Nek Friki, unikum v akademskem prostoru naj bi se konvertiral
na Depaartment of Philosophy, ko je v žitu pustil kroge hudič
in je na empirično preverljiv in prepričljiv način po principu
»Intelligent Design« položil filozofa prof. Slavoja za veliko mizo
na kontuzijskem diskurzu v koš, ko je izpeljal aksiom,
s katerim je šokiral ves znanstveni svet tako-le:
Trebuh vesolja je aksiom al pari niču.
Je inštrumentarij, ki dosega notranje in zunanje
gigantske praznine, je kontinuiteta brezmejnega niča.
Nenasitna praznina je potegnila nič vase
in ga reproducira kot likvidatorsko avtoriteto,
ki je obrušena z zaobljenimi robovi ničle.
Na predpasniku vesolja so se prepoznale
krvave srage ranjene praznine, ko je skozi nič poniknila
v paradoks in ustvarila aksiomu metaforo tretje poti –
abstrakcijo s procesom netransparentnosti,
hrumečo tišino s slepim tirom.
Absurd je ustvaril okoliščino, da se je nič
začel spreminjati v trebušno oblino in pridobil
identiteto sledi, ki okrepi nemir praznine.
Nič je zaprt, nerazkrit, nesproščujoč, abstrakten,
nedostopen in samoubijalski z občutljivo mehkobo,
nekoličinsko determinirana ranljiva enota,
ki se zaradi ogroženosti nenehno vrača v strukturo
kroga in se zapira v kontrapunkt varnosti v sebi,
je egocentrična in samozadostna projekcija
izničenih energij v prividu praznine,
je paradoks notranjosti z razpadlo rakavo tvorbo
v konsistentno ničlo s tendenco alegorike kroga.
Nič je gibljiv odnos med stegnjeno praznino
in abstrakcijo časa, v njegovi praznini ni hrupnih
padcev. Glavni nastopajoči junaki praznine so fikcije.
Nič se zapisuje, ne da bi poznali njegovo vrednost,
trajnost in mersko sestavo praznine.
Nikoli ne doživi samozapisa ali samouničenja.
Nič je najmanjši infinitizimalni dodatek praznini.
Ko se nič spremeni v resonanco duha, vzpostavi
ravnotežje med praznino in ničem, ki je v določenem
odboju, sled stoji v razdalji, ki ne obstaja,
ker praznina nima robov, nič nima interpretacije,
ne obstaja in ko se nalepi na praznino, ostaneta
nič in praznina neotipljiva aktualizacija istega
vprašanja. Sledi menjavajo okolja praznin
in niča ne morejo več položiti v šablono nobene iste praznine,
ki bi pomenila infinitizimalno projekcijo v drugi praznini
ali praznino v niču vesoljskih znanstvenih prikazovanj.
Brez viharjenja niča obstaja praznina protislovje,
aksiom absurda, kontrapunkt na tetivi, merjeni
v središče kroga, ki se razbohoti z estetskimi
krili praznine in se dvigne v zenit in se nič v nič razleti.
Ostanki se pretopijo v moč niča neizmerne širine
praznine in tedaj lahko olupiš paradoks aksioma
in s konstituirane zgodbe zunaj te interpretacije,
ko postane nič stanje kristalizacije ideje o večnosti,
v hladni odsotnosti je nič ostal nič, praznina v
praznini, duh pa v sledeh erudita, izničenega v
ničevosti niča, preseljenega v večnost praznine
konveksnega vesolja, ki je znanstveno dokazano
iz niča nastal in v nič se povrne.
Friki in prof. Slavoj sta nato razpravljala
o zlatolaskah na koruzi in vsak eno pečeno slastno zaužila
ter se razšla, ne da bi kdo vedel, kje se koga pamet drži.
Še dobro, da je hudič delal kroge v žitu
in ne v koruzi in v človeških glavah.
|
Unikum Friki in prof. Slavoj
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. oktober 2006 @ 08:51 CEST
Upam, da vas je ta moj pesniški in filozofski presežek razveselil. Gre za skrajno resen poseg v kriticizem, ki je osnova tudi filozofskega mišljenja. Na Pozitivkah bi vsi radi živeli od samohvale, v svojih omejenih univerzumih, v katerih se gojimo kakor piščančja jajca pod kokljo, varni pred kritiko, ki bi lahko pokazala kakšni smo in kako z besedo in mislijo rušimo prepričanja in podriramo svetove, da bi ustvarili nov Pozitivkin svet duhovnežev, ki ne filozofirajo s kladivom, temveč z dlako na jeziku po zaužitju žlice pravega čebeljega krajnskega medu.
Lep pozdrav in veliko filozofskih užitkov
vaša Tatjana
Hudič je bil tu, še zdaj voha žveplo
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. oktober 2006 @ 19:06 CEST
S Primorske sporočajo, da je svetovno znan slovenski filozof Slavoj, najtežje pričakovani gost mednarodnega oglaševalskega festivala Zlati boben, sinoči v Portorožu navdušil s predavanjem o neznanih znankah v oglaševanju.
Ob prihodu v veliko dvorano hotela Bernardin se je spomnil, da je le en teden pred njim na istem mestu sedel ameriški obrambni sekretar Donald Rumsfeld.
"Hudič je bil tu; in še zdaj voham žveplo", je citiral nekaj tednov staro izjavo venezuelskega predsednika Huga Chaveza, ko je na zaslonu generalne skuščine Združenih narodov stal za istim govorniškim pultom kot pred njim ameriški predsednik George Bush.
LP in hvala Novičarjem za sporočilo in vsem Zofijinim ljubimcem
Tatjana