Takšna je človeška narava,
da se rada skriva za mi,
še posebej z namenom,
da prikrije svoje slabosti.
Pa sploh ni nobenega mi,
sva samo jaz in jaz,
tisti jaz, ki se boji in skriva,
ki nerga in se razburja,
zakaj nečesa ne naredi,
ki se rad laže, išče izgovore,
zakaj je in ni tako kot je
in se boji vseh sprememb.
In tisti drugi jaz,
ki nima skriti kaj,
ki preden drugim spregovori,
pove najprej sebi,
direktno v obraz,
vse tako kot je.
Ker hoče izraziti le to kar čuti,
ker lahko sprejme le stvari,
take kot zanj so,
v stalnem stanju vseh sprememb,
dajanja, sprejemanja,
resnice, ljubezni in miru,
v vsem tem času,
svojega zemeljskega odhajanja.
V svetu slepih, gluhih, nemih,
izgubljenih v nimam časa,
lahko komunicirava midva,
v tistem jaz in tistem ti,
ki si lahko res prisluhne in podeli
podeli pozornost resnice, ljubezni miru,
ki je lahko le pozitivna, plemenita
ki se lahko celo začuti na daljavo.
Govori resnico,
začuti ljubezen
doživljaj ta mir,
ki ni od tega sveta,
ampak samo od tvojega,
iskrenega, izpolnjenega srca
in živi, živi svoja nebesa.
stojči Stojan Svet |
Človeška narava
Prispeval/a: Anonymous dne četrtek, 12. februar 2004 @ 10:02 CET
ta notranji mir, o katerem ti govoriš sem pogosto iskala pri ljudeh, želela sem spoznati ljudi, ki so notranje srečni. Želela sem odkriti kako so dosegli to svojo notranjo harmonijo in srečo. Običajno hodijo od hiše do hiše glasitelji jehovske vere. Tudi k meni so potrkali na vrata in sprejela sem jih, saj me je zanimalo kakšno božjo modrost razglašajo, kako razmišljajo in kako se počutijo v svoji notranjosti. Uvidela sem, da razlagajo sveto pismo in se trudijo, da bi v ljudeh vzpodbudili in razvili dobre nauke, dobre misli in namene. Po zasnovi svojega poslanstva so pozitivni. Vendar pri vsem tem nočem izrecno zagovarjati katero koli religijo, hočem povedati le bistvo stvari. Ti ljudje so notranje harmonični, pozitivni do življenja, vedno prijazni in v svji duši srečni. Odkod to črpajo? Odkriti sem želela kako to dosežejo. In kaj sem ugotovila? To dosežejo s svojo ljubeznijo do bližnjega in s svojo strpnostjo, ki jih uči njihova vera. Verjetno imajo vse religije več ali manj namen, da prebudijo v človeku moralni etos in ljubezen do bližnjega. Morda znajo jehovci to svoje poslanstvo uresničevati na bolj človeku prijazen način, kot to zmore katoliška cerkev, ki se s svojimi latinskimi rituali odtujuje od človeka, ki potrebuje čutiti duhovnost v svoji neposredni bližini. Pri vsem tem pa postavljam aktualno vprašanje. Dandanes postaja okolje vse bolj ateistično in duhovnega nadomestila za vero družba še ni iznašla. Tistega nadomestila, ki bi v duhovnem pomenu zadovoljil človeka. Recimo \"Pozitivke\" opravljajo dobršen del duhovnega poslanstva tistim, ki jih beremo. Vendar tu je ogromna masa ljudi, ki živi tjavendan in se slabo oskrbuje s svojo duhovnostjo. Vprašajmo se odkod se napaja beseda, iz katere izhaja polnost modrosti in moči, da lažje preživimo in tudi da občutimo polnost življenja? Kako se notranja beseda učloveči v telesni lupini zvoka, lika, podobe in dotika duha z zemljo, s sočlovekom, z vsem kar jo lahko zaznava in razume? Tudi žival zazna, če ji izkazuješ naklonjenost in ljubezen. Celo rastlina boljše uspeva, če jo zalivaš, če ji govoriš kako je lepa in jo gledaš. Življenje je po svojem bistvu nek kompromis, ki ga ne moremo z nobeno kibernetiko ali infitizimalnim računom po svojem teku predvidevati, dokazovati, preračunati ali celo programirati. Vsebina življenja izhaja iz naših globin in one uravnavajo tok življenja. Te globine pa je treba negovati, zanje skrbeti in jih oskrbovati s svežim kisikom. Določajo jih prav majhne pogosto preslišane ali spregledane besede ali želje. Kdor misli, da je lupina človeškega bitja, brez duha, samozadostna, se moti. Vsaka beseda, ki jo izrečemo in vsako dejanje, ki ga opravimo