Jezusovi simboli sta bili dve ribi
in njegovi učenci so takrat trdili,
(vsaj po Levijevi Blagovestni knjigi,)
da je Jezus sam njihova velika riba,
iz katere so vsi oni izšli.
Krščanska cerkev, pa si je izbrala,
za svojo vero simbol meča in križa,
ki v miselnosti ljudi še danes predstavlja,
simbol vsakodnevnih težav in trpljenja.
(Saj poznaš tisti izrek; sami križi in težave,)
Vendar je bila bistvo Jezusovega učenja
vedno: Ljubezen, Mir in Resnica,
ta božanska riba, ki ima v svojih ustih svoj zarod
in ko mine nevarnost, jih ona spusti spet na plano.
In če bi ti danes vprašal Jezusa,
kateri simbol bi si raje izbral,
kaj misliš, kakšen odgovor bi on tebi dal,
križ, ali ribi?
Zato če je Jezus res tvoj Bog,
zakaj ga ne vprašaš za nasvet
in se s tem rešiš,
svojih zmot in zablod :)
Stojan Svet |
Križ ali ribi
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 20. november 2003 @ 12:46 CET
ki v oceanu od notranje žeje umira,
čeprav ga ta voda božanske ljubezni,
vsepovsod, od znotraj in zunaj obdaja in oplaja. :)
---
stojči
Križ ali ribi
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 22. november 2003 @ 22:43 CET
(pisanje v toku zavesti)
Če se bom na hrbet zvrnila,
ves svet pogubljen bo.
Če bom z mojim repom zvila,
ves svet potopljen bo.
Nikari, nikari, riba Faronika!
Zavolj teh mladih otročičev,
zavolj porodnih žena!
(ljudska pesem)
FARONIKA
Verjeti je bajki,
da svet nosi riba velikanka,
vodosmerna riba Faronika.
V ribo spremenjeni egipčasnki Faraon,
kralj tjuljenjev je v pesku nekoč zaspal.
Pred Jezusom je riba Faronika postal.
Tedaj na Zemlji iz kačjih gnezd
zaradi suše ni več nihče vode pil.
Še eno in edino zrno plodnejše skali,
na skali tej, sklani Zemljici,
iz morja, kamna in sonca grudici ustvarjeni.
Sonce in živa voda sta izgubila moč.
Od trupa svojega se je Nezemljan oddvojil,
skoz meteorje v nebesa se je preselil.
Riba z repom miga. Jezus pa po morju plava,
iz nebes prihaja, planeta najsvetlejšega.
Ustvaril je iz sadežev najslajši raj zeleni
na sklaci tej, skalni Zemljici -
drobno kamnje, ribo in človeka kamnitega.
Na skalni Zemljici krstilnica stoji,
ob njej bledična deklica in mrzel cvet leži,
pokrit s prsteno kožo zalepljenih besed
iz božjega potu in božje sline,
sestavljen človek iz rebra in iz gline.
Z nagoto spolzkih luskin in migljanj
vrtoglava riba prerokujočih pogojevanj,
hladno izmuzne trup, se z glavno naprej pomika
zibaje se v slogu, rečejo mu svetohlinski,
z veščino gibkih plavuti pomiga in zapluje
pa se nad Faroniko strese in nagne svet.
V hišicah na školjkini koži kamen kameni.
V jastrebovih gnezdih zlagajo zlatnike.
Po vodnih poteh v težišče plava ošabnica
in vzvratno usmerja pradavne plavuti v abotni gib.
Zleknjeni Faroniki na počivalniku ob vodi
valovijo rdeče tekočine skoz spomin,
zgnetene od teže, prevrnjene sle sveta,
glava jo boli, joče in stoče, pa se ne da.
Čaka na varuha božjega. Varuha sveta.
Ob izlivu reke v morje si svoj nos maši.
V neudobnem položaju plavuti si sprosti.
V ribji glavi si svoj um bistri,
za nezmožnost svojo Boga zaprosi,
da jo mehkužno ribo čudežno utrdi.
Varuha s čudežno bajalico,
varuha vladarja vseh ljudi sveta,
varuha bedenja in mišljenja,
varuha olja, vina in kadil,
varuha z diamanti okrašene krone,
varuha s kristali obloženih oblačil,
varovanega s stražo in z dvorjani.
Faronika nikogar ne izprosi, saj ljudje
v nesreči ostanejo sami.
Faronika, nikar, nikar!
Mirna bodi.
Ne gibaj z repom
in s plavutmi spora .
Pomenjljivih se boj nasmeškov,
iz sveta diamantov in zlata,
premalo je vode in preveč je blata.
Kjer manjka vode se riba zaduši.
Razprostrte razpoke škrg Faronika,
te davijo z ribjo lakoto škrlata,
krčevito se ti premikajo plavuti,
na koži se ti sušijo gube blata.
