Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Prispeval/a: danaja... dne
sreda, 13. september 2006 @ 11:39 CEST
Res je, Miran. In pot do tja je LJUBEZEN.
(Morda ena izmed poti - jaz sem spoznala to.)
In najlepše je, ko imaš na tej poti partnerja, ob katerem čutiš, kako popolno se z dušama ujameta, drug drugega dvigujeta... In ko se razbliniš v neskončnosti..., je tudi on tam in občutiš, kot da se duši zlijeta...
In potem samo še mir... popolna tišina...
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
sreda, 13. september 2006 @ 13:39 CEST
LJUBEZEN,Danaja je prava pot, kakor to sama govoriš iz lastne izkušnje.
Res, nič ni lepšega in bolj vzvišenega od božanske ljubezni. Vserazodetje nastane prav iz te božanske ljubezni. "Rečeno je: ljubezen je ogenj v srcu, ki požge vse, česar ljubljeni noče."
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Prispeval/a: titanic dne
sreda, 13. september 2006 @ 20:00 CEST
Danaja, pozdravljena
dotik energij ljubezni je neizmeren, ki ga lahko človek le doživi. Kot se ne da opisovati okusa nečesa, ki se ne pozna, se ne more razumeti čustva ljubezni. Blaženost in mir, harmonija in popolnost, ki jo dva občutita je tisto, kar se lahko reče ljubezen. Hvaležnost za trenutek ljubezni, ki lahko traja tudi vsak dan, pa spremlja lahko le zavedanje, da obstaja še nekaj več, kot je le človeški um. In tisto več lahko imenujemo Narava, Univerzum, Višja sila ali Bog, kakor je komur bližje za razumeti. Takrat je naša podzavest postala in si upala postati zavest – zavedanje. Vse lepo vidimo, živimo, delujemo in smo, ko se znebimo okov, ki so nam jih nadele družbene norme in prepričanja večine, da tako mora biti in je. Ko v sebi vidimo in spoznamo resnico, ki je za nas edina – lahko presežemo omejitve in gremo preko do neskončne ljubezni, do brezpogojne božanske ljubezni, vsaj delček, vsaj trenutek, vsaj malo.... vendar je mogoče, če si le upamo.... poslušati sebe, zaupati in iti po glasu, ki nas spodbuja....
Prispeval/a: danaja... dne
četrtek, 14. september 2006 @ 12:52 CEST
Pozdravljena, Titanic!
Lep komentar si napisala, strinjam se s teboj. Čustva ljubezni se ne da razumeti in niti ni namen, da bi razumeli. Saj naše dojemanje sveta ne poteka le preko razuma, ki je govorica moške oblike zavesti, ampak tudi preko čutenja in drugih načinov govorice ženske oblike zavesti. In na tak način prideš do spoznanj in izkušenj, ki jih je pravzaprav težko prevesti in po razumski poti predstaviti nekomu, ki podobnih izkustev nima ter se s svojim dojemanjem zaenkrat opira še pretežno na razum.
Ko sta partnerja popolnoma odprta in predana Božji ljubezni, je tudi ljubezen, ki se pretaka med njima ožarjena od te - pravzaprav JE LE IZRAZ Božje ljubezni.
Njun odnos ne temelji na interesih, soodvisnosti, na tistih finih manipulacijah, ki se jih zavestno in pa nezavedno poslužujemo v odnosih med spoloma, ampak se učita brezpogojne ljubezni. (To ni lahko, ker ego nas kar naprej lovi na svoje finte; je pa velik izziv in priložnost za rast.)
Ta božanska ljubezen se med spolnim aktom prizemlji, v energijskem kroženju pa ljubimca spet pripelje do stika z večnostjo. Partnerja, ki sta duhovno na enaki stopnji razvoja, popolnoma predana Bogu, božanski ljubezni in drug drugemu, tako na zelo naraven način prideta do tako visoke frekvence zavesti, da presežeta zemeljsko realnost, prostor in čas.
(O, kako sem to suhoparno opisala, v resnici je pa to tako izjemno in neopisljivo doživetje!)
Po orgazmu se zadržita v stanju blaženosti in s pritokom vedno večje ljubezni prideta do občutja zlitja njunih duš, kar je neopisljiva ljubezenska izkušnja in v pripadnosti partnerju dokončna. In potem se frekvenca še viša in viša in vstopita v praznino, brezčasnost, tišino…
Neopisljivo! In zato ta pesem, to je preprosta zahvala partnerju, ker brez njegove iskrene predanosti božji ljubezni in brezpogojni ljubezni do mene, teh intenzivnih doživetij ne bi bilo.
Lep pozdrav
in želim ti partnerja,
ki zmore s teboj
prek meja doumljivega!
Prispeval/a: titanic dne
četrtek, 14. september 2006 @ 23:06 CEST
Zlitje ljubezni dveh, ki dajeta celega sebe drugemu, z vso svojo ljubeznijo, ki jo premoreta v sebi in zaupanjem v dobro, je lahko le popolnost. Kaj si človek lahko želi še več, kot začutiti to brezmejno popolno ljubezen, pa čeprav je to le v trenutku, ko drugega ni niti zraven ali pa med samim spolnim aktom. Takrat se božanske energije ljubezni potegnejo »na zemljo« in se, kot si Danaja, ti pisala ta ljubezen prizemlji. Ko si partnerja zamenjata energije, se ta ne izgubi in sta oba deležna obeh in se moč ljubezni še poveča in dotakne – z večnostjo.
Seveda se to lahko zgodi le dvema, ki sta duhovno enako razvita in dojemljiva za stvari, ki se jih ne da opisati. V nasprotnem primeru ne more priti do zlitja energij in partnerski odnos ostane kmalu platonski, daj-dam, hinavski ali pa površinski.
Mnogo je ljudi, ki vstraja v takem odnosu, saj boljšega ne poznajo, si ne upajo delati sprememb. Ampak se splača, ker zaupanje v ljubezen, ki je popolna lahko vsklije le v srcu, ki je predan božanski višji ljubezni in se ne sprašuje, če je to sploh mogoče.
Danaja......... veš, da sploh nisi suhoparno napisala. Lepo odkrito in doživeto, da sem kar začutila.... hm.... no... ja. :-)
Prispeval/a: danaja... dne
sobota, 16. september 2006 @ 11:42 CEST
Miran, hvala za tvoj odziv. Mislim, da je moškim se težje prepustiti, in ženske zaradi naravnih danosti lažje in zato intenzivneje občutimo vse nianse lepote ljubezni in telesnega ljubljenja. Zato vsaka čast moškim, ki jih ni strah prebuditi v sebi nežnosti, tenkočutnosti… in se predano prepustiti vsem stopnjam ljubezni.
S pozdravi,
Danaja
Prispeval/a: danaja... dne
sobota, 16. september 2006 @ 11:55 CEST
Titanic, hvala za tvoj komentar. Veseli me, da si začutila . . . to lepoto – pravzaprav svetost, ki je tudi v telesni ljubezni, tudi v spolnem aktu...
Včasih opazim, da kdo želi prikazati telesno ljubezen kot nekaj nižjega, nekaj, kar nas nevarno drži v objemu živalskih strasti…
Dobro, res je okrog nas vse polno ljudi in strasti, ki se ne dvignejo iz nivoja nižje ležečih energetskih centrov; tudi filozofija našega potrošniškega sistema leži pravzaprav na manipulaciji s spolno energijo. Tega se ne da zanikati.
A nismo tu, da bežimo pred temo ali da se s temo borimo tako, da jo uničujemo – ampak, da temi dajemo svetlobo, da jo razsvetljujemo… Tako razumem, ko molim: »…. pridi k nam Tvoje Kraljestvo...!«
Ne da se otepamo telesa, telesnih potreb in strasti, kot nekaj slabega, nekaj nižjega in se mimo tega želimo dvigovati k Bogu - ampak da se skozi odprtost našega duha napajamo z Božansko svetlobo in jo spuščamo v telo in naše zemeljsko življenje.
Tako gradimo celovitost Človeka, ki združuje v sebi fizični, čustveni, razumski in duhovni nivo v božansko popolnem sorazmerju.
Z uravnoteženostjo v sebi harmoniziramo svoje življenje in holografsko vplivamo na spremembo zavesti človeštva.
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
sobota, 16. september 2006 @ 13:06 CEST
Pozdravljena Danaja,
res je, da se nam je moškim težje predati v ljubezni. Sam sem v preteklosti potreboval kar mnogo let, da mi je po težkih mukah to uspelo. Čeprav sem se takrat človeško trudil, trpel zaradi nekakšne globoke nezavedne rezerviranosti, mi je to uspelo šele po tem, ko sem začel ta moj "kamen"okoli srca drobiti s pomočjo molitve.
Uh, bilo je zelo naporno. Z človeškimi metodami mi ni uspelo, pa čeprav sem jih poznal vse. Nič od tega mi ni pomagalo. Nobena delavnica ljubezni mi ni pomagala, kvečjemu mi je samo olajšala trenutno stisko. V nekem trenutku pa sem dojel, da rabim pomoč od zgoraj. Da sem to dojel, sem potreboval nekje petnajst let.
In nekega dne, ko sem bil v krizi, mi je prišla težka misel v dušo, ki sem se jo v globini duše resnično ustrašil:"Kako bom sploh lahko živel, a da v tem življenju ne bom sposoben ženski iz srca reči, da jo ljubim?" Ta misel me je ubijala. Grozno! Kaj če prej umrem? Kakšen smisel pa sploh ima vsa ta moja pot, ne da se lahko predal ljubezni? Ja, to me je najbolj žrlo, uh.
Tako sem se lotil sebe s pomočjo božanske pomoči. Molil sem:"Gospod moj, daj vstopi v mojo hladno, trdovratno dušo, izlij v mene ljubezen Tvojo, da bom lahko ljubil žensko in ji zaupal, hvala Ti!" Uh, celo noč sem to molil, v začetku se je v meni vse lomilo, bolelo, a proti jutru sem začutil popolno svobodo in od takrat nadalje sem se lahko brez odpora v sebi predal ljubezni. Bogu hvala v meni, da me je ozdravil najtežje ovire v meni, ki bi mi zagotovo uničila življenje. Želim ti lep dan in napiši še kaj,
Miran.
Prispeval/a: Ajda dne
sobota, 16. september 2006 @ 16:40 CEST
res je, da se nam je moškim težje predati v ljubezni
Mene je zmotil in zbodel ta stavek, v nebo vpijoc... Kako bi lahko danaja pisala tako cutne pesmi, ce se ne bi njen moski odzival kot si zeli ona, kot si zelita oba in mislim, da ni rabil dolga leta, da je to spoznal... Ko te udari, pride to iz tvoje notranjosti, res pa je, da vsak clovek rabi cas in morda si ga ti tudi, mislim pa da ne na tak nacin, kot si ga opisoval...
Prispeval/a: danaja... dne
nedelja, 17. september 2006 @ 10:08 CEST
Pozdravljen, Miran!
Tudi sama sem po lastnih izkušnjah in po izkušnjah mojih bližnjih ugotovila, da kdor je iskreno predan Bogu, se lahko do konca preda tudi v partnerski zvezi – saj se v svoji globoki notranjosti počuti varnega.
Oklep okrog srca si zgradimo zaradi slabih izkušenj, da bi se zaščitili. Ko pa smo v stalnem stiku z Bogom imamo v sebi vzpostavljen steber varnosti in trdnosti in potem tega oklepa zaščite ne potrebujemo več.
Poznam nekaj moških in tudi žensk, ki so okrog svojega srca prepoznali ledeni oklep zamrznjenih čustev in si resnično prizadevajo, da bi ga odstranili, da bi vzpostavili čisto pretočnost zaznavanja in izražanja svojih čustev.
Zato je zelo zanimiva tvoja izkušnja in upam, da bo komu pomagala. - Vsakič znova sem presenečena, kaj vse naredi resnična vera in predanost Bogu!
Prispeval/a: danaja... dne
nedelja, 17. september 2006 @ 10:37 CEST
Ajda, dala si mi lepo iztočnico za tole jutranje razmišljanje.
Za dobro partnerstvo in uspešno družinsko življenje je nujno, da se oba zmoreta predati drug drugemu, se predati ljubezni… In če opazuješ svet okrog sebe, ugotoviš: da je res, da se moški težje predajo v ljubezni!
Ne mislim tu na fazo zaljubljenosti, ko se odpro vse čakre in kar teče skozi… takrat te udari, pride iz tvoje notranjosti… - ampak ali je trajno? Kaj potem, ko zaljubljenost mine? Ko si v vsakodnevni življenjski borbi: otroci, služba, hiša… Koliko notranje mehkobe še potem ostane v moškem?
Zmožnost predajanja v ljubezni je odvisna od splošne sposobnosti prepoznavanja in izražanja čustev. Že ženske imamo probleme, pa smo po naravi bolj čustvene, kaj šele moški, ki že kot fantki niso smeli jokati…
Tradicionalne vloge spolov v družini se spreminjajo.
In moški stokajo, da so ženske premalo ženstvene...
Kaj pa ženske? Kakšnega moškega rabimo?
Nič več tistega avtoritativnega možaka z močnimi rokami in okamenelim srcem, ki je branil družino pred viharji...
Za partnerja rabimo celovitega moškega, ki premore toliko moške samozavesti, da upa pri sebi razvijati tudi svojo »žensko« zavest; ki odkriva in sprejema svojo animo; ki zna odpreti, izraziti in živeti svoja čustva; ki se zna brez občutka ogroženosti predati partnerki …
*
Res me zanima, kaj moški razmišljajo o tem, njihove izkušnje… Bi bil pripravljen kdo spregovoriti iskreno o tem in ob strani pustiti vso aroganco, ironijo…
Namen teh strani ni, da bi napadali drug drugega, ampak da bi s svojimi izkušnjami pomagali drug drugemu.
Saj MI gradimo svet sedanjosti – in tudi prihodnosti!
Prispeval/a: titanic dne
nedelja, 17. september 2006 @ 12:03 CEST
Navezala bi se na komentar Danaje, ki ga je poslala Miranu.
»Tudi sama sem po lastnih izkušnjah in po izkušnjah mojih bližnjih ugotovila, da kdor je iskreno predan Bogu, se lahko do konca preda tudi v partnerski zvezi – saj se v svoji globoki notranjosti počuti varnega.
Oklep okrog srca si zgradimo zaradi slabih izkušenj, da bi se zaščitili. Ko pa smo v stalnem stiku z Bogom imamo v sebi vzpostavljen steber varnosti in trdnosti in potem tega oklepa zaščite ne potrebujemo več.
Poznam nekaj moških in tudi žensk, ki so okrog svojega srca prepoznali ledeni oklep zamrznjenih čustev in si resnično prizadevajo, da bi ga odstranili, da bi vzpostavili čisto pretočnost zaznavanja in izražanja svojih čustev.«
To lahko rečem, da sem odkrila tudi pri sebi ravno takrat, ko sem v bližnjemu človeku zaznala Boga in mu dovolila, da se mu približam. Za to je potreben pogum in ogromno zaupanja, saj nas vzorci, ki so nas učili in boleče izkušnje, ki smo jih doživeli silijo k previdnosti, da se obvarujemo bolečine. V ljubezni pa je previdnost odveč, saj omejuje in ne dovoljuje popolne predanosti. To velja za ženske, kakor tudi za moške, predvsem tiste, ki si ne upajo pokazati svoje božanske ljubezni v sebi in reči svoji ljubljeni, da jo imajo radi in čarobni dve besedi: »ljubim te«. Bojijo se biti ranjeni, saj so jih tako učili, tisti pa, ki so srečali sebe in v sebi Boga, pa si upajo, saj zaupajo v dobro in v nebeško ljubljenje, ki jo je mogoče doživeti le, se se oba predata in skupaj z notranjo ljubeznijo, ki jo imata doživljata božansko zbližanje.
Mogoče je moški svet resnično prikrajšan za lepe občutke, vendar prav zato jim je potrebno ponuditi roko zaupanja in potrpežljivosti iz strani žensk, da bodo čimprej (še v tem življenju) spoznali božansko ljubezen, ki so jo sposobni preko zbližanja s partnerico doživeti tudi sami.
V realni svet je možno prenesti »nebeško iluzijo«, zakaj pa ne. Brez sanj ne bi imeli resničnosti in ciljev tudi ne bi mogli dosegati, če se ne bi najprej porodili kot potrebe in želje v naših glavah. Smo pa ljudje različni, se omejujemo, kar je normalno in si dovolimo, kolikor si pač upamo lepega pričakovati in zahtevati od sebe, da si uresničimo, pa naj bo to magari »božansko ljubljenje«, ki je lahko tudi zelo vsakdanje in realno.
Tudi v realnem svetu vzdihujemo od lepega, od slabega, vendar če ostanemo le pri tem, nimamo od tega res nobene koristi. Niti izkušenj, ki bi jih lahko predali naprej takole npr. na Pozitivkah, niti takrat, ko nas kdo mogoče posluša na cesti ali v trgovini. Odločitev in pogum sta potrebna, da se zavemo:
- da je človek sposoben z močno vero v sebe živeti srečno in zdravo življenje,
- da je vsak trenutek odgovoren za svojo srečo, ko se odloča in sprejema svoje odločitve,
- da lahko le sebe spreminja, svoj pogled na stvari, če ve, kakšno »iluzijo« bi rad,
- da se zaveda, da so ljudje, ki jih srečuje in so v njegovi okolici in z njimi ni zadovoljen, le ogledalo njega samega in slabosti, ki jih je sposoben odpraviti,
- da je vsak srečen toliko, kolikor se odloči biti,
- da »dobi« oz. ga privlači le tak partner, katerega je sam vreden, itd.
Življenje ni le črno-belo ampak ima lahko vse barve mavrice in odtenke, če jih želimo videti. Mnogi pa ne upajo, saj živijo v prepričanju, da je življenje borba in, da so drugi »krivi«, da je tako kot je in da je to le edina pot, ki je možna. Ne sprejemajo možnosti, da obstaja še kakšna druga pot ali pa, pa si ne upajo prestopiti in iti po njej, saj je ta že shojena, predvidljiva (tako menijo), čeprav polna trpljenja in nezadovoljstva.
Smo si pač različni, zato pa so tu Pozitivke, da lahko napišemo svojo izkušnjo, ki je lahko marsikomu v spodbudo, da je vse mogoče, le odločiti se je potrebno.
Lp vsem, ki hodijo z ljubeznijo in zaupanjem po svetu in z vero v srcu, da je to mogoče.
Prispeval/a: Ajda dne
nedelja, 17. september 2006 @ 13:13 CEST
Danaja, res je kar si zapisala v svojem jutranjem razmisljanju. Je pa tudi druga plat ljubezni, ki se ji rece ukradena ljubezen, ki zari v vsej svoji popolnosti in lepoti in krmari med cermi, dokler ji seveda to uspeva. In nehote se poraja vprasanje ali je lahko samo taksna ljubezen dotik popolnosti, ker s v svojem komentarju lepo prikazala medek, ki se polize kaj hitro, potem pa druzinske obveznosti itd. itd.. in ljubezen zvodeni. In ce govorimo o ljubezni je lahko vecna, zaljubljenost pa lahko odpihne prvi veter, ki ne piha v pravo smer. In tisto, kar je popolno je zaljubljenost in ljubezen in dozivljati to, je cudovito in se zgodi in dogaja....
In ce je to v zivljenju le hip ali morda kratko obdobje je car, ki ne mine...
No, zdajle sem nametala nekaj misli, nisem si vzela cas, a vendar:).
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
nedelja, 17. september 2006 @ 15:36 CEST
Pozdravljena Danaja,
SRI AUROBINDO je zapisal:
"...Božje, ki ga vidi v sebi, nato vidi tudi v vseh drugih in tudi kot istega Duha v vsem. Naraščajoča notranja enost z drugimi je torej nuja njegove biti in popolna združenost znak in pogoj za popolno življenje."
lep pozdrav in lepo se imej,
Miran.
Prispeval/a: Lea7 dne
nedelja, 17. september 2006 @ 22:03 CEST
Danaja.
Pesem je prečudovita. Ni besed, ki bi bolje opisale popolnost, kot je to uspelo tebi. Skozi tvoje besede lahko občutiš, kar si ti občutila v trenutku, ki je bil zate popoln v vseh pogledih. Zato naj ta trenutek, bo le trenutek, ko se preprosto prepustimo pesmi in pustimo vse ostalo, ki bi prišlo za njim za sabo.
Prispeval/a: danaja... dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 10:28 CEST
Marja,
praviš »da kadar to resnično živiš, o tem nimaš potrebe pisati…«
Ne, ravno obratno!
Kadar to resnično živiš, je tega polno vse tvoje telo, duša, srce…! Kar samo hoče ven, moraš pisati, moraš govoriti, moraš plesati, moraš slikati... - moraš izraziti!
Ker se veseliš, ker se žalostiš – kar pač je.
Pišeš prav zato, ker resnično živiš, to je strast resničnega življenja!
To niso sanje, to ni »bluz«!
Tako je nastala moja pesem in tako je nastal komentar, kjer sem svoje doživljanje še bolj opisala.
Pa lahko zanikaš eno samo točko mojega doživljanja?
Ne!
Lahko samo rečeš, da ti pač tega še nisi doživela!
Živiš v zelo ozki realnosti.
Si povedala, zakaj, in res mi je žal zate, za tvoje slabe izkušnje ravno s tistimi, od katerih si pričakovala največ pomoči. Žal mi je, ker si doživela toliko bolečine, ki je naredila oklep okrog tvojega srca in ne dovoli Božji ljubezni, da vstopi.
A to je tvoja izbira, tvoje učenje!
Potem pišeš:
»Božanska ljubezen v bistvu nima razlik od zemeljske ljubezni in slednjo živiš, božansko pa sanjaš…«
Razlika med božansko in zemeljsko ljubeznijo – si to občutila?
Ne v glavi, Marja, z glavo ne moreš občutiti!
Čutenje niso sanje, ni bluz…, je načina našega zavedanja, našega notranjega zaznavanja. A če je srce zakrčeno, zaprto, obdano z obrambnim zidom… je tudi čutenje okrnjeno.
Kako lahko opredeliš razliko, če je ne občutiš - saj je ne spoznaš?
Tako se tudi za Boga ne odločiš v glavi. Njegovo prisotnost najprej začutiš, šele potem v glavi opredeliš.
Lepo te pozdravljam,
z upanjem, da ne bova vedno na nasprotnih bregovih,
Danaja
Prispeval/a: danaja... dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 10:53 CEST
Draga Ajda,
preberi še enkrat mojo pesem, da boš bolje začutila, o kakšnem trenutku popolnosti govorim -
ljubezen dveh, ki sta si predana do konca in čez…
Kako je v partnerstvu? Zaljubljenost mine. Otroci (z njimi niso samo radosti), pa skrbi v službi, hiša, položnic preveč… - vse to so spremljevalci našega vsakdana in nas tako zaposlijo, da še tako usklajenemu in ljubečemu paru v razmerje lahko prinesejo odtujenost.
A partnerski odnos je primaren odnos v družini, od tega je odvisno vse ostalo!
Zato ga je treba vsak dan negovati! Pogovori, skupne dejavnosti… a kako je pomembno, da partnerja skupaj tudi duhovno rasteta - vez se pogloblja, če oba čutita, kako ju napolnjuje Božja ljubezen in se pretaka od enega do drugega…in polni njuno ljubezen.
Pa telesna ljubezen - dostikrat opazim, da dolgoletni pari preveč zanemarijo to področje.
Vedno pravim: PROZO DNEVA naj nadomesti POEZIJA NOČI!
Spolna energija je življenjska energija in med spolnim odnosom pride do obnavljanja energije in ljubezenskega žara med partnerjema…… tako da medek nikoli ni do konca polizan…
In ko sta partnerja telesno, čustveno in duhovno odprta in usklajena ter res iskreno predana drug drugemu, potem je ljubljenje, predvsem blaženost po orgazmu... – resnično dotik popolnosti!
Zavedam se, da ni v vsakem partnerstvu tako, zato sem za svojo srečo hvaležna Bogu in svojemu partnerju!
In zato moje pesmi ljubezni! -
A za svojo srečo delam.
Prispeval/a: danaja... dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 11:13 CEST
Titanic, lepo razmišljaš o predaji v ljubezni.
Zmožnost predaje je visoka stopnja v osebnostnem razvoju, saj ne gre za to, da sebe položimo nekomu v roke in tako sebe izgubimo - ampak da najprej spoznamo sebe, se zavedamo svoje lastne vrednosti in živimo ljubezen do sebe in šele s to notranjo trdnostjo, z močno lastno identiteto lahko varno vstopamo odnose.
In v odnos stopamo z vero in zaupanjem v partnerja.
Zaupanje gradimo s slabimi ali dobrimi izkušnjami, a če je vera v partnerja močna, premaga nezaupanje in gremo lahko tudi prek slabih izkušenj. Na vero pa zavestno ne moremo vplivati. Vključi se nadzavedno, pa tudi podzavedno, preko njega pa tudi nezavedno polje kolektivnega spomina.
Res je, kot si napisala, da moramo moškim ženske ponuditi roko zaupanja…
Kot imamo ženske v svojem celičnem zapisu vdelan strah pred svojo močjo, pred izražanjem svoje prvobitne ženske moči – saj smo bile v prejšnjih življenjih tolikokrat uničene, na grmadi sežgane zaradi tega… – pa moški nosijo v sebi zapis strahu pred žensko močjo – saj smo jo tolikokrat zlorabile…
Moč ženske je v nadčutnem zaznavanju, močni intuiciji, razumevanjem sanj, podob… in v njeni spolni energiji.
S to ženske manipuliramo tako, da se sploh ne zavedamo. (ali pa tudi)
Že babice so učile: Prava ženska je samo tista, ki do zajtrka moža že trikrat okrog obrne…
In ko moški naleti na žensko, kateri bi se moral predati, nezavedno zazna njeno sposobnost ženske manipulacije. Njegov nezavedni strah se ojača še zaradi strahu iz kolektivnega nezavednega spomina – in ne more priti do popolne predaje.
No in zdaj je na vrsti ženska roka…
Ženska mora očistiti sebe vsake potrebe po manipulaciji.
Potrebe ni več, če je osrediščena v svojem JAZU, če ima vero in ljubezen do sebe. In da dopusti, da jo očisti in prežari Božanska prisotnost. V njo se naseli mehkoba in milina in globoka predaja Bogu…
In ko zdaj pride moški do nje, ne zazna nobene sence lastne ogroženosti in se ji lahko popolnoma preda.
In preko nje se lahko še bolj preda Bogu.
Tako da ženska roko moškemu – ne s prigovarjanjem ampak svojim lastnim očiščenjem.
Pa da ne bo pomote, ta ženska je še vedno močna – le brez potrebe po manipulaciji in zlorabi moči.
Komplicirano se sliši, je pa v resnici tako zelo preprosto…
Prispeval/a: danaja... dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 15:09 CEST
O, Marja, živjo!
Kaj nisi na drugem bregu?
Sem pričakovala, da ne boš več gledala k meni!
Se nisi mogla premagati, kaj! Pa si reagirala, kot če stopiš mačku ...
Poglej, Marja, gornji komentar bi lahko drugače razumela.
Ali bomo ženske druga drugi zatiskale oči, se prijele za roke in šle nakam vstran po eni krivi poti… Ali bomo pogumno pogledale ven in tudi vase, poiskale in priznale resnico, se očistile in šle naravnost naprej in navzgor, da se končno z moškimi združimo v en harmonični, kreativni odnos in gremo skupaj naprej.
(Tudi oni imajo dosti dela s sabo, po moje še več kot me!)
Ne skrbi, Bog nima nikoli nič za bregom! Ne. Naša pot je jasna. Evolucija naše zavesti in pot v popolnost. In ta vključuje moškega in žensko kot partnerja, sodelavca…
Brusimo se v partnerskih odnosih in se bomo brusili še naprej, a če bomo zavestno na tej poti, bo šlo hitreje!
Manipulacija je samo stvar ega. In ko jo s pomočjo korelacije med egom in svojo božansko identiteto prerasteš, si naredil ogromen premik naprej. To je velik uspeh!
Predstavljaj si, da vsaka ženska zgradi močno vero in zaupanje vase, ljubezen do sebe, močno lastno identiteto, da vsaka živi samozavestno in trdno v sebi, brez kakršnegakoli strahu… - Je res velika cena za to dati roko na srce in priznati: O.K., malo smo manipulirale…
Glede na vse oblike poniževanja, zatiranja, fizičnega nasilja... – kar moški delajo z ženskami… manipulacija ni tako velika slabost, da bi se je morale tako sramovati, da je ne bi priznale.
Pa saj smo vsi na poti učenja – moški in ženske!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 15:58 CEST
Na številne komentarje o popolnosti, bi še jaz dodala svojega.
Če iščemo pravzrok za nastanek Univerzuma v sebi, potem je to ljubezen. Človeška dimenzija je kot astralno telo skladna z dimenzijo Univerzuma. Božanska višja vrednost, ki jo hranimo v sebi je ljubezen, ljubezen je hrepenenje po popolnosti. Pravzrok upravlja vse. Naša ljubezen izhaja iz prasreče. Človek je energetsko telo in je nosilec vzrokov iz družbenega korena ali če hočete iz nastanka začetka.
Rešitev iz praznine življenskih vsebin, ki so ji zaradi narave naše civilizacije v neki meri izpostavljeni vsi ljudje, je v tem, da človek v sebi poišče nesebično ljubezen. Ljubezen je namreč najpomembnejša energija v našem svetu in vsebuje jo vsako naravno bitje. Ker pa je ljubezen živa vsebina, potrebuje nenehno kroženje, vibracijo oziroma gibanje. Hrepenenje po popolnosti omogoča sožitje in čutenje sreče. Človek si neprestane gradi iluzije, kajti le strmenje k izpolnjenosti, omogoča višjo prihodnost, prihodnost pa je vselej nadaljevanje pravzroka in nudi varno zatočišče človeku, da zmore živeti na tem svetu. Omogoča mu občutek svobode in ga odrešuje konfliktov ter preizkušenj. Popolnost je nadbitje, ki ga je ustvaril človek, da preživi. Je njegovo psihično dejstvo. Ljubezen in vse svoje dobre lastnosti je prenesel na to nadbitje, ki mu je dal ime popolnost in ga je pobožanstvil.
Ko se vzroki ljubezni izživijo, se rodi otrok, v Univerzumu pa nov planet ali nova masa materije, ki reproducira svetlobo ali z drugimi besedami povedano: ljubezen in novo hrepenenje po popolnosti. Hrepenenje po popolnosti je zakon narave in hkrati nenehno ponavljajoče se čustvo človeka, ki zmore rojevati nova občutja sreče.
Človeški perfekcionizem je ideal popolnosti, ki ne prihaja od Boga, ampak ga napravi človek, ki se želi uresničiti po svojih lastnih predstavah in s svojo lastno močjo. Po prefekcionalističnem načelu človek vedno išče ideal popolnosti v svojem partnerju, ker naj bi bil sadež, ki bo ustvarjen in se rodil iz tega razmerja, popoln. Ob vsem tem se želimo tudi znotraj sebe počutiti uresničeni s popolno ljubeznijo. Pri tem pa si pogosto ustvarjamo iluzije. Stanje našega hrepenja po popolnosti, se spremeni in sublimira, naš oltarček se zruši in na mesto tega se pokaže življenje tako, kakršno je. Če najdemo v svojem partnerju iskrenost, ljubečo pozornost, prijateljstvo, spoštovanje in razumevanje, smo našo potrebo po popolnosti razmerja s partnerjem zagotovo maksimalno zadostili in smo lahko srečni, da nam je to uspelo. Ljudje bi se čutili nesrečni, če ne bi težili k popolnosti. Popolnost je naš ideal, ki se pa vedno oddaljuje od stvarnosti, ki jo živimo in ga ni mogoče obdržati v naših rokah, ker nam sproti uhaja. Zato je dotik popolnosti nekaj božanskega, nekaj kar nas osreči. Pesem je zares čudovita.
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 17:20 CEST
Vse je energija in tudi Bog je energija. Mi se tukaj pogovarjamo ter izmenjujemo izkušnje in ne filozofiramo, kajti vsaka dobronamerna filozozofija je samo pot do resnice in ni resnica. Spoznanje in spoznavanje o mogočni povezanosti energij, ki vodijo naše vesolje in po njem križarijo- ni bluzenje.
Te energije namreč spodbujajo razvoj človeštva v osvobajajočem smislu. Osvoboditev od česa, se sprašujemo? Od bremen, težav in žalosti, skrbi, omejenosti in oholosti omejenega razuma, omejenosti, ljubosumja in samoljublja ter iluzorne samozadostnosti. To se lahko zgodi s pomočjo božanske sile, oz višje Inteligence v nas samih, če človek uspe najti pravilno izhodišče - božanski princip v samem sebi. To človeka poveže z mogočnim življenjem.
Ključ za to je na ravni naše duše. Danes se nam kot človeštvu zastavlja naslednja naloga: premagati moramo osamitev naše zemeljske osebnosti in se prebudi v novo stanje zavesti, v stanje višje zavesti. Odpiramo se lahko v dve smeri: v smer tridimenzionalnega snovnega sveta ("edina realnost), v katerem trenutno živimo, ali pa v smer kozmičnega področja, ki je resnična naša domovina.
Dotik večnosti je eno od znamenj prizadevanj božanskih sil za človeštvo, ki jih nosi neskončna ljubezen in potrpežljivost. Premikajo se velikanske sile, da bi nas padle stvaritve ponovno privedle na tir prvotne evolucije, da bi odpravile našo ujetost v snovno in v nas osvobodile življenjske valove znotraj nas. Ta prizadevanja so namenjena vsakemu posamezniku.
Vsakogar od nas ženejo v odločitev: osvoboditev ali propad. Za Kozmična zavest-Vodnarjeva zavest je nadosebna. Ti impulzi se kažejo v skupinskih dejavnostih. Združujejo se na osnovi naše duše, ki jo navdihuje Božanski Duh. Ta trenutek gre za delovanje, razodevanje Duha; spuščanje božanske besede, božanskega duha v ljudi (kar Danaja v svoji pesmi govori).
