil k tlom,
nihče me ne bo odvrnil od
vseh teh nedosegljivih svetlih zvezd.

Ker ne verjamem v fatalnost,
v solzno dolino in kruti svet.

Živim namreč v kraljestvu duha,
v kraljestvu, ki je na meji mogočega.

Danijela Premzl