Lepo v vrsto postrojeni,
vse do grla oboroženi,
strah z obraza jim je razbrati,
a ni potrebno se jim bati,
saj še mora taka,
reši vsakega vojaka.

Sprva ob sklecih boš sopihal,
na teku ob trnju se spotikal,
ko pa preko ovir boš skakal,
pazi, da se ne boš pokakal.

Če te to ne vrže s tira,
pa te bo kosilo,
saj ob njem boš slabe volje,
ker rad bi jedel bolje.

Zajtrk, kosilo in večerja,
vse za tebe bo premalo,
kar se tudi bo poznalo,
saj se tvoje kile,
od tebe bodo poslovile.

Zdaj vse to ste skozi dali,
nič več kislo se držali,
postali pravi ste vojaki,
naši mladi korenjaki.