In ko govorimo o dobronamerni filozofiji, življenjski filozofiji, da tako rečem, potem kar se mene tiče vzrok filozofije ni bivanje, ampak svoboda. Toda svoboda povzroča trpljenje. Svoboda je notranja nujnost, ki se razodeva s silo, kadar trpi omejiteve. Svoboda ni nič samoumevnega, enostavnega, kot to mislijo mnogi ljudje. Prav nasprotno, svoboda je lahko težko breme in mnogi ljudje se še prevečkrat odpovejo svobodi, ker mislijo, da bodo s tem olajšali svojo usodo. Svoboda je sila iz čisto druge dimenziji, je transendentna, je izven našega sveta in mora poseči v naš svet.
Živimo v času, ko se trga pokrivalo nad dnom, breznom, globino. Vsak človek se sooča s celotno strahoto. V tej dramatični fazi razvoja v kateri se nahajamo sta možni dve reakciji človeštva: panični strah ali obrat k hudu Boga. Kot človeštvo smo prispeli do konca starega razvoja. To pomeni, da je pred vrati nova faza. Se je že pričela. Sonce novega razvoja se že kaže. In zdaj gre za to, da človek tega trenutka priča z dejanjem in resnično o besedi, Resnici. Biblija pravi, da je Jezus Kristus prišel v meso. To pomeni: živo spoznanje in resnica se potopita v človeka, da se v njem in skozi njega razodevata.
lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 17:33 CEST
Mnogi ne zaupajo in zanikajo Boga. Zaradi tega jim je zaprt neskončno lep, prekrasen svet. Taki ljudje so podobni človeku, ki je gluh in za to mu je zaprt vstop v svet prečudovite glasbe.
Preden je Emerson umrl, je dejal: "Tam je tako lepo!"
ip Miran.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 17:38 CEST
Ne poznam človeka, ki ne živi s kakšno prizadetostjo, običajno s številnimi, tudi manj prijetnimi osebnimi usodami. Jaz ne obstrmim nad komentarji, ker vsak napiše svojo resnico, ki jo doživlja skozi lastno zavest, obstrmim pa nad nestrpnostjo, ki ne prenese druge resničnosti, razen frcanja solz nad splošno nerazgledanostjo drugih in zaskrbljenostjo, kako težko je tistim, ki uživajo v tišini svojega božanskega povprečja. Trudna vseveda kura, ki čepi vedno na istem jajcu, se bo morda kdaj tudi utrudila in bo obrnila list v knjigi ter prebrala še kakšno modrost.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 17:54 CEST
Pozdravljena Danaja,
na nekaj bi te rada spomnila. Ali nisi opazila, da so krila ptice na drugem bregu v kletki in da ima kanale slušnosti zamašene, da bi lahko slišala tvojo lepo pesem. Ne trudi se, dokler si sama ne vzame vatirane palčke iz sluhovoda in sama ne odrine vrat svoje kletke. Predaleč na drugem bregu si, da bi lahko kaj storila.
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 18:17 CEST
Kaj češ, Tatjana, očitno "kura" trpi zaradi gole intelektualnosti, ki jo je lastna ohola duhovnost tako zastrašila, da ima vsako željo po večnosti za norost.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 19:33 CEST
Miran, stvar je taka, da ji je naturalistična kocepcija ustvarila popačeno predstavo družbene stvarnosti, človekove zavesti in narave kako v resnici lahko ljudje znotraj izgledajo.
Človekovo zavest pojmuje kot fiziološko funkcijo adaptacije in orientacije organizma na planetu Zemlja, ki ga karakterizirata zgolj impulz in reakcija. Na tak način pa ni mogoče pojasniti spečifičnosti človekove zavesti. Medtem ko je duh človeka spremenjen v samostjno realnost, nam je vsem, ki filozofsko razmišljamo jasno, da se človeška stvarnost ukvarja s sapoznavanjem samega sebe, saj o človeku ne moremo govoriti tako kot o kamnih in živalih. Gre za to, da si človek ne odgovori samo na vprašanja "Kaj lahko vem?" in "Kaj naj delam?" temveč tudi na vprašanje: "V kaj smem upati?" Kakšen je torej človekov delež v neskončnem? Ta neizogiben dodatek človekovemu duhu pa ni vsakomur dan. Nekateri hočejo v svoji nevednosti človeka reducirati zgolj na fizikalno količino kor materialno reprodukcijo stvarnosti in ne z vso totalnostjo njegove zavesti , v katero je vključeno tudi upanje in njegov delež v neskončnem. V tem je temeljni problem.
Prispeval/a: Lea7 dne
ponedeljek, 18. september 2006 @ 21:53 CEST
Zmeraj rada preberem komentar. Kar me je pri nekaterih zmotilo, je to, da so se začele uporabljati besede, ki jih ne bi bilo potrebno.
Nisem ravno bistra oseba, vendar se jasno zavedam, da sem človek in ne žival. Tukaj pa tudi nisem zasledila nobene. Kako je možno, da se oseba, ki je toliko bolj intelegentna od mene, obnaša v nasprotju z njenimi sposobnostmi. Še manj pa razumem, kako se lahko tako obnaša oseba, ki naj bi govorila o veri. Zato se naj nekateri ne čudijo, če nekateri ne želijo poslušati o veri od ljudi, ki se ne obnašajo v skladu z njo. Kar pa ne pomeni, da nimajo vere v Boga. Le zaupati se jim ne zdi vredno, ker tega ne bi razumeli.
Vsak v sebi nosi modrost, ki ga je pripeljala do sem, kjer se trenutno nahaja. Dokler bo zadovoljen sam s seboj in odnosom, ki ga imajo drugi do njega, gotovo dela nekaj prav. V kolikor ne, naj prisluhne tistim, ki jim to uspeva.
Danaja vsaka čast. Kljub različnim mnenjem si vzpostavljala pozitivno vez.
Prispeval/a: Aimee dne
torek, 19. september 2006 @ 11:36 CEST
Tole vaše prerekanje me pa močno spominja na zgodbico o črnem in belem kužku:
Črni in beli kuža sta živela vsak na svojem bregu reke.
Vsak večer sta prišla na breg in lajala tja čez reko.
Črni kuža je lajal:
"Hov, hov, hov,
grd si, ker nisi bel!"
Beli kuža pa je lajal:
"Hov hov hov,
grd si, ker si bel!"
Mar ne bi bilo veliko lepše, če bi črni kuža lajal recimo takole:
"Hov hov hov,
všeč si mi, ker si bel!"
Beli kuža pa:
"Hov hov hov,
všeč si mi, ker nisi bel!"
Med nami bodo vedno razlike, ki jih je treba spoštovati in upoštevati. Vsak človek ima po svoje prav. Do takšnega mišljenja, kakršnega ima, so ga pripeljale njegove izkušnje. Če so napačne, bo to že enkrat boleče spoznal skozi nove, vendar lastne izkušnje, zato prosim - nikar drugim ne solimo pameti s svojo "poduhovljenostjo"!
Priznam, tudi jaz rada solim drugim pamet, a se učim.
Prvo moje spoznanje v to smer pa je: Vsak človek ima pravico do lastnega mišljenja in do lastnega doživljanja in sprejemanja boga, kakršenkoli že ta v njegovi predstavi je!
Pa še nekaj! Nekje v nekem komentarju sem prebrala, da če imaš boga preveč na jeziku, ga imaš premalo v srcu!
In - ali ne pravi ena izmed božjih zapovedi: "Ne izgovarjaj po nepotrebnem (po nemarnem) božjega imena!"?
Tukaj na Pozitivkah ga pa eni kvaziduhovneži kar naprej valjajo po ustih!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
torek, 19. september 2006 @ 12:24 CEST
Resnično upam, da pod to lepo pesmijo ne boste kidali gnoja, umeščali pojočih petelinov, pasjega laježa belih in črnih živali,
zvenenja in nabadanja trdih rogov in prosim Boga, da se na vas ulije ploha hladnaga dežja in vas ohladi in da vam pade kamen iz roke ter da pustite Danajo, da v miru naprej ustvarja svojo lepo poezijo, ki bi jo nekateri radi pomendrali s svojimi šapami, ki ne sodijo zraven.
Pa brez zamere! Ostanite vsak na svojem bregu in pustitie reki njen prosti tok in ne mešajte blata v tolomunih strasti, ki vam bodo v življenju skopo pomagalo za odkrivanje resnice v sebi.
Danajin pesniški diskurz je nabit s kipenjem njenega srce in duše in ne potrebuje vaših ideoloških izbruhov in pripomb, saj ste nekateri, ki se tu oglašate s popolnoma neprimernimi izjavami, mutasti za bistvo njene lepe poezije.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
torek, 19. september 2006 @ 12:42 CEST
Marja, totalno si obsedena od nestrpnosti in nasilja nad drugačnim mišljenjem. Če se že drugače ne moreš krotiti, bi se vsaj lahko pri Danajini pesmi, ki ji ne sežeš s svojimi teksti niti do gležnjev, sicer ne bi takih stvari pisala in bi se vsaj malo kontrolirala. Človek mora biti vsaj toliko pameten, da vidi točko, kjer se začenjajo pojavljati njegove neumnosti in zlobno natolcevanje.
Prispeval/a: MC dne
torek, 19. september 2006 @ 12:55 CEST
Človeške manire mi niso nikoli primanjkovale. To, da jih nimam več, je posledica tega, da sem se jim odrekel kar sam. Odkar sem manj človeški, mi gre namreč veliko bolje. Ozri se okrog in poglej, kaj počnejo ljudje!
Prispeval/a: danaja... dne
torek, 19. september 2006 @ 14:51 CEST
Tatjana, hvala lepa
za tvojo podporo,
in za vztrajnost v borbi s temo!
Veš, prav zanimivo in zelo poučno mi je bilo druženje na teh straneh.
Sem spoznala: da ni še čas, da ni pravo mesto…
(zaradi obveznosti na žalost zdaj ne utegnem in bom jutri ali pojutrišnjem tole dokončala)
Prispeval/a: Andres dne
sreda, 20. september 2006 @ 00:47 CEST
Nekoč je nekdo tu napisal, da tam kamor Andres besedo napiše se začne kregati. Opažam namreč, da vam gre delo dobro od rok tudi brez mene. In glede na odzivnost komentarjev po spolu, se normalno tudi vidi kdo je najbolj zajeban? In na teh straneh so tudi tiste, ki bi rade svet vodile. Ha ha ha. Zdaj vidite? III. svetovna vojna je tu in zdaj.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sreda, 20. september 2006 @ 10:27 CEST
Marko, dokler kritiziraš avtorje Pozitivk izkazuješ, da si od njih odvisen. Pritljaga zmernih manir pa ti pomaga preživeti s to odvisnostjo. Človek izbira svojo človeškost in se s tem izborom neposredno izkazuje kot človek ali nečlovek. Če premico upanja v človeka podaljšaš s pozitivno naravnanostjo, boš ugotovil, da so ljudje v glavnem dobri, ko se vzpenjajo v kabini svoje vzpenjače navzgor. Težje je ko se spuščajo. Tedaj utegnejo postati tudi zoprni, kakor tudi tisti se jim kabina na dnu vzpenjče ni premaknila z mesta.
Če pogledam vsebine, zaradi katerih prihaja do ostrejših komentarjev, tudi komentarjev, ki razodevajo intelektualno šibkost, ugotovim razlog: ideološko nasilje in nestrpnost kot etični problem slovenstva.
Najbolj verbalno nestrpni so tisti odraščajoči ali odrasli otroci, ki so jih vzgajali nosilci ali pripadniki totalitarnega terorja duhovne narave, saj izničujejo vsako vrednostno izhodišče drugačnega mišljenja od njihovega, so netolerantni do drugačnega mišljenja, iz drugače mislečih naredijo sovražnike, kaj naj rečem drugega, kot da je totalitarizem zgradbo humanizma sesul do temeljev in iz ljudi naredil marionete enoumja.
Nestrpnost, kakršno zasledimo v teh komentarjih na Danajino pesem, ne more nastopati v imenu humanističnega izboljšanja sveta, sožitja in strpnosti, še najmanj pa z etiketo o duhovnosti, ki naj bi bila okras Pozitivkam s človeškim obrazom.
Totalitarizem si težko predstavljamo brez konkretne ideološke podlage in točno vemo iz katere provenience je. V tem, ko ideologija postane neke vrste družbena biologija, se skriva osnovna strategija totalitarizma. Zgodovina postaja totalna in posrka vase naravo človeka po načelu: "Bili smo nič, bodimo vse". Resentiment maščevanja pa je lahko zelo neprijetna zadeva, ki ga sproducira ignoranca. Prikazuje se kot redukcija na neozavedanje, razosebljenje in razčlovečenje, ki je hkrati neka indukcija moči, ki se razrašča kot plevel.
Kaj je z identiteto Slovencev v zapuščenosti od biti, ki ustvarja totalitarni teror, se sprašuje Drago Jančar. Gre za ideološko prevlado, srditi boj pa postane totalen. Organizacija nasilja institucionalizira nasilje ne v smislu njegovega dovoljevanja, marveč uveljavljanja na ravni moči. Ljudje se kažejo s svojo prazno identifikacijo, ki sproža vsakovrstno nasilje, ki se samo verbalno krepi. Vsa medsebojna človeška razmerja postanejo samo še sumičenje, opazovanja, obsojanje, preganjanje. itd. Na koncu človek manipulira le še z nekim dejstvom, samim golim življenjem in povzdigovanjem lastnega samopoveličevanja in svojim nazorskim prepričanjem, ki ni nič drugega kot eksistencialni moment potlačenega nihelizma, ki se ne more rešiti svoje praznote življenja.
Če te male nihelista ali totalitariste motrimo v oči, vidimo kako se izpostavljajo arbitrarni logiki kdo je pravi in kdo ni, kdo prav misli in kdo zgrešeno, kdo ima pravi svetnovni nazor in kdo ga nima, skratka se gredo na debelo redukcijo človekovih pravic in to zelo nasilno, primitivno, celo napadajo, da drugi lažejo o vesoljni resnici, češ da je samo njihova misel prava in edina zveličavna, itd. Hipokrizijsko se skrivajo za svojo nemoč in si dajajo duška v obdolževanju in ločevanju na prave ideje in zgrešene ideje in pri tem uporabljajo bitotehnologijo nasilja, ki jo imajo v zavesti že od malih nog, ko so se naučili manipulirati z njo in se preračunljivo odzivati.
Tem dela težave razumevanje človeškosti. Takšno vedenje pa blokira svobodo misli. Če v poeziji ne dopustijo človeku svobodnega izražanja misli in občutkov, potem lahko mirne duše ugotovimo, da smo pripadniki preklemansko zagamane skupnosti. Pozitivke pa so samo njen vzorec.
Kako s takšnim mišljenjem, ko človeku ne morejo dopustiti lastne subjektivitete, neglede na to kakšna je, uskladiti svojo vero v boljši svet. Tu naj spomnimo samo na Kocbeka.
Prispeval/a: danaja... dne
sreda, 20. september 2006 @ 14:49 CEST
Kot sem že napisala, to druženje mi je bilo zanimivo in poučno.
Začelo se je pravzaprav z ljubeznijo – ljubljenje, predana ljubezen med partnerjema, tisto božansko občutje popolnosti ob tem … in lahko bi se nadaljevalo z mnenji o odnosih med partnerjema, o odnosih med spoloma…
Ja, odnosih med spoloma - ker se moramo toliko naučiti drug od drugega, ker moramo v odnosih med spoloma toliko stvari osvetliti in počistiti, kar koristi nam samim (našemu spolu) in naši skupni poti naprej. Verjamem, da gradimo življenje na Zemlji v odnosu ženska-moški in zato se mi zdi to tako pomembno.
Ženske o tem več govorimo, moški pa tako težko pogledajo vase in poiščejo tihe vzroke za nerazumevanja. Tako sem v enem od komentarjev pozvala moške, naj se oglasijo z iskrenim razmišljanjem o tem. Nisem veliko pričakovala, saj se zavedam, da je to za moške težko, a če bi bila ugodna klima, bi se pa morda kdo le odzval…
Ker te stvari niso tako nepomebne in se ne tičejo samo posameznika in njegove osebne zgodbe!
Vsak posameznik je del celote!
Tako lahko skupaj bredemo in se tunkamo v močvirju medsebojnih obtoževanj ali pa zaplavamo proti čisti vodi in se tam celo najdemo in plavamo skupaj naprej… (Kar si v resnici vsi želimo!).
Včasih preletim komentarje pod članki in sem opazila, da je klima v pogovorih med spoloma zelo neugodna, pa vendarle, sem si rekla, saj smo sami odrasli ljudje, saj vse to napadanje je samo prikrivanje zabrazgotinjenih bolečin, ki smo si jih zadali. Morda se pa kdaj obrne in se začne na teh straneh tudi v tej smeri tvoriti kaj pozitivnega.
Pa se ni obrnilo v to smer. Obrnilo se ni pravzaprav nikamor. Sploh ni bilo možnosti.
Samo napadanje, spodkopavanje…, pa v bistvu ne zaradi same teme ampak zaradi osebnega obračunavanja. Privlačila sem zato, ker za izhodišče svojega bivanja in delovanja jemljem Boga. Vem, da sem tudi sama spodbudila, ker sem direktna, ker resnice ne zavijam v celofan papir in meglo… a sem računala s tem, da vsak odrasel človek na neki točki sam spozna, da ne dela prav, da je povedal svoje mnenje in lahko preneha z napadi.
Pa ni bilo tako… Čeprav mi je bilo najprej zelo žal, ker mi obveznosti ne dovoljujejo, da bi se več oglašala (je pač delovni teden!), pa sem ugotovila, da je to kar prav, ker bi v bistvu privlačila le še več teme in to nikomur in ničemur ne bi koristilo.
In zanimalo me je, kakšen bo odziv drugih na to. Ljudje se radi naslajamo ob opazovanju prepirov drugih - a do katere meje, kdaj začne delovati občutek za pravo mero in pravičnost…
Sprašujem se, kaj so Sončeve pozitivke?
So le zbir raznih člankov? Da so, je v redu!
So pa tudi druženje ljudi, različnih, z različnimi mnenji, različnimi izkušnjami… dobrimi in slabimi dnevi… -
ampak v osnovi bi moral biti pristop k temu druženju pozitiven. In tak pozitiven pristop bi lahko prinesel kakšen nov pogled, kakšno novo pot...recimo za harmonijo v odnosu med spoloma.
Z vsakim svojim delovanjem gradimo zavest sveta, ki se manifestira v realnost, ki jo živimo.
Ni treba, da se le pritožujemo zaradi nepravične realnosti - saj smo sami tvorci nje. - Tudi s tem druženjem.
Naj bo pozitivno!
Prispeval/a: danaja... dne
sreda, 20. september 2006 @ 15:13 CEST
In še moje osebno učenje ob vsem tem.
Sprašujem se o naravi »ženske zavesti« (tukaj ne gre za spol, da ne bo nesporazumov!).
In sem dobila lekcijo o njeni silni moči destrukcije - če ni uravnotežena z »moško zavestjo«.
Zato mislim, da v 13000 letnem precesijskem obdobju, ki ga začenjamo, ne bo šlo za prevlado »ženske zavesti« nad »moško« ampak za neko obliko združitve, saj drugače bi ne bilo evolucijskega napredka.
Ja, Univerzum nas uči na različne načine - a nas vedno uči! Hvala!
Prispeval/a: danaja... dne
sreda, 20. september 2006 @ 21:45 CEST
Res smo že preveč omenjali Boga na nepravi način, a kot sem pred mnogimi leti svojo živo vero zagovarjala pred duhovniki – ker odcepitev od Cerkve mi ni bila lahka – lahko zagovarjam tudi na teh straneh (brez da bi se bala, da po nepotrebnem ali nemarnem izgovarjam Njegovo ime, kot je menila Aimee – katere mnenja sicer zelo spoštujem)
Ajda mi je postavila vprašanje, ki je želelo biti provokativno, zakaj sem postavila partnerja na drugo mesto.
Ker sem ravno odhajala od doma, nisem mogla odgovarjati, le potrdila sem, da je Bog na prvem mestu.
In zadnji komentar me je spodbudil, da povem, zakaj.
Je le moje občutenje Boga – nisem filozof, da bi znala drugače razložiti:
Bog ni nekdo tam zgoraj, ki kot z marionetkami upravlja z našimi življenji.
Ko rečem Bog, označim vse tisto, kar sem z veliko močjo prvič doživela pred več kot desetimi leti (sem nekoč v nekem komentarju že opisala) in je od takrat stalno z menoj.
To je globoko notranje občutje, kot povezanosti z bistvom, z izvorom, s celim univerzumom.
Povezanost čutim stalno, skozi kronsko čakro, ko pa molim, občutim, kako mi svetloba prežarja vso notranjost ali posamezne energetske centre.
Sem pa v teh letih pridobila močno povezavo z Zemljo in tako da čutim dobro umeščenost v ta čas in prostor (kot neko vertikalo, ki gre skozme z neba v zemljo).
Ko pa sem zunaj, v naravi, občutim, kako se kar razširim čez vso pokrajino, kot da je vse v meni in hkrati sem del vsega. In to je neskončno lepo.
Sem del Njega in On v meni – je potem vprašanje, kdo je na prvem mestu? Ker le z Njim v sebi stopam v odnose z drugimi, v odnose z Življenjem!
Morda bi bilo celo bolj pravilno reči, da je Bog na nultem mestu!
In zakaj to pišem? Meni ni potrebno, a po vsem blatenju se mi je zdelo prav, da to povem.
Bog ni prazna beseda, ali poza, ali neko brezumje, v katero se da zapeljati!
No, toliko za pojasnilo in lep večerni pozdrav!
Danaja
P.S.:
In občutiti to, to je velika notranja sreča in zato so moje molitve - molitve hvaležnosti.
Ker Bog je ena sama Ljubezen!
Prispeval/a: Ajda dne
sreda, 20. september 2006 @ 22:29 CEST
Danaja zapisala:
Ajda mi je postavila vprašanje, ki je želelo biti provokativno, zakaj sem postavila partnerja na drugo mesto.
Danaja, niti pod razno nisem hotela biti provokativna, bi rekla da sem bila prej sokirana, ker ocitno tvoje pesmi nisem razumela tako kot sem jo prebrala. Sele kasneje, ko so se komentarji kopicili, mi je postalo jasno...in odkrito povedano, ce bi od zacetka vedela, bi drzala "goflo".... in nehote se mi poraja vprasanje, kaj sploh delam tu na Pozitivkah....
Danaja, zelim ti se veliko lepih trenutkov, takih kot jih imas in tudi navdiha za ustvarjanje poezije.
Prispeval/a: Andres dne
sreda, 20. september 2006 @ 22:42 CEST
Danaja.
Če je ženska zavest destruktvina ne vidim razloga, da se je nebi prevladalo. Kajpak si vsi narodi, vere, zakoniki želijo odpraviti tisto kar je v družbi destruktivno. Združevanje dveh zavesti, moške in ženske, bi bila potuha za vse tiste, ki imajo prekomerno žensko zavest.
Vendar pa bi v tem primeru spet posrkale ženske, saj vaše zavesti imate neprimerno več kot moški. Torej tudi manipulacij nad drugimi.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sreda, 20. september 2006 @ 23:20 CEST
Marja, kdo pa pravi, da imaš ti lahko monopol nad resnico?
In, da kar čutijo, mislijo in govorijo drugi, da je neresnica. S kakšno pravico, zahtevaš, da ti ljudje verjamejo, da govoriš obče veljavno resnico, če imajo že svojo resnico, ki jo čutijo v svoji lastni zavesti. Ali ni nestrpnost in nasilje govoriti o nasičenosti pisanja o Bogu, če pa nekateri verjmejo vanj in predstavlja Bog zanje resnico, iz katere se napaja njihov vrednostni sistem? Take pesmi, ki niso v skladu s tvojo nazorsko opredelitvijo, lahko odmisliš, ker se tebe ne tičejo in jih niti ne bereš. Bereš ateistične članke.
Ali nisi zgolj zaslepljena od svoje moči čez vse, ki jim hočeš vsiliti svoje nazore. Nastopaš iz sebe kot zavedajoča se moč, nekakšno preračunano nasilje, ki na vsak način hoče vladati, prevladovati in gospodariti z normirano zavestjo, ki je lahko samo takšna, kot se tebi zdi, da je prava, drugi pa bi moral svojo zavest potlačiti in tebe ter tvoje ideje malikovati. Nikar mi ne govori, da si se znašla po naključju v tej vlogi. Preveč pogosto nastopaš v tej vlogi, da bi ti verjeli. Ali n.pr. vključuje projekt "Ti povej" takšno ravnanje, da se vsako vsebino, ki ni skladna z normirano družbeno zavestjo prejšnje protireligijske provenience, zatolče. Vtis imam, da nastopaš kot kakšen politični komisar, ki pazi kaj bo kdo povedal in če pove nekaj, kar ni v skladu s tvojo resnico (njihovo) hop po njem. Mislim, da si ti glavna generatorka ideološko pogojenega odzivanja na prispevke.
Ali je še tebi poverjen projekt Urada za mladino RS "Ti povej?". Prav je, da si nekatere stvari razčistimo, samo za to, da smo si na jasnem. Namreč tudi jaz sem nasičena s takšnim totalitarističnim bluzenjem in tvojim obtoževanjem drugih kako govorijo laži in neresnice, kako niso osveščeni, itd, kot sem mu priča v mnogih tvojih komentarjih, na katere se odzivaš različnim avtorjem. Neka rdeča nit se mi vleče, ki mi smrdi po ideološkem nasilju. Ne gre se mi za to, da bi zagovarjala verne ali neverne, temveč se mi gre za svobodo javne besede, z manj nestrpnosti do drugače mislečih. Ti lahko poveš o sebi in o tvojem prepričanju, ne moreš pa govoriti drugim kako lažejo, če se tvoje in njihovo prepričanje ideološko ne skladata.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sreda, 20. september 2006 @ 23:35 CEST
Danajina pesem "Dotik popolnosti" ni destruktivna, temveč je v duhovnem smislu nadpovprečna in veličastna. Take misli, kot se zapišejo avtorju, ki govori Danaji o destruktivnosti so usmerjene v nespoštovanje samega sebe kot osebe, ki je sam sebi volk in se grize v lastni rep. To stanje zapuščenosti in nihelizma kliče: Pomagaj mi! Človek potrebuje dotik popolnosti in ljubezen. Svoje stanje projecira v drugega.
Prispeval/a: danaja... dne
četrtek, 21. september 2006 @ 10:26 CEST
Hvala, Ajda, za tvojo iskrenost.
Tudi jaz sem se že spraševala, kaj sploh delam tu na Pozitivkah.
In včeraj mi je prijateljica, ki je prebrala te komentarje, poslala meil:
Kaj ni bilo rečeno: Ne trosite bisere svinjam! (iz Sv.pisma)
Prosim, ne vzami dobesedno, in ne gre za prevzetnost, domišljavost…
To je modrost, ki te napeljuje, da se vprašaš, za kaj porabljaš svoj čas in svojo energijo.
Res razum pravi: škoda časa. A prav v teh dneh sem dobila nekaj meni zelo dragocenega.
Tatjana, Lea7 in ti - začutila sem toplino dotika vaših src.
To so bežna srečanja, že jutri lahko da se bomo v mnenjih razhajale, se hudovale druga na drugo. A to ni pomembno. Spomin na ta dotik bo ostal. In za to ni bilo škoda časa! Ne.
Za to nikoli ni škoda časa!
To poletje mi je bilo skoraj kot nekakšne počitnice, kmalu pa se bom z vso svojo energijo mogla lotiti nekega projekta in bom drugje, ne v pesmih… A bom na hitro še kdaj odprla Pozitivke. In ko bom prebrala vaša imena, mi bo vedno toplo pri srcu. Hvala vam.
Pozitivke so zame dobile nov pomen.
Ajdi, Tatjani in Lei topel pozdrav iz globine srca
Danaja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
četrtek, 21. september 2006 @ 10:58 CEST
Marja, bodi bolj jasna in povej katere božje besede so te lahko prizadele in ti zadale bolečino. Če se je to zgodilo, niso bile to božje besede, temveč je bil človek, ki je te besede zlorabil in ti zadal bolečino. V tem je pa velika razlika.
Prispeval/a: danaja... dne
četrtek, 21. september 2006 @ 14:22 CEST
Ojoj, sem se res tako nerodno izrazila o vsebini mojega osebnega učenja ob teh komentarjih - da se razume tako, kot je razumel Andreas? Če je tako, se vsem opravičujem, ker tako razlaganje je daleč, daleč od tistega, na kar se mislila.
Zavedam se, da je bilo neodgovorno od mene, da sem to sploh zapisala, ker to je le moje osebno učenje. Niti zdaj ko sem še v procesu tega učenja ne bi mogla in niti ne bi želela o tem govoriti. Pač, bila sem preveč v sebi in nisem mislila na posledice. Je, kar je.
Se opravičujem in prosim, da se to ne izkoristi za kakšna razlaganja (napačna) ali debato v to smer.
Daleč od tega, da bi želela napisati, da je ženska zavest destruktivna. Ker ni, daleč od tega!
Napisala sem, da sem dobila lekcijo o silni moči destrukcije – če ni uravnotežena z »moško zavestjo«. Očitno nerodno.
Le za pojasnilo teh besed:
V »ženski zavesti« je silna moč, ki je težko obvladljiva in ko je uporabljena v dobro, je zelo, zelo konstruktivna… Če pa je izrabljena v slabo, je njena moč lahko zelo rušilna. A uravnotežena z razumom in z močnim JAZom, ki je produkt »moške zavesti«, potrebe po izrabi v slabo odpadejo. In ker razvoj zavesti poteka po evolucijski poti vedno navzgor, je jasno, da čeprav (v zvezi s precesijskim ciklusom) je zdaj na vrsti dvig »ženske zavesti« - ne more priti do prevlade te nad »moško«, ampak do neke oblike dopolnjevanja…
Torej, da ne bi kdo mislil, da sem proti ženskam in govorim proti ženskam in da je ženska zavest destruktivna. Ne, daleč od tega!
Prispeval/a: danaja... dne
četrtek, 21. september 2006 @ 14:28 CEST
Andres,
tudi tebi se opravičujem, ker sem te napeljala na tako razmišljanje. Ni res, napačno si me komentiral. In prosim, da tistih mojih besed ne izrabljaš kot novo izhodišče za obračunavanje z ženskim svetom in tudi mojega opravičila ne sprejmeš s posmehom in ga izrabiš.
Nimava pravih osnov, da bi razvila debato o ženski in moški zavesti (ponavljam, ne gre za spol) in koliko je ene in druge v vsakem od spolov in kako razvijati in odpirati žensko zavest...
Ker do vseh takih tem je potrebno pristopiti iz notranjega čistega in iskrenega namena.
Pri tebi pa tega še ni. Napihuješ slabosti žensk, pa se ne vprašaš za vzroke za to. In zasmehuješ ženski svet in tako vedno bolj prikrivaš v sebi tisto osnovno deformacijo, ki te je sploh pripeljala do tega, da ne spoštuješ njihovega bistva in jih ne sprejmeš take, kakršne so. Če je narobe nekaj pri tebi v odnosu do žensk, je narobe tudi v odnosu do tvojega bistva samega sebe.
O.K., saj se vsi učimo, kdo pa je popoln! Le škoda je, če dolgo ostanemo na istem mestu. Z enim in istim »duvanjem« pa si tako mesto samo utrjujemo.
Nisem želela soditi – no, na koncu pa vsako mnenje tako izpade. Žal.
Pozdravljam te
s spoštovanjem do bistva, ki je v tebi
Prispeval/a: Andres dne
petek, 22. september 2006 @ 05:55 CEST
Danaja.
Moj odgovor je bil zapis logičnega sklepanja, verjetno pa so tu še drugi, ki so razumeli enako, a se niso hotela sesuvati. Ali pa teh komentarskih črev nihče ne bere več pozorno čemur sledi, da nastanejo nesporazumi. Toda pri ženskih odgovorih meni, vidim da nesporazumov pravzaprav ni. Tu je predvsem pokrivanje obraza in zatiskanje oči.
Praviš, da je potrebno priti iz notranjega in čistega namena, pri meni pa da tega še ni? Potem tudi meniš, da imam notrnanjo deformacijo zaradi nesprejemanja ženske danes.
Resnica je prav drugačna. Okoli mene je pravzaprav veliko žensk, ki jih spoštujem. Toda čebele a la Tatjana Malec, Aima +++ so ženske mošk, in zato spoštovanja, sprejemanja, učenja od njih, ne morem vzeti kot neko resno življensko nalogo. Takih poznam v mojem okolju kar nekaj in že hodijo drugače kot pa druge.
Če nebi bilo tako, mi ravno bralke Pozitivk nebi pošiljale maliov. In one so od omenjenih čebel pametnejše in spadajo v skupino žensk, ki jih cenim.
Pravzaprav mi nihče ni rekel hvala, ker že precej časa opozarjam na nenavarnost med spoloma. Preprosto so tu stvari, ki jih opazujem zadnjih 18 let in te se pomikajo iz severa proti jugu. Takšnih kot so čebele Pozitivk sem videl že veliko. S takšnimi sem pil, jedel, seksal, skratka nič ni od njih, saj v sebi niso več ženske. In ta skandinavski sindrom se je deloma premaknil v Slovenijo, ta hudo šele pride.
Sem pa nalašč spustil tiste boljše, ki so ob istih priložnostih nudile več, med njimi pa so tako Slovenke kot Islandke, Irka, Filipinke in nenazadnje tudi Škotinja ni bila slaba.