ali spolnimo, ima svoj pomen in se odraža v naši notranjosti, saj se človek v svoji duši odziva z bolečino, zadovoljstvom, srečo in še drugimi čuti. Vse izhaja iz duha. Skleda duha pa nima dimenzij in omejitev. Skleda duha se razvija v globinah molka, v pogreznjenosti v meditacijo. Po molku in razmišljujočem spraševanju samega sebe se nam rojevajo najlepše in najglobje misli. Tam se rojeva oživljajoči tok duha. Največje misli prihajajo iz globine molka, avtoreflekcije. Duhovno jedro človekove besede je vedno skrito v vsem duhovnem bogastvu, ki ga človek premore. Umetnik modre besede leži globoko v tebi, v notranjosti, v molku in zajetju duha. Ob vsem tem pa se vprašajmo, zakaj ima človek dva obraza. Enega skritega v sebi, drugega pa za zunanji svet. Vedemo se tako, kot drugi hočejo in ne tako kot si sami želimo oziroma navzven ne kažemo to kar v resnici smo. Nočemo stopiti nagi pred ljudi, temveč si nadeneomo takšno obleko, ke je v modi v medsebojnem občevanju oziroma takšno, kakršno ljudje od nas pričakujejo. Če se pokažeš takšnega kot si, si nakoplješ same težave. Trčiš ob svet, ki ni istoveten s tvojim notranjim svetom. Pravzaprav ni težko ugotoviti, da se ti je svet postopno oddaljil, odtujil, alieniral in se sam zase uredil v nek hierahični red pravil in zapovedi, red ki te nenehno opazuje, urejuje in opozarja. Ne gre le za Boga v patriarhalnem pomenu besede, temveč gre za vso svetovno ureditev. Naslov tega prispevka je: \"Človeška narava\". Vendar postavimo si vprašanje ali je človekova narava tudi v resnici človeška. Ali nismo naše narave pripeljali v mat pozicijo, ko postaja človeška narava unificirana, masovno zlagana. Kaj je tisto, ki te po neki naravni poti in nuji dela človeka? Sta to duh in razum, tisto kar se rojeva v tebi ali tisto kar nastaja zunaj tebe. To sta dva pola, ki sta v nenehnem izničevanju in rojevanju novega. Ta stik pa postaja vedno manj pristen, vendo več hipokrizije in dvoličnosti je v njem. Vprašanje je ali bo človek v takšnem svetu razvijal sebičnost in ali bo v svoji dobroti in ljubezni obubožal. Prav zaradi pomanjkanja pravih medčloveških odnosov in ljubezni do bližnjega se razvija ateizem. Ali je danes postal dober človeka spodtika in predmet zasmehovanja in pomilovanja? Sam bo uvidel ali je kateri od nas človek, saj se sploh ne poznamo več. Dandanes je po merilih zunanjega sveta človek toliko človek kolikor opičje oponaša druge ljjdi. Kje je naša identiteta, naša resnična osebnost, naše samospoznanje in konec koncev tudi naše samospoštovanje?
Veliki psenik Goethe je nekoč rekel: \"Prinesel sem z olatarja čisti ogenj, kar sem prižgal ni bil čisti plamen\". Kaj dandanes lahko ugotavljamo, da je prav sama religija kriva, da je dandanes med ljudmi toliko ateistov, ker je zagovarjala in dajala pretiran pomen nadnaravnim silam in je pri tem prezrla čudež, ki mu pravimo človek s svojo skledo duha. Vse prihaja iz človeka samga in ne iz nadnaravnega sveta. Oddaljili smo se od resničnega življenja, od človeka. Človek resnično ne potrebuje posrednika med njim in božanstvom, saj ima zgodovinsko izročilo, pred njim je Kristus z vsemi svojimi humanističnimi potezami in atributi. Kristus je zapovedal ljubezen in če bi posnemali njegovo zapoved in njegove vzore, bi se uresničevala ta ljubezen tudi med ljudmi, bilo bi marsikaj rešenega. Tu ni treba ne vem kakšnih filozofij. Stvari so zelo preproste. Samo poglejmo si Budo, ki je kot kraljevski sin brez šole ob prvem samostojnem koraku v življenje spoznal smisel človeškega življenja, ko se je srečal z bolnikom, revežem in na pogrebu z mrličem. Jaz zopet pravim: ljubezen je edina odrešiteljica! Ni toliko pomembno kako jo dosežeš, pomembno je da jo v sebi nosiš in da jo občutiš in žarčiš okrog ter se z njeno toplino dotikaš vsega kar te obdaja. Le tako boš dosegel srečo in notranjo harmonijo.
