Dragi Stojči,

ta notranji mir, o katerem ti govoriš sem pogosto iskala pri ljudeh, želela sem spoznati ljudi, ki so notranje srečni. Želela sem odkriti kako so dosegli to svojo notranjo harmonijo in srečo. Običajno hodijo od hiše do hiše glasitelji jehovske vere. Tudi k meni so potrkali na vrata in sprejela sem jih, saj me je zanimalo kakšno božjo modrost razglašajo, kako razmišljajo in kako se počutijo v svoji notranjosti. Uvidela sem, da razlagajo sveto pismo in se trudijo, da bi v ljudeh vzpodbudili in razvili dobre nauke, dobre misli in namene. Po zasnovi svojega poslanstva so pozitivni. Vendar pri vsem tem nočem izrecno zagovarjati katero koli religijo, hočem povedati le bistvo stvari. Ti ljudje so notranje harmonični, pozitivni do življenja, vedno prijazni in v svji duši srečni. Odkod to črpajo? Odkriti sem želela kako to dosežejo. In kaj sem ugotovila? To dosežejo s svojo ljubeznijo do bližnjega in s svojo strpnostjo, ki jih uči njihova vera. Verjetno imajo vse religije več ali manj namen, da prebudijo v človeku moralni etos in ljubezen do bližnjega. Morda znajo jehovci to svoje poslanstvo uresničevati na bolj človeku prijazen način, kot to zmore katoliška cerkev, ki se s svojimi latinskimi rituali odtujuje od človeka, ki potrebuje čutiti duhovnost v svoji neposredni bližini. Pri vsem tem pa postavljam aktualno vprašanje. Dandanes postaja okolje vse bolj ateistično in duhovnega nadomestila za vero družba še ni iznašla. Tistega nadomestila, ki bi v duhovnem pomenu zadovoljil človeka. Recimo \"Pozitivke\" opravljajo dobršen del duhovnega poslanstva tistim, ki jih beremo. Vendar tu je ogromna masa ljudi, ki živi tjavendan in se slabo oskrbuje s svojo duhovnostjo. Vprašajmo se odkod se napaja beseda, iz katere izhaja polnost modrosti in moči, da lažje preživimo in tudi da občutimo polnost življenja? Kako se notranja beseda učloveči v telesni lupini zvoka, lika, podobe in dotika duha z zemljo, s sočlovekom, z vsem kar jo lahko zaznava in razume? Tudi žival zazna, če ji izkazuješ naklonjenost in ljubezen. Celo rastlina boljše uspeva, če jo zalivaš, če ji govoriš kako je lepa in jo gledaš. Življenje je po svojem bistvu nek kompromis, ki ga ne moremo z nobeno kibernetiko ali infitizimalnim računom po svojem teku predvidevati, dokazovati, preračunati ali celo programirati. Vsebina življenja izhaja iz naših globin in one uravnavajo tok življenja. Te globine pa je treba negovati, zanje skrbeti in jih oskrbovati s svežim kisikom. Določajo jih prav majhne pogosto preslišane ali spregledane besede ali želje. Kdor misli, da je lupina človeškega bitja, brez duha, samozadostna, se moti. Vsaka beseda, ki jo izrečemo in vsako dejanje, ki ga opravimo ali spolnimo, ima svoj pomen in se odraža v naši notranjosti, saj se človek v svoji duši odziva z bolečino, zadovoljstvom, srečo in še drugimi čuti. Vse izhaja iz duha. Skleda duha pa nima dimenzij in omejitev. Skleda duha se razvija v globinah molka, v pogreznjenosti v meditacijo. Po molku in razmišljujočem spraševanju samega sebe se nam rojevajo najlepše in najglobje misli. Tam se rojeva oživljajoči tok duha. Največje misli prihajajo iz globine molka, avtoreflekcije. Duhovno jedro človekove besede je vedno skrito v vsem duhovnem bogastvu, ki ga človek premore. Umetnik modre besede leži