Japonska. Kaj sploh vemo o tej državi? Tako oddaljena, kot da je na drugem planetu. In ko srečamo kakega Japonca, se nam tudi zdi, kot da prihajajo s kakega drugega planeta. Njihovo obnašanje nam je popolnoma nerazumljivo, absurdno, nenavadno, smešno. Bolj kot ne jih poznamo samo po stereotipih: po svetu hodijo s fotoaparatom, oziroma zdaj videokamero za vratom, nori so na raznorazne elektronske pripravice in delajo po 14, 18 ur na dan. Za razliko od Indije, kamor vleče skoraj vsakogar, ne poznam skoraj nikogar, ki je bil na Japonskem.

Koščki informacij, ki občasno pricurljajo do mene, so fascinantni. Kot na primer to, da Japonci sklepajo kredite, ki jih bodo odplačevali njihovi otroci in celo vnuki! Še en tak fenomen, ki je najbolj izrazit na Japonskem, je »hikikomori«. Izraz pomeni dobesedno 'povleči stran, biti omejen na'. Uporablja se za mladostnike in mlade odrasle, ki so se umaknili iz družbe in se zaprli v svojo sobo za obdobje daljše od šestih mesecev. Nekateri pa tako preživijo cela leta, viri omenjajo recimo primer fanta, ki je odrezan od sveta živel od svojega 14. leta in tako preživel 13 let – polovico svojega življenja!

Psiholog Tamaki Saito, ki je definiral fenomen, je mnenja, da je na Japonskem milijon 'hikikomorijev', dvajset odstotkov mladostnikov moškega spola, kar je en odstotek celotne populacije. Starši takšen pobeg pred življenjem pogosto – nezavedno ali iz strahu pred tem, da bi za problem izvedeli drugi – podpirajo s tem, ko za takšnega mladostnika skrbijo doma. Pojav se pogosto prične s tem, da mladostniki zavračajo hoditi v šolo. Tekmovalnost se prične že zelo zgodaj v šolskem sistemu. Po končanem šolanju jih čaka soočenje z izredno zahtevnim trgom dela. Počutijo se nemočni v družbi ali nesposobni zadovoljivo opravljati družbene vloge, ki se od njih pričakujejo. Nekateri so tudi tarča posmehovanja sovrstnikov, kar situacijo lahko požene čez rob.

Na mladih je velik pritisk, da morajo biti uspešni in vzdrževati obstoječi status quo v družbi. Obstaja tradicionalno močan poudarek na zapletenih pravilih obnašanja ter rigidne hierarhije, kar utrjuje tudi zgodovinsko Konfucijevo učenje o zmanjšanju pomembnosti posameznika in zaželenem konformizmu, da bi zagotovili družbeno harmonijo v takšnem sistemu.

Psihološki ali družbeni problem?

Številni ljudje občutijo pritisk zunanjega sveta in se v javnosti počutijo neprijetno. Hikikomori na zunanje pritiske odgovori s popolnim umikom. Zapre se v sobo za daljša obdobja, pogosto leta. Imajo le malo ali nobenega prijatelja. Podnevi spijo dolge ure, noči pa preživijo na internetu, gledajo televizijo, igrajo računalniške igrice, berejo ali se ukvarjajo z drugimi nedružabnimi aktivnostmi. Večina jih raje ostaja v stanovanju, vendar občasno gredo ven.

Umik iz družbe se prične postopoma. Posamezniki lahko delujejo nesrečni, izgubijo prijatelje, postanejo negotovi, plahi in manj govorijo. Pomanjkanje družabnih stikov in daljša samota imajo globoke posledice na mladostnika, ki postopoma izgubi sposobnosti kako obstajati v družbi. Pobegnejo lahko v fantazijski svet (mange, televizija, računalniške igrice), ki postane njihova edina referenca. Zapadejo lahko v rutinsko obnašanje. V ekstremnih primerih hikikomori opusti vse aktivnosti in po cele ure strmi v prazno. Pritisk in občutek nemoči se lahko prevesi v frustracijo in jezo, ki jo izražajo npr. z nočnim ropotanjem.

Vendar pa ne gre izključno za japonski problem. Podobne primere so zasledili tudi v Južni Koreji, na Tajvanu, v Hong Kongu. Iz Velike Britanije in ZDA pa poročajo o 'NEET' in 'twixters', kar nakazuje, da gre za globalni problem, ki se pojavlja v premožnih, visoko razvitih post-industrijskih družbah. Na Japonskem opažajo, da je problem prisoten v družinah srednjega razreda, medtem ko je revnejši sloj prisiljen poskrbeti za preživetje in si ne more privoščiti zapiranja med štiri stene.

Globlji vzrok za hikikomori je v tem, da mladostniki nimajo oblikovanega občutka osebnosti ('tatemae' – the public facade) ter resničnega sebe ('hon'ne'), ki sta oba potrebna za soočanje z dnevnimi paradoksi odraslosti. Napredne kapitalistične družbe, kot je moderna Japonska, niso sposobne zagotoviti pomembnih ritualov prehoda mladostnikov v odrasle vloge v družbi.

Odtujenost pa se širi po vsem svetu, in tudi Slovenija ima verjetno kar nekaj ljudi, ki se ne znamo soočati z izzivi vedno hitrejšega in zahtevnejšega tempa življenja. Ob spoznavanju tega fenomena sem aspekt hikikomorija, ki bi se pred nepredvidljivim svetom najraje umaknil izzivom in skril v svojo varno sobico, zaznala tudi v sebi.

Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Hikikomori
Nadaljnje branje: http://www.nytimes.com/2006/01/15/magazine