Tatjana Malec
Človeška narava
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 12. februar 2004 @ 10:40 CET
Izkušnje so pripeljale do tega, na žalost, ja. Stremimo pa vsi, ki nam ljubezen in duhovna pot ni tuja, k temu, da bi enkrat vsi sneli maske, se objeli in ljubili kot brat brata. A kako dolga je še ta pot? Morda pa bo kdaj to. Upanje ostane.
Človeška narava
Prispeval/a: Anonymous dne četrtek, 12. februar 2004 @ 11:08 CET
samo medsebojna ljubezen nas bo pripeljala do tega, da se bomo objeli, si zaupali in se imeli radi. Ko pa bo po nujni razvojni poti vsakega izmed nas prihajalo med nami do iskric nasprotij, se moramo naučiti, da se strpno in omikano pogovorimo in da si tudi med seboj prizanašamo. Kdo nas bo to naučil? Sami, religija, ateizem, civilna družba s svojimi razumarji, kdo? Kje je pot k mordosti? Kje je pot k pospešenemu humanističnemu razvoju družbe? Vse kaže, da jo premnogi iščejo v količinskem stopnjevanju užitkov. To ni to!
Tatjana
Človeška narava
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 12. februar 2004 @ 11:45 CET
da se ne da spreminjati ljudi.
Ljudje so taki, kot pač so,
ali so sami krivi za to?
Ja in ne.
Dokler bo veljala sosedska filozofija,
poglej kaj ima sosed, ali kaj sosed zna itd
bo pač tako kot je.
Edino kar res pomaga in bo,
je spreminjane samega sebe
in če ljudje v meni prepoznajo
te spremembe,
se bo morda odločil kdo
za to notranjo pot,
ki ji sledim.
Časi v katerih živimo
so težki časi in nikomur ni lahko,
posebej še tistim,
ki prav nič ne storijo,
da bi se notranje spremenili,
poglobili in se vprašali zakaj tu res so.
Hvala Bogu, da je tu ta univerzalna človekova vest,
ki vsakemu človeku,
ki se iskreno vpraša tudi pove,
kje znotraj sebe on je. :)
Drugače pa,
ne glej na druge
in raje razvijaj,
svoja angelska krila,
svoje duše, duha in svojega diha. *)
---
stojči
Človeška narava
Prispeval/a: stane dne četrtek, 12. februar 2004 @ 23:32 CET
V kaj?
Človeška narava
Prispeval/a: Anonymous dne četrtek, 12. februar 2004 @ 23:48 CET
v stalno spreminjajočo se spremembo. :)
Človeška narava
Prispeval/a: stane dne petek, 13. februar 2004 @ 10:07 CET
Človeška narava
Prispeval/a: stojči dne petek, 13. februar 2004 @ 10:25 CET
globoko seči iz srca, dragi stane,
zato ne čakaj,
ampak iskreno sezi zdaj!
Sezi tja z vso svojo ljubeznijo,
kar je premoreš
in mogoče te bo srce nagradilo.:)
---
stojči
Človeška narava
Prispeval/a: stane dne petek, 13. februar 2004 @ 15:18 CET
Človeška narava
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 13. februar 2004 @ 17:20 CET
Človeška narava je del Boga, ki ga živimo s svojo svobodno voljo. Smo tam,kjer smo prispeli. Eni višje, drugi nižje. Človek potrebuje učitelja in vedno najde pravega za svoj razvoj,zato mislim, da so dobrodošle tudi religije, ki vsaka po svoje učijo pot k Bogu. Človek sam pa sprejema tisto kar zmore. Nismo realizirane duše, smo pa iskalci popolnosti, ki je univerzalna ljubezen. Dolga je naša pot k osvoboditvi. Veliko je poklicanih, a malo izvoljenih, ker nimamo ušes za poslušanje.
Rada berem Tvoje misli in pesmi, so zelo bogate. Hvala Ti za vsa sporočila. Ali Ti je mogoče poznana knjiga Zveneče cedre tajge.
Prisrčen pozdrav Marija