Ko prihajam nazaj k stvarem
skoz trnjevo svilo in obskurno zaveso
dvomov in na postelji razmišljam,
kako se mi je zjutraj zasvetlikal dan
ves svetal, sončen in vesel,
in kako mi je nekaj znotraj izgovarjalo dan
večerno rdeče, z orgelskim koncertom
preoranega neba in dvom je ustvarjal fuge,
nekakšne naplavine žvepla
(vrag naj jih vzame),
ki so mi sredi belega dneva prebudile
telo naj se vendarle zganem in grem.
Spregledala sem, kako se te naplavine
zarivajo z ostrim vonjem skoz ozračje
in jaz z zatiskanjem svojih oči,
jih sploh ne spodim stran, ko mi plužijo misli
znotraj po črtah, kjer me liže kri spomina.

Nekdanji spomin na cigaretne ogorke
mi je prebudil pljuča, da sem zajela zrak,
a Penelopa mi je s pletilkami tkala dan
pričakovanja, ki me je čedalje bolj
potiskal v okvir, v veliko stoječo mlako
zavesti, da iz tega testa ne bo dobrega kruha.
Prek ustnic izgovorjeno šepetanje
brez zvoka, brez glasu, nemo
in manj kot dva metra od tal sem bila jaz
z vso svojo pritljago butalskih nasmehov
globoko zasidrana sama v sebi,
saj sem vnaprej skoraj zagotovo vedela,
da bodo še danes nastopale komične figure
in da si bom najverjetneje ogledala komedijo.

Komaj je minil prejšnji dan, ko me je bičala strela
in sem jo kar poceni odnesla nekoliko boljše volje
kot se mi je kazala danes, ko je dan na nebu
jasen pa me močvirje spet vleče vase.
Nato sem kot izčrpana plezalka
komaj splezala po zidu in zajela sapo.
Čeprav mi je znotraj govorilo naj bom doma,
sem (jaz tepka), vseeno obiskala razsut svet,
ki je še komaj dihal z listi, zadovoljen,
da je mučil mravljo in samega sebe.
Ko je bilo vse absolutno razvrednoteno,
kar sem veselega prinesla v hišo obiska,
sem se poslovila in odšla skoz vrata
(nihče ni pospešil koraka za menoj),
da me je večer dneva pobarval s svojo
zlato barvo zatona in jaz sem spet žarela,
vendar nekoliko manj, kot sem žarela zjutraj.
Kako je včasih bolj hvaležno, da se sprehodiš
v naravi, na mesto da obiščeš ljudi s premalo miru.