Sestavni del naše družbe je učni sistem, ki posameznika nauči tisto, za kar družba meni, da se posameznik mora naučiti, da je sposoben opravljati naloge, ki mu jih družba nalaga. Učni sistem je razdeljen na otroški vrtec, malo šolo, osnovno šolo, srednjo šolo, in razne višje in visoke šole, fakultete, univerze in akademije. Ko posameznik opravi določeno stopnjo in smer izobrazbe, dobi potrdilo, na osnovi katerega ga družba nato ocenjuje in razvršča.
V sistemu šolanja je funkcija učitelja predajanje določenega znanja. To so informacije, trditve, in miselni sistemi, ki jih je neka skupina ljudi razvrstila in uredila v skladu z namenom, ki ga želelijo doseči. Učitelj je v takšnem sistemu le posrednik, ki nek miselni sistem skupine ljudi enostransko razširja na družbo, in ne preverja, ali je to, kar uči, resnica. Šolski učitelj zato ni vedež, temveč le nosilec miselnega sistema neke skupine ljudi.
Družba od nekoga, ki želi učiti, najprej zahteva potrdilo o prejetem znanju iz nekega področja, in popolnoma zanemarja dejstvo, da je do znanja možno priti tudi izven družbenih učnih sistemov. Da je nekdo prišel do znanja izven javnih šol, je za družbo nesprejemljivo, saj dojema šole kot vir popolnega znanja. Vendar pa obstaja šola, ki jo ne omejujejo zidovi, in presega vsa prepričanja družbenih miselnih sistemov. Ta šola se imenuje življenje, znanje pa se imenuje resnica.
Ker vsi hodimo v šolo življenja, je vsakemu usojeno, da pride do spoznanja resnice. Dokler nekritično sprejemaš prepričanja učiteljev, se še nisi pričel učiti. Ko pa pričneš zastavljati vprašanja, na katere družba nima odgovora, si stopil na pot do najvišjega spoznanja. Lekcije življenja te učijo, da so vsi odgovori v tebi, in ko spoznaš, kaj si, prideš do spoznanja čiste resnice in odgovorov na vsa vprašanja.
Ovira, da bi takoj postal tisto, kar si v resnici, pa je tudi posledica vzroka, da si postal tisto, kar nisi. Ta posledica se imenuje pozaba, in je princip, ki je nasproten znanju. Če hočeš biti to, kar v resnici nisi, to storiš lahko samo tako, da pozabiš na to, da si, kar si. In če se želiš tak ohranjati, moraš ohranjati tudi svojo pozabo. Da bi zopet postal tisto, kar si v resnici, se moraš izogibati pozabi, oziroma se čim pogosteje zavedati resničnosti.
Če učitelj želi razširjati informacijo, to lahko stori na pismen ali ustmen način. V vsakem primeru pa jo mora pred tem najprej priklicati v spomin, oziroma v zavest. Kar pa ohranjaš v zavesti, postane del tebe. Torej, to, kar učiš, tega se naučiš. In če se želiš nekaj naučiti, moraš to ohranjati v svoji zavesti. To pa lahko narediš učinkovito le na ta način, da čim pogosteje učiš. In če se hočeš nekaj naučiti do popolnosti, se moraš odločiti, da boš postal učitelj.
Učenec, ki si želi postati to, kar je spoznal, da v resnici je, bo to postal le, če bo postal učitelj resnice. Učitelj in učenec sta v praksi zato eno in isto. Ne moreš se naučiti nečesa, in to znanje ohranjati, brez da bi to znanje varoval pred pozabo. To pa lahko storiš le z uporabo tega znanja. Svojo resničnost lahko za vedno ohranjaš le tako, da vedno misliš, pišeš in govoriš resnico, in jo s tem razširjaš, oziroma učiš. Ko boš resnico lahko dovolj dolgo obdržal v spominu, se boš združil s tistim, ki ve vse, iz katerega je vse izšlo, in v katerega se vse vedno vrača.
Anže Rozman, 20.12.2003
www.rozman.org |
Učitelj in učenec
Prispeval/a: stojči dne torek, 23. december 2003 @ 11:04 CET
dragi anže,
tvoje trditve so logične, dobro utemeljene,
skoraj brezhibne in nimajo protitrditve,
kar je dokaz tvojega spoštovanja vrednega znanja,
ki si ga sam kot izgleda razvil.
Kar me pri tebi in vseh ljudeh res zanima,
je to, koliko si ti, razvil to svojo Renico
v območje svojega notranjega čutenja,
kar pa bom lahko spoznal,
ko se bova enkrat osebno srečala. :)
Veseli me, da si s svojimi članki popestril naše sončeve pozitivke. :)
Srečna srčna Resnica
Ob prihajajočem Novem Letu,
bi drug drugim morali zaželeti,
pravzaprav eno samo srečno srčno Resnico,
saj je le ona tista,
ki nas res notranje osvobaja
in nam notranje in zunanje še kako pomaga. :)
lp
---
stojči
Učitelj in učenec
Prispeval/a: rozman dne torek, 23. december 2003 @ 16:20 CET
iskrena hvala za tvoje vzpodbudne besede. Resnica se mi vsekakor ne more več izmuzniti, in prav krepitev njenega dojemanja je moj motiv za pisanjem člankov. Dokler imaš telo, se dojemanje resnice res zrcali tudi preko notranjega čutenja, kot to skuša razložiti nama znani Prem Rawat, saj je naše srce iskra popolnosti in združena z vsemi živimi bitji. Toda tudi takšno občutenje je le začasno, ker vsakršno čutenje terja zaznavo in zaznavano, to pa je možno doživeti le v nepopolnosti, ki ni resnična. Čista resnica, ki je večna, je le Bog, ki ga opisujejo kot sfera znanja, in združen z njim ne zaznavaš, ampak samo si.
---
Z Ljubeznijo, Anže Rozman
www.rozman.org