Preprosto nisem poslan, da bi za vas molil Oče naš in vam pihal na dušo, nikoli in nikjer pa nisem zapisal, da ste vse babe po vrsti zajebane. In tista, ki je to razumela se ni oglasila, ter mi kar koli s tem v zvezi pisala. Nasprotno. Pred kratkim smo sredi Slovenije sedli za mizo. Tista, ki ne razume nevarnosti za vaš spol je pljuvala in še pljuva. Goflja naj se ji zamaši, babi pokvarjeni. Drugega nimam za dodat. Kajpak si one mislijo enako. Gobec naj sem zamaši descu zajebanemu. A nič zato. Rad bi samo še napisal, da NIKOLI v življenju še nisem izgubil na dolgoročni rok. Sem pa izgubil na kratkoročni. A vendarle kratkoročno izgubimo že če gremo v Mercator in ne v Tuš. Kot rečeno, na dolgi rok izgubil še nisem, zato tudi pri sindromu moških z joški ne bom popustil. Nasprotno. Delam investicije v smereh kjer sem aktiven, nebi pa navajal vsega tega še naprej. In uspehi so Danaja, včasih pa mora preteči tudi 12 let, da so ti sploh vidni. Ravno tako nerad napišem, da sem zelo bogat, z žalostjo pa sem pred dnevi ugotovil, da sem kar zadeva stabilnosti življenja, v XX% prebivalstva sveta. In moje besede boš razumela, če boš poslušala DVD U2 Vertigo koncert iz Chikaga. 17 in 18 pesem sta to. Čeravno ta pesem in tekstovni del kjer govori Bono ne govori popolnoma nič o ženskah, se boš zavedala nevarnosti sveta in polomije med spoloma. Četudi angleško ne znaš to ni obveza, ker pesem in govor povesta vse celo gluhim in slepim. Preprosto ti pade v glavo to kar je Bono hotel povedati. In ta ista pesem je naravnost fantastična tudi za čiščenje po Feng shui. Zdi se butasto, saj vendarle U2 in FS ne gresta skupaj. A gresta. S to pesmijo in njenim uvodom in iz tega koncerta gre to skupaj. To je ugotovila tudi moja 7 letna hčerka, ki ima dobro intuicijo.
Upam, da sem bil zadovoljiv Deneja. Nenazadnje ti dostavljam tudi pesem. [url=http://media.putfile.com/lilo-37]Click here to watch lilo-37[/url] Resnični ženski sovražnik bi ti poslal sliko okostnjaka. Jaz pač sem drugačen zato poslušaj. In še kdo bo razen tebe. Nenazadnje sem na svojo drugačnost ponosen kar pomeni, da sem župan Butal na Antarktiki z IQ 15 in osnovno deformacijo. Toda ostajam jaz, tak želim biti in tak bom ostal. Ponosen nase in na moja dva otroka, širšo družino, kot na vse ki me imajo radi in z menoj delijo prijateljstvo. Upam, da sem bil zadovoljiv Deneja. Ta večer sem bil nekako stabo zato ti dostavljam tudi pesem. [url=http://media.putfile.com/lilo-37]Click here to watch lilo-37[/url] Resnični ženski sovražnik bi ti poslal sliko okostnjaka. Jaz pač sem drugačen zato poslušaj. In še kdo bo razen tebe.
Nenazadnje sem na svojo drugačnost ponosen kar pomeni, da sem župan Butal na Antarktiki z IQ 15 in osnovno deformacijo. Toda ostajam jaz, tak želim biti in tak bom ostal. Ponosen nase in na moja dva otroka, širšo družino, kot na vse ki me imajo radi in z menoj delijo prijateljstvo. Naj ne pozabim. Posebno sem ponosen na mojo pokojno staro mamo, ki je ženska bila celih 98 let. In najmanj toliko bom živel tudi jaz, kar marsikateri sploh ni po godu.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
petek, 22. september 2006 @ 10:18 CEST
Vse kaže, da je gospod župan Butal z Antarktike, kot se sam naziva, pil, jedel in seksal z ženskami, kakršne si je zaslužil, saj mu jih niso čebele s Pozitivk izbirale, zato naj lepo pokoro plačuje kar sam. Le zakaj bi nas ženske obremenjeval s svojimi kompleksi, ko pa zanje nismo prav nič krive. Gospod hoče pritegniti vso pozornost nase v mediju Pozitivke, ker ne prenese, da bi ga spregledali in da se ne bi praznil prek nas, ki mu namenjamo kar veliko pozornost, seveda vse z namenom, da bi gospod omilil prehudo obremenjenost ali se ji celo izognil.
Na Pozitivkah postajamo verjetno malo manj navdušeni nad poslušanjem in neprestanim tarnanjem o njegovih "babah"in da svoje komplekse zdravi na nas, saj nas gospod niti ne pozna pa se nas izposoja, ne da bi vedel kakšne v resnici smo in kako hodimo. Njegova čezmerna razdražljivost ga nagiba k besnosti do ženskega spola in vsi ti komentarji kažejo, da je njegova duševnost preveč obremenjena s slabimi izkušnjami, ki si jih je verjetno sam nakopal, ko je begal od ene ženske k drugi. Drugače si tega sindroma ne znam predstavljati.
Z vsemi dobrimi mislimi želim gospodu, da se usmeri kam drugam in da spremeni svoj odnos do težav, ki izhajajo iz njegovih slabih izkušenj. Z razmišljanjem in zavestno samovzgojo se lahko odtrga od svojega "jaza" in se usmeri h kakšnemu bolj jasnemu življenjskemu cilju, kot je neprestano obračunavanje z ženskim spolom, ker to ga lahko pripelje do razbijanja srca, srčne nervoze s prenekatero motjo v delovanju želodca in črevesja. Številni nemiri in razdražljivost so odsev v podzavest potisnjenih čustovanj in nagonov. Dogodi se lahko tudi, da človek sploh ne ve, česa se pravzaprav boji in tako pridobi prisilno predstavo o ženskaih in zle slutnje se vsakič, ko se hoče približati ženski od tega odvrnejo in se počasi spremenijo v podzavestne motnje.
Rešitev je samo v tem, da gospod zavzame kakšno bolj nravstveno stališče do svojega položaja, kajti vsaka misel teži k temu, da se prek podzavesti uresniči. In zakaj ne bi gospod spremenil svoje stiske v ljubezenskem življenju v pozitivno izkušnjo?
Za zdravljenje takih sindromov sta zelo koristna svetloba in sonce, zlasti zračne kopeli so zdravilni dražljaj in so za takšno stanje zelo primerni. Tudi telesno delo na polju in vrtu utegne biti zelo koristno, pa tudi hoja po rosi in vodi blagodejno vpliva. Da ne govorim o oblivih z zeliščnimi kopelmi, med katerimi je treba dati prednost smrekovim celotnim kopelim, kopelim s poprovo meto in materino dušico ali s kolmežem in baldrijanom. Priporoča se tudi dober čaj iz suhih jabolkovih olupkov, ki mu doda tudi nekaj kapljic limoninega soka pa tudi šipkovi plodovi so zelo koristni, ker imajo veliko vitamina C in je za živčne poti zelo primeren. Ustrezno mirovanje in počivanje sta kot zdravilni dražljaj za funkcijo in odgovornosti župana kot nravni zdravstveni ukrep zelo primerna.
Gospod ne sme vreči puške v koruzo, če se hoče obvarovati vseh težav, ki jih kaže skoz naprenehni boj za obstoj med ženskami, preveč skrbi ima pa tudi napačen odnos do sebe in okolice, duševni pretresi vseh vrst in hude duševne obremenitve, ki se pojavljajo kot spomin na kar naravnost grozljiva doživetja z ženskamim ga ogrožajo in jih težko premaguje. Stanje je zares resno in zaskrbljujoče.
S svojimi komentarji je gospod vzbudil sočustvovanje in pozornost svoje okolice na Pozitivkah, zato naj gornje nasvete sprejme kot iskreno skrb žensk za njegovo dobro počutje.
Stari pregovor pravi, da sta mirna vest in mirna duša najboljša postelja, kar gotovo ni brez pomena. Priporoča se dober počitek in blagodejno spanje. Zdravljenje takih stanj je duševne narave, zato se je treba z vso resnostjo in odločnostjo spoprijeti z njim. To bom ponazorila z naslednjim primerom: Občutljiv človek je povabljen v goste. Tam vidi, kako sme gostiteljev pes ali maček pobirati ostanke s krožnika, s katerega je prej jedel gost. To ga tako prevzeme, da nima več teka. Pozneje, ko je to že zdavnaj pozabljeno, ta človek še zmeraj reagira z odporom in pomanjkanjem teka, če le zagleda v bližini mačka ali psa.
Prispeval/a: danaja... dne
petek, 22. september 2006 @ 21:55 CEST
Pozdravljen, Andres!
No, pa saj ti bo kar v zabavo, če drugače začnem:
Dragi župan Butal…,
vem, da si ponosen na svojo drugačnost, saj jo vendar s takim pompomom razkazuješ in oglašaš.
»Toda ostajam jaz, tak želim biti in bom tak ostal.« Bravo! Pokončna drža!
Seveda se ne bo človek spremenil, če sam ne želi. Jaz te ne nameravam spreminjati – saj lahko pogledam stran in grem svojo pot!
Kaj pa ti? Pogledaš stran, če ti kaj oziroma če ti kdo ni všeč? Greš ti svojo pot in dovoliš drugemu, da gre svojo?
Ali je prav v tem tvoja drugačnost – da ti bi pa spreminjal.
Vau, si poslan na svet, da opozarjaš na nevarnost med spoloma. Uf!
In jaz sem se zapičila v tvoj nizkoten in ponižujoč, oh, že kar utrujajoč način pisanja, ter skoraj spregledala, da je zadaj plemenit cilj.
In cilj opravičuje sredstva! - O, moja zmota!
Še dobro, da na dolgi rok ne izgubljaš!
*
Sicer mi zdi, da imam v osnovi precej podobno željo, le pot za uresničitev zelo, zelo drugačno.
V tem moškem svetu ženska uspe le, če deluje na moški način. In je uspela in je razvila svojo moško stran, postala enakopravna… ! A če mora biti tako močna in vsestranska, da tri vogale hiše drži pokonci, pa še četrtega pomaga…. res lahko pride v disharmonijo s svojo ženskostjo.
Ampak delamo na tem! In to uspešno, uspehi vidni že v kratkoročnem obdobju! Pa še uživamo zraven! In ko po nekaj mesecih vidim, da se v ženskah razcveta notranja radost in da so začutile nov odnos do svoje ženskosti, vidim, da sem, da smo na pravi poti.
*
Nikoli nisem resno jemala tvojega EPP - ampak pravzaprav je res, včasih se človek bolje izrazi na drugačen način, kot pa z besedami. In glasba veliko pove.
Si že vedel zakaj mi nisi poslal sliko okostnjaka! Potem bi jaz rekla: Ooo, Andres pa prihaja v fazo spremembe…. Ženske, še malo, pa se bodo naša ušesa spočila!
Le kakšno pesem si mi namenil?
Zdajle prihaja moj dragi domov in bova skupaj poslušala. Upam, da je primerna…. saj veš, petek je…
No, da zaključim!
Oči in ušesa so na glavi, glava na vratu, vrat pa je dobro gibljiv!
Prispeval/a: Andres dne
sobota, 23. september 2006 @ 02:13 CEST
Deneja.
Napak. Ravno tako kot glasbo znam izbirati tudi besede. In na Pozitivkah jih je nekaj, ki to točno vedo. Kajpak to ni samo hvala, je dejstvo, saj kot sem navedel že predhodno, me noben ne pozna tako dobro, da bi lahko sodil.
In nenazadnje. Organizirano dostavljanje glasbe drugim je aktivno že skoraj dve leti. Toda o tem ne pišem na Pozitivkah, čeprav je ravno tu prostor tudi za to. Sem pa o tem pisal na Katedrali, tako da problema ni. Glede na tvoj izraz "dostavljanje glasbe" :) te povabim na naslednji AGT, ki bo oktobra. Povabil bi še koga odtod, toda osebna marketinška strategija in tudi moto obenem, mi tega ne dovoli.
Oktobra bo ponovitev enega zelo uspešnega AGT, novembra bo potovanje po Balkanu, oziroma premikanje v prejšnji čas. Decembra bo čas za iskanje našega otroštva. Vse to skozi glasbo seveda. Če se odločiš lahko pišeš na agt@nenavadno.com
Prispeval/a: Andres dne
sobota, 23. september 2006 @ 03:17 CEST
Deneja. Tistega predhodnega posta sploh nisem videl. A na bo kot je. Sem pa deloma obljubil tudi pesem. Naj bo prva pesem ogledalo kako v glasbi izgleda moški z joški.
http://media.putfile.com/fire-22-37
Kako je izgledal tak moški z joški še preden je to postal.
http://media.putfile.com/lagid1
In nenazadnje, kakšen bo ta moški z joški, ko se bo zavedal posledic manipulacij nad nasprotnim spolom.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sobota, 23. september 2006 @ 05:34 CEST
Danaja, ne nasedaj EP, kajti njegova puška je naperjena proti vsaki ženski, ki bi pod zvoki njegove balkanske ali afriške glasbe, ki jo tu na Pozitivkah brezplačno reklamira skoz komentarje, okuževala njegovo deviško čistost.
Pred sabo imaš moškega, ki je bil od ženskih dond tisočkrat tepen, tisoč let njihov suženj, preizkušan in trpinčen, da ne more biti drugačen kakor zamišljen, melanholičen, glasbeno liričen in jedkasto razpoložen do vsake, ki ji je narava dala jožke.
Roko na srce potrebno je imeti nekaj več samodiscipline in razsvetljenstva v prvinskih rečeh življenja, ki se jim pravi: varovanje žensk. Poštirkani župan Butal ti da mimogrede zaušnico in nato se sklicuje na brezmadežen in vzvišen okus po ženski kmetici, ki si jo je izmislil v svoji fikciji, da bolj radoživo ženejo destruktivni komentarji o ženskah iz njegovega rodovitnega blata. Ta vegetacija pa je bolj podobna plevelu, kot kakšni užitni rastlini.
Sedaj pa hoče poriniti še skledo smetane ženskam v obraz v obliki njegove glasbe, da bi se ob tem nebeško zabavale in jo polizale skupaj z njegovimi žalitvami. Ali ni to že malo preveč? Mučno! Snov ni za duševna bitja s spominom.
Prispeval/a: Lea7 dne
sobota, 23. september 2006 @ 07:43 CEST
Danaja.
Resnično je lepo videti, kako si z vso energijo izrazila svoje navdušenje nad glasbo. Skozi njo lahko človek občuti prav vse. Lahko ti da energijo, kot tebi ali pa te preprosto sprosti. Zame je glasba kot nekakšno zdravilo. Raje poslušam njo, kot da se vdajam škodljivim stvarem.
Resnično verjamem v ta del pesmi:
Ljubi, ljubi vse ljudi,
prej kot slej boš ljubljen tudi ti.
Šele ko daš ljudem priložnost, izveš kaj bi lahko zamujal. Velikokrat se izkaže, da bi to lahko bilo nekaj dobrega.
Prispeval/a: danaja... dne
sobota, 23. september 2006 @ 10:39 CEST
Ohoooo?
Kakšna samohvala, Andres!
Pa kar nekaj jih je?
Vau!
Vsaka ti čast!
***
O.K. , Andres.
Svoj EPP si zrecitiral.
Glasbo spet začinil s svojimi besedami – da je vsakogar minilo, da bi poslušal! (Vsaj mene!)
Zdaj pa uporabiva vrat: ti obrneš glavo na svojo stran, jaz na svojo in – adijo!
Prispeval/a: danaja... dne
sobota, 23. september 2006 @ 10:44 CEST
Tatjana, imaš prav. Jaz ne odpiram njegovih člankov in ne berem komentarjev - zato me ne spravi v slabo voljo.
Saj v bistvu ne žali žensk ampak samo kaže svoje frustracije. To se vidi, tega ne more skriti. Pa izgleda, da se še ne bo kmalu naveličal.
Ampak, zakaj mu prilivaš ognja? Zakaj ga preprosto ne ignoriraš?
Prispeval/a: danaja... dne
sobota, 23. september 2006 @ 10:55 CEST
Ja, Lea, rada imam glasbo. Lahko pojača intenzivnost vsakega doživljanja, odpira… in prizemljuje. Izbereš tisto, kar v danem trenutku rabiš. A sam izbiraš! Ker prav zaradi njenega močnega vpliva je lahko izrabljena za manipuliranje.
Važno je, da izbiraš sam in veš, kaj izbiraš! In včasih je bolje, da ne izbereš nič.
Zanimivo misel o priložnostih si napisala.
Saj smo na Zemljo prišli prav zaradi izkustva!
Lahko to kdo imenuje kot padec. A gre za izkustvo!
Le preko izkustva se učimo in potem pride spoznanje in zavedanje.
Prispeval/a: MC dne
torek, 26. september 2006 @ 07:51 CEST
Tatjana, očitaš mi, da sem odvisen od avtorjev Pozitivk, ker jih kritiziram. O tem, kdo je od česa odvisen, bi se dalo seveda razpravljati. Jaz se na Pozitivkah oglašam bolj poredko (če »padem v dramo«, potem lahko zdržim tudi kakšen teden), nekateri pa – in tukaj mislim predvsem tebe, so na Pozitivke dobesedno prisesani. Tvoja želja po repliciranju je patološka. V primeru, da se nihče ne oglasi na tvoje replike (ki so pogosto tudi kritike), potem repliciraš kar sama nase. Imaš celo svoje priljubljene redne teme, ki jih redno lansiraš – npr. odmeve na oddajo Trenja. Skratka – tvoj angažma na Pozitivkah, kaže na odvisnost, ne samo od Pozitivk, od pisanja in repliciranja za vsako ceno, kaže tudi na bolezensko odvisnost od dnevnopolitičnih tem in od vsega, kar servirajo mediji množičnega poneumljanja. Tvoj način diskurza kaže, da si patološko odvisnost od tega, da si všečna, da si super, da si Človek z velikim Č, da si beli labod z velikim B in L. Skratka – od nobene druge stvari nisi toliko odvisna, kot od (pozitivnega) mnenja drugih. Od tu izhaja tudi tvoj patetičen napor, da sklepaš zavezništva – običajno s pomočjo cenenega hvalisanja.
Strinjam se s tabo, da so vsi ljudje v svojem bistvu dobri. To pa še ne pomeni, da so vsi ljudje razumni, pošteni in da delajo dobro. Če so sladkobesedni in pišejo o dobroti, še ne pomeni, da delujejo tako, da bi se svet v resnici izboljšal. Ne samo, da je pot v pekel pogosto tlakovana z dobrimi nameni, najbrž je včasih tudi tako, da se celo pekel pojavlja v preobleki Dobrega.
Kar zadeva ideološko nasilje in nestrpnost, pa menim, da smo Slovenci povsem povprečen narod. Verjetno drugje ni veliko drugače. Če preveč visiš pred TV-jem (in buljiš v oddaje tipa Trenja, ki so namenjene izključno vzpodbujanju nizkih strasti in lansiranju komercialnih vsebin), potem pač povsod vidiš samo ideološko nasilje in nestrpnost (in nazadnje postaneš še sam tak).
Kar zadeva nestrpnosti otrok (tudi odraslih) pa menim, da njihova verbalna nestrpnost ni v ničemer povezana z s tem, kakšni nosilci so jih vzgajali. Če je tako, vsaj po tebi sodeč, bi tvoj oče lahko bil zelo visok partijski funkcionar, pa je bil kvečjemu njegovo nasprotje. Tako primer tvojega očeta kaže, da je tvoja teorija napačna.
Tisti, ki drugim očitajo besedno nestrpnost, običajno to počnejo zato, da postavijo nek apriorni ščit , ko jim zmanjkuje argumentov, da bi verbalni napad zavrnili. Nestrpnosti je v Sloveniji precej, a veliko drugače ni drugje po Evropi. Slovenci imamo pač svoje priljubljene teme. Zame je znak nestrpnosti odnos mnogih Slovencev npr. do Romov ali odnos mnogih Slovencev do vprašanja odpisanih, pa odnos Slovencev do homoseksualnosti.
Običajno označimo za nestrpneža tistega, ki se z njim ne v nečem ne strinjamo.
Govoriš o nestrpnosti v komentarjih na Danajino pesem. Pravzaprav ljudje sploh niso komentirali (še manj kritizirali) Danajino pesem, marveč se je besedni spopad oziroma prej bi rekel čisto navadna polemika vnela zaradi nečesa drugega. Pozorno branje replik razkriva, da se je prvih dvanajst ali trinajst postov vrtelo izključno okoli sladkobesednega hvalisanja in izmenjajočih rafalov sluzi, kjer je v presežku škropila Božja ljubezen, harmonija, ljubezen, popolnost in vse tisto, kar naj bi najbolj krasilo Pozitivke. Od prekomerne sluzi se je potem Marji malo zataknilo v grlu in je izpljunila en majhen, masten pljunek. Ta majhen pljunek, ki se sploh ni dotikal pesmi, je potem počasi sprožil skoraj pravo vojno med t.i. dobrimi silami in silami zla, ko so protagonisti nebeških sil kar tekmovali med sabo, kdo bo bolj potolkel zlobne orke, gobline, Marje in na koncu še "ženskofobega" škrata Andresa. Večina je konflikt predstavila kot nekakšen napad na Danajino pesem, ki je takšna, da v svoji abstrakciji in čustvih govori sama zase, zato jo je vsaj vsebinsko nesmiselno komentirati.
Ne samo v komentarjih in postkomentarjih na Danajino pesem, zdi se mi, da kar v mnogih primerih, ko se replicira na Pozitivkah, je mogoče opaziti poseben način razmišljanja. Če nekdo nekaj kritizira ali se s čim ne strinja, je to potem za druge znak, da je totalitaren in da ne tolerira svobode izražanja - da ne dopušča drugače mislečih, po domače rečeno. Takšna sklepanja in izpeljave so blago rečeno – preproščina. Zdi se, da vsaka kritika ali nestrinjanje avtomatsko navleče nase neko negativno konotacijo, neko kužno znamenje, ki ga mora potem »svetloba Pozitivk« presijati s svojo pozitivno energijo in pocukrano ter vzvišeno dobročutnostjo, pa ne zato, da bi jo opralo, marveč zato, da bi jo izpostavilo, kot še bolj gnusno in negativno.
Zapisala si: »Takšno vedenje pa blokira svobodo misli. Če v poeziji ne dopustijo človeku svobodnega izražanja misli in občutkov, potem lahko mirne duše ugotovimo, da smo pripadniki preklemansko zagamane skupnosti. Pozitivke pa so samo njen vzorec.«
Torej, če natančno preberemo odzive oziroma prispevke na Danajino pesem, bomo videli, da se nihče ne vtika v Danajino svobodo izražanja misli in občutkov. Še manj, da kdo tega ne bi dopuščal. Nihče tega nikjer ne zapiše, niti eskplicitno, pa tudi implicitno ne. Tvoj stavek je čisto zavajanje, je v resnici namenoma izrečena laž. In takih so tvoje replike polne.
Pogosto poslušamo očitke, da je neka izjava totalitarna ali da je znak totalitarnosti. A kaj to sploh pomeni? Če npr. nekje zapišem, da gospa Malec klati neumnosti, je to približno enako totalitarna izjava, kot če zapišem, da gospa Malec piše dobre pesmi. Izjava kot izjava, ki samo izraža neko moje mnenje o neki bolj ali manj konkretni zadevi. Resnica je, da se nam neka izjava zdi totalitarna toliko bolj, kolikor se z njo ne strinjamo. Izjava, s katero se strinjamo, pa je super in ni totalitarna. Kdo pa bi se strinjal s totalitarnimi izjavami? V bistvu lahko vsako izjavo narediš za totalitarno, še posebej, če jo vzameš iz konteksta.
Še nekaj besedic o famozni »biti«. Zapuščenost od biti (kakorkoli že razumemo ta miselni konstrukt) ne moremo po Jančajevsko pripisati totalitarnemu terorju, vsaj ne samo tistemu, ki je bolj ali manj zaznamoval našo polpreteklo zgodovino. Današnja zapuščenost od biti, logoterapevti bi temu najbrž rekli bivanjska praznota, ki jo doživlja današnji človek, je morda res posledica nekega totalitarizma, ki pa sploh ni ideološki – marveč je – predvsem kapitalski oziroma potrošniški. Denar pa nima barve. Če že obstaja ideološki totalitarizem, ki mu uspeva preživetje v vseh časih in še vedno traja, potem je to seveda religija. Zakaj ne bi bilo mogoče za nekoga, ki moli pred kipcem svojega svetnika ali Matere božje reči, da je zapuščen od svoje biti in se pravzaprav le klanja lažnemu maliku? Zakaj ne bi bila mogoča interpretacija, da sta vera in pobožnost samo neke vrste odtujenosti, beg pred samim seboj?! Če je to, da nekdo malikuje Mater božjo, znak pristne navezanosti na »bit«, kot nasprotje tako imenovane zapuščenosti od »biti«, potem se mi zdi, da je to zelo bedna interpretacija Heideggerja.
Jančar veliko razpreda o totalitarizmu in se ubada s problemi postsocialističnih demokracij. Toda ljudje se danes veliko manj ukvarjajo z ideološkimi temami, kot se zdi. Ideološke teme so jim v resnici vsiljene, največkrat od tistih, ki so bili žrtve ali protagonisti ideoloških zablod v nekih drugih – minulih časih. Z minulimi časi pa se ukvarjajo predvsem in skoraj samo še starci (in starke), ki so iz zgodovine naredili svoj ideološki relikvarij.
Zlahka zapišem, da si fiksirana na neko obdobje, ki je že zdavnaj minilo. Ne zanikam, da ni morda ostalo še nekaj nostalgije in partizanske folklore, ostala je množica znamenj in spomenikov NOB, nekaj muzejev (nekateri so namenoma prepuščeni propadu), ostalo je nekaj ekscentrikov, ki jih druži ljubezen do Maršala, množica pohodnikov, ki radi pojedo kakšen partizanski golaž, malo večja množica ljubiteljev južnih zvokov in balkanske kulinarike, o kakšni komunistični ideologiji, pa že nekaj časa ni več duha ne sluha, vsaj med resnimi politiki ne. Prej bi rekel, da se vsega tega politiki "zlate sredine" sramujejo. Obujanje duhov preteklosti in zaganjanje v papirnate rdeče zmaje, pa se mi zdi smešno in patetično, še toliko bolj, če prihaja iz akademskih ust, ki naj bi jim duh silil v prihodnost. Nekateri očitno še vedno nostalgično glodajo po starih številkah Nove revije in upajo, da se bo komunizem, ki ga že dolgo ni več, podrl z velikim pompom in vseobsežno lustracijo, tako kot se je to zgodilo v mnogih postsocialističnih državah. In potem bo Slovenija kar naenkrat sproščena, osvobojena duhov preteklosti, spravljena in pospravljena za vse večne časa?! Tatjana, to se nikoli ne bo zgodilo, zato ker se v življenju nobena stvar ne zgodi na takšen način. Take luštne katarze se zgodijo samo v gledališki drami, kjer subtilni lgledalci na koncu omočijo nekaj facoletov, potem pa gredo domov in živijo naprej svoje malomeščansko življenje. Predvsem pa se mi zdi, da so problemi, s katerimi se danes srečujemo Slovenci in svet, niso niti religiozni, niti ontološki, niti ideološki v klasičnem pomenu besede. Če se kažejo kot takšni, je to zgolj zato, ker Slovence politiki, kulturniki, akademiki in drugi "svetovljani" nenehno posiljujejo z napačnimi temami. Si se kdaj vprašala, zakaj v Sloveniji ne more nobena zelena ali ekološka stranka priti v parlament?
Lepo, da si se na koncu spomnila na Kocbeka. Če si prebrala njegovo Tovarišijo, potem boš že razumela, kakšna je bila realnost državljanske vojne. Meni se zdi, da nobeni drugi zapisi o drugi svetovni vojni na Slovenskem, niso bolj iskreno intimni, kot so ravno Kocbekovi. Povsem lahko razumemo, zakaj je socialistična država tako dolgo in vztrajno ignorilala, ter nenazadnje tudi trpinčila verjetno najboljšega (najbolj poštenega) socialista. In zakaj misliš, da je slovenska RKC pozabila na svojega – verjetno najboljšega kristjana?! Slaba vest???!!!
Prispeval/a: Lea7 dne
torek, 26. september 2006 @ 13:20 CEST
MC.
Kar se tiče mene, imaš popolnoma prav. Jaz nimam niti najmanjšega namena spreminjati sveta na bolje. Saj se mi niti sanja ne, kako bi mi kaj takega lahko uspelo. Je toliko intelegentnih oseb na visokih položajih, pa jim ne uspeva. Kdo sem jaz, da bi to sploh poskušala. Jaz si samo želim, da se ljudje kljub različnim mnenjem, do mene obnašajo spoštljivo, vsaj toliko koliko se sama trudim biti do njih.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
torek, 26. september 2006 @ 20:54 CEST
Spoštovani gospod Marko Črnigoj,
tvoj komentar je ciničen, zloben in tendenciozem, zato nanj ne bom odgovarjala tako, kot si ti predstavljaš, v tvojem slogu. Upam, da takih spisov ne produciraš na Vladnem centru za informiranje, kajti zagotovo vem, da so tam veliko manj strpni kot sem jaz in utemeljeno pričakujejo, da se pisci do njih vedejo dostojno.
Tvoje pisanje preplavlja zavist. Narcizoidnost, ki jo prispisuješ drugim, si pripiši sebi, kajti v življenju še nisem srečala tako narcizoidnega človeka s toliko cinizma in destruktivnosti, usmerjene v drugo osebo in s takšno voljo za "zajebavanje" drugega. Mislim, da se ne bom spozabila več, da bi se še kdaj odzvala na tvoj komentar.
Oddaja Trenja je zanimiva. Na njej nastopajo zanimive osebnosti, tudi takšni osebki kot si ti, saj naj bi tudi ti na njej sodeloval in nastopal kot nervozen vegetaarianc. Oddaje so dobre, ker pokažejo, kako znajo biti nekateri nestrpni do drugih. Sicer pa se mi zdijo oddaje Trenja zelo dobre, ker zrcalijo družbeno stvarnost in soočajo različna mnenja. Po komentiranju oddaj Trenja so bralci celo pred kraktim spraševali. Na komntarje je bilo veliko zanimivih odzivov.
Tebe nihče ne zavezuje, da padaš v drame in pripoveduješ o svoji vzdržljivosti v posledici mojih prispevkov, kajti svojo nevzdržljivost najbrže meriš z mojo vzdržljivostjo, ki je očitno bolj čvrsta in živahna.
Z idološkimi temami pa se ne ukvarjajo tisti, ki so si si na račun ideologij prigrabili in pokradli delavcem veliko premoženja premoženja in obogateli. Njim ni potrebno več o tem govoriti in tudi kako so pobijali slovenske mladeniče - ranjence zlomljenih in prestreljenih udov v opornicah izven sodnih procesov in jih metali v kraške jame jim ni treba govoriti, ker takšne teme se pometejo pod preprogo za vse večne čase, ker gospode nervirajo in jim prebujajo slabo vest na preteklost.
Glede ideoloških relikvijev imaš očitno v mislih koga, ki ti je verjetno veliko o njih pripovedoval. Jaz idoloških relikvijev ne shranjujem,, ker jih nisem nikoli producirala in tujih nikomur ne vsiljujem, imam pa še na duši živo rano in bolečino, ki so jo mojemu očetu prizadejale ideologije z nasiljem, ki mu je skrajšalo življenje, da je umrl star komaj 56 let.
O realnosti državljanske vojne ti pa jaz ne nameravam govoriti, ker nisem bila v njej udeležena. To ti bo povedal tvoj "papi", ki je bil član zveze komunistov, kot si sam povedal v nekem komentarju in o njej verjetno ve več kot bi vedela jaz.
Takole lepo znaš modrovati o filozofskih problemih NIČA, BITI, STISKE, TESNOBE, VRŽENOSTI V TA SVET, ODTUJENOSTI, PRIROČNOSTI, PREDROČNOSTI, RAZPRTOSTI, tako domač si z vsemi Heideggerovimi egzistenciali, da sploh še nisi opazil niti najmanjše stiske naših delavcev, ki nimajo zaposlitve, pred pred tvojim lastnim pragom, da bi kaj o njih napisal in povedal kako se nekateri fajn imajo v novi dobi, ki ti je očitno zelo vščeč in naklonjena.
Ne ti in ne Marja ne boste meni kazali na Pozitivkah vrat. Pozitivke so odprta tribuna za kritični dialog.
Obnašaš se kot kakšen klovn iz kakšnega zanikrnega cirkusa in hočeš izpasti kot najboljš klovn. Naj ti ljudstvo ploska in poje: Marko skače, Marko skače po zeleni trati!
Pojdi kdaj s svojim Marcedesom tudi kdaj mimo Cukrarne in naj te zmrazi pa napiši kakšen nesluzast prispevek za Pozitivke, ki se bo bolj žlahtno bral, kot to tvoje nenehno zajedanje. Vem, da te je ob branju tega odgovora zabolelo v žlički in da bi si zaželel daljšega, vendar nimam prav nobene volje, da bi polagala potovkam jajca v gnezdo, da se bodo valile nove kokoši in kokodakale, takole malce v prenesenem pomenu spoštljivo povedano: konflikti.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sreda, 27. september 2006 @ 00:07 CEST
Drage bralke in dragi bralci!
Za vas pišem za to, ker pišem z veseljem.
Na Pozitivke nisem prisesana, redno pa pišem že tri leta in Pozitivkam posvetim kakšno uro ali dve dnevno. Zjutraj ob 4 uri običajno napišem pesem. Pesem bi napisala prav tako, četudi je ne bi objavila na Pozitivkah, ker to počnem več ali manj že vse življenje od mladih let, da redno pišem. Rada se odzivam na komentarje in včasih mi tudi komentar ali dva pobereta kakšno uro časa.
Ko objavim pesem ali prispevek včasih čutim potrebo, da poslano dopolnim s svojimi mislimi, razširitvijo teme, razlago in podobnim. To ne imenujem replciranje in ne delam tega iz patoloških nagibov češ, ker se ni še nihče oglasil. S svojim pripisom kakšne misli tudi opozorim na pesem ali prispevek, ki sem ga napisala z namenom, da se ga bere in v tem ne vidim nič slabega, še najmanj pa svojega patološkega nagnjenja, kot mi MC očita.
Krivično se mi zdi, da mi MC očita bolezensko odvisnost od dnevno političnih tem in od vsega kar servirajo mediji množičnega poneumljanja. Mojih družbenopolitičnih tem je na Pozitivkah malo objavljenih, razen če me kakšna problematika posebej pritegne in se mi zdi za javnost zanimiva. Objavim pa teme, da opozorim na krivice, zlasti če jih trpijo šibkejši (brezposelni, ipd).
Glede patološke odvisnosti za (samo)všečnosti pa mislim, da je moja potreba po potrditvi svoje ustvarjalnosti s strani bralcev v mejah normale. Vsak avtor ima željo, da je bran in če mu bralci posvetijo pozornost in preberjo njegov članek ali pesem, ga to razveseli.
