JOHANN WOLFGANG GOETHE (1749 - 1832)

Nadarjeni poet poznega rokokoja s pastoralno čustvenim nabojem, kakor pristriženo drevje in grmovje v urejenih parkih tistega časa, doživi veliko prebujenje ob srečanju s filozofon Hajderjem in tudi časovnim literarnim gibanjem, ki je predstavljal odpor zoper konvencionalnost v literaturi. Goethe preseže to konvencionalnost, v njem spregovori prava narava, njegov izreden odnos do narave in naravnih pojavov. Visoko umsko razvit neodvisnež kaže v svoji poeziji ogromne razsežnosti njegove osebnosti. Pesnik notranje dozoreva, se poglablja in izpopolnjuje svoje notranje poslanstvo. Njegova dela: Mohamedov spev, Cezar, Prometej Večni Jud, Goetz Berlichingenški, Trpljenje mladega Wertherja, in najbolj znana dramatska pesnitev Faust, ki je poetu priborila prvo mesto med malim številom neumrljivih genijev človeštva. S Faustom in svojo neizmerno modrostjo stoji Goethe kot veličasten mejnik na meji dveh svetoiv; fevdalno religioznega in novega znanstvenega, ki se oba odražata v njegovem delu. Na pesnika naredi močan vtis filozof Spinoza. V njegovi panteistični enačbi: \"bog ali kar je isto narava\", je Goethe našel svojo življenjsko filozofijo. Narava in človek v njej, razvoj živih bitij in človeka, zgodovina zemlje in zgodovina vsega živega, to so zanj pota do najvišjih spoznanj, do tistega, kar poet Goethe imenuje izpolnitev. Poet je uvrščen med velike pisatelje in pesnike svetovne literature in med znamenite može človeštva.

Kaj je Goethe nameraval povedati z izrekom oziroma epigramom: \"Bodi v celoti ti, in ako celota postati sam ne moreš, kot člen vključiti v celoto se vsaj\".

Glavni vir je bila poetu modrost, dovtipnost in zbadljivost in pa lastna duhovitost in občutljivost, ki je ostro reagirala nad pojavi vseh področij okrog sebe. Okrog njega je vse vrelo in sam je bil v tistem vrelcu dogajanj človek s številnimi cilji. Bavil se je z anatomijo, osteologijo,z geologijo, botaniko, mineralogijo in si osnuje velike zbirke iz vseh teh naravoslovnih področij, ki jih vse življenje izpopolnjuje. Goethe je dosegel, da je bil v celoti on in za tistega, ki celota sam postati ne more, naj se vsaj kot člen vključi v celoto. Z drugimi besedami današnjega časa: \"Ni toliko pomembno zmagati, temveč sodelovati\". Pomembno je, da si vključen, da nisi izven, pasiven, nobeden v človeškem srcu in duhovnem delovanju. Goethe je z zrelim čutom napolnil vse razsežnosti, ki si jih je očrtal v svoji titanski dobi.

Geothe v svojem Faustu proslavlja življenjske radosti in zdrave čute, zlasti vid, druga Faustova predsmrtna vizija o svobodnem človeštvu na svobodnih tleh.

Vprašanje današnjega časa: \"Kaj boš naredil, da boš v celoti ti ali vključen kot člen v celoto.\" Kako razlagaš celoto človekove osebnosti in družbeno celoto, v katero si vključen.
Kakšne so razsežnosti današnjega človeka kot idiviualnega in družbenega bitja? Življenje je težka ustanova, je naloga ki naj bi jo človek rešil, izpopolnil z zavestnim prizadevanjem in trdim delom. Pa ne samo navzven na tvarini, stvareh, v svetu, temveč predvsem na sebi, v sebi, v svoji osebnosti. To žal, vse prepogosto spregledamo, ker živimo v družbi blaginje, ki nas žal, še ni utrdila z bremenom življenja in predstavlja potuho k naši nedoraslosti.

Kot smisel pesnikovega izreka vidim odločilno spoznanje, da raven moje prizadevnosti ne more biti nad menoj, pač pa obratno. Jaz moram biti vsak dan nad ravnjo svojega prizadevanja in ji slediti. To je cilj v katerega moram biti vključen. Preraščati moram trenutek, v katerem živim. To je Goetheju uspelo, presegel je svoj trenutek in ostal s svojo duhovno veličino nesmrten.

Napiši še ti svoje razmišljanje, saj smo za to tu, da debatiramo in izmenjujemo misli o velikih mislecih in tudi o nas samih.
Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]