Pustila sem se presenetiti,
da doživljam žensko v sebi
na tisoč in en način.
Postajam srce in um iz ženske snovi.
Zgodil se mi je obetavni začetek
recepcijskega dogodka:
ostala sem enovita v svoji razcepljenosti,
ko hočem leči zvečer nedokončana k počitku,
biti ženska, zadeti in živeti svoj lastni utrip,
dodati novo razsežnost življenju,
gledati svet z zbujenimi očmi.
Urejena v neurejenosti.
Živeti z lastno podobo
iz preteklosti v prihodnost,
ki cvete na peclju čudeža.

Dan je zlezel vame
s svojo struno in sozvenom Orfeja.
Iz genealogije Sapfine hiše
shrepeni želja po izrekanju.
Nosim svoj lastni rokopis v duši
in vse diši po pomladi in ljubezni.
Nasamotim sebe v plodno samost,
brez ponavljanja banalnosti,
ki jih vloga pričakuje.

Tu je kraj, kjer ne sme obtičati
moja duša kot trepetavo telo ptice.
Tu je kraj, kjer se hrepenenje dviga
in se oprijema sence svojega utelešenja.
Tu zapeljuje Sapfino narečje
in ovija telo jezika okrog bodala
z erekcijo ponotranjenosti.

Čez meje minljivega hrepeni erotičnost
in sledi sestavljanje antologije o ženskosti.
Koliko krvi bo preneseno na ono stran,
skoz žensko telo: barva, genetska koda,
vonj hormonov in okusi po ljubezni.
Živeti razmerje z drugim spolom,
opazovati njega s svojem zrcalu,
živeti vesolje ujeta v temnem sodu
in stremeti v obzorja duha,
dozorevati kot jabolčna pečka.
Doživljati usode matere
prek lastne reinkarnacije,
skrivljena v materinstvo in dojenje
s polnim grlom simbolov, metafor in besed.
Čutiti kako polzi otrok iz telesa
vzravnana v višino, z odstiranjem modrine.
Čutiti priklenjenost k lastni svobodi
ženske v meni. Joj, kako sem vsa rožnata
v cvetličnem vzorcu sveta in zelenega polja,
kako plodovita z dodatkom sonca v laseh.

Moje telo je koren, ki sega globoko
v telo matere, ki me je rodila
in jaz rojevam telo njenega telesa v Sapfini hiši,
moj otrok, telo mojega telesa –
večna neusahljiva veja
in bezeg cveti – bele kresnice besed
mu vsako pomlad okrasijo telo.