Nobenih zavezništev ne sklepam in nobenega patetičnega napora ne vlagam v to, da bi potrebovala ceneno hvalisanje, kot mi MC očita. Všeč mi je iskrenost in to cenim.
Hvala, da berete! Sem vam hvaležna za vse veselje, ki sem ga delila z vami.
Prispeval/a: MC dne
sreda, 27. september 2006 @ 08:57 CEST
>>Spoštovani gospod Marko Črnigoj,
Velecenjena, milostljiva gos. Tatjana Malec,
>>tvoj komentar je ciničen, zloben in tendenciozem,
>>zato nanj ne bom odgovarjala tako, kot si ti predstavljaš,
>>v tvojem slogu.
Natančno preberi stavek, ki si ga zapisala. V enem samem stavku pobijaš samo sebe. Najprej mi očitaš cinizem, zlobo in tendecioznost, še preden izzveni prva polovica stavka, se že hvališ, da ne boš odgovarjala v mojem slogu. Sliši se približno tako, kot bi rekla: »Porko dijo, jaz pa ne preklinjam!«
>>Upam, da takih spisov ne produciraš na Vladnem centru za informiranje,
>>kajti zagotovo vem, da so tam veliko manj strpni kot sem jaz in utemeljeno
>>pričakujejo, da se pisci do njih vedejo dostojno.
Tatjana, nikoli nisem delal na Vladnem centru za informiranje (mislim, da organ s takšnim nazivom sploh ne obstaja), še manj, da bi tam produciral kake spise za javnost. Sem sistemski inženir, računalničar – profesionalno se ukvarjam s povsem tehničnimi zadevami (npr. nameščam računalnike, postavljam in vzdržujem lokalna računalniška omrežja, programiram, se ukvarjam z varnostjo informacijskih sistemov, strojno opremo,...) Mogoče je že čas, da nehaš fantazirati o določenih stvareh, ker si v svojih ugibanjih o meni že prevečkrat ustrelila v prazno. Ne zanikam pa, da sem te namerno speljal na napačno sled. Lisicam, ki zelo rade vohljajo, je veliko lažje nastaviti past.
>>Tvoje pisanje preplavlja zavist. Narcizoidnost, ki jo prispisuješ drugim,
>>si pripiši sebi, kajti v življenju še nisem srečala tako narcizoidnega človeka
>>s toliko cinizma in destruktivnosti,
Kot prvo – ne spomnim se, da bi ti kdaj pripisoval narcisoidnost. Samoumevnih (povsem transparentnih) stvari pač ne poudarjam še posebej. Govoril pa se o svoji narcisoidnosti, ki se je povsem zavedam. Je pač del moje pozitivne samopodobe. Tudi svoj ego mora človek negovati.
>> usmerjene v drugo osebo in s takšno voljo za "zajebavanje" drugega.
V življenju še nisem srečal osebe, ki bi imela takšno željo, da jo »zajebavajo« drugi.
>>Mislim, da se ne bom spozabila več, da bi se še kdaj odzvala na tvoj komentar.
Uf, v to pa močno dvomim! Zarečenega kruha...
>>Oddaja Trenja je zanimiva. Na njej nastopajo zanimive osebnosti,
>>tudi takšni osebki kot si ti, saj naj bi tudi ti na njej sodeloval in nastopal kot
>>nervozen vegetaarianc. Oddaje so dobre, ker pokažejo, kako znajo biti nekateri
>>nestrpni do drugih. Sicer pa se mi zdijo oddaje Trenja zelo dobre, ker zrcalijo
>>družbeno stvarnost in soočajo različna mnenja. Po komentiranju oddaj Trenja
>>so bralci celo pred kraktim spraševali. Na komntarje je bilo veliko zanimivih odzivov.
Oddaje tipa Trenja so namenjene vzbujanju nizkih strasti. Namenjeni so dviganju gledanosti in tržni promociji. Mogoče drži, da zrcalijo družbeno stvarnost. A družbeno stvarnost zrcali vsaka neumnost, ki jo lansira TV. Gre samo za performans in ti, intelektualka Tatjana, mu nasedaš!!! Oddaje tipa Trenja so neke vrste reality show, verbalni vrestling, kjer se veliko čveka in še več prodaja. To je vse. Ubogi delavci pa, kako je že z ubogimi delavci brez službe. A jim take oddaje kaj pomagajo? Jim kaj koristi, ko se dva starca prepirata o škofu Rožmanu? A se gremo še mi malo demagogije?! (Pred tremi tedni sva se z ženo odločila, da se znebiva televizije - sva jo šenkala v tako imenovane dobrodelne namene – bom še jaz malo demagoški !! Iz dneva v dan opažam, da je bila to ena mojih najboljših odločitev v življenju.)
Kar zadeva nervoznega vegetarijanca (tvoja pogosta opazka je tudi beljakovinska podhranjenost), pa lahko rečem, da sem na to ponosen. Ponosen sem na to, da že 10 let ne jem več kadavrov, da zaradi mene ne umirajo več živali. V tem se moja etika (ki jo imaš ti za amoralnost, ateizem,...) bistveno razlikuje od tvojega humanizma. Vse tvoje antropocentrično čvekanje o Kantovi etiki, Mojzesovih zapovedih in Heideggerjevi biti mi ne pomeni nič, dokler se bašeš s telečjimi zrezki, dokler s trupli zaklanih živali polniš svoj močno razširjen želodec in si na račun trpinčenih bitij ustvarjaš patološko zalogo maščobnih tkiv. Humanizem po človeški podobi – kulinarična etika??!!
>>Tebe nihče ne zavezuje, da padaš v drame in pripoveduješ o svoji vzdržljivosti
>>v posledici mojih prispevkov, kajti svojo nevzdržljivost najbrže meriš z mojo
>>vzdržljivostjo, ki je očitno bolj čvrsta in živahna.
Res je, Tatjana, to pa priznam. Tvoja vzdržljivost je veliko bolj čvrsta in živahna od moje. Nekateri bi rekli, da si bolj žleht. Jaz pa pravim, da imaš več časa (si pač v penziji) in si preprosto bolj fiksirana na Pozitivke. Govorimo o odvisnosti, mar ne?
>>Z idološkimi temami pa se ne ukvarjajo tisti, ki so si si na račun ideologij
>>prigrabili in pokradli delavcem veliko premoženja premoženja in obogateli.
>>Njim ni potrebno več o tem govoriti in tudi kako so pobijali slovenske mladeniče
>>- ranjence zlomljenih in prestreljenih udov v opornicah izven sodnih procesov
>> in jih metali v kraške jame jim ni treba govoriti, ker takšne teme se pometejo
>>pod preprogo za vse večne čase, ker gospode nervirajo in jim prebujajo slabo
>>vest na preteklost.
Tatjana, dokler boš mešala povojne poboje s tranzicijskimi dogodki in nepravično privatizacijo več kot 50 let kasneje (in celo enačila protagoniste dogodkov), toliko časa boš jasno manifestirala svojo ideološkost.
>>Glede ideoloških relikvijev imaš očitno v mislih koga, ki ti je verjetno veliko
>>o njih pripovedoval. Jaz idoloških relikvijev ne shranjujem,, ker jih nisem
>>nikoli producirala in tujih nikomur ne vsiljujem, imam pa še na duši živo
>>rano in bolečino, ki so jo mojemu očetu prizadejale ideologije z nasiljem,
>>ki mu je skrajšalo življenje, da je umrl star komaj 56 let.
O vsiljevanju ideoloških relikvij bi lahko razpravljali. Tvoji prispevki so jih polni. Kar seveda sploh ni tako slabo. Ob vsem vuduističnem šundu je dobro, da nekdo na Pozitivkah skrbi tudi za politiko in lansiranje družbenopolitičnih tem z ideološkim pedigrejem. Je pa res, da je ob težko ostati »pozitiven«. A nam se za »pozitivnost« jebe, mar ne?
>> O realnosti državljanske vojne ti pa jaz ne nameravam govoriti,
>>ker nisem bila v njej udeležena. To ti bo povedal tvoj "papi", ki je bil član
>>zveze komunistov, kot si sam povedal v nekem komentarju in o njej verjetno
>>ve več kot bi vedela jaz.
Moj »papi« je bil ob koncu vojne star 4 leta. Na Predmeji so jim Nemci požgali hišo in so morali zato pribežati v dolino. Kar zadeva članstva v prosuli zvezi, pa lahko zapišem le to, da je bil član iste organizacije, kot so bili npr. današnji predsednik vlade, današnji predsednik države, današnji zunanji minister,... eminentna družba, mar ne?
>>Takole lepo znaš modrovati o filozofskih problemih NIČA, BITI, STISKE, TESNOBE,
>>VRŽENOSTI V TA SVET, ODTUJENOSTI, PRIROČNOSTI, PREDROČNOSTI,
>>RAZPRTOSTI, tako domač si z vsemi Heideggerovimi egzistenciali, da sploh še nisi
>>opazil niti najmanjše stiske naših delavcev, ki nimajo zaposlitve, pred pred tvojim
>>lastnim pragom, da bi kaj o njih napisal in povedal kako se nekateri fajn imajo v
>>novi dobi, ki ti je očitno zelo vščeč in naklonjena.
Obadva veva, da se zaradi tvojih in mojih prispevkov na Pozitivkah stiske naših delavcev, ki nimajo zaposlitve, ne bodo niti najmanj spremenile. Perverzno je, da modrovanje o filozofskih problemih očitaš meni ravno ti, ki sicer o njih največ razpredaš. Enak demagoški očitek lahko velja zate. Zaradi tvojih pesmic, ne bo nihče dobil zaposlitve in nikomur se ne bo zvišala plača. (Tvoja pripomba me spominja na izvajanja gospoda Mrkaiča.)
>> Ne ti in ne Marja ne boste meni kazali na Pozitivkah vrat.
Ne jaz, niti Marja ti nisva nikjer kazala vrat. Če te kritiziram, če polemiziram s tabo, če ti povem, v čem se ne strinjam s tabo, še ne pomeni, da ti kažem vrata. Obnašaš se kot »kalimero«. Labodji kalimero. Lahko pa, da se zaradi tega počutiš ogrožena in iščeš izhod kar sama. Ampak ne, preveč dobro se počutiš na Pozitivkah. Ti si tu preprosto doma. Imaš prav, da bi morali biti mi, občasni gostje – bolj spoštljivi do prve dame, ki podpira tri vogale Pozitivk.
>>Pozitivke so odprta tribuna za kritični dialog.
Se strinjam in lepo, da si opazila!
>>Obnašaš se kot kakšen klovn iz kakšnega zanikrnega cirkusa in hočeš
>>izpasti kot najboljš klovn.
Mar niso tudi klovni umetniki? In kdaj pa kdaj celo potočijo kako solzico. Občutijo bolest tega sveta. Srce se jim trga tudi ko se najbolj smejijo.
O ljudstvu pa ne bi zgubljali besed. Ljudstvo ne bere Pozitivk. Ljudstvo gleda oddaje tipa Trenja, kupuje tunino Calvo, se zbira na Brezjah in na partizanskih proslavah.
>>Naj ti ljudstvo ploska in poje: Marko skače, Marko skače po zeleni trati!
Hopla! Naj živi rekreacija v naravi!
>>Pojdi kdaj s svojim Marcedesom tudi kdaj mimo Cukrarne in naj te zmrazi pa
>>napiši kakšen nesluzast prispevek za Pozitivke, ki se bo bolj žlahtno bral,
>>kot to tvoje nenehno zajedanje.
V mojem deset let starem Mercedesu se nikoli nisem počutil veliko drugače od ostalih Slovencev, ki imajo v povprečju štiri do pet let novejše avtomobile. Nenazadnje se tudi predsednik Drnovšek vozi v 11 let starem BMW-u. Jebenti, to pa je prestiž.
>>Vem, da te je ob branju tega odgovora zabolelo v žlički in da bi si
>>zaželel daljšega, vendar nimam prav nobene volje, da bi polagala
>>potovkam jajca v gnezdo, da se bodo valile nove kokoši in kokodakale,
>>takole malce v prenesenem pomenu spoštljivo povedano: konflikti.
Uf, skoraj zadavil sem se in adamovo jabolko mi je malodane izstopilo iz požiralnika. Ne dvomim, da se tudi tebi že cedijo sline po moji repliki. Dober tek!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sreda, 27. september 2006 @ 10:09 CEST
Naslov:LASCIATE OGNI SPERANZA VOI CH'ENTRATE
(Dante: Devina komedija prev.: Opustete vsako upanje, vi
ki vstopate (del napisa nad vhodom v podzemlje)
Replika na pikantne intimnosti! Obstaja praznina, ki jo je treba zapolniti, in avdiovizuialni mediji tega niso več zmožni in jim niti ni dovoljeno več vstopiti v hišo. In tako propada najpomembnejša dobrina, ki jo še hiša ima, kultura svobode in politična demokracija. Nastopi stanje, ki diha brez duše in se odpove celo informacijam mednarodnega terorizma!
Poiskati je torej treba peto mačkino tačko! Da se zbudi letargično družbo na Pozitivkah in nato izbruhne velika konfrontacija. Fikcija s prikrivanjem vzrokov, ki obsoja stanje nepoboljšljivega duha, da gleda TV oddaje Trenja, prirejene za navaden folk.
Nepreklicno napisana, posneta in odigrana replika, klic letargičnnega "prijatelja", da si prikliče konformizem nad
lastnim pisanjem!
Težko povežem skupaj v šopek
vsa hrepenenja, ki me vežejo na Pozitivke
in seveda nezdružljivega cvetja sploh ni,
kajti vse rožce tega sveta so lepe in dišeče.
Šopek je zabaven in s pentljo zvezan,
le škoda, da v njem ni tistih poljskih cvetlic,
ki bi lahko v šopku bile in žarele sonček,
ki se je zvečer rožcam skril za goro.
Z živopisnimi rožcami za dobro počutje
in uspešno cvetenje v šopku je pomembna
tudi voda v vazi, da rožce vsake kaplje vode
ne prosijo, bliskajo z očmi in šrktajo z zobmi.
Cvetoče rožce v šopku si zaslužijo magični
čarobni svet, da jih nosovi obiščejo in povonjajo.
Rožce so zapis živobarvnosti narave
zato facinirajo, tudi če kdaj povesijo glavo.
Šopek je šopek!
Poslušati je treba tudi kako šumijo metulji,
ko rožce meditirajo in pijejo rose neba
in uživajo svoj mir tega sveta.
Rožce v šopku s cvetenjem prinašajo veliko
barvnih prvin, ki jih Marko nikoli ne komentira.
Zame poleg rožc obstaja samo še ena skrivnostna
lepota - lonec vroče juhe, ki se kadi
in jutri nas bo čakalo kosilo,
ki se hladi privzdignjenim očem
z zrklom, ki bo posrkalo Univerzum vase.
Ni vprašanje biti ali ne-biti, temveč kako oditi!
To Marka zelo skrbi, vrta ga sveder in čisto jasno je,
kako mu postaja bolečina znosnejša, če z mano govori
in mi izkazuje ljubezen: Tvoj Marko!
Bolečina vedno vzbudi zavest o telesu in duši.
Spisovatelj je padel s prestola v pest lastnih bolečin!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sreda, 27. september 2006 @ 12:17 CEST
Ljubezen je dotik popolnosti, o kateri govori Danaja v svoji pesmi. Ljubezen je tudi odpuščanje zlobe. Je lahko tudi ocvetličeno veselje nad lepim dnevom, ki mi radosti dušo. Grem na sproščujoč sprehod.
T.
--------------------------------------------------------------------
To pesem pa posvečam Danai, da malo popravim in morda izboljšam njene občutke po tolikih komentarjih, ki jih njena lepa pesem ni zaslužila.
ŽIVETI V DEŽELI UŽITKOV
Živim v deželi tisoč užitkov.
Srkam mistiko iz kozarca.
Srebam poezijo s Parnasa.
Z avtetntičnimi strastmi hodim previdno,
malo očesno poševno po knjigah
in si delam zaznamke na robovih.
Igram se s kozmičnimi žarki.
Ližem opojnosti z okusom po vanliji in cimetu.
Se ljubkujem s fetiši hrepenenja
in se vrtim v razigranosti strukture
barv, okusov in oblik iz moje krvi.
Se uležem na bel papir brez naslova
in sem kraljica z razvezanimi očmi
v svoji podobi iz zrcalca, ki me gleda iz tišine.
Sem zaključena družba:
gospa lirične pripovedovalke
v vremenarski uti in se smejem
čebelam in čmrlom, občudujem ptice,
imam smisel za pravočasen beg pred dežjem.
Trpinčim druge, če ne dobim navdiha,
ko naložim domišljiji naj me poišče.
Sem sama, osamljena in samotna
darežljiva slikarka besed resnice in pravice.
Kupujem cinje in astrike
in uživam v njihovi družbi.
Sem dišeča lilija s povešenimi ušesi,
ko me kdo užali in prizadene.
Moj ideal psa je zlati prinašalec,
ki me vlažno gleda in maha z repom.
Imam rada iskrene robate prijatelje,
ki niso nadležni s pretirano prijaznostjo.
Z veliko vnemo raziskujem podstrešja,
še najraje svojega. Imam normalne reflekse,
ko je treba odskočim ali preskočim oviro.
Brezimneže odganjam, imam nadomestek
za to pomožnost miniranja terena.
V zadnjih stopetdesetih letih
sem pridobila občutek za erudicijo
in za skok iz zgornjega nadstropja
v kombi, ko se pelje mimo kakšna knjiga,
ki me odpelje na travniško pašo
med mladostne spomine in ideale.
Za poetsko ekstazo je nujno,
da sem včasih aforistično razpoložena,
da živim krotko in nesramežljivo.
Poetičen, ne preveč cenen občutek
ugibanja, me daje in mi freza srce,
ko mi vztrajno popadajo svinčniki
pod Igorjevo uredniško mizo.
Tedaj odprem emancipacijsko okno
razuma v bivanjskem prostoru
in se pokažem na računalniškem ekranu
v vseh prelomih in razpokah,
upogibov in pregibov svoje prisebnosti.
Ko ljubezen pokličem na zagovor,
mi pravi, da me ljubijo bogovi
in da ljubezen navdiha ni od muh.
Danaia lep pozdrav in še veliko lepega napiši za duše, ki poezijo srčno rade sprejemamo in nas radostiš s srčno besedo.
Prispeval/a: Andres dne
sreda, 27. september 2006 @ 15:55 CEST
V iskalniku pod ključno besedo ljubezen je moč najti, da je to najbolj napihnila Tatjana Malec.
Kar štirikrat med komentarji se izpiše njeno ime.
Ključna beseda ženska: Ta Tatjana kot nalašč pade sama v svojo skupino s štirikrat zapisano besedo ženska.
Ključna beseda ženske: Tatjani se ponovno izpiše 4X komentirana beseda.
Ključna beseda moški: Tam je Tatjana Malec vidna samo enkrat, se pa vidi moje ime zapisano štirikrat.
Tragedija nastane, ker je moški množinska beseda ženska pa ne. Tatjane Maleca še vedno ni zraven. :)
Pač kratko analizo sem naredil izključno zarad posta MC ko je napisal, da ga Tatjana Malec ljubi. In res je to MC. Previdnost pač ne škodi, v pomoč pa ti je ravno iskalnik.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sreda, 27. september 2006 @ 16:20 CEST
Beseda drama izvira iz grškega glagola »drao«, kar pomeni delujmo in v dramsko literaturo prištevamo dela, ki so namenjena za gledališko uprizoritev, to je za »dejanje« na odru. Nastopajoče osebe – igralci – z govorico in s kretnjo v zaporednih prizorih neposredno poustvarjajo dogodke tako, da vzbujajo vtis resničnega dogajanja.
Gledališčniki dajo besedi razlago in moč.
Posredujejo jo režiser, igralci, oder, dekoracija, razsvetljava, kostumi…
Na primer, če se razgrne zavesa, zasvetijo odrske luči in se na odru pojavi strupena mušnica, to še ni drama. To je kvečjemu razstava ene strupene gobe.
Gledališča brez občinstva ni. Samo nori bavarski kralj Ludvik je hotel predstave samo zase.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
četrtek, 28. september 2006 @ 15:24 CEST
O sveta pomagalka!
Prišli so mornarji do samotnega otoka Gejzirke,
do domovine zlobne čarovnice Kirke.
Odiseju je rekla, kako naj pluje mimo otoka siren,
kako naj ne tlači vosek v ušesa in reši novi problem.
Sirene so s krasnim petjem zvabile mornarje,
nato so na otok Gejzirke zvabile še žejne brodarje.
Pevec Orfej je s čarobnim glasom preglasil sirene,
na otoku nimfe Kalipso vse pojoče sirene in žene .
Spoznala je Scilo in Karibdo čarovnica Kirka,
ki meni, da je najbolj smejoča in modra Gejzirka.
V družbi kapetana Cooka je na lupinici srebala rum,
da pridobila bi moč besede z jezika in novi pogum.
Pokliče ata in mamo, na Gejzirke je s prstom kazala,
ker v orehovi lupinici se je voda do vrha nabrala,
pomagajte Kirki, da ne utone s sfenanimi lasmi,
na razstavi je rdeča mušnica, ki trose v roki tišči.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
četrtek, 28. september 2006 @ 18:50 CEST
Nisem vedela, da je gospod Andres ljubosumen na osebe, ki me ljubijo.
Gospoda bi poučila pravila slovenščine, da beseda "moški" ni množinska.
Množinski so samostalniki, ki imajo samo množino npr.: škarje, vrata, hlače, tla, drva usta, pljuča, itd.
Beseda moški je samostalnik, n.pr. "Anders je moški."
Lahko se pa uporablja beseda moški tudi kot pridevnik, ko si odgovorimo na vprašanja kakšen je kdo, ko mu pripisujemo moške lastnosti, n.pr.: "Anders je dedec in pol in ima izrazito moški značaj."
Kar zadeva števil pa se mi zdi, da jih gospod Andres le sešteva in malce nevešče manipulira z njimi, ker ne pove rezultata, kaj mu števila povedo. n. pr. kaj matematično v odnosu na druge pojme pomeni, da je Tatjana šitirikrat napisala besedo ljubezen.
Realno števílo je matematični pojem, intuitivno določen kot število, ki odgovarja točki na številski premici. Sam izraz »realno število« je retronim, skovan kot odgovor na »imaginarno število«.
Realna števila so lahko racionalna ali iracionalna; algebrska ali transcendentalna; ter pozitivna, negativna ali enaka nič.
Realna števila imajo naslednje lastnosti:
množica realnih števil je neskončna, vendar je realnih števil "več" kot racionalnih ali naravnih števil (množica ima večje kardinalno število);
množica realnih števil je urejena. Za vsaki dve različni realni števili a in b lahko rečemo, katero je manjše;
množica realnih števil je gosta v sebi. Med vsakima dvema različnima realnima številoma a in b (a < b) obstaja vsaj še eno realno število c (a < c < b). Ker pa lahko postope ponovimo, vidimo da med a in b leži neskončno realnih števil;
množica realnih števil je povezana (množica racionalnih števil te lastnosti nima).
Realna števila merijo zvezne količine. Načeloma jih lahko izrazimo z neskončnim desetiškim zapisom, ki mu desno od decimalne vejice sledi neskončno zaporedje števk. Običajen zapis ima obliko 324,823211247…, pri čemer tri pike označujejo, da se zaporedje števk nadaljuje, ne glede na to, koliko števk zapišemo. Ni potrebno, da bi števke sledile kakršnemukoli vzorcu ali prepoznavnemu pravilu. Nekatera realna števila imajo tudi končni desetiški zapis, v katerem so od nekega mesta naprej samo še ničle; ta niso enolično zapisljiva, ker je npr. 4,120000… = 4,1199999….
Rezultat meritve v fiziki je skoraj vedno približek realnega števila. Nekateri zato zagovarjajo njihov zapis v obliki decimalnega ulomka, ki do neke mere bolje izraža odnos do pravega realnega števila, kot da bi zapisovalec hotel povedati: »Zapisal sem le del števila, ki ga poznam; je neskončno dolgo, in to, da sem se ustavil pri končnem številu števk, odraža le to, da sem odnehal, namesto da bi opravil neskončno vse bolj in bolj izpopolnjenih meritev, s katerimi bi dobil še nadaljnje člene v neskončnem zaporedju števk, kar je edini način, da bi prišel do točnega in ne le približnega končnega rezultata.« Ta pogled na realna števila matematično obravnava intervalska analiza.
Realna števila in z njimi povezani matematični pojmi, kot so zaporedja, limite in realne funkcije, so osrednji predmet preučevanja področja matematike, imenovanega realna analiza.
Realno število je izračunljivo, če obstaja algoritem, s katerim lahko izračunamo vse njegove števke. Ker je algoritmov števno mnogo, realnih števil pa neštevno mnogo, večina realnih števil ni izračunljivih. Izkaže se, da so izračunljiva skoraj vsa realna števila, s katerimi se srečamo v praksi, na primer racionalna, algebrska in znana transcedentna števila.
Nekateri konstruktivisti priznavajo le obstoj izračunljivih števil na osnovi svojega filozofskega pogleda na matematiko. Z nastopom sodobnih računalnikov pa je teorija izračunljivih števil postala zanimiva tudi v teoretičnem računalništvu.
Širša od množice izračunljivih števil, a še vedno števna, je množica določljivih števil (definibilnih števil). To so taka števila, ki jih lahko enolično opišemo z logičnim izrazom, čeprav morda ne znamo izračunati njihovih števk.
Digitalni računalniki ne morejo računati neposredno z realnimi števili, ampak lahko v končnem številu korakov izračunajo le končni približek pravega rezultata. Za običajne potrebe zadostujejo približki realnih števil, ki jih predstavimo s podatkovnima tipoma števil s plavajočo vejico ali števil s fiksno vejico.
Računalniški algebrski sistemi obravnavajo nekatera realna števila tako, da shranijo njihov simbolni zapis namesto decimalnega približka. Obstaja tudi več vrst pravih realnih podatkovnih tipov, s katerimi dejansko predstavimo vsa (izračunljiva) realna števila. Seveda lahko v končnem številu korakov izračunamo le približek tako predstavljenega realnega števila.
Matematiki uporabljajo za oznako množice realnih števil oznako R ali .
V matematiki se pridevnik »realni« (npr. realna matrika, realni polinom, realna Liejeva algebra) uporablja za označitev dejstva, da je polje, ki je podlaga tem pojmom, polje realnih števil.
Realnih števil je neskončno mnogo. Vendar pa je realnih števil več kot naravnih, z drugimi besedami je kardinalno število množice realnih števil večje ob števila množice naravnih, v kar se prepričamo s Cantorjevim diagonalnim dokazom. To pomeni, da ne obstaja nobena objektivna preslikava iz ene množice v drugo.
Ko bo gospod Anders dokončal matematične izračune, jih bo gotovo objavil, ne le na Pozitivkah, temveč tudi v kakšni knjigi.
Prispeval/a: Andres dne
petek, 29. september 2006 @ 01:24 CEST
Sram naj te bo ti, ki se ti iz ust cedi pozitivizem.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Realno_%C5%A1tevilo
Vsaj vir bi lahko navedla. Pač s copy/paste potrjuješ svojo nemoč, kot si sedaj ponovno dokazala, da je plonkanje tudi tvoj življenski moto. O tvojih pravniških spodrsljajih zato niti nebi pisal. Kako naj bi pravzaprav bila uspešna, če baziraš na copy/paste?
Glede izračunov in knjige. :):) Preveč je tega kar sploh ne sme biti objavljeno, zatorej knjiga odpade. http://www.nenavadno.com/zarota.jpg Ponudi pa se lahko v medije mehak izračun od katerega se na srečo vsi obrnejo.
Prispeval/a: danaja... dne
petek, 29. september 2006 @ 14:33 CEST
Dalec nekje... uzivam na velıko... in opazujem ljudi:
Nekateri - das jim lahko raj na zemlji, pa bodo iskali in iskali dlako v jajcu. Dokler le ne bodo nekaj nasli in opravıcili pri sebi to iskanje in se pocutili zmagovalca. Kot da ne dovolijo sebı intenzıvne predaje v ekstremna obcutja. Nezavedno pa cutijo manjko v sebi; zato zanıkajo, celo radi bı zmanjsali vrednost, potolkli to tudi pri drugih. Zalostno!
Le izraz iskanja njihove globoke notranjosti, ki po istem hlepi - dotiku popolnosti.
Prispeval/a: MC dne
petek, 29. september 2006 @ 15:01 CEST
Draga Danaja,
tudi mi ostali smo nekje daleč, na nekem drugem IP naslovu, na veliko uživamo, pokroviteljsko opazujemo druge in si domišljamo, da smo bolj pametni, bolj duhovni, bolj dobri, bližje bogu, bližje popolnosti, bližje resnici, bližje ljubezni, itd...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
petek, 29. september 2006 @ 21:41 CEST
Nič slabega ne vidim v tem, da sem se poslužila enciklopedične ali wikipedične matematične znanosti in ponudila veleumnemu Andersu formulo s pomočjo katere, si lahko izračuna tale gospod neumnih čvek, kako je z njegovimi leksikalnimi trnsgresijami, v katerih prevladujejo bedasti neologizmi in zmedene misli. Pozitivke potrebuje zato, da si dela ceneno brezplačno reklamo za njegove spletne strani.
Pozitivke, izstavite Andresu za vsako objavo http://www.nenavadno.com račun. Andres manipulira že dolgo z nami in si dela reklamo za njegove kupčije s kiromantiko, vedeževanjem, okultizmom in zglasbenimi CD-eji, ki jih uvaža iz Afrike in Islandije in to reklamo si dela prek Pozitivk, kar zastonj in tudi tako, da zmanjšuje avtorjem Pozitivk zasluge in ugled za njihovo delo. S hallo efektom cenenih komentarjev opozarja nase in na svoje spletne strani. Privošči si prav primitivno srakoperstvo o ženskah in se obnaša kot nezrel pubertetnik. Mehke izračune naj ponuja Anders na svojih spletnih straneh in ne na Pozitivkah. Pozitivke, bralci in njeni avtorji ne potrebujejo nobenih Andersovih analiz in izračunov koliko krat je kakšna beseda zapisana v kakšnem prispevku ali komentarju. To je popolnoma bedasto.
Prispeval/a: Andres dne
sobota, 30. september 2006 @ 03:12 CEST
Lepa hvala za reklamo Tatjana. Ti si vendarle EPP center in ne Pozitivke, kot bi rada povedala.
Glede računa. Vsekakor. Gremo se po ceniku. Potemtakem bi se morala po sledeh cenika iti tudi ti s prodajo tvoje knjige.
Nenazadnje me tvoja butasta nevednost tlači v vrečo new age zaslužkarjev. Pač, dokaz več kako malo o meni veš. Posledica tega je tudi laž, ki si jo pustila v zadnjem in prejšnjih komentarjih. Joj, pozitivnost širi ta Tatjana. Krst, birmo, mogoče še kak sakrament ima za sabo, toda laž je vsekakor na prvem mestu. Iz tega razloga lahko odtipkaš v iskalnik besedo MANIPULACIJA. Poskusi tudi s SMRT, vsekakor pa, ko boš že pri delu naj ti ne uide pregled besede UKAZ, KATASTROFA in DOMINANTNOST. Pač, zavedno ali nezavedno vsi mi živimo z našimi besedami, naše besede smo mi in amen. Seveda pa tisti ki lažejo, niti sem ne spadajo, saj potemtakem je tudi vsaka njihova beseda na Pozitivkah laž. Prikrajšani so samega sebe in okolja. Ni res?
Izračuni so fantastična stvar. Veliko več kot to se na tem mestu niti ne izplača govoriti. Žal moram povedati, da bodo naši vnuki, morda že otroci, čutili posledice zaradi neposlušnosti vlade RS in odgovornih mesta Ljubljana. Sicer pa se lahko obrne drugače, čeravno je časa do večjega impulza samo še okrog 3-4 leta. Toliko o ljubljanskem izračunu.
Kar zadeva svetovne ureditve. Včeraj sem dal link na Nenavadno in si s tem naredil vele reklamo. Kajpak nihče ni vedel zakaj pravzaprav gre. Danes linka ni več tam in kdor si je sliko shranil jo ima. Tresla se bo obala japonske. Morebiti pade celo Tokyo.
Tako draga Tatjana Malec. Grem spat, saj jutri peljem hčerko na plesni tečaj. Ti pač boš plesala na Wikipiediji, saj vendarle je vsakemu samoumevno, da se podatke, ki jih je načrpala treja oseba deli naokoli brez navedbe vira. In tako bo nekoč s tvojo knjigo. Copy/paste. Le da boš vir podajala ti sama. :):):). Avtorsko delo pač.:)
Prispeval/a: Aimee dne
sobota, 30. september 2006 @ 10:18 CEST
Me zanima Andres, kaj pa si ti že lepega in koristnega ustvaril za človeštvo, s čimer bi se lahko pohvalil?!
Knjigo? Skladbo? Sliko? Kip? Pesem?
Ah ja, nekaj slaboumnih člankov si napisal o raziranju pa o kmečki idiliki.... Stvaritev, da se reče!
Če bi napisal knjigo, bi ta zagotovo imela naslov: NAJVEČJE BUTALŠČINE VELEUMNEGA ŽUPANA.
Ali pa morda ANDREAMUSOVE PREROKBE O KONCU SVETA....
Jaz pa bi napisala dolg esej: KAKO SI JE ANDRES ZASLUŽIL NAZIV "BUTALSKI ŽUPAN", s podnaslovom: "Neumnosti ni in ni konca"
Tatjana - midve se pa zmeniva in od zdaj naprej ignorirajva Andreamusove kretenizme in idiotizme. Imejva malo več spoštovanja do sebe in ne potapljajva se več v Andreamusovo miselno gnojnico!
Velja?!
Prispeval/a: Ljuba dne
sobota, 30. september 2006 @ 12:34 CEST
Andres, ne morem si kaj, da ne bi bila malo sarkastična.
Praviš, da pelješ svojo hčerko na balet.
Pa se zavedaš, da če bo hotela biti uspešna baletka, da se
bo morala pred vsakim nastopom obriti tam spodaj?!
In kako paše balet v tvojo predstavo o zdravih kmečkih ženicah?!
