Bilo je leto 1978 ko se je stojči prvič odločil za vedno zapustiti svojo domovino, v kateri takrat ni mogel dobiti službe, kljub temu, da se je javljal na razne razpise.

Vsem ljudem je rade volje povedal, da se poglablja vase in da mu je to učenje omogočil njegov učitelj Prem Rawat.

Ljudje takrat niso bili navdušeni nad tem in bili zelo sumničavi in tudi danes ni veliko drugače. Pač njihovi predsodki, strahovi.



Na Floridi, kjer je takrat z avionom pristal, je stojči hitro spoznal, da se bo moral vrniti domov, zato je kar nekaj denarja, ki ga je imel za rezervo pustil tam, v dobrodelne namene.

A glej ga zlomka, stojči se je zakalkuliral v štetju in ga dal malo preveč, saj mu ga ni ostalo niti za hrano za nekaj dni, do njegovega odhoda domov.

Kaj pa zdaj? Stojči je lačen in mora nekaj storit, da napolni svoj prazen želodec.

Vpraša ljudi, če mu lahko dajo kaj drobiža, da si kupi hrano, oni ga pa lepo napotijo na mesto, ki je ljudem znano in kjer berači beračijo za denar, tisti, ki pa čutijo, da bi kaj dobrega storili zase ta dan, gredo tja in potrebnim dajo kaj denarja.

Stojči se odpravi tja in vidi berače, ki tam beračijo in jih občuduje, kako ti ljudje neverjetno obvladajo svojo obrt in kako znajo biti iz srca ponižni.

Tudi stojči, čeprav ne zna biti tako ponižen kot ostali berači, se postavi zraven, lepo obrit, v obleki in kravati, steguje svoje roke proti ljudem, ki prihajajo mimo in jih prosi za drobiž.

Berači in ljudje ga pa čudno gledajo, češ, a se je temu tipu zmešalo, a ga ni sram tako lepo oblečenemu postaviti se med berače?

Stojčija ni sram, stojči je lačen, njegov želodec pa prazen, ker ta dan in še naslednjih par dni ne bo nič jedel, če se ga kdo ne usmili.

Ampak stojči je hudo slab berač, ki še nikoli v življenju ni beračil, vse kar je kdaj rabil, je dobil brez težav,
sploh pa je imel skrbno mamico, ki ga je imela tako rada in mu je vedno bila pripravljena dati tudi svoj zadnji denar.

Torej ljudje so šli mimo njega, kot da ga ni in dajali denar ostalim beračem.

Je pa bil ta dan poseben dan, saj so bili ljudje še posebej darežljivi in so ostali berači kaj hitro dobili svoj vbogajme in odšli po trgovinah in si nakupili, kar so potrebovali.

Tako za nekaj časa v meglenem popoldnevu stojči ostane sam in prosi svojega Boga, naj se ga vendar kdo usmili in mu da kaj drobiža, da si kupi kaj za jest.

A zgodi se nič in ko stojči že obupa iz megle nenadoma pristopi neka ženska in stojčiju stisne v roko cel šop denarja.???

Stojči je tako šokiran???, da ne utegne izustiti niti hvala, a ta dobrotnica niti ne čaka na to, ampak preden si jo stojči sploh utegne ogledati, se le ta že na peti obrne in izgine v megli kot fata morgana.

No denar je pravi, stojči se s solzami v očeh v svojem srcu zahvali in oddahne, gre v prvo trgovino si nakaj nakupi za jest in se naje.

Za par dni do poleta aviona domov mu ostane še dovolj denarja za hrano.

Vsak dan nas naša notranja svetloba, ta večen Mir, Ljubezen, Resnica, ali po domače Bog izkuša, kakor nas izkuša tudi naša notranja tema, naša jeza, naši dvomi in strahovi, ali po domače satan, da ne bomo uspeli in zmogli, kar smo si danes zadali.
Komu si danes služil?
Svoji temi, ali svoji svetlobi?


Stojan Svet