Ribje čeljusti zližejo morsko dno,
potopljene klinopise davnih dob,
prevračajo ležeče amfore zlatnikov
in vrče vina nepopitega.
Angeli letijo in padajo z neba,
drsijo v krožečih mariandrih,
s kelihi navzdol blagoslavljajo.
Truma v sledi za levjimi stopali
bedi nad pravzroki svojim imen,
med preostanki svojega letenja,
preži na zamujene priložnosti,
nato posede med zapuščena stanja
nemih kamenin in ribji usedlin.
Skoz pradaljave preganjavic,
privajanje na kesanje in pozabo,
na beganje z iztrošenimi podplati
skoz nerodovitne vode in planjave,
ki jih je Jahve z Zemljo
brez pojasnjevanj nekdaj preklel.
Brez božjih načrtov Faronika,
zdaj, tebi gladko ne bo šlo.
Smer vode je pesek spremenil
in količine usahlih vod
potopil je v pesek,v skriti greh.
Za ohranitev ravnotežja vod
pod spolzkostjo ribjega telesa,
skoz dvojnost leč oči,
izpod gladkega trebuha,
odložene ikre se zapletajo
v mreže ribičev mlakužnih vod.
Pod goratimi predeli
se pase še drobnica.
V črno kožuhovino odete so živali.
Podvodne kočije faličnega planktona
prenaglašajo glasove siren pojočih.
V starodavnem poželenju
z vprego neskončnih mutacij tebe riba,
obremenjenih z genetsko kužno vzrejo,
je zaskočil nasmeh Boga,
v tvojih zobeh
z okoničeno brado
sedemkrat obsojenega
v drušo razmesarjenega
človeka.
Iz raja skoz komet svetlobe
je milostno odvržen božji žarek
skoz prebodeno resnico Faroniki v srce,
v odsev penečega se vala visoke plime
iz prvinskega stanja naselitve,
v utrujeno stanje nasleditve,
spremenjene v blato pepela iz ljubezni
zaradi ognja in epileptične govedi.
Leži v vodi nilski konj s turbinastimi očmi,
utrujene oči Faronike v noč bleščijo,
pomešan je smrad med zmleto kamenje puščave.
Med oblaki izparin in znoja sužnjev
je izplaval in se dvignil Bog
iz zasmrajenih vodotokov zaobljub ljudem.
Mleko v dojkah presiha že sesalcem.
V medmorju svetlobe in teme se bliža noč.
Presiha svetloba, osenčje zvezd ovija.
Med silnimi hribi peska in peščenjaki
se nasmihajo in stiskajo zobe nomadi,
nenasičeni z rokovanji in s prikloni
v objemkah sklenjenih kupčij.
Luskinasta riba Faronika
nemirno bega sem ter tja.
Ne razume več ta svet,
ki sloni na njej.
Oceani v zapečatenih bazenih
stkani v vezenino iz smrtnih senc
in brezceličnih snovi,
plovejo oceani posmrtnih duš,
zloženih na potopljeno galejo
v nepreštetih enotah časa
in trpljenja iz zamge in porazov
so nepredvidena združitev, ponovitev
brezpogojne naklonjenosti
izkušnjam naslade človek, tvoje:
rojstvo - smrt.
Morda vstajenje!
Sužnji v starodavnih okovih
naveličani rjavečega čakanja svobode,
so se nevidno pritihotapili
v loputajoče peruti,
v perje ptice,
v perje orla,
kakor da niso več vodno telo,
kakor da niso več plodišče
zavito v bel platnen telovnik.
Iz jaška časovnih razdalj in globin,
iz dna temnih vodovij in višin,
na dotiku s sloji ribjih luskin,
se širijo odprtine iz globočine.
V njih se dramijo nevidne sestavine,
izpolnjene z zelenim sodelovanjem osati
v nepremišljenih vzgonih rasti.
V svetlobnih koreninah je mati pomagavka
zaznala štirinožca, ki plazi in se dviga.,
na listih poučevanja členonožca,
namenjenega nadaljnjim trem stvareh.
Kar je oče, je sin, in kar je sin, je sveti duh.
V velikih galerijah vekov
so razstavljeni dokazi o rojstvu,
ljubezni in posmrtni smrti,
preudarnejši kot je življenje samo.
Najvišje razglašene oblike
k enotnosti narave prikovane
ob vhodu v temo vlažnih votlin osame
so zamenjale svoje varuhe usedlin.
Udi vstopajoče bele drobnice
dolgo zleknjeni pod prameni svetlobja zvezd,
pod nebom in ozelenelo palmo
bodo dokaz razbremenitve in izsušitve
Kajnovega znamenja
v puščavi Benganiji
vzhodno od raja -
če še lahko upam
v svoj drugi jaz
in ribo Faroniko,
da odreši svet.
...o0o...