Saj, kmetice naj bodo druge, kajne, balet je pa pač rezerviran za tvojo scrkljanko!
Pa veš, da se bo morala pred nastopom sfrizirati, pa našminkati, pa mejkapirati,
pa kakšen deodorant tudi ne bo odveč?!
Pa s kosmatimi nogami in podpazduhani tudi ne bo mogla plesati
Kakšna strahota! Ti je vžgalo, a?
Dvojna merila, se ti ne zdi!?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sobota, 30. september 2006 @ 16:16 CEST
Živela sem v režimu, ki ji je vladala ideologija, ki je dušila človekovo svobodo in njegove temeljne pravice do svobode izražanja in nazorske opredelitve. Človeku je normirala družbeno zavest po svojih političnih potrebah. Zato se izključno in samo zgolj kot svobodomiselni človek oglašam na takšne komentarje, ki vsiljujejo drugim vzorec mišljenja, ki posredno ali neposredno vsiljujejo svojo vero v nevero, to je ateizem, ki je pa še vedno vera oziroma srdita ideologija, ki ne dopušča svobode in opredelitve po vesti človeka in nenazadnje govori kdo koga manipulira na račun Boga. Govoriti o popolnosti je nonsens, ker popolnost je lahko samo ideja, fikcija, želja, hrepenenje ipd.
Lahko se človek, odrečeš veri v Boga, ne moreš se pa odreči moralnim načelom. Resnično spoštovanje verujočih in neverujočih do ateizma je omejeno na skladnost s civilizacijskimi vrednotami, ki jih je krščanstvo razvilo, družba pa jih je sprejela kot veljavne in zavezujoče tudi za praktikante življenja izven božjega, kar ni mogoče zanikati. V tem je pa tudi bistvo krščanskega etosa in velika vrednota, ki je temelj evropski in zahodni kulturi.
Spoštovanje verovanja drugega kot najvišja vrednota je lahko tudi drža, da drugega ne bi prizadeli in stvar širine posameznika. Če bi bilo v ateizmu dovolj izobraženih posameznikov, potem ne bi ateizem tako vroče in srdito nastopal proti verujočim in četudi je ateist prepričan da Boga ni (a theos), ni prav nič dosegel s tem, ko je dojel, da ni neke sile, ki nam vlada. Dojeti Boga kot nekakšno metaforo za stvari, ki jih ne razumem, je stvar človekove širine in odpira možnosti razvoja človeškega duha. Gre za to, da dopuščam misel, da so stvari, ki jih ne razumem in se jim moram še posvetiti, da bi jih razumel. Človek, ki je postal ateist in nestrpen do verujočih pa ima to za nekakšen duhovni napredek, bi prej rekla da nikoli ni bil širokega obzorja, ker je svoje obzorje že apriori zaprl.
Niso vsi verniki klerikalci in ne fundamentalisti in najbrž je zagrizen ateist prav tako zopern, če ne celo svobodi in miru še bolj nevaren, kot kakšen klerik ali zagrizen fundamentalist krščanske ali kakšne druge religije.
Prispeval/a: Andres dne
nedelja, 1. oktober 2006 @ 03:32 CEST
Ljuba.
Pravzaprav si s tem pokazala podlo naravo desca z joški. In to si ti v skupini še nekaterih tule, ki sem jih imenoval že prej. Če bi se to zapisalo moškemu bi ga vsi opljuvali kot posiljevalca, pedofila, perverzneža, pohotneža, ker pa si vizuelno verjetno še vedno ženska, si upaš iti dlje. Šla si zelo daleč. Dotaknila si se moje hčerka zato se pazi ko bom potrkal na tvoja Šorljieva vrata. Saj nenazadnje sva soseda.
Naj le še dodam. Baletna šola je tvoja izpeljanka in s tem ponovna laž, tako pa si že tretja na tem spletnem mestu, ki kozla laži. In tudi ti si avtorice knjige.
Vsi namreč vemo, da je šolski plesni tečaj eno, balet ali razne plesne šole nekaj drugega, plesna kariera pa nekaj čisto tretjega. O plesni karieri moje hčerke nisem napisal niti ene besede. To je izključno tvoja izpeljanka, zato naj te bo sram da si prisvajaš aktivnost tujega otroka za lastno obritost. Desc butasti. Naj si ti posuši vse tisto kar je še ženskega na tebi ostalo. Se vidiva ko portkam na vrata Šorlijeve. Al pa kar v ta novi trgovini. Tja vendarle zaideš vsak torek.
NE ZAMUDITE
Hvala ti
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Lea7 dne torek, 12. september 2006 @ 05:12 CEST
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne torek, 12. september 2006 @ 13:29 CEST
Le SRCA,
ki samo zmožno globoko ljubiti je -
dotakne izpoved se drugega srca...
Lea7, hvala.
Ljubi še!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne torek, 12. september 2006 @ 13:34 CEST
Dysan, mi je v veliko zadovoljstvo... kot vedno!!!
Hvala in veliko ljubezni,
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 12. september 2006 @ 19:04 CEST
Obstaja druga-nova dežela v drugi resničnosti kot je ta vsakdanja.Tam smo živeli prej, kot v tej vsakdanjosti.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne sreda, 13. september 2006 @ 11:39 CEST
Res je, Miran. In pot do tja je LJUBEZEN.
(Morda ena izmed poti - jaz sem spoznala to.)
In najlepše je, ko imaš na tej poti partnerja, ob katerem čutiš, kako popolno se z dušama ujameta, drug drugega dvigujeta... In ko se razbliniš v neskončnosti..., je tudi on tam in občutiš, kot da se duši zlijeta...
In potem samo še mir... popolna tišina...
S sončnimi pozdravi,
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 13. september 2006 @ 13:39 CEST
Res, nič ni lepšega in bolj vzvišenega od božanske ljubezni. Vserazodetje nastane prav iz te božanske ljubezni. "Rečeno je: ljubezen je ogenj v srcu, ki požge vse, česar ljubljeni noče."
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: titanic dne sreda, 13. september 2006 @ 20:00 CEST
dotik energij ljubezni je neizmeren, ki ga lahko človek le doživi. Kot se ne da opisovati okusa nečesa, ki se ne pozna, se ne more razumeti čustva ljubezni. Blaženost in mir, harmonija in popolnost, ki jo dva občutita je tisto, kar se lahko reče ljubezen. Hvaležnost za trenutek ljubezni, ki lahko traja tudi vsak dan, pa spremlja lahko le zavedanje, da obstaja še nekaj več, kot je le človeški um. In tisto več lahko imenujemo Narava, Univerzum, Višja sila ali Bog, kakor je komur bližje za razumeti. Takrat je naša podzavest postala in si upala postati zavest – zavedanje. Vse lepo vidimo, živimo, delujemo in smo, ko se znebimo okov, ki so nam jih nadele družbene norme in prepričanja večine, da tako mora biti in je. Ko v sebi vidimo in spoznamo resnico, ki je za nas edina – lahko presežemo omejitve in gremo preko do neskončne ljubezni, do brezpogojne božanske ljubezni, vsaj delček, vsaj trenutek, vsaj malo.... vendar je mogoče, če si le upamo.... poslušati sebe, zaupati in iti po glasu, ki nas spodbuja....
Z lepimi željami,
Titanic
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 14. september 2006 @ 12:52 CEST
Lep komentar si napisala, strinjam se s teboj. Čustva ljubezni se ne da razumeti in niti ni namen, da bi razumeli. Saj naše dojemanje sveta ne poteka le preko razuma, ki je govorica moške oblike zavesti, ampak tudi preko čutenja in drugih načinov govorice ženske oblike zavesti. In na tak način prideš do spoznanj in izkušenj, ki jih je pravzaprav težko prevesti in po razumski poti predstaviti nekomu, ki podobnih izkustev nima ter se s svojim dojemanjem zaenkrat opira še pretežno na razum.
Ko sta partnerja popolnoma odprta in predana Božji ljubezni, je tudi ljubezen, ki se pretaka med njima ožarjena od te - pravzaprav JE LE IZRAZ Božje ljubezni.
Njun odnos ne temelji na interesih, soodvisnosti, na tistih finih manipulacijah, ki se jih zavestno in pa nezavedno poslužujemo v odnosih med spoloma, ampak se učita brezpogojne ljubezni. (To ni lahko, ker ego nas kar naprej lovi na svoje finte; je pa velik izziv in priložnost za rast.)
Ta božanska ljubezen se med spolnim aktom prizemlji, v energijskem kroženju pa ljubimca spet pripelje do stika z večnostjo. Partnerja, ki sta duhovno na enaki stopnji razvoja, popolnoma predana Bogu, božanski ljubezni in drug drugemu, tako na zelo naraven način prideta do tako visoke frekvence zavesti, da presežeta zemeljsko realnost, prostor in čas.
(O, kako sem to suhoparno opisala, v resnici je pa to tako izjemno in neopisljivo doživetje!)
Po orgazmu se zadržita v stanju blaženosti in s pritokom vedno večje ljubezni prideta do občutja zlitja njunih duš, kar je neopisljiva ljubezenska izkušnja in v pripadnosti partnerju dokončna. In potem se frekvenca še viša in viša in vstopita v praznino, brezčasnost, tišino…
Neopisljivo! In zato ta pesem, to je preprosta zahvala partnerju, ker brez njegove iskrene predanosti božji ljubezni in brezpogojni ljubezni do mene, teh intenzivnih doživetij ne bi bilo.
Lep pozdrav
in želim ti partnerja,
ki zmore s teboj
prek meja doumljivega!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 14. september 2006 @ 17:12 CEST
lep pozdrav in vse dobro,
Miran
Dotik popolnosti
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 14. september 2006 @ 23:06 CEST
Seveda se to lahko zgodi le dvema, ki sta duhovno enako razvita in dojemljiva za stvari, ki se jih ne da opisati. V nasprotnem primeru ne more priti do zlitja energij in partnerski odnos ostane kmalu platonski, daj-dam, hinavski ali pa površinski.
Mnogo je ljudi, ki vstraja v takem odnosu, saj boljšega ne poznajo, si ne upajo delati sprememb. Ampak se splača, ker zaupanje v ljubezen, ki je popolna lahko vsklije le v srcu, ki je predan božanski višji ljubezni in se ne sprašuje, če je to sploh mogoče.
Danaja......... veš, da sploh nisi suhoparno napisala. Lepo odkrito in doživeto, da sem kar začutila.... hm.... no... ja. :-)
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne sobota, 16. september 2006 @ 11:42 CEST
S pozdravi,
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne sobota, 16. september 2006 @ 11:55 CEST
Včasih opazim, da kdo želi prikazati telesno ljubezen kot nekaj nižjega, nekaj, kar nas nevarno drži v objemu živalskih strasti…
Dobro, res je okrog nas vse polno ljudi in strasti, ki se ne dvignejo iz nivoja nižje ležečih energetskih centrov; tudi filozofija našega potrošniškega sistema leži pravzaprav na manipulaciji s spolno energijo. Tega se ne da zanikati.
A nismo tu, da bežimo pred temo ali da se s temo borimo tako, da jo uničujemo – ampak, da temi dajemo svetlobo, da jo razsvetljujemo… Tako razumem, ko molim: »…. pridi k nam Tvoje Kraljestvo...!«
Ne da se otepamo telesa, telesnih potreb in strasti, kot nekaj slabega, nekaj nižjega in se mimo tega želimo dvigovati k Bogu - ampak da se skozi odprtost našega duha napajamo z Božansko svetlobo in jo spuščamo v telo in naše zemeljsko življenje.
Tako gradimo celovitost Človeka, ki združuje v sebi fizični, čustveni, razumski in duhovni nivo v božansko popolnem sorazmerju.
Z uravnoteženostjo v sebi harmoniziramo svoje življenje in holografsko vplivamo na spremembo zavesti človeštva.
S pozdravi,
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 16. september 2006 @ 13:06 CEST
res je, da se nam je moškim težje predati v ljubezni. Sam sem v preteklosti potreboval kar mnogo let, da mi je po težkih mukah to uspelo. Čeprav sem se takrat človeško trudil, trpel zaradi nekakšne globoke nezavedne rezerviranosti, mi je to uspelo šele po tem, ko sem začel ta moj "kamen"okoli srca drobiti s pomočjo molitve.
Uh, bilo je zelo naporno. Z človeškimi metodami mi ni uspelo, pa čeprav sem jih poznal vse. Nič od tega mi ni pomagalo. Nobena delavnica ljubezni mi ni pomagala, kvečjemu mi je samo olajšala trenutno stisko. V nekem trenutku pa sem dojel, da rabim pomoč od zgoraj. Da sem to dojel, sem potreboval nekje petnajst let.
In nekega dne, ko sem bil v krizi, mi je prišla težka misel v dušo, ki sem se jo v globini duše resnično ustrašil:"Kako bom sploh lahko živel, a da v tem življenju ne bom sposoben ženski iz srca reči, da jo ljubim?" Ta misel me je ubijala. Grozno! Kaj če prej umrem? Kakšen smisel pa sploh ima vsa ta moja pot, ne da se lahko predal ljubezni? Ja, to me je najbolj žrlo, uh.
Tako sem se lotil sebe s pomočjo božanske pomoči. Molil sem:"Gospod moj, daj vstopi v mojo hladno, trdovratno dušo, izlij v mene ljubezen Tvojo, da bom lahko ljubil žensko in ji zaupal, hvala Ti!" Uh, celo noč sem to molil, v začetku se je v meni vse lomilo, bolelo, a proti jutru sem začutil popolno svobodo in od takrat nadalje sem se lahko brez odpora v sebi predal ljubezni. Bogu hvala v meni, da me je ozdravil najtežje ovire v meni, ki bi mi zagotovo uničila življenje. Želim ti lep dan in napiši še kaj,
Miran.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Ajda dne sobota, 16. september 2006 @ 16:40 CEST
Mene je zmotil in zbodel ta stavek, v nebo vpijoc... Kako bi lahko danaja pisala tako cutne pesmi, ce se ne bi njen moski odzival kot si zeli ona, kot si zelita oba in mislim, da ni rabil dolga leta, da je to spoznal... Ko te udari, pride to iz tvoje notranjosti, res pa je, da vsak clovek rabi cas in morda si ga ti tudi, mislim pa da ne na tak nacin, kot si ga opisoval...
lep pozdrav,
ajda
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne nedelja, 17. september 2006 @ 10:08 CEST
Tudi sama sem po lastnih izkušnjah in po izkušnjah mojih bližnjih ugotovila, da kdor je iskreno predan Bogu, se lahko do konca preda tudi v partnerski zvezi – saj se v svoji globoki notranjosti počuti varnega.
Oklep okrog srca si zgradimo zaradi slabih izkušenj, da bi se zaščitili. Ko pa smo v stalnem stiku z Bogom imamo v sebi vzpostavljen steber varnosti in trdnosti in potem tega oklepa zaščite ne potrebujemo več.
Poznam nekaj moških in tudi žensk, ki so okrog svojega srca prepoznali ledeni oklep zamrznjenih čustev in si resnično prizadevajo, da bi ga odstranili, da bi vzpostavili čisto pretočnost zaznavanja in izražanja svojih čustev.
Zato je zelo zanimiva tvoja izkušnja in upam, da bo komu pomagala. - Vsakič znova sem presenečena, kaj vse naredi resnična vera in predanost Bogu!
Lep dan!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne nedelja, 17. september 2006 @ 10:12 CEST
Verz - pa ga žal ne znam več in tudi avtorja sem pozabila - govori lepo in večno resnico. Nekako takole:
»…….česar polno je srce, o tem besede govore!«
Zakaj bi o drugih temah smeli govoriti –
o ljubezni pa ne?!
Če moti te,
ti brati treba ni –
nihče ne sili te!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne nedelja, 17. september 2006 @ 10:37 CEST
Za dobro partnerstvo in uspešno družinsko življenje je nujno, da se oba zmoreta predati drug drugemu, se predati ljubezni… In če opazuješ svet okrog sebe, ugotoviš: da je res, da se moški težje predajo v ljubezni!
Ne mislim tu na fazo zaljubljenosti, ko se odpro vse čakre in kar teče skozi… takrat te udari, pride iz tvoje notranjosti… - ampak ali je trajno? Kaj potem, ko zaljubljenost mine? Ko si v vsakodnevni življenjski borbi: otroci, služba, hiša… Koliko notranje mehkobe še potem ostane v moškem?
Zmožnost predajanja v ljubezni je odvisna od splošne sposobnosti prepoznavanja in izražanja čustev. Že ženske imamo probleme, pa smo po naravi bolj čustvene, kaj šele moški, ki že kot fantki niso smeli jokati…
Tradicionalne vloge spolov v družini se spreminjajo.
In moški stokajo, da so ženske premalo ženstvene...
Kaj pa ženske? Kakšnega moškega rabimo?
Nič več tistega avtoritativnega možaka z močnimi rokami in okamenelim srcem, ki je branil družino pred viharji...
Za partnerja rabimo celovitega moškega, ki premore toliko moške samozavesti, da upa pri sebi razvijati tudi svojo »žensko« zavest; ki odkriva in sprejema svojo animo; ki zna odpreti, izraziti in živeti svoja čustva; ki se zna brez občutka ogroženosti predati partnerki …
*
Res me zanima, kaj moški razmišljajo o tem, njihove izkušnje… Bi bil pripravljen kdo spregovoriti iskreno o tem in ob strani pustiti vso aroganco, ironijo…
Namen teh strani ni, da bi napadali drug drugega, ampak da bi s svojimi izkušnjami pomagali drug drugemu.
Saj MI gradimo svet sedanjosti – in tudi prihodnosti!
Vsem lepe pozdrave!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: titanic dne nedelja, 17. september 2006 @ 12:03 CEST
»Tudi sama sem po lastnih izkušnjah in po izkušnjah mojih bližnjih ugotovila, da kdor je iskreno predan Bogu, se lahko do konca preda tudi v partnerski zvezi – saj se v svoji globoki notranjosti počuti varnega.
Oklep okrog srca si zgradimo zaradi slabih izkušenj, da bi se zaščitili. Ko pa smo v stalnem stiku z Bogom imamo v sebi vzpostavljen steber varnosti in trdnosti in potem tega oklepa zaščite ne potrebujemo več.
Poznam nekaj moških in tudi žensk, ki so okrog svojega srca prepoznali ledeni oklep zamrznjenih čustev in si resnično prizadevajo, da bi ga odstranili, da bi vzpostavili čisto pretočnost zaznavanja in izražanja svojih čustev.«
To lahko rečem, da sem odkrila tudi pri sebi ravno takrat, ko sem v bližnjemu človeku zaznala Boga in mu dovolila, da se mu približam. Za to je potreben pogum in ogromno zaupanja, saj nas vzorci, ki so nas učili in boleče izkušnje, ki smo jih doživeli silijo k previdnosti, da se obvarujemo bolečine. V ljubezni pa je previdnost odveč, saj omejuje in ne dovoljuje popolne predanosti. To velja za ženske, kakor tudi za moške, predvsem tiste, ki si ne upajo pokazati svoje božanske ljubezni v sebi in reči svoji ljubljeni, da jo imajo radi in čarobni dve besedi: »ljubim te«. Bojijo se biti ranjeni, saj so jih tako učili, tisti pa, ki so srečali sebe in v sebi Boga, pa si upajo, saj zaupajo v dobro in v nebeško ljubljenje, ki jo je mogoče doživeti le, se se oba predata in skupaj z notranjo ljubeznijo, ki jo imata doživljata božansko zbližanje.
Mogoče je moški svet resnično prikrajšan za lepe občutke, vendar prav zato jim je potrebno ponuditi roko zaupanja in potrpežljivosti iz strani žensk, da bodo čimprej (še v tem življenju) spoznali božansko ljubezen, ki so jo sposobni preko zbližanja s partnerico doživeti tudi sami.
V realni svet je možno prenesti »nebeško iluzijo«, zakaj pa ne. Brez sanj ne bi imeli resničnosti in ciljev tudi ne bi mogli dosegati, če se ne bi najprej porodili kot potrebe in želje v naših glavah. Smo pa ljudje različni, se omejujemo, kar je normalno in si dovolimo, kolikor si pač upamo lepega pričakovati in zahtevati od sebe, da si uresničimo, pa naj bo to magari »božansko ljubljenje«, ki je lahko tudi zelo vsakdanje in realno.
Tudi v realnem svetu vzdihujemo od lepega, od slabega, vendar če ostanemo le pri tem, nimamo od tega res nobene koristi. Niti izkušenj, ki bi jih lahko predali naprej takole npr. na Pozitivkah, niti takrat, ko nas kdo mogoče posluša na cesti ali v trgovini. Odločitev in pogum sta potrebna, da se zavemo:
- da je človek sposoben z močno vero v sebe živeti srečno in zdravo življenje,
- da je vsak trenutek odgovoren za svojo srečo, ko se odloča in sprejema svoje odločitve,
- da lahko le sebe spreminja, svoj pogled na stvari, če ve, kakšno »iluzijo« bi rad,
- da se zaveda, da so ljudje, ki jih srečuje in so v njegovi okolici in z njimi ni zadovoljen, le ogledalo njega samega in slabosti, ki jih je sposoben odpraviti,
- da je vsak srečen toliko, kolikor se odloči biti,
- da »dobi« oz. ga privlači le tak partner, katerega je sam vreden, itd.
Življenje ni le črno-belo ampak ima lahko vse barve mavrice in odtenke, če jih želimo videti. Mnogi pa ne upajo, saj živijo v prepričanju, da je življenje borba in, da so drugi »krivi«, da je tako kot je in da je to le edina pot, ki je možna. Ne sprejemajo možnosti, da obstaja še kakšna druga pot ali pa, pa si ne upajo prestopiti in iti po njej, saj je ta že shojena, predvidljiva (tako menijo), čeprav polna trpljenja in nezadovoljstva.
Smo si pač različni, zato pa so tu Pozitivke, da lahko napišemo svojo izkušnjo, ki je lahko marsikomu v spodbudo, da je vse mogoče, le odločiti se je potrebno.
Lp vsem, ki hodijo z ljubeznijo in zaupanjem po svetu in z vero v srcu, da je to mogoče.
Titanic
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Ajda dne nedelja, 17. september 2006 @ 13:13 CEST
In ce je to v zivljenju le hip ali morda kratko obdobje je car, ki ne mine...
No, zdajle sem nametala nekaj misli, nisem si vzela cas, a vendar:).
lp, ajda
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Miran Zupančič dne nedelja, 17. september 2006 @ 15:36 CEST
SRI AUROBINDO je zapisal:
"...Božje, ki ga vidi v sebi, nato vidi tudi v vseh drugih in tudi kot istega Duha v vsem. Naraščajoča notranja enost z drugimi je torej nuja njegove biti in popolna združenost znak in pogoj za popolno življenje."
lep pozdrav in lepo se imej,
Miran.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Lea7 dne nedelja, 17. september 2006 @ 22:03 CEST
Pesem je prečudovita. Ni besed, ki bi bolje opisale popolnost, kot je to uspelo tebi. Skozi tvoje besede lahko občutiš, kar si ti občutila v trenutku, ki je bil zate popoln v vseh pogledih. Zato naj ta trenutek, bo le trenutek, ko se preprosto prepustimo pesmi in pustimo vse ostalo, ki bi prišlo za njim za sabo.
Lep pozdrav!
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 09:10 CEST
Hvala, Lea, za tvoj odziv.
Vesela sem, ker si občutila moje besede…
Vesela sem, ker zmoreš občutiti lepoto iskrene ljubezni…
Vesela sem, ker znaš ljubiti…
Naj Bog povrne ti vse
in ljubi te!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 10:28 CEST
praviš »da kadar to resnično živiš, o tem nimaš potrebe pisati…«
Ne, ravno obratno!
Kadar to resnično živiš, je tega polno vse tvoje telo, duša, srce…! Kar samo hoče ven, moraš pisati, moraš govoriti, moraš plesati, moraš slikati... - moraš izraziti!
Ker se veseliš, ker se žalostiš – kar pač je.
Pišeš prav zato, ker resnično živiš, to je strast resničnega življenja!
To niso sanje, to ni »bluz«!
Tako je nastala moja pesem in tako je nastal komentar, kjer sem svoje doživljanje še bolj opisala.
Pa lahko zanikaš eno samo točko mojega doživljanja?
Ne!
Lahko samo rečeš, da ti pač tega še nisi doživela!
Živiš v zelo ozki realnosti.
Si povedala, zakaj, in res mi je žal zate, za tvoje slabe izkušnje ravno s tistimi, od katerih si pričakovala največ pomoči. Žal mi je, ker si doživela toliko bolečine, ki je naredila oklep okrog tvojega srca in ne dovoli Božji ljubezni, da vstopi.
A to je tvoja izbira, tvoje učenje!
Potem pišeš:
»Božanska ljubezen v bistvu nima razlik od zemeljske ljubezni in slednjo živiš, božansko pa sanjaš…«
Razlika med božansko in zemeljsko ljubeznijo – si to občutila?
Ne v glavi, Marja, z glavo ne moreš občutiti!
Čutenje niso sanje, ni bluz…, je načina našega zavedanja, našega notranjega zaznavanja. A če je srce zakrčeno, zaprto, obdano z obrambnim zidom… je tudi čutenje okrnjeno.
Kako lahko opredeliš razliko, če je ne občutiš - saj je ne spoznaš?
Tako se tudi za Boga ne odločiš v glavi. Njegovo prisotnost najprej začutiš, šele potem v glavi opredeliš.
Lepo te pozdravljam,
z upanjem, da ne bova vedno na nasprotnih bregovih,
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 10:39 CEST
A da ga ne odklanjaš, da ga ne zanikaš...
da ne nasprotuješ vsem, ki ga čutijo in o tem govorijo -
ja, za to se lahko odločiš v glavi!
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 10:53 CEST
preberi še enkrat mojo pesem, da boš bolje začutila, o kakšnem trenutku popolnosti govorim -
ljubezen dveh, ki sta si predana do konca in čez…
Kako je v partnerstvu? Zaljubljenost mine. Otroci (z njimi niso samo radosti), pa skrbi v službi, hiša, položnic preveč… - vse to so spremljevalci našega vsakdana in nas tako zaposlijo, da še tako usklajenemu in ljubečemu paru v razmerje lahko prinesejo odtujenost.
A partnerski odnos je primaren odnos v družini, od tega je odvisno vse ostalo!
Zato ga je treba vsak dan negovati! Pogovori, skupne dejavnosti… a kako je pomembno, da partnerja skupaj tudi duhovno rasteta - vez se pogloblja, če oba čutita, kako ju napolnjuje Božja ljubezen in se pretaka od enega do drugega…in polni njuno ljubezen.
Pa telesna ljubezen - dostikrat opazim, da dolgoletni pari preveč zanemarijo to področje.
Vedno pravim: PROZO DNEVA naj nadomesti POEZIJA NOČI!
Spolna energija je življenjska energija in med spolnim odnosom pride do obnavljanja energije in ljubezenskega žara med partnerjema…… tako da medek nikoli ni do konca polizan…
In ko sta partnerja telesno, čustveno in duhovno odprta in usklajena ter res iskreno predana drug drugemu, potem je ljubljenje, predvsem blaženost po orgazmu... – resnično dotik popolnosti!
Zavedam se, da ni v vsakem partnerstvu tako, zato sem za svojo srečo hvaležna Bogu in svojemu partnerju!
In zato moje pesmi ljubezni! -
A za svojo srečo delam.
Harmonijo je potrebno graditi najprej v sebi!
Veliko ljubezni ti želim
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 11:13 CEST
Zmožnost predaje je visoka stopnja v osebnostnem razvoju, saj ne gre za to, da sebe položimo nekomu v roke in tako sebe izgubimo - ampak da najprej spoznamo sebe, se zavedamo svoje lastne vrednosti in živimo ljubezen do sebe in šele s to notranjo trdnostjo, z močno lastno identiteto lahko varno vstopamo odnose.
In v odnos stopamo z vero in zaupanjem v partnerja.
Zaupanje gradimo s slabimi ali dobrimi izkušnjami, a če je vera v partnerja močna, premaga nezaupanje in gremo lahko tudi prek slabih izkušenj. Na vero pa zavestno ne moremo vplivati. Vključi se nadzavedno, pa tudi podzavedno, preko njega pa tudi nezavedno polje kolektivnega spomina.
Res je, kot si napisala, da moramo moškim ženske ponuditi roko zaupanja…
Kot imamo ženske v svojem celičnem zapisu vdelan strah pred svojo močjo, pred izražanjem svoje prvobitne ženske moči – saj smo bile v prejšnjih življenjih tolikokrat uničene, na grmadi sežgane zaradi tega… – pa moški nosijo v sebi zapis strahu pred žensko močjo – saj smo jo tolikokrat zlorabile…
Moč ženske je v nadčutnem zaznavanju, močni intuiciji, razumevanjem sanj, podob… in v njeni spolni energiji.
S to ženske manipuliramo tako, da se sploh ne zavedamo. (ali pa tudi)
Že babice so učile: Prava ženska je samo tista, ki do zajtrka moža že trikrat okrog obrne…
In ko moški naleti na žensko, kateri bi se moral predati, nezavedno zazna njeno sposobnost ženske manipulacije. Njegov nezavedni strah se ojača še zaradi strahu iz kolektivnega nezavednega spomina – in ne more priti do popolne predaje.
No in zdaj je na vrsti ženska roka…
Ženska mora očistiti sebe vsake potrebe po manipulaciji.
Potrebe ni več, če je osrediščena v svojem JAZU, če ima vero in ljubezen do sebe. In da dopusti, da jo očisti in prežari Božanska prisotnost. V njo se naseli mehkoba in milina in globoka predaja Bogu…
In ko zdaj pride moški do nje, ne zazna nobene sence lastne ogroženosti in se ji lahko popolnoma preda.
In preko nje se lahko še bolj preda Bogu.
Tako da ženska roko moškemu – ne s prigovarjanjem ampak svojim lastnim očiščenjem.
Pa da ne bo pomote, ta ženska je še vedno močna – le brez potrebe po manipulaciji in zlorabi moči.
Komplicirano se sliši, je pa v resnici tako zelo preprosto…
Tople pozdrave vsem
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 15:09 CEST
Kaj nisi na drugem bregu?
Sem pričakovala, da ne boš več gledala k meni!
Se nisi mogla premagati, kaj! Pa si reagirala, kot če stopiš mačku ...
Poglej, Marja, gornji komentar bi lahko drugače razumela.
Ali bomo ženske druga drugi zatiskale oči, se prijele za roke in šle nakam vstran po eni krivi poti… Ali bomo pogumno pogledale ven in tudi vase, poiskale in priznale resnico, se očistile in šle naravnost naprej in navzgor, da se končno z moškimi združimo v en harmonični, kreativni odnos in gremo skupaj naprej.
(Tudi oni imajo dosti dela s sabo, po moje še več kot me!)
Ne skrbi, Bog nima nikoli nič za bregom! Ne. Naša pot je jasna. Evolucija naše zavesti in pot v popolnost. In ta vključuje moškega in žensko kot partnerja, sodelavca…
Brusimo se v partnerskih odnosih in se bomo brusili še naprej, a če bomo zavestno na tej poti, bo šlo hitreje!
Manipulacija je samo stvar ega. In ko jo s pomočjo korelacije med egom in svojo božansko identiteto prerasteš, si naredil ogromen premik naprej. To je velik uspeh!
Predstavljaj si, da vsaka ženska zgradi močno vero in zaupanje vase, ljubezen do sebe, močno lastno identiteto, da vsaka živi samozavestno in trdno v sebi, brez kakršnegakoli strahu… - Je res velika cena za to dati roko na srce in priznati: O.K., malo smo manipulirale…
Glede na vse oblike poniževanja, zatiranja, fizičnega nasilja... – kar moški delajo z ženskami… manipulacija ni tako velika slabost, da bi se je morale tako sramovati, da je ne bi priznale.
Pa saj smo vsi na poti učenja – moški in ženske!
Pa brez zamere!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 15:58 CEST
Če iščemo pravzrok za nastanek Univerzuma v sebi, potem je to ljubezen. Človeška dimenzija je kot astralno telo skladna z dimenzijo Univerzuma. Božanska višja vrednost, ki jo hranimo v sebi je ljubezen, ljubezen je hrepenenje po popolnosti. Pravzrok upravlja vse. Naša ljubezen izhaja iz prasreče. Človek je energetsko telo in je nosilec vzrokov iz družbenega korena ali če hočete iz nastanka začetka.
Rešitev iz praznine življenskih vsebin, ki so ji zaradi narave naše civilizacije v neki meri izpostavljeni vsi ljudje, je v tem, da človek v sebi poišče nesebično ljubezen. Ljubezen je namreč najpomembnejša energija v našem svetu in vsebuje jo vsako naravno bitje. Ker pa je ljubezen živa vsebina, potrebuje nenehno kroženje, vibracijo oziroma gibanje. Hrepenenje po popolnosti omogoča sožitje in čutenje sreče. Človek si neprestane gradi iluzije, kajti le strmenje k izpolnjenosti, omogoča višjo prihodnost, prihodnost pa je vselej nadaljevanje pravzroka in nudi varno zatočišče človeku, da zmore živeti na tem svetu. Omogoča mu občutek svobode in ga odrešuje konfliktov ter preizkušenj. Popolnost je nadbitje, ki ga je ustvaril človek, da preživi. Je njegovo psihično dejstvo. Ljubezen in vse svoje dobre lastnosti je prenesel na to nadbitje, ki mu je dal ime popolnost in ga je pobožanstvil.
Ko se vzroki ljubezni izživijo, se rodi otrok, v Univerzumu pa nov planet ali nova masa materije, ki reproducira svetlobo ali z drugimi besedami povedano: ljubezen in novo hrepenenje po popolnosti. Hrepenenje po popolnosti je zakon narave in hkrati nenehno ponavljajoče se čustvo človeka, ki zmore rojevati nova občutja sreče.