globoko v tebi, v notranjosti, v molku in zajetju duha. Ob vsem tem pa se vprašajmo, zakaj ima človek dva obraza. Enega skritega v sebi, drugega pa za zunanji svet. Vedemo se tako, kot drugi hočejo in ne tako kot si sami želimo oziroma navzven ne kažemo to kar v resnici smo. Nočemo stopiti nagi pred ljudi, temveč si nadeneomo takšno obleko, ke je v modi v medsebojnem občevanju oziroma takšno, kakršno ljudje od nas pričakujejo. Če se pokažeš takšnega kot si, si nakoplješ same težave. Trčiš ob svet, ki ni istoveten s tvojim notranjim svetom. Pravzaprav ni težko ugotoviti, da se ti je svet postopno oddaljil, odtujil, alieniral in se sam zase uredil v nek hierahični red pravil in zapovedi, red ki te nenehno opazuje, urejuje in opozarja. Ne gre le za Boga v patriarhalnem pomenu besede, temveč gre za vso svetovno ureditev. Naslov tega prispevka je: \"Človeška narava\". Vendar postavimo si vprašanje ali je človekova narava tudi v resnici človeška. Ali nismo naše narave pripeljali v mat pozicijo, ko postaja človeška narava unificirana, masovno zlagana. Kaj je tisto, ki te po neki naravni poti in nuji dela človeka? Sta to duh in razum, tisto kar se rojeva v tebi ali tisto kar nastaja zunaj tebe. To sta dva pola, ki sta v nenehnem izničevanju in rojevanju novega. Ta stik pa postaja vedno manj pristen, vendo več hipokrizije in dvoličnosti je v njem. Vprašanje je ali bo človek v takšnem svetu razvijal sebičnost in ali bo v svoji dobroti in ljubezni obubožal. Prav zaradi pomanjkanja pravih medčloveških odnosov in ljubezni do bližnjega se razvija ateizem. Ali je danes postal dober človeka spodtika in predmet zasmehovanja in pomilovanja? Sam bo uvidel ali je kateri od nas človek, saj se sploh ne poznamo več. Dandanes je po merilih zunanjega sveta človek toliko človek kolikor opičje oponaša druge ljjdi. Kje je naša identiteta, naša resnična osebnost, naše samospoznanje in konec koncev tudi naše samospoštovanje?

Veliki psenik Goethe je nekoč rekel: \"Prinesel sem z olatarja čisti ogenj, kar sem prižgal ni bil čisti plamen\". Kaj dandanes lahko ugotavljamo, da je prav sama religija kriva, da je dandanes med ljudmi toliko ateistov, ker je zagovarjala in dajala pretiran pomen nadnaravnim silam in je pri tem prezrla čudež, ki mu pravimo človek s svojo skledo duha. Vse prihaja iz človeka samga in ne iz nadnaravnega sveta. Oddaljili smo se od resničnega življenja, od človeka. Človek resnično ne potrebuje posrednika med njim in božanstvom, saj ima zgodovinsko izročilo, pred njim je Kristus z vsemi svojimi humanističnimi potezami in atributi. Kristus je zapovedal ljubezen in če bi posnemali njegovo zapoved in njegove vzore, bi se uresničevala ta ljubezen tudi med ljudmi, bilo bi marsikaj rešenega. Tu ni treba ne vem kakšnih filozofij. Stvari so zelo preproste. Samo poglejmo si Budo, ki je kot kraljevski sin brez šole ob prvem samostojnem koraku v življenje spoznal smisel človeškega življenja, ko se je srečal z bolnikom, revežem in na pogrebu z mrličem. Jaz zopet pravim: ljubezen je edina odrešiteljica! Ni toliko pomembno kako jo dosežeš, pomembno je da jo v sebi nosiš in da jo občutiš in žarčiš okrog ter se z njeno toplino dotikaš vsega kar te obdaja. Le tako boš dosegel srečo in notranjo harmonijo.
Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]