Dragi Stojči,
s premišljevanjem in obvladanjem samega sebe si prikličemo v zavest to, kar je treba v srcu braniti. Nekoliko radovednosti kaj se v srcu dogaja ne škoduje. Ideali so samo ena stopnja več, ki smo jo zakoličili v srcu. So mejnik, ki ga je treba spoštovati. V srcu občutimo nihanja, ki izhajajo iz veselja nad čutnimi zaznavami diha in udarjanjem srčnega utripa. Ko je srce žejno spremembe in prihodnosti tedaj ne spregovori nobene besede, poda se na pot po svoji intuiciji, prebudi dušo, zasliši jasen klic odznotraj in ve kaj mu je treba storiti. Srce najprej občuti otipljive posledice svojega ravnanja, če ne deluje prav in tudi vrednoti učinke doživetja. Jedro in smisel srčnega doživetja pa je občutenje odznotraj, da se srce čuti povzdignjeno, da mu je dano zavetje in občutenje ljubezni. Srce se nikoli popolnoma ne izvije iz duhovnega kolesja. Če srce ne čuti, da bije ob duhovno sorodni duši, se ohladi in se v svoji otožnosti lahko odpove spoznavanju in doživljanju tistega, ki mu ne daje pravega zadoščenja. Tedaj si vzame tudi več svobode in se zaplete v stanje umske posesti razglašenih sozvočji, brez pravega duha in z nepravimi ljudmi. Srce si hitro opomore in se prelije v harmonično delovanje. Srce je kdaj pa kdaj tudi žalostno, vendar ima to lastnost, da si hitro opomore, vendar ne nazaj s tistim kar ga je žalostilo, temveč v to kar pričakuje, da ga bo radostilo.

To je pravzaprav vsa skrivnost srca, vsebina vseh znamenj, kaj se s srcem dogaja. Srce nikoli ne sanja o govorici znamenj, ki jih ne nosi v sebi. Srce zna biti pogumno, potrpežljivo, vztrajno, ne zna pa vedno ubogati razum. Srce ve kaj hoče. Srce nima nobene špekulativne filozofije, nihče ne more biti koristoljuben do srca, kajti srce se ne pusti izkoristiti. Srce se lahko odpove vsem dobrinam in drugim prednostim, ne more se pa odpovedati duhovnosti in ljubezni. Arhitektura srca ima posebne zakonitosti svojega funkcioniranja. Opira se na harmonijo med nebom in zemljo. Srce živi od ravnotežja in uglasbenega diha in utripa. Dih, srčni utrip in občutenje morajo biti v srcu v istem taktu, nikoli ne smejo biti razglašeni. Srce je božje posvečeno, v njem prebiva Bog vselej, ko želi doseči to, kar v sebi resnično čuti.

[ Odgovori na to | # ]