Človeški perfekcionizem je ideal popolnosti, ki ne prihaja od Boga, ampak ga napravi človek, ki se želi uresničiti po svojih lastnih predstavah in s svojo lastno močjo. Po prefekcionalističnem načelu človek vedno išče ideal popolnosti v svojem partnerju, ker naj bi bil sadež, ki bo ustvarjen in se rodil iz tega razmerja, popoln. Ob vsem tem se želimo tudi znotraj sebe počutiti uresničeni s popolno ljubeznijo. Pri tem pa si pogosto ustvarjamo iluzije. Stanje našega hrepenja po popolnosti, se spremeni in sublimira, naš oltarček se zruši in na mesto tega se pokaže življenje tako, kakršno je. Če najdemo v svojem partnerju iskrenost, ljubečo pozornost, prijateljstvo, spoštovanje in razumevanje, smo našo potrebo po popolnosti razmerja s partnerjem zagotovo maksimalno zadostili in smo lahko srečni, da nam je to uspelo. Ljudje bi se čutili nesrečni, če ne bi težili k popolnosti. Popolnost je naš ideal, ki se pa vedno oddaljuje od stvarnosti, ki jo živimo in ga ni mogoče obdržati v naših rokah, ker nam sproti uhaja. Zato je dotik popolnosti nekaj božanskega, nekaj kar nas osreči. Pesem je zares čudovita.
LP Tatjana
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 17:20 CEST
Te energije namreč spodbujajo razvoj človeštva v osvobajajočem smislu. Osvoboditev od česa, se sprašujemo? Od bremen, težav in žalosti, skrbi, omejenosti in oholosti omejenega razuma, omejenosti, ljubosumja in samoljublja ter iluzorne samozadostnosti. To se lahko zgodi s pomočjo božanske sile, oz višje Inteligence v nas samih, če človek uspe najti pravilno izhodišče - božanski princip v samem sebi. To človeka poveže z mogočnim življenjem.
Ključ za to je na ravni naše duše. Danes se nam kot človeštvu zastavlja naslednja naloga: premagati moramo osamitev naše zemeljske osebnosti in se prebudi v novo stanje zavesti, v stanje višje zavesti. Odpiramo se lahko v dve smeri: v smer tridimenzionalnega snovnega sveta ("edina realnost), v katerem trenutno živimo, ali pa v smer kozmičnega področja, ki je resnična naša domovina.
Dotik večnosti je eno od znamenj prizadevanj božanskih sil za človeštvo, ki jih nosi neskončna ljubezen in potrpežljivost. Premikajo se velikanske sile, da bi nas padle stvaritve ponovno privedle na tir prvotne evolucije, da bi odpravile našo ujetost v snovno in v nas osvobodile življenjske valove znotraj nas. Ta prizadevanja so namenjena vsakemu posamezniku.
Vsakogar od nas ženejo v odločitev: osvoboditev ali propad. Za Kozmična zavest-Vodnarjeva zavest je nadosebna. Ti impulzi se kažejo v skupinskih dejavnostih. Združujejo se na osnovi naše duše, ki jo navdihuje Božanski Duh. Ta trenutek gre za delovanje, razodevanje Duha; spuščanje božanske besede, božanskega duha v ljudi (kar Danaja v svoji pesmi govori).
In ko govorimo o dobronamerni filozofiji, življenjski filozofiji, da tako rečem, potem kar se mene tiče vzrok filozofije ni bivanje, ampak svoboda. Toda svoboda povzroča trpljenje. Svoboda je notranja nujnost, ki se razodeva s silo, kadar trpi omejiteve. Svoboda ni nič samoumevnega, enostavnega, kot to mislijo mnogi ljudje. Prav nasprotno, svoboda je lahko težko breme in mnogi ljudje se še prevečkrat odpovejo svobodi, ker mislijo, da bodo s tem olajšali svojo usodo. Svoboda je sila iz čisto druge dimenziji, je transendentna, je izven našega sveta in mora poseči v naš svet.
Živimo v času, ko se trga pokrivalo nad dnom, breznom, globino. Vsak človek se sooča s celotno strahoto. V tej dramatični fazi razvoja v kateri se nahajamo sta možni dve reakciji človeštva: panični strah ali obrat k hudu Boga. Kot človeštvo smo prispeli do konca starega razvoja. To pomeni, da je pred vrati nova faza. Se je že pričela. Sonce novega razvoja se že kaže. In zdaj gre za to, da človek tega trenutka priča z dejanjem in resnično o besedi, Resnici. Biblija pravi, da je Jezus Kristus prišel v meso. To pomeni: živo spoznanje in resnica se potopita v človeka, da se v njem in skozi njega razodevata.
lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 17:33 CEST
Preden je Emerson umrl, je dejal: "Tam je tako lepo!"
ip Miran.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 17:38 CEST
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 17:54 CEST
na nekaj bi te rada spomnila. Ali nisi opazila, da so krila ptice na drugem bregu v kletki in da ima kanale slušnosti zamašene, da bi lahko slišala tvojo lepo pesem. Ne trudi se, dokler si sama ne vzame vatirane palčke iz sluhovoda in sama ne odrine vrat svoje kletke. Predaleč na drugem bregu si, da bi lahko kaj storila.
LP Tatjana
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 18:16 CEST
Ja, saj ni treba besed.
Ko začutiš, da On JE,
ti zatrepeta od radosti srce
in solza po licu ti gre...
Veš, da On je VSE
in da sam del celote si te!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 18:17 CEST
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Ajda dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 19:02 CEST
Zavedam se, da ni v vsakem partnerstvu tako, zato sem za svojo srečo hvaležna Bogu in svojemu partnerju!
Ne vem, zakaj si postavila partnerja na drugo mesto in ce se bo v vajini zvezi kaj zalomilo, ne bosta kriva ne ti , ne partner, ampak???....
lep pozdrav, ajda
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 19:07 CEST
Tatjana
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 19:13 CEST
na prvem mestu je Bog.
On mi je dal partnerja in mene njemu.
In življenje...
in učenje...
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 19:33 CEST
Človekovo zavest pojmuje kot fiziološko funkcijo adaptacije in orientacije organizma na planetu Zemlja, ki ga karakterizirata zgolj impulz in reakcija. Na tak način pa ni mogoče pojasniti spečifičnosti človekove zavesti. Medtem ko je duh človeka spremenjen v samostjno realnost, nam je vsem, ki filozofsko razmišljamo jasno, da se človeška stvarnost ukvarja s sapoznavanjem samega sebe, saj o človeku ne moremo govoriti tako kot o kamnih in živalih. Gre za to, da si človek ne odgovori samo na vprašanja "Kaj lahko vem?" in "Kaj naj delam?" temveč tudi na vprašanje: "V kaj smem upati?" Kakšen je torej človekov delež v neskončnem? Ta neizogiben dodatek človekovemu duhu pa ni vsakomur dan. Nekateri hočejo v svoji nevednosti človeka reducirati zgolj na fizikalno količino kor materialno reprodukcijo stvarnosti in ne z vso totalnostjo njegove zavesti , v katero je vključeno tudi upanje in njegov delež v neskončnem. V tem je temeljni problem.
LP Tatjana
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 19:38 CEST
LP Tatjana
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Ajda dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 19:45 CEST
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Lea7 dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 21:53 CEST
Nisem ravno bistra oseba, vendar se jasno zavedam, da sem človek in ne žival. Tukaj pa tudi nisem zasledila nobene. Kako je možno, da se oseba, ki je toliko bolj intelegentna od mene, obnaša v nasprotju z njenimi sposobnostmi. Še manj pa razumem, kako se lahko tako obnaša oseba, ki naj bi govorila o veri. Zato se naj nekateri ne čudijo, če nekateri ne želijo poslušati o veri od ljudi, ki se ne obnašajo v skladu z njo. Kar pa ne pomeni, da nimajo vere v Boga. Le zaupati se jim ne zdi vredno, ker tega ne bi razumeli.
Vsak v sebi nosi modrost, ki ga je pripeljala do sem, kjer se trenutno nahaja. Dokler bo zadovoljen sam s seboj in odnosom, ki ga imajo drugi do njega, gotovo dela nekaj prav. V kolikor ne, naj prisluhne tistim, ki jim to uspeva.
Danaja vsaka čast. Kljub različnim mnenjem si vzpostavljala pozitivno vez.
Lep pozdrav!
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne torek, 19. september 2006 @ 07:25 CEST
TEMA SE NAJBOLJ ZGOSTI
IN POKAŽE ČRNE ZOBE,
PRAV PRED ZORO BLESTEČO,
KI NAS V SVETLOBO BUDI!
Danaja
Kikirik popolnosti
Prispeval/a: MC dne torek, 19. september 2006 @ 07:36 CEST
zakikirikajo petelini
in si domišljajo,
da so oni priklicali sonce.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne torek, 19. september 2006 @ 09:08 CEST
SONCE VSTANE -
naj mi želimo ali ne,
tak narave zakon je!
Menjava dneva in noči -
kot zakon dualizma:
RAST SKOZI BOJ TEME IN LUČI!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Aimee dne torek, 19. september 2006 @ 11:36 CEST
Tole vaše prerekanje me pa močno spominja na zgodbico o črnem in belem kužku:
Črni in beli kuža sta živela vsak na svojem bregu reke.
Vsak večer sta prišla na breg in lajala tja čez reko.
Črni kuža je lajal:
"Hov, hov, hov,
grd si, ker nisi bel!"
Beli kuža pa je lajal:
"Hov hov hov,
grd si, ker si bel!"
Mar ne bi bilo veliko lepše, če bi črni kuža lajal recimo takole:
"Hov hov hov,
všeč si mi, ker si bel!"
Beli kuža pa:
"Hov hov hov,
všeč si mi, ker nisi bel!"
Med nami bodo vedno razlike, ki jih je treba spoštovati in upoštevati. Vsak človek ima po svoje prav. Do takšnega mišljenja, kakršnega ima, so ga pripeljale njegove izkušnje. Če so napačne, bo to že enkrat boleče spoznal skozi nove, vendar lastne izkušnje, zato prosim - nikar drugim ne solimo pameti s svojo "poduhovljenostjo"!
Priznam, tudi jaz rada solim drugim pamet, a se učim.
Prvo moje spoznanje v to smer pa je: Vsak človek ima pravico do lastnega mišljenja in do lastnega doživljanja in sprejemanja boga, kakršenkoli že ta v njegovi predstavi je!
Pa še nekaj! Nekje v nekem komentarju sem prebrala, da če imaš boga preveč na jeziku, ga imaš premalo v srcu!
In - ali ne pravi ena izmed božjih zapovedi: "Ne izgovarjaj po nepotrebnem (po nemarnem) božjega imena!"?
Tukaj na Pozitivkah ga pa eni kvaziduhovneži kar naprej valjajo po ustih!
Aimee
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Aimee dne torek, 19. september 2006 @ 11:41 CEST
Pardon, pomota!
POPRAVEK:
Črni kuža je lajal:
"Hov hov hov,
grd si, ker si bel!"
Beli kuža pa je lajal:
"Hov hov hov,
grd si, ker nisi bel!"
Aimee
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 19. september 2006 @ 12:24 CEST
zvenenja in nabadanja trdih rogov in prosim Boga, da se na vas ulije ploha hladnaga dežja in vas ohladi in da vam pade kamen iz roke ter da pustite Danajo, da v miru naprej ustvarja svojo lepo poezijo, ki bi jo nekateri radi pomendrali s svojimi šapami, ki ne sodijo zraven.
Pa brez zamere! Ostanite vsak na svojem bregu in pustitie reki njen prosti tok in ne mešajte blata v tolomunih strasti, ki vam bodo v življenju skopo pomagalo za odkrivanje resnice v sebi.
Danajin pesniški diskurz je nabit s kipenjem njenega srce in duše in ne potrebuje vaših ideoloških izbruhov in pripomb, saj ste nekateri, ki se tu oglašate s popolnoma neprimernimi izjavami, mutasti za bistvo njene lepe poezije.
T.
Kikirik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 19. september 2006 @ 12:32 CEST
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 19. september 2006 @ 12:42 CEST
Pa brez zamere!
T.
O manirah
Prispeval/a: MC dne torek, 19. september 2006 @ 12:55 CEST
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne torek, 19. september 2006 @ 14:51 CEST
Tatjana, hvala lepa
za tvojo podporo,
in za vztrajnost v borbi s temo!
Veš, prav zanimivo in zelo poučno mi je bilo druženje na teh straneh.
Sem spoznala: da ni še čas, da ni pravo mesto…
(zaradi obveznosti na žalost zdaj ne utegnem in bom jutri ali pojutrišnjem tole dokončala)
Lep pozdrav!
Danaja
Vsem želim pozitiven dan!
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Andres dne sreda, 20. september 2006 @ 00:47 CEST
Andres
O manirah
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 20. september 2006 @ 10:27 CEST
Če pogledam vsebine, zaradi katerih prihaja do ostrejših komentarjev, tudi komentarjev, ki razodevajo intelektualno šibkost, ugotovim razlog: ideološko nasilje in nestrpnost kot etični problem slovenstva.
Najbolj verbalno nestrpni so tisti odraščajoči ali odrasli otroci, ki so jih vzgajali nosilci ali pripadniki totalitarnega terorja duhovne narave, saj izničujejo vsako vrednostno izhodišče drugačnega mišljenja od njihovega, so netolerantni do drugačnega mišljenja, iz drugače mislečih naredijo sovražnike, kaj naj rečem drugega, kot da je totalitarizem zgradbo humanizma sesul do temeljev in iz ljudi naredil marionete enoumja.
Nestrpnost, kakršno zasledimo v teh komentarjih na Danajino pesem, ne more nastopati v imenu humanističnega izboljšanja sveta, sožitja in strpnosti, še najmanj pa z etiketo o duhovnosti, ki naj bi bila okras Pozitivkam s človeškim obrazom.
Totalitarizem si težko predstavljamo brez konkretne ideološke podlage in točno vemo iz katere provenience je. V tem, ko ideologija postane neke vrste družbena biologija, se skriva osnovna strategija totalitarizma. Zgodovina postaja totalna in posrka vase naravo človeka po načelu: "Bili smo nič, bodimo vse". Resentiment maščevanja pa je lahko zelo neprijetna zadeva, ki ga sproducira ignoranca. Prikazuje se kot redukcija na neozavedanje, razosebljenje in razčlovečenje, ki je hkrati neka indukcija moči, ki se razrašča kot plevel.
Kaj je z identiteto Slovencev v zapuščenosti od biti, ki ustvarja totalitarni teror, se sprašuje Drago Jančar. Gre za ideološko prevlado, srditi boj pa postane totalen. Organizacija nasilja institucionalizira nasilje ne v smislu njegovega dovoljevanja, marveč uveljavljanja na ravni moči. Ljudje se kažejo s svojo prazno identifikacijo, ki sproža vsakovrstno nasilje, ki se samo verbalno krepi. Vsa medsebojna človeška razmerja postanejo samo še sumičenje, opazovanja, obsojanje, preganjanje. itd. Na koncu človek manipulira le še z nekim dejstvom, samim golim življenjem in povzdigovanjem lastnega samopoveličevanja in svojim nazorskim prepričanjem, ki ni nič drugega kot eksistencialni moment potlačenega nihelizma, ki se ne more rešiti svoje praznote življenja.
Če te male nihelista ali totalitariste motrimo v oči, vidimo kako se izpostavljajo arbitrarni logiki kdo je pravi in kdo ni, kdo prav misli in kdo zgrešeno, kdo ima pravi svetnovni nazor in kdo ga nima, skratka se gredo na debelo redukcijo človekovih pravic in to zelo nasilno, primitivno, celo napadajo, da drugi lažejo o vesoljni resnici, češ da je samo njihova misel prava in edina zveličavna, itd. Hipokrizijsko se skrivajo za svojo nemoč in si dajajo duška v obdolževanju in ločevanju na prave ideje in zgrešene ideje in pri tem uporabljajo bitotehnologijo nasilja, ki jo imajo v zavesti že od malih nog, ko so se naučili manipulirati z njo in se preračunljivo odzivati.
Tem dela težave razumevanje človeškosti. Takšno vedenje pa blokira svobodo misli. Če v poeziji ne dopustijo človeku svobodnega izražanja misli in občutkov, potem lahko mirne duše ugotovimo, da smo pripadniki preklemansko zagamane skupnosti. Pozitivke pa so samo njen vzorec.
Kako s takšnim mišljenjem, ko človeku ne morejo dopustiti lastne subjektivitete, neglede na to kakšna je, uskladiti svojo vero v boljši svet. Tu naj spomnimo samo na Kocbeka.
Tatjana
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne sreda, 20. september 2006 @ 14:49 CEST
Začelo se je pravzaprav z ljubeznijo – ljubljenje, predana ljubezen med partnerjema, tisto božansko občutje popolnosti ob tem … in lahko bi se nadaljevalo z mnenji o odnosih med partnerjema, o odnosih med spoloma…
Ja, odnosih med spoloma - ker se moramo toliko naučiti drug od drugega, ker moramo v odnosih med spoloma toliko stvari osvetliti in počistiti, kar koristi nam samim (našemu spolu) in naši skupni poti naprej. Verjamem, da gradimo življenje na Zemlji v odnosu ženska-moški in zato se mi zdi to tako pomembno.
Ženske o tem več govorimo, moški pa tako težko pogledajo vase in poiščejo tihe vzroke za nerazumevanja. Tako sem v enem od komentarjev pozvala moške, naj se oglasijo z iskrenim razmišljanjem o tem. Nisem veliko pričakovala, saj se zavedam, da je to za moške težko, a če bi bila ugodna klima, bi se pa morda kdo le odzval…
Ker te stvari niso tako nepomebne in se ne tičejo samo posameznika in njegove osebne zgodbe!
Vsak posameznik je del celote!
Tako lahko skupaj bredemo in se tunkamo v močvirju medsebojnih obtoževanj ali pa zaplavamo proti čisti vodi in se tam celo najdemo in plavamo skupaj naprej… (Kar si v resnici vsi želimo!).
Včasih preletim komentarje pod članki in sem opazila, da je klima v pogovorih med spoloma zelo neugodna, pa vendarle, sem si rekla, saj smo sami odrasli ljudje, saj vse to napadanje je samo prikrivanje zabrazgotinjenih bolečin, ki smo si jih zadali. Morda se pa kdaj obrne in se začne na teh straneh tudi v tej smeri tvoriti kaj pozitivnega.
Pa se ni obrnilo v to smer. Obrnilo se ni pravzaprav nikamor. Sploh ni bilo možnosti.
Samo napadanje, spodkopavanje…, pa v bistvu ne zaradi same teme ampak zaradi osebnega obračunavanja. Privlačila sem zato, ker za izhodišče svojega bivanja in delovanja jemljem Boga. Vem, da sem tudi sama spodbudila, ker sem direktna, ker resnice ne zavijam v celofan papir in meglo… a sem računala s tem, da vsak odrasel človek na neki točki sam spozna, da ne dela prav, da je povedal svoje mnenje in lahko preneha z napadi.
Pa ni bilo tako… Čeprav mi je bilo najprej zelo žal, ker mi obveznosti ne dovoljujejo, da bi se več oglašala (je pač delovni teden!), pa sem ugotovila, da je to kar prav, ker bi v bistvu privlačila le še več teme in to nikomur in ničemur ne bi koristilo.
In zanimalo me je, kakšen bo odziv drugih na to. Ljudje se radi naslajamo ob opazovanju prepirov drugih - a do katere meje, kdaj začne delovati občutek za pravo mero in pravičnost…
Sprašujem se, kaj so Sončeve pozitivke?
So le zbir raznih člankov? Da so, je v redu!
So pa tudi druženje ljudi, različnih, z različnimi mnenji, različnimi izkušnjami… dobrimi in slabimi dnevi… -
ampak v osnovi bi moral biti pristop k temu druženju pozitiven. In tak pozitiven pristop bi lahko prinesel kakšen nov pogled, kakšno novo pot...recimo za harmonijo v odnosu med spoloma.
Z vsakim svojim delovanjem gradimo zavest sveta, ki se manifestira v realnost, ki jo živimo.
Ni treba, da se le pritožujemo zaradi nepravične realnosti - saj smo sami tvorci nje. - Tudi s tem druženjem.
Naj bo pozitivno!
Vse lepo pozdravljam!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne sreda, 20. september 2006 @ 15:13 CEST
Sprašujem se o naravi »ženske zavesti« (tukaj ne gre za spol, da ne bo nesporazumov!).
In sem dobila lekcijo o njeni silni moči destrukcije - če ni uravnotežena z »moško zavestjo«.
Zato mislim, da v 13000 letnem precesijskem obdobju, ki ga začenjamo, ne bo šlo za prevlado »ženske zavesti« nad »moško« ampak za neko obliko združitve, saj drugače bi ne bilo evolucijskega napredka.
Ja, Univerzum nas uči na različne načine - a nas vedno uči! Hvala!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne sreda, 20. september 2006 @ 21:45 CEST
Ajda mi je postavila vprašanje, ki je želelo biti provokativno, zakaj sem postavila partnerja na drugo mesto.
Ker sem ravno odhajala od doma, nisem mogla odgovarjati, le potrdila sem, da je Bog na prvem mestu.
In zadnji komentar me je spodbudil, da povem, zakaj.
Je le moje občutenje Boga – nisem filozof, da bi znala drugače razložiti:
Bog ni nekdo tam zgoraj, ki kot z marionetkami upravlja z našimi življenji.
Ko rečem Bog, označim vse tisto, kar sem z veliko močjo prvič doživela pred več kot desetimi leti (sem nekoč v nekem komentarju že opisala) in je od takrat stalno z menoj.
To je globoko notranje občutje, kot povezanosti z bistvom, z izvorom, s celim univerzumom.
Povezanost čutim stalno, skozi kronsko čakro, ko pa molim, občutim, kako mi svetloba prežarja vso notranjost ali posamezne energetske centre.
Sem pa v teh letih pridobila močno povezavo z Zemljo in tako da čutim dobro umeščenost v ta čas in prostor (kot neko vertikalo, ki gre skozme z neba v zemljo).
Ko pa sem zunaj, v naravi, občutim, kako se kar razširim čez vso pokrajino, kot da je vse v meni in hkrati sem del vsega. In to je neskončno lepo.
Sem del Njega in On v meni – je potem vprašanje, kdo je na prvem mestu? Ker le z Njim v sebi stopam v odnose z drugimi, v odnose z Življenjem!
Morda bi bilo celo bolj pravilno reči, da je Bog na nultem mestu!
In zakaj to pišem? Meni ni potrebno, a po vsem blatenju se mi je zdelo prav, da to povem.
Bog ni prazna beseda, ali poza, ali neko brezumje, v katero se da zapeljati!
No, toliko za pojasnilo in lep večerni pozdrav!
Danaja
P.S.:
In občutiti to, to je velika notranja sreča in zato so moje molitve - molitve hvaležnosti.
Ker Bog je ena sama Ljubezen!
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Ajda dne sreda, 20. september 2006 @ 22:29 CEST
Ajda mi je postavila vprašanje, ki je želelo biti provokativno, zakaj sem postavila partnerja na drugo mesto.
Danaja, niti pod razno nisem hotela biti provokativna, bi rekla da sem bila prej sokirana, ker ocitno tvoje pesmi nisem razumela tako kot sem jo prebrala. Sele kasneje, ko so se komentarji kopicili, mi je postalo jasno...in odkrito povedano, ce bi od zacetka vedela, bi drzala "goflo".... in nehote se mi poraja vprasanje, kaj sploh delam tu na Pozitivkah....
Danaja, zelim ti se veliko lepih trenutkov, takih kot jih imas in tudi navdiha za ustvarjanje poezije.
lep pozdrav,
ajda
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Andres dne sreda, 20. september 2006 @ 22:42 CEST
Če je ženska zavest destruktvina ne vidim razloga, da se je nebi prevladalo. Kajpak si vsi narodi, vere, zakoniki želijo odpraviti tisto kar je v družbi destruktivno. Združevanje dveh zavesti, moške in ženske, bi bila potuha za vse tiste, ki imajo prekomerno žensko zavest.
Vendar pa bi v tem primeru spet posrkale ženske, saj vaše zavesti imate neprimerno več kot moški. Torej tudi manipulacij nad drugimi.
Andres
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 20. september 2006 @ 23:20 CEST
In, da kar čutijo, mislijo in govorijo drugi, da je neresnica. S kakšno pravico, zahtevaš, da ti ljudje verjamejo, da govoriš obče veljavno resnico, če imajo že svojo resnico, ki jo čutijo v svoji lastni zavesti. Ali ni nestrpnost in nasilje govoriti o nasičenosti pisanja o Bogu, če pa nekateri verjmejo vanj in predstavlja Bog zanje resnico, iz katere se napaja njihov vrednostni sistem? Take pesmi, ki niso v skladu s tvojo nazorsko opredelitvijo, lahko odmisliš, ker se tebe ne tičejo in jih niti ne bereš. Bereš ateistične članke.
Ali nisi zgolj zaslepljena od svoje moči čez vse, ki jim hočeš vsiliti svoje nazore. Nastopaš iz sebe kot zavedajoča se moč, nekakšno preračunano nasilje, ki na vsak način hoče vladati, prevladovati in gospodariti z normirano zavestjo, ki je lahko samo takšna, kot se tebi zdi, da je prava, drugi pa bi moral svojo zavest potlačiti in tebe ter tvoje ideje malikovati. Nikar mi ne govori, da si se znašla po naključju v tej vlogi. Preveč pogosto nastopaš v tej vlogi, da bi ti verjeli. Ali n.pr. vključuje projekt "Ti povej" takšno ravnanje, da se vsako vsebino, ki ni skladna z normirano družbeno zavestjo prejšnje protireligijske provenience, zatolče. Vtis imam, da nastopaš kot kakšen politični komisar, ki pazi kaj bo kdo povedal in če pove nekaj, kar ni v skladu s tvojo resnico (njihovo) hop po njem. Mislim, da si ti glavna generatorka ideološko pogojenega odzivanja na prispevke.
Ali je še tebi poverjen projekt Urada za mladino RS "Ti povej?". Prav je, da si nekatere stvari razčistimo, samo za to, da smo si na jasnem. Namreč tudi jaz sem nasičena s takšnim totalitarističnim bluzenjem in tvojim obtoževanjem drugih kako govorijo laži in neresnice, kako niso osveščeni, itd, kot sem mu priča v mnogih tvojih komentarjih, na katere se odzivaš različnim avtorjem. Neka rdeča nit se mi vleče, ki mi smrdi po ideološkem nasilju. Ne gre se mi za to, da bi zagovarjala verne ali neverne, temveč se mi gre za svobodo javne besede, z manj nestrpnosti do drugače mislečih. Ti lahko poveš o sebi in o tvojem prepričanju, ne moreš pa govoriti drugim kako lažejo, če se tvoje in njihovo prepričanje ideološko ne skladata.
Tatjana
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 20. september 2006 @ 23:35 CEST
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 21. september 2006 @ 10:26 CEST
Hvala, Ajda, za tvojo iskrenost.
Tudi jaz sem se že spraševala, kaj sploh delam tu na Pozitivkah.
In včeraj mi je prijateljica, ki je prebrala te komentarje, poslala meil:
Kaj ni bilo rečeno: Ne trosite bisere svinjam! (iz Sv.pisma)
Prosim, ne vzami dobesedno, in ne gre za prevzetnost, domišljavost…
To je modrost, ki te napeljuje, da se vprašaš, za kaj porabljaš svoj čas in svojo energijo.
Res razum pravi: škoda časa. A prav v teh dneh sem dobila nekaj meni zelo dragocenega.
Tatjana, Lea7 in ti - začutila sem toplino dotika vaših src.
To so bežna srečanja, že jutri lahko da se bomo v mnenjih razhajale, se hudovale druga na drugo. A to ni pomembno. Spomin na ta dotik bo ostal. In za to ni bilo škoda časa! Ne.
Za to nikoli ni škoda časa!
To poletje mi je bilo skoraj kot nekakšne počitnice, kmalu pa se bom z vso svojo energijo mogla lotiti nekega projekta in bom drugje, ne v pesmih… A bom na hitro še kdaj odprla Pozitivke. In ko bom prebrala vaša imena, mi bo vedno toplo pri srcu. Hvala vam.
Pozitivke so zame dobile nov pomen.
Ajdi, Tatjani in Lei topel pozdrav iz globine srca
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 21. september 2006 @ 10:58 CEST
Tatjana
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 21. september 2006 @ 14:22 CEST
Zavedam se, da je bilo neodgovorno od mene, da sem to sploh zapisala, ker to je le moje osebno učenje. Niti zdaj ko sem še v procesu tega učenja ne bi mogla in niti ne bi želela o tem govoriti. Pač, bila sem preveč v sebi in nisem mislila na posledice. Je, kar je.
Se opravičujem in prosim, da se to ne izkoristi za kakšna razlaganja (napačna) ali debato v to smer.
Daleč od tega, da bi želela napisati, da je ženska zavest destruktivna. Ker ni, daleč od tega!
Napisala sem, da sem dobila lekcijo o silni moči destrukcije – če ni uravnotežena z »moško zavestjo«. Očitno nerodno.
Le za pojasnilo teh besed:
V »ženski zavesti« je silna moč, ki je težko obvladljiva in ko je uporabljena v dobro, je zelo, zelo konstruktivna… Če pa je izrabljena v slabo, je njena moč lahko zelo rušilna. A uravnotežena z razumom in z močnim JAZom, ki je produkt »moške zavesti«, potrebe po izrabi v slabo odpadejo. In ker razvoj zavesti poteka po evolucijski poti vedno navzgor, je jasno, da čeprav (v zvezi s precesijskim ciklusom) je zdaj na vrsti dvig »ženske zavesti« - ne more priti do prevlade te nad »moško«, ampak do neke oblike dopolnjevanja…
Torej, da ne bi kdo mislil, da sem proti ženskam in govorim proti ženskam in da je ženska zavest destruktivna. Ne, daleč od tega!
Ne me narobe razumeti
in lep pozdrav!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 21. september 2006 @ 14:28 CEST
tudi tebi se opravičujem, ker sem te napeljala na tako razmišljanje. Ni res, napačno si me komentiral. In prosim, da tistih mojih besed ne izrabljaš kot novo izhodišče za obračunavanje z ženskim svetom in tudi mojega opravičila ne sprejmeš s posmehom in ga izrabiš.
Nimava pravih osnov, da bi razvila debato o ženski in moški zavesti (ponavljam, ne gre za spol) in koliko je ene in druge v vsakem od spolov in kako razvijati in odpirati žensko zavest...
Ker do vseh takih tem je potrebno pristopiti iz notranjega čistega in iskrenega namena.
Pri tebi pa tega še ni. Napihuješ slabosti žensk, pa se ne vprašaš za vzroke za to. In zasmehuješ ženski svet in tako vedno bolj prikrivaš v sebi tisto osnovno deformacijo, ki te je sploh pripeljala do tega, da ne spoštuješ njihovega bistva in jih ne sprejmeš take, kakršne so. Če je narobe nekaj pri tebi v odnosu do žensk, je narobe tudi v odnosu do tvojega bistva samega sebe.
O.K., saj se vsi učimo, kdo pa je popoln! Le škoda je, če dolgo ostanemo na istem mestu. Z enim in istim »duvanjem« pa si tako mesto samo utrjujemo.
Nisem želela soditi – no, na koncu pa vsako mnenje tako izpade. Žal.
Pozdravljam te
s spoštovanjem do bistva, ki je v tebi
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Andres dne petek, 22. september 2006 @ 05:55 CEST
Moj odgovor je bil zapis logičnega sklepanja, verjetno pa so tu še drugi, ki so razumeli enako, a se niso hotela sesuvati. Ali pa teh komentarskih črev nihče ne bere več pozorno čemur sledi, da nastanejo nesporazumi. Toda pri ženskih odgovorih meni, vidim da nesporazumov pravzaprav ni. Tu je predvsem pokrivanje obraza in zatiskanje oči.
Praviš, da je potrebno priti iz notranjega in čistega namena, pri meni pa da tega še ni? Potem tudi meniš, da imam notrnanjo deformacijo zaradi nesprejemanja ženske danes.
Resnica je prav drugačna. Okoli mene je pravzaprav veliko žensk, ki jih spoštujem. Toda čebele a la Tatjana Malec, Aima +++ so ženske mošk, in zato spoštovanja, sprejemanja, učenja od njih, ne morem vzeti kot neko resno življensko nalogo. Takih poznam v mojem okolju kar nekaj in že hodijo drugače kot pa druge.
Če nebi bilo tako, mi ravno bralke Pozitivk nebi pošiljale maliov. In one so od omenjenih čebel pametnejše in spadajo v skupino žensk, ki jih cenim.
Pravzaprav mi nihče ni rekel hvala, ker že precej časa opozarjam na nenavarnost med spoloma. Preprosto so tu stvari, ki jih opazujem zadnjih 18 let in te se pomikajo iz severa proti jugu. Takšnih kot so čebele Pozitivk sem videl že veliko. S takšnimi sem pil, jedel, seksal, skratka nič ni od njih, saj v sebi niso več ženske. In ta skandinavski sindrom se je deloma premaknil v Slovenijo, ta hudo šele pride.
Sem pa nalašč spustil tiste boljše, ki so ob istih priložnostih nudile več, med njimi pa so tako Slovenke kot Islandke, Irka, Filipinke in nenazadnje tudi Škotinja ni bila slaba.
Preprosto nisem poslan, da bi za vas molil Oče naš in vam pihal na dušo, nikoli in nikjer pa nisem zapisal, da ste vse babe po vrsti zajebane. In tista, ki je to razumela se ni oglasila, ter mi kar koli s tem v zvezi pisala. Nasprotno. Pred kratkim smo sredi Slovenije sedli za mizo. Tista, ki ne razume nevarnosti za vaš spol je pljuvala in še pljuva. Goflja naj se ji zamaši, babi pokvarjeni. Drugega nimam za dodat. Kajpak si one mislijo enako. Gobec naj sem zamaši descu zajebanemu. A nič zato. Rad bi samo še napisal, da NIKOLI v življenju še nisem izgubil na dolgoročni rok. Sem pa izgubil na kratkoročni. A vendarle kratkoročno izgubimo že če gremo v Mercator in ne v Tuš. Kot rečeno, na dolgi rok izgubil še nisem, zato tudi pri sindromu moških z joški ne bom popustil. Nasprotno. Delam investicije v smereh kjer sem aktiven, nebi pa navajal vsega tega še naprej. In uspehi so Danaja, včasih pa mora preteči tudi 12 let, da so ti sploh vidni. Ravno tako nerad napišem, da sem zelo bogat, z žalostjo pa sem pred dnevi ugotovil, da sem kar zadeva stabilnosti življenja, v XX% prebivalstva sveta. In moje besede boš razumela, če boš poslušala DVD U2 Vertigo koncert iz Chikaga. 17 in 18 pesem sta to. Čeravno ta pesem in tekstovni del kjer govori Bono ne govori popolnoma nič o ženskah, se boš zavedala nevarnosti sveta in polomije med spoloma. Četudi angleško ne znaš to ni obveza, ker pesem in govor povesta vse celo gluhim in slepim. Preprosto ti pade v glavo to kar je Bono hotel povedati. In ta ista pesem je naravnost fantastična tudi za čiščenje po Feng shui. Zdi se butasto, saj vendarle U2 in FS ne gresta skupaj. A gresta. S to pesmijo in njenim uvodom in iz tega koncerta gre to skupaj. To je ugotovila tudi moja 7 letna hčerka, ki ima dobro intuicijo.
