Zelje vsakega učenca? - Da bi bil uspešen v soli! - Da bi bil veš blazen med dekleti! - Da bi razvil cisto svoj štil pišanja! - In da bi čim manj njegovih pišarij zrl kos!
Zal nosim v sebi eno veliko tezo - skregan sem namreč s stresicami! Učitelj mi zato cesto strogo žabica:
"Glej, da bos prav napišal stresice, cene bo zrl tvoje pišanje kos!"
Koza se mi kar jezi ob teh besedah. Kar žima me strese, tako mrzla šapica me poboža po obrazu. Le kaj me moj šolski sef mašira s temi stresicami!? Moj obraz, prej s kozo kot iz zameta, zdaj postane cisto šiv! Želo mi piška okoli srčne misice, žemlja se mi vdira pod nogami, šolska šoba pa z vsemi tistimi crkami na židu zapleše v ritmu divje vize. Pleša kar noče biti konec, zato začnem kot kokos brez glave bezati po šolski šobi. Na koncu brez šape lezem na tla, komaj še živec. Čez čas vstanem in se ocedim peška, ter se začnem rezati. Le zakaj se tako bojim svojega sefa v soli, saj ta vendar ni noben čar!?
Danes smo dobili za nalogo prosti spiš z naslovom: "Moj vsakodnevni šklep"
Spet se mi bo slabo pišalo! Zgrabita me ježa in keš. Da se pomirim, si grem narežat zemlje in šojinega sira, zraven pa si privoščim še mlečno kaso in mrzel šok. Poleg kot za salo zmažem še nekaj piče. Ob piči grizljam šeme sončnic in buck. Žrem skozi sipe na oknih in se šilim k razmišljanju, kako naj se lotim pišanja.
Zmoti me sum za židom - mučka Tačka si je ranila sapico, zdaj pa cepi pod židom in tiho mijavka. Vidim, da si je moja mučka štrgala misico. Okoli sapice ji pritrdim obliz in si tako zasluzim posten obliž njenega jezička. Ježa me poštopoma mine. V kozarec si nalijem jabolčni most, in naredim šklep, da bom odslej bolj pazil na stresice. Tistih nekaj crk s stresicami bom pa ja prav napišal! Če ne, bom dal pa župniku par šitov za sveto maso. Če bom pridno klecal pred oltarjem in molil, Jezus s kriza morda moje zelje vendarle usliši!
Janež Stih z Vica, 4.a
Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc |
Te šalamenske stresice
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 28. september 2006 @ 06:06 CEST
LP Tatjana
Te šalamenske stresice
Prispeval/a: Aimee dne četrtek, 28. september 2006 @ 10:24 CEST
Ljuba, ob tejle tvoji storiji sem se narezala do pisanja!
Saj človek ob njej ne more biti rešen! Tudi jaz imam zelje, napišati kakšno tako zgodbo, a bo to ostalo le moj šen!
Ha ha ha ha ha......šalamensko dobro.....ha ha ha ha....
Aimee
Te šalamenske stresice
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 28. september 2006 @ 10:31 CEST
LP T.
Te šalamenske stresice
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 28. september 2006 @ 12:55 CEST
Hvala, Tatjana in Aimee! Vesela sem, ker mi vaju je uspelo spraviti v dobro voljo.
Zgodbo sem napisala predvsem z namenom, da opozorim, kako nekateri tisto, kar preberejo, razumejo čisto po svoje, ker pač gledajo s svojo sposobnostjo zaznavanja oziroma mišljenja. Nikoli ne moremo vedeti, kaj se plete po tujih glavah, zato njihove besede obračamo in razumemo po svoji presoji, pač na podlagi svojega znanja, spoznanj, izkušenj, pa tudi značaja. Zato je med nami toliko nesporazumov, ker drug drugemu pripisujemo misli in namene, ki jih imamo v resnici sami, se pravi, druge sodimo po svojih kopitih. Zato je marsikatero njihovo pisanje v resnici le pišanje!
Lep pozdrav obema
Ljuba
P.S. - Igor, imenitno sliko si izbral - boljše ne bi mogel, saj v bistvu zajema vse, o čemer pripoveduje "zgodba"! Res se razumemo kot pes in mačka, res smo otročji in majhni v svojem dojemanju drugih, ker se nalašč napačno razumemo.
Te šalamenske stresice
Prispeval/a: gabriel s dne petek, 29. september 2006 @ 15:27 CEST
Bravo in lep pozdrav! gabriel s
Te šalamenske stresice
Prispeval/a: Ljuba dne petek, 29. september 2006 @ 17:20 CEST
Hvala ti gabriel - tvoj kompliment mi veliko pomeni!
Ne veš, kako sem se šele jaz krohotala, ko sem sestavljala to trapasto zgodbo in si predstavljala v njej vse tisto, kar je nalašč narobe napisano. Tako zabavni so bili vsi tisti nesmisli, da sem se presmejala še in še. Še v postelji sem se tako smejala, da zaspati nisem mogla - in zjutraj me je prebudil lastni huronski smeh ob spominu na kakšno sočno cvetko iz zgodbe, da me je kar vrglo iz postelje.
Toliko endorfina (hormona sreče) so v tistih dveh dneh izločile moje endokrine žleze, da ga imam zdaj dovolj najmanj do novega leta. Potem si bom pa spet izmislila kaj konfuzno trapastega, pa bom z novo zalogo endorfina lahko srečno in zadovoljno živela vse tja do pomladi... he he he!
Lep dan ti želim
Ljuba