Piše: Rožana Grdina

Poznate občutek, ko ste s seboj zelo nezadovoljni? Ko sami sebe ne prenesete več in vam po glavi rojijo misli in besede: "Zakaj sem tak/takšna? Zakaj se to meni dogaja?" In po desetih vprašanjih pridemo do zaključka, da ni čudno, da nas nihče nima zares rad, ker smo skupek nesposobnosti, ker nismo takšni, kot bi morali biti.

In kakšni bi morali biti? Ja, seveda - lepi, postavni, pametni, izobraženi, bogati, prijazni, komunikativni, ambiciozni, veseli . Ali bi bili potem res zadovoljni s seboj, če bi bili vse to? Potem bi si želeli še drugih stvari; saj poznate, blondinke bi bile rade črnolase in obratno. In tako se lahko vrtimo v začaranem krogu obtoževanja in objokovanja sebe in svoje okolice za naše nezadovoljstvo s seboj.

Ko sem sama doživljala podoben trenutek, so se v meni pojavila vprašanja: "Ali lahko pričakujem, da me bodo drugi imeli radi, če sama sebe nimam? Ali nas lahko drugi cenijo in spoštujejo, če sami sebe ne? Kako si bomo poiskali nam primerne prijatelje, če ne vemo, kaj sploh potrebujemo, ker sebe ne poznamo dovolj in nenehno težimo k temu, da postanemo nekdo drug?"

Vsak od nas nosi v sebi velik zaklad, ki mu ga je dalo življenje. Mogoče v tem trenutku tega zaklada ne najdemo, toda zagotovo je. Vsak od nas ima svojo knjigo življenja, v kateri je zapisano njegovo otroštvo, njegova mladost, intimni trenutki veselja ali žalosti, krivice, ki so nam bile storjene, žalost, ki jo nosimo v srcu, radost, naše želje, klic po ljubezni in še mnogo drugega. Velikokrat ne vemo, kaj s to knjigo početi in radi bi jo odvrgli, zamenjali ali izbrisali vsebino z njenih strani. Vendar nam je bila ta knjiga dodeljena v pomoč, da pridemo do našega zaklada. To je naš zemljevid. Ko se odpravimo na izlet v neznani kraj, si najprej ogledamo na zemljevidu, kako priti do tja, in si vtisnemo v spomin vse zanimivosti in točke, ki nam pomagajo pri tem, da kraja ne zgrešimo. In tudi če ga zgrešimo, nam nič ne pomagata panika in jeza. Takrat je zelo pomembno, da še bolj usmerimo svojo pozornost, da ugotovimo, kje smo napačno zavili, pogledamo še enkrat na zemljevid in se potrudimo, da pridemo do cilja. V tistem trenutku ni najbolj modro, da bi zemljevid odvrgli od sebe.

Podobno se dogaja z našo knjigo življenja. Trenutek, ko nekaj naredimo slabo, še ne pomeni, da si s tem ne moremo nič pomagati. Prav tisti trenutek je pomemben, da se poglobimo vase, da poskušamo priti do skritih občutkov v nas samih, do tihega glasu, ki nam bo pomagal spoznati, zakaj je bilo to dobro, kaj smo s tem spoznali o sebi ali drugih. In ko bomo nekaj časa vztrajali ter pozornost usmerili v opazovanje sebe in ne v obtoževanje za pretekla dejanja, takrat se čarobna palica našega srca dotakne nas samih. Spoznanja, do katerih pridemo z opazovanjem sebe kot človeka, ki dela napake, da se iz tega nekaj nauči, so tista, ki nas vodijo k razumevanju sebe. Poskušajmo izkušnje iz knjige življenja uporabiti za našo rast in sprejemanje sebe, kajti to je njen namen. Naj bodo izkušnje iz naše preteklosti vzpodbuda na poti samorazvoja.

Knjiga življenja so naše misli, čustva, občutki, želje, predstave, vzorci in načini delovanja. Velikokrat se v tej vsebini ne prepoznamo kot mi sami, ampak kot podaljšek naših staršev, partnerja, otrok . Vprašajmo se: zakaj? Kaj nas ovira, da postanemo svobodni in gospodarji naših misli in dejanj? Od našega rojstva so starši vse tisto, kar potrebujemo, od njih se učimo, jih posnemamo, starši nas učijo, kako živeti, da nam bo lepo v življenju. Vse to počnejo, ker nas imajo radi. Toda nekega dne ugotovimo, da nas ta ljubezen omejuje in da način življenja naših staršev nam ne ustreza več, počutimo se prazni in neizživeti. Pogosto so v takšnih trenutkih starši naša tarča, v katero usmerimo svoje nezadovoljstvo in očitke, in se po takšnem izbruhu počutimo nekoliko bolje. Lahko v sebi potlačimo potrebo po spremembi in nadaljujemo družinsko tradicijo mišljenja in delovanja. Vendar čez nekaj dni bo občutek praznine in nezadovoljstva spet z nami. Zato poskušajmo v sebi poiskati moč, da naredimo drugače, da izpostavimo svoje mnenje in naredimo dejanje, ki je drugačno od dejanja naših staršev. Pa ne zato, ker je način naših staršev napačen, ampak zato, ker je za nas neprimeren, ker potrebujemo drugačne izkušnje.

Vsak začetek je težak, toda pot k sebi je tlakovana iz prijetnih in neprijetnih trenutkov, ki zahtevajo pogum in željo po spremembi. Da bodo težji trenutki postali lažji, si vzemimo čas, da prisluhnemo glasbi, vzemimo si čas za meditacijo, za sprehod v naravo in si tako širimo in osvetljujemo pot k sebi. V teh trenutkih bomo začutili, kaj potrebujemo, kaj želimo, in spoznali bomo dragocenosti, ki jih nosimo v sebi, in zaradi katerih smo lahko prepričani, da smo vredni lastne ljubezni.

Rožana Grdina

Vir: soutripanje.cdk.si