Upam, da sem bil zadovoljiv Deneja. Nenazadnje ti dostavljam tudi pesem. [url=http://media.putfile.com/lilo-37]Click here to watch lilo-37[/url] Resnični ženski sovražnik bi ti poslal sliko okostnjaka. Jaz pač sem drugačen zato poslušaj. In še kdo bo razen tebe. Nenazadnje sem na svojo drugačnost ponosen kar pomeni, da sem župan Butal na Antarktiki z IQ 15 in osnovno deformacijo. Toda ostajam jaz, tak želim biti in tak bom ostal. Ponosen nase in na moja dva otroka, širšo družino, kot na vse ki me imajo radi in z menoj delijo prijateljstvo. Upam, da sem bil zadovoljiv Deneja. Ta večer sem bil nekako stabo zato ti dostavljam tudi pesem. [url=http://media.putfile.com/lilo-37]Click here to watch lilo-37[/url] Resnični ženski sovražnik bi ti poslal sliko okostnjaka. Jaz pač sem drugačen zato poslušaj. In še kdo bo razen tebe.
Nenazadnje sem na svojo drugačnost ponosen kar pomeni, da sem župan Butal na Antarktiki z IQ 15 in osnovno deformacijo. Toda ostajam jaz, tak želim biti in tak bom ostal. Ponosen nase in na moja dva otroka, širšo družino, kot na vse ki me imajo radi in z menoj delijo prijateljstvo. Naj ne pozabim. Posebno sem ponosen na mojo pokojno staro mamo, ki je ženska bila celih 98 let. In najmanj toliko bom živel tudi jaz, kar marsikateri sploh ni po godu.
Andres
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Aimee dne petek, 22. september 2006 @ 08:49 CEST
Blagor ubogim na duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo!
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 22. september 2006 @ 10:18 CEST
Na Pozitivkah postajamo verjetno malo manj navdušeni nad poslušanjem in neprestanim tarnanjem o njegovih "babah"in da svoje komplekse zdravi na nas, saj nas gospod niti ne pozna pa se nas izposoja, ne da bi vedel kakšne v resnici smo in kako hodimo. Njegova čezmerna razdražljivost ga nagiba k besnosti do ženskega spola in vsi ti komentarji kažejo, da je njegova duševnost preveč obremenjena s slabimi izkušnjami, ki si jih je verjetno sam nakopal, ko je begal od ene ženske k drugi. Drugače si tega sindroma ne znam predstavljati.
Z vsemi dobrimi mislimi želim gospodu, da se usmeri kam drugam in da spremeni svoj odnos do težav, ki izhajajo iz njegovih slabih izkušenj. Z razmišljanjem in zavestno samovzgojo se lahko odtrga od svojega "jaza" in se usmeri h kakšnemu bolj jasnemu življenjskemu cilju, kot je neprestano obračunavanje z ženskim spolom, ker to ga lahko pripelje do razbijanja srca, srčne nervoze s prenekatero motjo v delovanju želodca in črevesja. Številni nemiri in razdražljivost so odsev v podzavest potisnjenih čustovanj in nagonov. Dogodi se lahko tudi, da človek sploh ne ve, česa se pravzaprav boji in tako pridobi prisilno predstavo o ženskaih in zle slutnje se vsakič, ko se hoče približati ženski od tega odvrnejo in se počasi spremenijo v podzavestne motnje.
Rešitev je samo v tem, da gospod zavzame kakšno bolj nravstveno stališče do svojega položaja, kajti vsaka misel teži k temu, da se prek podzavesti uresniči. In zakaj ne bi gospod spremenil svoje stiske v ljubezenskem življenju v pozitivno izkušnjo?
Za zdravljenje takih sindromov sta zelo koristna svetloba in sonce, zlasti zračne kopeli so zdravilni dražljaj in so za takšno stanje zelo primerni. Tudi telesno delo na polju in vrtu utegne biti zelo koristno, pa tudi hoja po rosi in vodi blagodejno vpliva. Da ne govorim o oblivih z zeliščnimi kopelmi, med katerimi je treba dati prednost smrekovim celotnim kopelim, kopelim s poprovo meto in materino dušico ali s kolmežem in baldrijanom. Priporoča se tudi dober čaj iz suhih jabolkovih olupkov, ki mu doda tudi nekaj kapljic limoninega soka pa tudi šipkovi plodovi so zelo koristni, ker imajo veliko vitamina C in je za živčne poti zelo primeren. Ustrezno mirovanje in počivanje sta kot zdravilni dražljaj za funkcijo in odgovornosti župana kot nravni zdravstveni ukrep zelo primerna.
Gospod ne sme vreči puške v koruzo, če se hoče obvarovati vseh težav, ki jih kaže skoz naprenehni boj za obstoj med ženskami, preveč skrbi ima pa tudi napačen odnos do sebe in okolice, duševni pretresi vseh vrst in hude duševne obremenitve, ki se pojavljajo kot spomin na kar naravnost grozljiva doživetja z ženskamim ga ogrožajo in jih težko premaguje. Stanje je zares resno in zaskrbljujoče.
S svojimi komentarji je gospod vzbudil sočustvovanje in pozornost svoje okolice na Pozitivkah, zato naj gornje nasvete sprejme kot iskreno skrb žensk za njegovo dobro počutje.
Stari pregovor pravi, da sta mirna vest in mirna duša najboljša postelja, kar gotovo ni brez pomena. Priporoča se dober počitek in blagodejno spanje. Zdravljenje takih stanj je duševne narave, zato se je treba z vso resnostjo in odločnostjo spoprijeti z njim. To bom ponazorila z naslednjim primerom: Občutljiv človek je povabljen v goste. Tam vidi, kako sme gostiteljev pes ali maček pobirati ostanke s krožnika, s katerega je prej jedel gost. To ga tako prevzeme, da nima več teka. Pozneje, ko je to že zdavnaj pozabljeno, ta človek še zmeraj reagira z odporom in pomanjkanjem teka, če le zagleda v bližini mačka ali psa.
T.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne petek, 22. september 2006 @ 21:55 CEST
No, pa saj ti bo kar v zabavo, če drugače začnem:
Dragi župan Butal…,
vem, da si ponosen na svojo drugačnost, saj jo vendar s takim pompomom razkazuješ in oglašaš.
»Toda ostajam jaz, tak želim biti in bom tak ostal.« Bravo! Pokončna drža!
Seveda se ne bo človek spremenil, če sam ne želi. Jaz te ne nameravam spreminjati – saj lahko pogledam stran in grem svojo pot!
Kaj pa ti? Pogledaš stran, če ti kaj oziroma če ti kdo ni všeč? Greš ti svojo pot in dovoliš drugemu, da gre svojo?
Ali je prav v tem tvoja drugačnost – da ti bi pa spreminjal.
Vau, si poslan na svet, da opozarjaš na nevarnost med spoloma. Uf!
In jaz sem se zapičila v tvoj nizkoten in ponižujoč, oh, že kar utrujajoč način pisanja, ter skoraj spregledala, da je zadaj plemenit cilj.
In cilj opravičuje sredstva! - O, moja zmota!
Še dobro, da na dolgi rok ne izgubljaš!
*
Sicer mi zdi, da imam v osnovi precej podobno željo, le pot za uresničitev zelo, zelo drugačno.
V tem moškem svetu ženska uspe le, če deluje na moški način. In je uspela in je razvila svojo moško stran, postala enakopravna… ! A če mora biti tako močna in vsestranska, da tri vogale hiše drži pokonci, pa še četrtega pomaga…. res lahko pride v disharmonijo s svojo ženskostjo.
Ampak delamo na tem! In to uspešno, uspehi vidni že v kratkoročnem obdobju! Pa še uživamo zraven! In ko po nekaj mesecih vidim, da se v ženskah razcveta notranja radost in da so začutile nov odnos do svoje ženskosti, vidim, da sem, da smo na pravi poti.
*
Nikoli nisem resno jemala tvojega EPP - ampak pravzaprav je res, včasih se človek bolje izrazi na drugačen način, kot pa z besedami. In glasba veliko pove.
Si že vedel zakaj mi nisi poslal sliko okostnjaka! Potem bi jaz rekla: Ooo, Andres pa prihaja v fazo spremembe…. Ženske, še malo, pa se bodo naša ušesa spočila!
Le kakšno pesem si mi namenil?
Zdajle prihaja moj dragi domov in bova skupaj poslušala. Upam, da je primerna…. saj veš, petek je…
No, da zaključim!
Oči in ušesa so na glavi, glava na vratu, vrat pa je dobro gibljiv!
Naj bo petkov večer kot se spodobi!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne petek, 22. september 2006 @ 23:05 CEST
Poslušala. Zaplesala. Večkrat. Super!!!!
Havaji!!!
Res si boljši v izboru glasbe kot besed!
Imam predlog: Kaj ko bi manj pisal, pa raje pesmi dostavljal! Še malo po željah poslušalcev.
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Andres dne sobota, 23. september 2006 @ 02:13 CEST
Napak. Ravno tako kot glasbo znam izbirati tudi besede. In na Pozitivkah jih je nekaj, ki to točno vedo. Kajpak to ni samo hvala, je dejstvo, saj kot sem navedel že predhodno, me noben ne pozna tako dobro, da bi lahko sodil.
In nenazadnje. Organizirano dostavljanje glasbe drugim je aktivno že skoraj dve leti. Toda o tem ne pišem na Pozitivkah, čeprav je ravno tu prostor tudi za to. Sem pa o tem pisal na Katedrali, tako da problema ni. Glede na tvoj izraz "dostavljanje glasbe" :) te povabim na naslednji AGT, ki bo oktobra. Povabil bi še koga odtod, toda osebna marketinška strategija in tudi moto obenem, mi tega ne dovoli.
Oktobra bo ponovitev enega zelo uspešnega AGT, novembra bo potovanje po Balkanu, oziroma premikanje v prejšnji čas. Decembra bo čas za iskanje našega otroštva. Vse to skozi glasbo seveda. Če se odločiš lahko pišeš na agt@nenavadno.com
Morda pa le še kakšno glasbo najdem zate.
Andres
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Andres dne sobota, 23. september 2006 @ 03:17 CEST
http://media.putfile.com/fire-22-37
Kako je izgledal tak moški z joški še preden je to postal.
http://media.putfile.com/lagid1
In nenazadnje, kakšen bo ta moški z joški, ko se bo zavedal posledic manipulacij nad nasprotnim spolom.
http://media.putfile.com/Carlos-Santana---Santanas-Greatest-Hits---Samba-Pa-Ti
Andres
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 23. september 2006 @ 05:34 CEST
Pred sabo imaš moškega, ki je bil od ženskih dond tisočkrat tepen, tisoč let njihov suženj, preizkušan in trpinčen, da ne more biti drugačen kakor zamišljen, melanholičen, glasbeno liričen in jedkasto razpoložen do vsake, ki ji je narava dala jožke.
Roko na srce potrebno je imeti nekaj več samodiscipline in razsvetljenstva v prvinskih rečeh življenja, ki se jim pravi: varovanje žensk. Poštirkani župan Butal ti da mimogrede zaušnico in nato se sklicuje na brezmadežen in vzvišen okus po ženski kmetici, ki si jo je izmislil v svoji fikciji, da bolj radoživo ženejo destruktivni komentarji o ženskah iz njegovega rodovitnega blata. Ta vegetacija pa je bolj podobna plevelu, kot kakšni užitni rastlini.
Sedaj pa hoče poriniti še skledo smetane ženskam v obraz v obliki njegove glasbe, da bi se ob tem nebeško zabavale in jo polizale skupaj z njegovimi žalitvami. Ali ni to že malo preveč? Mučno! Snov ni za duševna bitja s spominom.
T.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Lea7 dne sobota, 23. september 2006 @ 07:43 CEST
Resnično je lepo videti, kako si z vso energijo izrazila svoje navdušenje nad glasbo. Skozi njo lahko človek občuti prav vse. Lahko ti da energijo, kot tebi ali pa te preprosto sprosti. Zame je glasba kot nekakšno zdravilo. Raje poslušam njo, kot da se vdajam škodljivim stvarem.
Resnično verjamem v ta del pesmi:
Ljubi, ljubi vse ljudi,
prej kot slej boš ljubljen tudi ti.
Šele ko daš ljudem priložnost, izveš kaj bi lahko zamujal. Velikokrat se izkaže, da bi to lahko bilo nekaj dobrega.
Lep pozdrav.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne sobota, 23. september 2006 @ 10:39 CEST
Kakšna samohvala, Andres!
Pa kar nekaj jih je?
Vau!
Vsaka ti čast!
***
O.K. , Andres.
Svoj EPP si zrecitiral.
Glasbo spet začinil s svojimi besedami – da je vsakogar minilo, da bi poslušal! (Vsaj mene!)
Zdaj pa uporabiva vrat: ti obrneš glavo na svojo stran, jaz na svojo in – adijo!
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne sobota, 23. september 2006 @ 10:44 CEST
Saj v bistvu ne žali žensk ampak samo kaže svoje frustracije. To se vidi, tega ne more skriti. Pa izgleda, da se še ne bo kmalu naveličal.
Ampak, zakaj mu prilivaš ognja? Zakaj ga preprosto ne ignoriraš?
Pozdrav,
Danaja
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne sobota, 23. september 2006 @ 10:55 CEST
Ja, Lea, rada imam glasbo. Lahko pojača intenzivnost vsakega doživljanja, odpira… in prizemljuje. Izbereš tisto, kar v danem trenutku rabiš. A sam izbiraš! Ker prav zaradi njenega močnega vpliva je lahko izrabljena za manipuliranje.
Važno je, da izbiraš sam in veš, kaj izbiraš! In včasih je bolje, da ne izbereš nič.
Zanimivo misel o priložnostih si napisala.
Saj smo na Zemljo prišli prav zaradi izkustva!
Lahko to kdo imenuje kot padec. A gre za izkustvo!
Le preko izkustva se učimo in potem pride spoznanje in zavedanje.
Lep dan, poln učenja, ti želim
Danaja
O odvisnosti
Prispeval/a: MC dne torek, 26. september 2006 @ 07:51 CEST
Strinjam se s tabo, da so vsi ljudje v svojem bistvu dobri. To pa še ne pomeni, da so vsi ljudje razumni, pošteni in da delajo dobro. Če so sladkobesedni in pišejo o dobroti, še ne pomeni, da delujejo tako, da bi se svet v resnici izboljšal. Ne samo, da je pot v pekel pogosto tlakovana z dobrimi nameni, najbrž je včasih tudi tako, da se celo pekel pojavlja v preobleki Dobrega.
Kar zadeva ideološko nasilje in nestrpnost, pa menim, da smo Slovenci povsem povprečen narod. Verjetno drugje ni veliko drugače. Če preveč visiš pred TV-jem (in buljiš v oddaje tipa Trenja, ki so namenjene izključno vzpodbujanju nizkih strasti in lansiranju komercialnih vsebin), potem pač povsod vidiš samo ideološko nasilje in nestrpnost (in nazadnje postaneš še sam tak).
Kar zadeva nestrpnosti otrok (tudi odraslih) pa menim, da njihova verbalna nestrpnost ni v ničemer povezana z s tem, kakšni nosilci so jih vzgajali. Če je tako, vsaj po tebi sodeč, bi tvoj oče lahko bil zelo visok partijski funkcionar, pa je bil kvečjemu njegovo nasprotje. Tako primer tvojega očeta kaže, da je tvoja teorija napačna.
Tisti, ki drugim očitajo besedno nestrpnost, običajno to počnejo zato, da postavijo nek apriorni ščit , ko jim zmanjkuje argumentov, da bi verbalni napad zavrnili. Nestrpnosti je v Sloveniji precej, a veliko drugače ni drugje po Evropi. Slovenci imamo pač svoje priljubljene teme. Zame je znak nestrpnosti odnos mnogih Slovencev npr. do Romov ali odnos mnogih Slovencev do vprašanja odpisanih, pa odnos Slovencev do homoseksualnosti.
Običajno označimo za nestrpneža tistega, ki se z njim ne v nečem ne strinjamo.
Govoriš o nestrpnosti v komentarjih na Danajino pesem. Pravzaprav ljudje sploh niso komentirali (še manj kritizirali) Danajino pesem, marveč se je besedni spopad oziroma prej bi rekel čisto navadna polemika vnela zaradi nečesa drugega. Pozorno branje replik razkriva, da se je prvih dvanajst ali trinajst postov vrtelo izključno okoli sladkobesednega hvalisanja in izmenjajočih rafalov sluzi, kjer je v presežku škropila Božja ljubezen, harmonija, ljubezen, popolnost in vse tisto, kar naj bi najbolj krasilo Pozitivke. Od prekomerne sluzi se je potem Marji malo zataknilo v grlu in je izpljunila en majhen, masten pljunek. Ta majhen pljunek, ki se sploh ni dotikal pesmi, je potem počasi sprožil skoraj pravo vojno med t.i. dobrimi silami in silami zla, ko so protagonisti nebeških sil kar tekmovali med sabo, kdo bo bolj potolkel zlobne orke, gobline, Marje in na koncu še "ženskofobega" škrata Andresa. Večina je konflikt predstavila kot nekakšen napad na Danajino pesem, ki je takšna, da v svoji abstrakciji in čustvih govori sama zase, zato jo je vsaj vsebinsko nesmiselno komentirati.
Ne samo v komentarjih in postkomentarjih na Danajino pesem, zdi se mi, da kar v mnogih primerih, ko se replicira na Pozitivkah, je mogoče opaziti poseben način razmišljanja. Če nekdo nekaj kritizira ali se s čim ne strinja, je to potem za druge znak, da je totalitaren in da ne tolerira svobode izražanja - da ne dopušča drugače mislečih, po domače rečeno. Takšna sklepanja in izpeljave so blago rečeno – preproščina. Zdi se, da vsaka kritika ali nestrinjanje avtomatsko navleče nase neko negativno konotacijo, neko kužno znamenje, ki ga mora potem »svetloba Pozitivk« presijati s svojo pozitivno energijo in pocukrano ter vzvišeno dobročutnostjo, pa ne zato, da bi jo opralo, marveč zato, da bi jo izpostavilo, kot še bolj gnusno in negativno.
Zapisala si: »Takšno vedenje pa blokira svobodo misli. Če v poeziji ne dopustijo človeku svobodnega izražanja misli in občutkov, potem lahko mirne duše ugotovimo, da smo pripadniki preklemansko zagamane skupnosti. Pozitivke pa so samo njen vzorec.«
Torej, če natančno preberemo odzive oziroma prispevke na Danajino pesem, bomo videli, da se nihče ne vtika v Danajino svobodo izražanja misli in občutkov. Še manj, da kdo tega ne bi dopuščal. Nihče tega nikjer ne zapiše, niti eskplicitno, pa tudi implicitno ne. Tvoj stavek je čisto zavajanje, je v resnici namenoma izrečena laž. In takih so tvoje replike polne.
Pogosto poslušamo očitke, da je neka izjava totalitarna ali da je znak totalitarnosti. A kaj to sploh pomeni? Če npr. nekje zapišem, da gospa Malec klati neumnosti, je to približno enako totalitarna izjava, kot če zapišem, da gospa Malec piše dobre pesmi. Izjava kot izjava, ki samo izraža neko moje mnenje o neki bolj ali manj konkretni zadevi. Resnica je, da se nam neka izjava zdi totalitarna toliko bolj, kolikor se z njo ne strinjamo. Izjava, s katero se strinjamo, pa je super in ni totalitarna. Kdo pa bi se strinjal s totalitarnimi izjavami? V bistvu lahko vsako izjavo narediš za totalitarno, še posebej, če jo vzameš iz konteksta.
Še nekaj besedic o famozni »biti«. Zapuščenost od biti (kakorkoli že razumemo ta miselni konstrukt) ne moremo po Jančajevsko pripisati totalitarnemu terorju, vsaj ne samo tistemu, ki je bolj ali manj zaznamoval našo polpreteklo zgodovino. Današnja zapuščenost od biti, logoterapevti bi temu najbrž rekli bivanjska praznota, ki jo doživlja današnji človek, je morda res posledica nekega totalitarizma, ki pa sploh ni ideološki – marveč je – predvsem kapitalski oziroma potrošniški. Denar pa nima barve. Če že obstaja ideološki totalitarizem, ki mu uspeva preživetje v vseh časih in še vedno traja, potem je to seveda religija. Zakaj ne bi bilo mogoče za nekoga, ki moli pred kipcem svojega svetnika ali Matere božje reči, da je zapuščen od svoje biti in se pravzaprav le klanja lažnemu maliku? Zakaj ne bi bila mogoča interpretacija, da sta vera in pobožnost samo neke vrste odtujenosti, beg pred samim seboj?! Če je to, da nekdo malikuje Mater božjo, znak pristne navezanosti na »bit«, kot nasprotje tako imenovane zapuščenosti od »biti«, potem se mi zdi, da je to zelo bedna interpretacija Heideggerja.
Jančar veliko razpreda o totalitarizmu in se ubada s problemi postsocialističnih demokracij. Toda ljudje se danes veliko manj ukvarjajo z ideološkimi temami, kot se zdi. Ideološke teme so jim v resnici vsiljene, največkrat od tistih, ki so bili žrtve ali protagonisti ideoloških zablod v nekih drugih – minulih časih. Z minulimi časi pa se ukvarjajo predvsem in skoraj samo še starci (in starke), ki so iz zgodovine naredili svoj ideološki relikvarij.
Zlahka zapišem, da si fiksirana na neko obdobje, ki je že zdavnaj minilo. Ne zanikam, da ni morda ostalo še nekaj nostalgije in partizanske folklore, ostala je množica znamenj in spomenikov NOB, nekaj muzejev (nekateri so namenoma prepuščeni propadu), ostalo je nekaj ekscentrikov, ki jih druži ljubezen do Maršala, množica pohodnikov, ki radi pojedo kakšen partizanski golaž, malo večja množica ljubiteljev južnih zvokov in balkanske kulinarike, o kakšni komunistični ideologiji, pa že nekaj časa ni več duha ne sluha, vsaj med resnimi politiki ne. Prej bi rekel, da se vsega tega politiki "zlate sredine" sramujejo. Obujanje duhov preteklosti in zaganjanje v papirnate rdeče zmaje, pa se mi zdi smešno in patetično, še toliko bolj, če prihaja iz akademskih ust, ki naj bi jim duh silil v prihodnost. Nekateri očitno še vedno nostalgično glodajo po starih številkah Nove revije in upajo, da se bo komunizem, ki ga že dolgo ni več, podrl z velikim pompom in vseobsežno lustracijo, tako kot se je to zgodilo v mnogih postsocialističnih državah. In potem bo Slovenija kar naenkrat sproščena, osvobojena duhov preteklosti, spravljena in pospravljena za vse večne časa?! Tatjana, to se nikoli ne bo zgodilo, zato ker se v življenju nobena stvar ne zgodi na takšen način. Take luštne katarze se zgodijo samo v gledališki drami, kjer subtilni lgledalci na koncu omočijo nekaj facoletov, potem pa gredo domov in živijo naprej svoje malomeščansko življenje. Predvsem pa se mi zdi, da so problemi, s katerimi se danes srečujemo Slovenci in svet, niso niti religiozni, niti ontološki, niti ideološki v klasičnem pomenu besede. Če se kažejo kot takšni, je to zgolj zato, ker Slovence politiki, kulturniki, akademiki in drugi "svetovljani" nenehno posiljujejo z napačnimi temami. Si se kdaj vprašala, zakaj v Sloveniji ne more nobena zelena ali ekološka stranka priti v parlament?
Lepo, da si se na koncu spomnila na Kocbeka. Če si prebrala njegovo Tovarišijo, potem boš že razumela, kakšna je bila realnost državljanske vojne. Meni se zdi, da nobeni drugi zapisi o drugi svetovni vojni na Slovenskem, niso bolj iskreno intimni, kot so ravno Kocbekovi. Povsem lahko razumemo, zakaj je socialistična država tako dolgo in vztrajno ignorilala, ter nenazadnje tudi trpinčila verjetno najboljšega (najbolj poštenega) socialista. In zakaj misliš, da je slovenska RKC pozabila na svojega – verjetno najboljšega kristjana?! Slaba vest???!!!
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Lea7 dne torek, 26. september 2006 @ 13:20 CEST
Kar se tiče mene, imaš popolnoma prav. Jaz nimam niti najmanjšega namena spreminjati sveta na bolje. Saj se mi niti sanja ne, kako bi mi kaj takega lahko uspelo. Je toliko intelegentnih oseb na visokih položajih, pa jim ne uspeva. Kdo sem jaz, da bi to sploh poskušala. Jaz si samo želim, da se ljudje kljub različnim mnenjem, do mene obnašajo spoštljivo, vsaj toliko koliko se sama trudim biti do njih.
Lep pozdrav.
O odvisnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 26. september 2006 @ 20:54 CEST
tvoj komentar je ciničen, zloben in tendenciozem, zato nanj ne bom odgovarjala tako, kot si ti predstavljaš, v tvojem slogu. Upam, da takih spisov ne produciraš na Vladnem centru za informiranje, kajti zagotovo vem, da so tam veliko manj strpni kot sem jaz in utemeljeno pričakujejo, da se pisci do njih vedejo dostojno.
Tvoje pisanje preplavlja zavist. Narcizoidnost, ki jo prispisuješ drugim, si pripiši sebi, kajti v življenju še nisem srečala tako narcizoidnega človeka s toliko cinizma in destruktivnosti, usmerjene v drugo osebo in s takšno voljo za "zajebavanje" drugega. Mislim, da se ne bom spozabila več, da bi se še kdaj odzvala na tvoj komentar.
Oddaja Trenja je zanimiva. Na njej nastopajo zanimive osebnosti, tudi takšni osebki kot si ti, saj naj bi tudi ti na njej sodeloval in nastopal kot nervozen vegetaarianc. Oddaje so dobre, ker pokažejo, kako znajo biti nekateri nestrpni do drugih. Sicer pa se mi zdijo oddaje Trenja zelo dobre, ker zrcalijo družbeno stvarnost in soočajo različna mnenja. Po komentiranju oddaj Trenja so bralci celo pred kraktim spraševali. Na komntarje je bilo veliko zanimivih odzivov.
Tebe nihče ne zavezuje, da padaš v drame in pripoveduješ o svoji vzdržljivosti v posledici mojih prispevkov, kajti svojo nevzdržljivost najbrže meriš z mojo vzdržljivostjo, ki je očitno bolj čvrsta in živahna.
Z idološkimi temami pa se ne ukvarjajo tisti, ki so si si na račun ideologij prigrabili in pokradli delavcem veliko premoženja premoženja in obogateli. Njim ni potrebno več o tem govoriti in tudi kako so pobijali slovenske mladeniče - ranjence zlomljenih in prestreljenih udov v opornicah izven sodnih procesov in jih metali v kraške jame jim ni treba govoriti, ker takšne teme se pometejo pod preprogo za vse večne čase, ker gospode nervirajo in jim prebujajo slabo vest na preteklost.
Glede ideoloških relikvijev imaš očitno v mislih koga, ki ti je verjetno veliko o njih pripovedoval. Jaz idoloških relikvijev ne shranjujem,, ker jih nisem nikoli producirala in tujih nikomur ne vsiljujem, imam pa še na duši živo rano in bolečino, ki so jo mojemu očetu prizadejale ideologije z nasiljem, ki mu je skrajšalo življenje, da je umrl star komaj 56 let.
O realnosti državljanske vojne ti pa jaz ne nameravam govoriti, ker nisem bila v njej udeležena. To ti bo povedal tvoj "papi", ki je bil član zveze komunistov, kot si sam povedal v nekem komentarju in o njej verjetno ve več kot bi vedela jaz.
Takole lepo znaš modrovati o filozofskih problemih NIČA, BITI, STISKE, TESNOBE, VRŽENOSTI V TA SVET, ODTUJENOSTI, PRIROČNOSTI, PREDROČNOSTI, RAZPRTOSTI, tako domač si z vsemi Heideggerovimi egzistenciali, da sploh še nisi opazil niti najmanjše stiske naših delavcev, ki nimajo zaposlitve, pred pred tvojim lastnim pragom, da bi kaj o njih napisal in povedal kako se nekateri fajn imajo v novi dobi, ki ti je očitno zelo vščeč in naklonjena.
Ne ti in ne Marja ne boste meni kazali na Pozitivkah vrat. Pozitivke so odprta tribuna za kritični dialog.
Obnašaš se kot kakšen klovn iz kakšnega zanikrnega cirkusa in hočeš izpasti kot najboljš klovn. Naj ti ljudstvo ploska in poje: Marko skače, Marko skače po zeleni trati!
Pojdi kdaj s svojim Marcedesom tudi kdaj mimo Cukrarne in naj te zmrazi pa napiši kakšen nesluzast prispevek za Pozitivke, ki se bo bolj žlahtno bral, kot to tvoje nenehno zajedanje. Vem, da te je ob branju tega odgovora zabolelo v žlički in da bi si zaželel daljšega, vendar nimam prav nobene volje, da bi polagala potovkam jajca v gnezdo, da se bodo valile nove kokoši in kokodakale, takole malce v prenesenem pomenu spoštljivo povedano: konflikti.
Tatjana
O odvisnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 27. september 2006 @ 00:07 CEST
Za vas pišem za to, ker pišem z veseljem.
Na Pozitivke nisem prisesana, redno pa pišem že tri leta in Pozitivkam posvetim kakšno uro ali dve dnevno. Zjutraj ob 4 uri običajno napišem pesem. Pesem bi napisala prav tako, četudi je ne bi objavila na Pozitivkah, ker to počnem več ali manj že vse življenje od mladih let, da redno pišem. Rada se odzivam na komentarje in včasih mi tudi komentar ali dva pobereta kakšno uro časa.
Ko objavim pesem ali prispevek včasih čutim potrebo, da poslano dopolnim s svojimi mislimi, razširitvijo teme, razlago in podobnim. To ne imenujem replciranje in ne delam tega iz patoloških nagibov češ, ker se ni še nihče oglasil. S svojim pripisom kakšne misli tudi opozorim na pesem ali prispevek, ki sem ga napisala z namenom, da se ga bere in v tem ne vidim nič slabega, še najmanj pa svojega patološkega nagnjenja, kot mi MC očita.
Krivično se mi zdi, da mi MC očita bolezensko odvisnost od dnevno političnih tem in od vsega kar servirajo mediji množičnega poneumljanja. Mojih družbenopolitičnih tem je na Pozitivkah malo objavljenih, razen če me kakšna problematika posebej pritegne in se mi zdi za javnost zanimiva. Objavim pa teme, da opozorim na krivice, zlasti če jih trpijo šibkejši (brezposelni, ipd).
Glede patološke odvisnosti za (samo)všečnosti pa mislim, da je moja potreba po potrditvi svoje ustvarjalnosti s strani bralcev v mejah normale. Vsak avtor ima željo, da je bran in če mu bralci posvetijo pozornost in preberjo njegov članek ali pesem, ga to razveseli.
Nobenih zavezništev ne sklepam in nobenega patetičnega napora ne vlagam v to, da bi potrebovala ceneno hvalisanje, kot mi MC očita. Všeč mi je iskrenost in to cenim.
Hvala, da berete! Sem vam hvaležna za vse veselje, ki sem ga delila z vami.
Tatjana
Večno vračanje istega
Prispeval/a: MC dne sreda, 27. september 2006 @ 08:57 CEST
Velecenjena, milostljiva gos. Tatjana Malec,
>>tvoj komentar je ciničen, zloben in tendenciozem,
>>zato nanj ne bom odgovarjala tako, kot si ti predstavljaš,
>>v tvojem slogu.
Natančno preberi stavek, ki si ga zapisala. V enem samem stavku pobijaš samo sebe. Najprej mi očitaš cinizem, zlobo in tendecioznost, še preden izzveni prva polovica stavka, se že hvališ, da ne boš odgovarjala v mojem slogu. Sliši se približno tako, kot bi rekla: »Porko dijo, jaz pa ne preklinjam!«
>>Upam, da takih spisov ne produciraš na Vladnem centru za informiranje,
>>kajti zagotovo vem, da so tam veliko manj strpni kot sem jaz in utemeljeno
>>pričakujejo, da se pisci do njih vedejo dostojno.
Tatjana, nikoli nisem delal na Vladnem centru za informiranje (mislim, da organ s takšnim nazivom sploh ne obstaja), še manj, da bi tam produciral kake spise za javnost. Sem sistemski inženir, računalničar – profesionalno se ukvarjam s povsem tehničnimi zadevami (npr. nameščam računalnike, postavljam in vzdržujem lokalna računalniška omrežja, programiram, se ukvarjam z varnostjo informacijskih sistemov, strojno opremo,...) Mogoče je že čas, da nehaš fantazirati o določenih stvareh, ker si v svojih ugibanjih o meni že prevečkrat ustrelila v prazno. Ne zanikam pa, da sem te namerno speljal na napačno sled. Lisicam, ki zelo rade vohljajo, je veliko lažje nastaviti past.
>>Tvoje pisanje preplavlja zavist. Narcizoidnost, ki jo prispisuješ drugim,
>>si pripiši sebi, kajti v življenju še nisem srečala tako narcizoidnega človeka
>>s toliko cinizma in destruktivnosti,
Kot prvo – ne spomnim se, da bi ti kdaj pripisoval narcisoidnost. Samoumevnih (povsem transparentnih) stvari pač ne poudarjam še posebej. Govoril pa se o svoji narcisoidnosti, ki se je povsem zavedam. Je pač del moje pozitivne samopodobe. Tudi svoj ego mora človek negovati.
>> usmerjene v drugo osebo in s takšno voljo za "zajebavanje" drugega.
V življenju še nisem srečal osebe, ki bi imela takšno željo, da jo »zajebavajo« drugi.
>>Mislim, da se ne bom spozabila več, da bi se še kdaj odzvala na tvoj komentar.
Uf, v to pa močno dvomim! Zarečenega kruha...
>>Oddaja Trenja je zanimiva. Na njej nastopajo zanimive osebnosti,
>>tudi takšni osebki kot si ti, saj naj bi tudi ti na njej sodeloval in nastopal kot
>>nervozen vegetaarianc. Oddaje so dobre, ker pokažejo, kako znajo biti nekateri
>>nestrpni do drugih. Sicer pa se mi zdijo oddaje Trenja zelo dobre, ker zrcalijo
>>družbeno stvarnost in soočajo različna mnenja. Po komentiranju oddaj Trenja
>>so bralci celo pred kraktim spraševali. Na komntarje je bilo veliko zanimivih odzivov.
Oddaje tipa Trenja so namenjene vzbujanju nizkih strasti. Namenjeni so dviganju gledanosti in tržni promociji. Mogoče drži, da zrcalijo družbeno stvarnost. A družbeno stvarnost zrcali vsaka neumnost, ki jo lansira TV. Gre samo za performans in ti, intelektualka Tatjana, mu nasedaš!!! Oddaje tipa Trenja so neke vrste reality show, verbalni vrestling, kjer se veliko čveka in še več prodaja. To je vse. Ubogi delavci pa, kako je že z ubogimi delavci brez službe. A jim take oddaje kaj pomagajo? Jim kaj koristi, ko se dva starca prepirata o škofu Rožmanu? A se gremo še mi malo demagogije?! (Pred tremi tedni sva se z ženo odločila, da se znebiva televizije - sva jo šenkala v tako imenovane dobrodelne namene – bom še jaz malo demagoški !! Iz dneva v dan opažam, da je bila to ena mojih najboljših odločitev v življenju.)
Kar zadeva nervoznega vegetarijanca (tvoja pogosta opazka je tudi beljakovinska podhranjenost), pa lahko rečem, da sem na to ponosen. Ponosen sem na to, da že 10 let ne jem več kadavrov, da zaradi mene ne umirajo več živali. V tem se moja etika (ki jo imaš ti za amoralnost, ateizem,...) bistveno razlikuje od tvojega humanizma. Vse tvoje antropocentrično čvekanje o Kantovi etiki, Mojzesovih zapovedih in Heideggerjevi biti mi ne pomeni nič, dokler se bašeš s telečjimi zrezki, dokler s trupli zaklanih živali polniš svoj močno razširjen želodec in si na račun trpinčenih bitij ustvarjaš patološko zalogo maščobnih tkiv. Humanizem po človeški podobi – kulinarična etika??!!
>>Tebe nihče ne zavezuje, da padaš v drame in pripoveduješ o svoji vzdržljivosti
>>v posledici mojih prispevkov, kajti svojo nevzdržljivost najbrže meriš z mojo
>>vzdržljivostjo, ki je očitno bolj čvrsta in živahna.
Res je, Tatjana, to pa priznam. Tvoja vzdržljivost je veliko bolj čvrsta in živahna od moje. Nekateri bi rekli, da si bolj žleht. Jaz pa pravim, da imaš več časa (si pač v penziji) in si preprosto bolj fiksirana na Pozitivke. Govorimo o odvisnosti, mar ne?
>>Z idološkimi temami pa se ne ukvarjajo tisti, ki so si si na račun ideologij
>>prigrabili in pokradli delavcem veliko premoženja premoženja in obogateli.
>>Njim ni potrebno več o tem govoriti in tudi kako so pobijali slovenske mladeniče
>>- ranjence zlomljenih in prestreljenih udov v opornicah izven sodnih procesov
>> in jih metali v kraške jame jim ni treba govoriti, ker takšne teme se pometejo
>>pod preprogo za vse večne čase, ker gospode nervirajo in jim prebujajo slabo
>>vest na preteklost.
Tatjana, dokler boš mešala povojne poboje s tranzicijskimi dogodki in nepravično privatizacijo več kot 50 let kasneje (in celo enačila protagoniste dogodkov), toliko časa boš jasno manifestirala svojo ideološkost.
>>Glede ideoloških relikvijev imaš očitno v mislih koga, ki ti je verjetno veliko
>>o njih pripovedoval. Jaz idoloških relikvijev ne shranjujem,, ker jih nisem
>>nikoli producirala in tujih nikomur ne vsiljujem, imam pa še na duši živo
>>rano in bolečino, ki so jo mojemu očetu prizadejale ideologije z nasiljem,
>>ki mu je skrajšalo življenje, da je umrl star komaj 56 let.
O vsiljevanju ideoloških relikvij bi lahko razpravljali. Tvoji prispevki so jih polni. Kar seveda sploh ni tako slabo. Ob vsem vuduističnem šundu je dobro, da nekdo na Pozitivkah skrbi tudi za politiko in lansiranje družbenopolitičnih tem z ideološkim pedigrejem. Je pa res, da je ob težko ostati »pozitiven«. A nam se za »pozitivnost« jebe, mar ne?
>> O realnosti državljanske vojne ti pa jaz ne nameravam govoriti,
>>ker nisem bila v njej udeležena. To ti bo povedal tvoj "papi", ki je bil član
>>zveze komunistov, kot si sam povedal v nekem komentarju in o njej verjetno
>>ve več kot bi vedela jaz.
Moj »papi« je bil ob koncu vojne star 4 leta. Na Predmeji so jim Nemci požgali hišo in so morali zato pribežati v dolino. Kar zadeva članstva v prosuli zvezi, pa lahko zapišem le to, da je bil član iste organizacije, kot so bili npr. današnji predsednik vlade, današnji predsednik države, današnji zunanji minister,... eminentna družba, mar ne?
>>Takole lepo znaš modrovati o filozofskih problemih NIČA, BITI, STISKE, TESNOBE,
>>VRŽENOSTI V TA SVET, ODTUJENOSTI, PRIROČNOSTI, PREDROČNOSTI,
>>RAZPRTOSTI, tako domač si z vsemi Heideggerovimi egzistenciali, da sploh še nisi
>>opazil niti najmanjše stiske naših delavcev, ki nimajo zaposlitve, pred pred tvojim
>>lastnim pragom, da bi kaj o njih napisal in povedal kako se nekateri fajn imajo v
>>novi dobi, ki ti je očitno zelo vščeč in naklonjena.
Obadva veva, da se zaradi tvojih in mojih prispevkov na Pozitivkah stiske naših delavcev, ki nimajo zaposlitve, ne bodo niti najmanj spremenile. Perverzno je, da modrovanje o filozofskih problemih očitaš meni ravno ti, ki sicer o njih največ razpredaš. Enak demagoški očitek lahko velja zate. Zaradi tvojih pesmic, ne bo nihče dobil zaposlitve in nikomur se ne bo zvišala plača. (Tvoja pripomba me spominja na izvajanja gospoda Mrkaiča.)
>> Ne ti in ne Marja ne boste meni kazali na Pozitivkah vrat.
Ne jaz, niti Marja ti nisva nikjer kazala vrat. Če te kritiziram, če polemiziram s tabo, če ti povem, v čem se ne strinjam s tabo, še ne pomeni, da ti kažem vrata. Obnašaš se kot »kalimero«. Labodji kalimero. Lahko pa, da se zaradi tega počutiš ogrožena in iščeš izhod kar sama. Ampak ne, preveč dobro se počutiš na Pozitivkah. Ti si tu preprosto doma. Imaš prav, da bi morali biti mi, občasni gostje – bolj spoštljivi do prve dame, ki podpira tri vogale Pozitivk.
>>Pozitivke so odprta tribuna za kritični dialog.
Se strinjam in lepo, da si opazila!
>>Obnašaš se kot kakšen klovn iz kakšnega zanikrnega cirkusa in hočeš
>>izpasti kot najboljš klovn.
Mar niso tudi klovni umetniki? In kdaj pa kdaj celo potočijo kako solzico. Občutijo bolest tega sveta. Srce se jim trga tudi ko se najbolj smejijo.
O ljudstvu pa ne bi zgubljali besed. Ljudstvo ne bere Pozitivk. Ljudstvo gleda oddaje tipa Trenja, kupuje tunino Calvo, se zbira na Brezjah in na partizanskih proslavah.
>>Naj ti ljudstvo ploska in poje: Marko skače, Marko skače po zeleni trati!
Hopla! Naj živi rekreacija v naravi!
>>Pojdi kdaj s svojim Marcedesom tudi kdaj mimo Cukrarne in naj te zmrazi pa
>>napiši kakšen nesluzast prispevek za Pozitivke, ki se bo bolj žlahtno bral,
>>kot to tvoje nenehno zajedanje.
V mojem deset let starem Mercedesu se nikoli nisem počutil veliko drugače od ostalih Slovencev, ki imajo v povprečju štiri do pet let novejše avtomobile. Nenazadnje se tudi predsednik Drnovšek vozi v 11 let starem BMW-u. Jebenti, to pa je prestiž.
>>Vem, da te je ob branju tega odgovora zabolelo v žlički in da bi si
>>zaželel daljšega, vendar nimam prav nobene volje, da bi polagala
>>potovkam jajca v gnezdo, da se bodo valile nove kokoši in kokodakale,
>>takole malce v prenesenem pomenu spoštljivo povedano: konflikti.
Uf, skoraj zadavil sem se in adamovo jabolko mi je malodane izstopilo iz požiralnika. Ne dvomim, da se tudi tebi že cedijo sline po moji repliki. Dober tek!
Tvoj Marko
Večno vračanje istega
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 27. september 2006 @ 10:09 CEST
(Dante: Devina komedija prev.: Opustete vsako upanje, vi
ki vstopate (del napisa nad vhodom v podzemlje)
Replika na pikantne intimnosti! Obstaja praznina, ki jo je treba zapolniti, in avdiovizuialni mediji tega niso več zmožni in jim niti ni dovoljeno več vstopiti v hišo. In tako propada najpomembnejša dobrina, ki jo še hiša ima, kultura svobode in politična demokracija. Nastopi stanje, ki diha brez duše in se odpove celo informacijam mednarodnega terorizma!
Poiskati je torej treba peto mačkino tačko! Da se zbudi letargično družbo na Pozitivkah in nato izbruhne velika konfrontacija. Fikcija s prikrivanjem vzrokov, ki obsoja stanje nepoboljšljivega duha, da gleda TV oddaje Trenja, prirejene za navaden folk.
Nepreklicno napisana, posneta in odigrana replika, klic letargičnnega "prijatelja", da si prikliče konformizem nad
lastnim pisanjem!
Težko povežem skupaj v šopek
vsa hrepenenja, ki me vežejo na Pozitivke
in seveda nezdružljivega cvetja sploh ni,
kajti vse rožce tega sveta so lepe in dišeče.
Šopek je zabaven in s pentljo zvezan,
le škoda, da v njem ni tistih poljskih cvetlic,
ki bi lahko v šopku bile in žarele sonček,
ki se je zvečer rožcam skril za goro.
Z živopisnimi rožcami za dobro počutje
in uspešno cvetenje v šopku je pomembna
tudi voda v vazi, da rožce vsake kaplje vode
ne prosijo, bliskajo z očmi in šrktajo z zobmi.
Cvetoče rožce v šopku si zaslužijo magični
čarobni svet, da jih nosovi obiščejo in povonjajo.
Rožce so zapis živobarvnosti narave
zato facinirajo, tudi če kdaj povesijo glavo.
Šopek je šopek!
Poslušati je treba tudi kako šumijo metulji,
ko rožce meditirajo in pijejo rose neba
in uživajo svoj mir tega sveta.
Rožce v šopku s cvetenjem prinašajo veliko
barvnih prvin, ki jih Marko nikoli ne komentira.
Zame poleg rožc obstaja samo še ena skrivnostna
lepota - lonec vroče juhe, ki se kadi
in jutri nas bo čakalo kosilo,
ki se hladi privzdignjenim očem
z zrklom, ki bo posrkalo Univerzum vase.
Ni vprašanje biti ali ne-biti, temveč kako oditi!
To Marka zelo skrbi, vrta ga sveder in čisto jasno je,
kako mu postaja bolečina znosnejša, če z mano govori
in mi izkazuje ljubezen: Tvoj Marko!
Bolečina vedno vzbudi zavest o telesu in duši.
Spisovatelj je padel s prestola v pest lastnih bolečin!
Tatjana
Večno vračanje istega - spet smo padli v dramo
Prispeval/a: MC dne sreda, 27. september 2006 @ 10:34 CEST
Zrcalce, zrcalce ...
Ljubezen je dotik popolnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 27. september 2006 @ 12:17 CEST
T.
--------------------------------------------------------------------
To pesem pa posvečam Danai, da malo popravim in morda izboljšam njene občutke po tolikih komentarjih, ki jih njena lepa pesem ni zaslužila.
ŽIVETI V DEŽELI UŽITKOV
Živim v deželi tisoč užitkov.
Srkam mistiko iz kozarca.
Srebam poezijo s Parnasa.
Z avtetntičnimi strastmi hodim previdno,
malo očesno poševno po knjigah
in si delam zaznamke na robovih.
Igram se s kozmičnimi žarki.
Ližem opojnosti z okusom po vanliji in cimetu.
Se ljubkujem s fetiši hrepenenja
in se vrtim v razigranosti strukture
barv, okusov in oblik iz moje krvi.
Se uležem na bel papir brez naslova
in sem kraljica z razvezanimi očmi
v svoji podobi iz zrcalca, ki me gleda iz tišine.
Sem zaključena družba:
gospa lirične pripovedovalke
v vremenarski uti in se smejem
čebelam in čmrlom, občudujem ptice,
imam smisel za pravočasen beg pred dežjem.
Trpinčim druge, če ne dobim navdiha,
ko naložim domišljiji naj me poišče.
Sem sama, osamljena in samotna
darežljiva slikarka besed resnice in pravice.
Kupujem cinje in astrike
in uživam v njihovi družbi.
Sem dišeča lilija s povešenimi ušesi,
ko me kdo užali in prizadene.
Moj ideal psa je zlati prinašalec,
ki me vlažno gleda in maha z repom.
Imam rada iskrene robate prijatelje,
ki niso nadležni s pretirano prijaznostjo.
Z veliko vnemo raziskujem podstrešja,
še najraje svojega. Imam normalne reflekse,
ko je treba odskočim ali preskočim oviro.
Brezimneže odganjam, imam nadomestek
za to pomožnost miniranja terena.
V zadnjih stopetdesetih letih
sem pridobila občutek za erudicijo
in za skok iz zgornjega nadstropja
v kombi, ko se pelje mimo kakšna knjiga,
ki me odpelje na travniško pašo
med mladostne spomine in ideale.
Za poetsko ekstazo je nujno,
da sem včasih aforistično razpoložena,
da živim krotko in nesramežljivo.
Poetičen, ne preveč cenen občutek
ugibanja, me daje in mi freza srce,
ko mi vztrajno popadajo svinčniki
pod Igorjevo uredniško mizo.
Tedaj odprem emancipacijsko okno
razuma v bivanjskem prostoru
in se pokažem na računalniškem ekranu
v vseh prelomih in razpokah,
upogibov in pregibov svoje prisebnosti.
Ko ljubezen pokličem na zagovor,
mi pravi, da me ljubijo bogovi
in da ljubezen navdiha ni od muh.
Danaia lep pozdrav in še veliko lepega napiši za duše, ki poezijo srčno rade sprejemamo in nas radostiš s srčno besedo.
Tatjana
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Andres dne sreda, 27. september 2006 @ 15:55 CEST
Kar štirikrat med komentarji se izpiše njeno ime.
Ključna beseda ženska: Ta Tatjana kot nalašč pade sama v svojo skupino s štirikrat zapisano besedo ženska.
Ključna beseda ženske: Tatjani se ponovno izpiše 4X komentirana beseda.
Ključna beseda moški: Tam je Tatjana Malec vidna samo enkrat, se pa vidi moje ime zapisano štirikrat.
Tragedija nastane, ker je moški množinska beseda ženska pa ne. Tatjane Maleca še vedno ni zraven. :)
Pač kratko analizo sem naredil izključno zarad posta MC ko je napisal, da ga Tatjana Malec ljubi. In res je to MC. Previdnost pač ne škodi, v pomoč pa ti je ravno iskalnik.
Andres
Večno vračanje istega - spet smo padli v dramo
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 27. september 2006 @ 16:20 CEST
Gledališčniki dajo besedi razlago in moč.
Posredujejo jo režiser, igralci, oder, dekoracija, razsvetljava, kostumi…
Na primer, če se razgrne zavesa, zasvetijo odrske luči in se na odru pojavi strupena mušnica, to še ni drama. To je kvečjemu razstava ene strupene gobe.
Gledališča brez občinstva ni. Samo nori bavarski kralj Ludvik je hotel predstave samo zase.
Toliko o drami!
Večno vračanje istega - o sveta pomagavka!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 28. september 2006 @ 15:24 CEST
Prišli so mornarji do samotnega otoka Gejzirke,
do domovine zlobne čarovnice Kirke.
Odiseju je rekla, kako naj pluje mimo otoka siren,
kako naj ne tlači vosek v ušesa in reši novi problem.
Sirene so s krasnim petjem zvabile mornarje,
nato so na otok Gejzirke zvabile še žejne brodarje.
Pevec Orfej je s čarobnim glasom preglasil sirene,
na otoku nimfe Kalipso vse pojoče sirene in žene .
Spoznala je Scilo in Karibdo čarovnica Kirka,
ki meni, da je najbolj smejoča in modra Gejzirka.
V družbi kapetana Cooka je na lupinici srebala rum,
da pridobila bi moč besede z jezika in novi pogum.
Pokliče ata in mamo, na Gejzirke je s prstom kazala,
ker v orehovi lupinici se je voda do vrha nabrala,
pomagajte Kirki, da ne utone s sfenanimi lasmi,
na razstavi je rdeča mušnica, ki trose v roki tišči.
Dotik števil
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 28. september 2006 @ 18:50 CEST
Gospoda bi poučila pravila slovenščine, da beseda "moški" ni množinska.
Množinski so samostalniki, ki imajo samo množino npr.: škarje, vrata, hlače, tla, drva usta, pljuča, itd.
Beseda moški je samostalnik, n.pr. "Anders je moški."
Lahko se pa uporablja beseda moški tudi kot pridevnik, ko si odgovorimo na vprašanja kakšen je kdo, ko mu pripisujemo moške lastnosti, n.pr.: "Anders je dedec in pol in ima izrazito moški značaj."
Kar zadeva števil pa se mi zdi, da jih gospod Andres le sešteva in malce nevešče manipulira z njimi, ker ne pove rezultata, kaj mu števila povedo. n. pr. kaj matematično v odnosu na druge pojme pomeni, da je Tatjana šitirikrat napisala besedo ljubezen.
Realno števílo je matematični pojem, intuitivno določen kot število, ki odgovarja točki na številski premici. Sam izraz »realno število« je retronim, skovan kot odgovor na »imaginarno število«.
Realna števila so lahko racionalna ali iracionalna; algebrska ali transcendentalna; ter pozitivna, negativna ali enaka nič.
Realna števila imajo naslednje lastnosti:
množica realnih števil je neskončna, vendar je realnih števil "več" kot racionalnih ali naravnih števil (množica ima večje kardinalno število);
množica realnih števil je urejena. Za vsaki dve različni realni števili a in b lahko rečemo, katero je manjše;
množica realnih števil je gosta v sebi. Med vsakima dvema različnima realnima številoma a in b (a < b) obstaja vsaj še eno realno število c (a < c < b). Ker pa lahko postope ponovimo, vidimo da med a in b leži neskončno realnih števil;
množica realnih števil je povezana (množica racionalnih števil te lastnosti nima).
Realna števila merijo zvezne količine. Načeloma jih lahko izrazimo z neskončnim desetiškim zapisom, ki mu desno od decimalne vejice sledi neskončno zaporedje števk. Običajen zapis ima obliko 324,823211247…, pri čemer tri pike označujejo, da se zaporedje števk nadaljuje, ne glede na to, koliko števk zapišemo. Ni potrebno, da bi števke sledile kakršnemukoli vzorcu ali prepoznavnemu pravilu. Nekatera realna števila imajo tudi končni desetiški zapis, v katerem so od nekega mesta naprej samo še ničle; ta niso enolično zapisljiva, ker je npr. 4,120000… = 4,1199999….
Rezultat meritve v fiziki je skoraj vedno približek realnega števila. Nekateri zato zagovarjajo njihov zapis v obliki decimalnega ulomka, ki do neke mere bolje izraža odnos do pravega realnega števila, kot da bi zapisovalec hotel povedati: »Zapisal sem le del števila, ki ga poznam; je neskončno dolgo, in to, da sem se ustavil pri končnem številu števk, odraža le to, da sem odnehal, namesto da bi opravil neskončno vse bolj in bolj izpopolnjenih meritev, s katerimi bi dobil še nadaljnje člene v neskončnem zaporedju števk, kar je edini način, da bi prišel do točnega in ne le približnega končnega rezultata.« Ta pogled na realna števila matematično obravnava intervalska analiza.
Realna števila in z njimi povezani matematični pojmi, kot so zaporedja, limite in realne funkcije, so osrednji predmet preučevanja področja matematike, imenovanega realna analiza.
Realno število je izračunljivo, če obstaja algoritem, s katerim lahko izračunamo vse njegove števke. Ker je algoritmov števno mnogo, realnih števil pa neštevno mnogo, večina realnih števil ni izračunljivih. Izkaže se, da so izračunljiva skoraj vsa realna števila, s katerimi se srečamo v praksi, na primer racionalna, algebrska in znana transcedentna števila.
Nekateri konstruktivisti priznavajo le obstoj izračunljivih števil na osnovi svojega filozofskega pogleda na matematiko. Z nastopom sodobnih računalnikov pa je teorija izračunljivih števil postala zanimiva tudi v teoretičnem računalništvu.
Širša od množice izračunljivih števil, a še vedno števna, je množica določljivih števil (definibilnih števil). To so taka števila, ki jih lahko enolično opišemo z logičnim izrazom, čeprav morda ne znamo izračunati njihovih števk.
Digitalni računalniki ne morejo računati neposredno z realnimi števili, ampak lahko v končnem številu korakov izračunajo le končni približek pravega rezultata. Za običajne potrebe zadostujejo približki realnih števil, ki jih predstavimo s podatkovnima tipoma števil s plavajočo vejico ali števil s fiksno vejico.
Računalniški algebrski sistemi obravnavajo nekatera realna števila tako, da shranijo njihov simbolni zapis namesto decimalnega približka. Obstaja tudi več vrst pravih realnih podatkovnih tipov, s katerimi dejansko predstavimo vsa (izračunljiva) realna števila. Seveda lahko v končnem številu korakov izračunamo le približek tako predstavljenega realnega števila.
Matematiki uporabljajo za oznako množice realnih števil oznako R ali .
V matematiki se pridevnik »realni« (npr. realna matrika, realni polinom, realna Liejeva algebra) uporablja za označitev dejstva, da je polje, ki je podlaga tem pojmom, polje realnih števil.
Realnih števil je neskončno mnogo. Vendar pa je realnih števil več kot naravnih, z drugimi besedami je kardinalno število množice realnih števil večje ob števila množice naravnih, v kar se prepričamo s Cantorjevim diagonalnim dokazom. To pomeni, da ne obstaja nobena objektivna preslikava iz ene množice v drugo.
Ko bo gospod Anders dokončal matematične izračune, jih bo gotovo objavil, ne le na Pozitivkah, temveč tudi v kakšni knjigi.
T.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Andres dne petek, 29. september 2006 @ 01:24 CEST
http://sl.wikipedia.org/wiki/Realno_%C5%A1tevilo
Vsaj vir bi lahko navedla. Pač s copy/paste potrjuješ svojo nemoč, kot si sedaj ponovno dokazala, da je plonkanje tudi tvoj življenski moto. O tvojih pravniških spodrsljajih zato niti nebi pisal. Kako naj bi pravzaprav bila uspešna, če baziraš na copy/paste?
Glede izračunov in knjige. :):) Preveč je tega kar sploh ne sme biti objavljeno, zatorej knjiga odpade. http://www.nenavadno.com/zarota.jpg Ponudi pa se lahko v medije mehak izračun od katerega se na srečo vsi obrnejo.
Andres
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne petek, 29. september 2006 @ 14:33 CEST
Nekateri - das jim lahko raj na zemlji, pa bodo iskali in iskali dlako v jajcu. Dokler le ne bodo nekaj nasli in opravıcili pri sebi to iskanje in se pocutili zmagovalca. Kot da ne dovolijo sebı intenzıvne predaje v ekstremna obcutja. Nezavedno pa cutijo manjko v sebi; zato zanıkajo, celo radi bı zmanjsali vrednost, potolkli to tudi pri drugih. Zalostno!
Le izraz iskanja njihove globoke notranjosti, ki po istem hlepi - dotiku popolnosti.
Danaja
Poduhovljeni egocentrizem
Prispeval/a: MC dne petek, 29. september 2006 @ 15:01 CEST
tudi mi ostali smo nekje daleč, na nekem drugem IP naslovu, na veliko uživamo, pokroviteljsko opazujemo druge in si domišljamo, da smo bolj pametni, bolj duhovni, bolj dobri, bližje bogu, bližje popolnosti, bližje resnici, bližje ljubezni, itd...
Dotik popolnosti
Prispeval/a: danaja... dne petek, 29. september 2006 @ 15:32 CEST
No, Marko, me veselı, torej lahko zakljucımo....!
Danaja
Andersove transgresije
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 29. september 2006 @ 21:41 CEST
Pozitivke, izstavite Andresu za vsako objavo http://www.nenavadno.com račun. Andres manipulira že dolgo z nami in si dela reklamo za njegove kupčije s kiromantiko, vedeževanjem, okultizmom in zglasbenimi CD-eji, ki jih uvaža iz Afrike in Islandije in to reklamo si dela prek Pozitivk, kar zastonj in tudi tako, da zmanjšuje avtorjem Pozitivk zasluge in ugled za njihovo delo. S hallo efektom cenenih komentarjev opozarja nase in na svoje spletne strani. Privošči si prav primitivno srakoperstvo o ženskah in se obnaša kot nezrel pubertetnik. Mehke izračune naj ponuja Anders na svojih spletnih straneh in ne na Pozitivkah. Pozitivke, bralci in njeni avtorji ne potrebujejo nobenih Andersovih analiz in izračunov koliko krat je kakšna beseda zapisana v kakšnem prispevku ali komentarju. To je popolnoma bedasto.
Tatjana
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Andres dne sobota, 30. september 2006 @ 03:12 CEST
Glede računa. Vsekakor. Gremo se po ceniku. Potemtakem bi se morala po sledeh cenika iti tudi ti s prodajo tvoje knjige.
Nenazadnje me tvoja butasta nevednost tlači v vrečo new age zaslužkarjev. Pač, dokaz več kako malo o meni veš. Posledica tega je tudi laž, ki si jo pustila v zadnjem in prejšnjih komentarjih. Joj, pozitivnost širi ta Tatjana. Krst, birmo, mogoče še kak sakrament ima za sabo, toda laž je vsekakor na prvem mestu. Iz tega razloga lahko odtipkaš v iskalnik besedo MANIPULACIJA. Poskusi tudi s SMRT, vsekakor pa, ko boš že pri delu naj ti ne uide pregled besede UKAZ, KATASTROFA in DOMINANTNOST. Pač, zavedno ali nezavedno vsi mi živimo z našimi besedami, naše besede smo mi in amen. Seveda pa tisti ki lažejo, niti sem ne spadajo, saj potemtakem je tudi vsaka njihova beseda na Pozitivkah laž. Prikrajšani so samega sebe in okolja. Ni res?
Izračuni so fantastična stvar. Veliko več kot to se na tem mestu niti ne izplača govoriti. Žal moram povedati, da bodo naši vnuki, morda že otroci, čutili posledice zaradi neposlušnosti vlade RS in odgovornih mesta Ljubljana. Sicer pa se lahko obrne drugače, čeravno je časa do večjega impulza samo še okrog 3-4 leta. Toliko o ljubljanskem izračunu.
Kar zadeva svetovne ureditve. Včeraj sem dal link na Nenavadno in si s tem naredil vele reklamo. Kajpak nihče ni vedel zakaj pravzaprav gre. Danes linka ni več tam in kdor si je sliko shranil jo ima. Tresla se bo obala japonske. Morebiti pade celo Tokyo.
Tako draga Tatjana Malec. Grem spat, saj jutri peljem hčerko na plesni tečaj. Ti pač boš plesala na Wikipiediji, saj vendarle je vsakemu samoumevno, da se podatke, ki jih je načrpala treja oseba deli naokoli brez navedbe vira. In tako bo nekoč s tvojo knjigo. Copy/paste. Le da boš vir podajala ti sama. :):):). Avtorsko delo pač.:)
Andres
Andresove transgresije
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 30. september 2006 @ 09:29 CEST
Spisovalska sla razbolene otožnosti.
T.
Andresove transgresije
Prispeval/a: Aimee dne sobota, 30. september 2006 @ 10:18 CEST
Me zanima Andres, kaj pa si ti že lepega in koristnega ustvaril za človeštvo, s čimer bi se lahko pohvalil?!
Knjigo? Skladbo? Sliko? Kip? Pesem?
Ah ja, nekaj slaboumnih člankov si napisal o raziranju pa o kmečki idiliki.... Stvaritev, da se reče!
Če bi napisal knjigo, bi ta zagotovo imela naslov: NAJVEČJE BUTALŠČINE VELEUMNEGA ŽUPANA.
Ali pa morda ANDREAMUSOVE PREROKBE O KONCU SVETA....
Jaz pa bi napisala dolg esej: KAKO SI JE ANDRES ZASLUŽIL NAZIV "BUTALSKI ŽUPAN", s podnaslovom: "Neumnosti ni in ni konca"
Tatjana - midve se pa zmeniva in od zdaj naprej ignorirajva Andreamusove kretenizme in idiotizme. Imejva malo več spoštovanja do sebe in ne potapljajva se več v Andreamusovo miselno gnojnico!
Velja?!
Andresove transgresije
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 30. september 2006 @ 10:31 CEST
Tatjana
Andresove transgresije
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 30. september 2006 @ 12:34 CEST
Andres, ne morem si kaj, da ne bi bila malo sarkastična.
Praviš, da pelješ svojo hčerko na balet.
Pa se zavedaš, da če bo hotela biti uspešna baletka, da se
bo morala pred vsakim nastopom obriti tam spodaj?!
In kako paše balet v tvojo predstavo o zdravih kmečkih ženicah?!
Saj, kmetice naj bodo druge, kajne, balet je pa pač rezerviran za tvojo scrkljanko!
Pa veš, da se bo morala pred nastopom sfrizirati, pa našminkati, pa mejkapirati,
pa kakšen deodorant tudi ne bo odveč?!
Pa s kosmatimi nogami in podpazduhani tudi ne bo mogla plesati
Kakšna strahota! Ti je vžgalo, a?
Dvojna merila, se ti ne zdi!?
Kdo koga manipulira na račun Boga
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 30. september 2006 @ 16:16 CEST
Lahko se človek, odrečeš veri v Boga, ne moreš se pa odreči moralnim načelom. Resnično spoštovanje verujočih in neverujočih do ateizma je omejeno na skladnost s civilizacijskimi vrednotami, ki jih je krščanstvo razvilo, družba pa jih je sprejela kot veljavne in zavezujoče tudi za praktikante življenja izven božjega, kar ni mogoče zanikati. V tem je pa tudi bistvo krščanskega etosa in velika vrednota, ki je temelj evropski in zahodni kulturi.
Spoštovanje verovanja drugega kot najvišja vrednota je lahko tudi drža, da drugega ne bi prizadeli in stvar širine posameznika. Če bi bilo v ateizmu dovolj izobraženih posameznikov, potem ne bi ateizem tako vroče in srdito nastopal proti verujočim in četudi je ateist prepričan da Boga ni (a theos), ni prav nič dosegel s tem, ko je dojel, da ni neke sile, ki nam vlada. Dojeti Boga kot nekakšno metaforo za stvari, ki jih ne razumem, je stvar človekove širine in odpira možnosti razvoja človeškega duha. Gre za to, da dopuščam misel, da so stvari, ki jih ne razumem in se jim moram še posvetiti, da bi jih razumel. Človek, ki je postal ateist in nestrpen do verujočih pa ima to za nekakšen duhovni napredek, bi prej rekla da nikoli ni bil širokega obzorja, ker je svoje obzorje že apriori zaprl.
Niso vsi verniki klerikalci in ne fundamentalisti in najbrž je zagrizen ateist prav tako zopern, če ne celo svobodi in miru še bolj nevaren, kot kakšen klerik ali zagrizen fundamentalist krščanske ali kakšne druge religije.
Dotik popolnosti
Prispeval/a: Andres dne nedelja, 1. oktober 2006 @ 03:32 CEST
Pravzaprav si s tem pokazala podlo naravo desca z joški. In to si ti v skupini še nekaterih tule, ki sem jih imenoval že prej. Če bi se to zapisalo moškemu bi ga vsi opljuvali kot posiljevalca, pedofila, perverzneža, pohotneža, ker pa si vizuelno verjetno še vedno ženska, si upaš iti dlje. Šla si zelo daleč. Dotaknila si se moje hčerka zato se pazi ko bom potrkal na tvoja Šorljieva vrata. Saj nenazadnje sva soseda.
Naj le še dodam. Baletna šola je tvoja izpeljanka in s tem ponovna laž, tako pa si že tretja na tem spletnem mestu, ki kozla laži. In tudi ti si avtorice knjige.
Vsi namreč vemo, da je šolski plesni tečaj eno, balet ali razne plesne šole nekaj drugega, plesna kariera pa nekaj čisto tretjega. O plesni karieri moje hčerke nisem napisal niti ene besede. To je izključno tvoja izpeljanka, zato naj te bo sram da si prisvajaš aktivnost tujega otroka za lastno obritost. Desc butasti. Naj si ti posuši vse tisto kar je še ženskega na tebi ostalo. Se vidiva ko portkam na vrata Šorlijeve. Al pa kar v ta novi trgovini. Tja vendarle zaideš vsak torek.
Andres