Dragi Stojči,
praviš, da usklajnost med voljo, trenutkom in večnostjo je stvar. ki se ji reče : Milost. Tvoja besedna simbolika se razodeva v več plasteh in sega onkraj vidne nebesne mavrice in belih pajčolanov. Življenje naj torej najde stik z božjim, tam onkraj, čemur pravimo : Milost. Naše življenje je spodaj in še ni popolnoma eksistencialno osvetljeno, svetloba in božja moč pa prihajata odzgoraj. Vmes je čas in človek z vsemi svojimi slabostmi. Tem razsežnostim med tu in onkraj gradiš most z voljo in trenutkom ter ga polagaš na opornike večnosti. Sam se ustaviš na tem mostu in zreš v daljave. Iščeš in čakaš na božjo milost. Človeka hočeš v svojih skrivnostnih razmišljanjih pripraviti do mističnega stanja, do razmišljanja in čutenja, ki naj bi se nagnilo s svojim strmljenjem tam onkraj, v območje božje milosti. Človek kot tuzemsko bitje naj se torej spremeni iz tuzemskega v bitje strmljenja in naj vstopi v območje božjega. Vendar na tem mostu, ki čez neizmerljive daljave sega onkraj, to človeško bitje osuplo obstane in se ritensko umika nazaj, ker se v njegovih žilah preteka kri, ki pripada temu svetu in svetloba ga še ni v celoti preplavila. Človekov duh hkrati gospoduje nad obema razsežnostima - tuzemsko in tam onkraj, vendar še ne razume povsem in ne dojema tistih globin, ki segajo onkraj njega. Bog je ustvaril nadzorno instanco prav na sredini tega mostu. Mi ljudje smo to lestvico človeške podrejenosti in božje nadrejenosti še posebej utrdili. Bog nas s tem postavljenim mejnikom na sredino mostu opozarja na zlato sredino, ki je v harmoniji življenja. In v vsej svoji kreativni zagnanosti ljudje, ki hočemo prestopiti v območje božjega, nismo znali v družbi utrditi niti zdrave človeške pameti, da bi bilo tuzemsko življenje kolikor toliko znosno in harmonično, kot od nas Bog pričakuje. Tu pa se odpira vprašanje kdo naj očuva in razvija humane vrednote in jamči ravnovesje sil v družbi in naravi, da bo človek pred tistim visokim in dolgim mestom, ki je oprt na stebre božje milosti in modrosti, preživel. Zavedati se moramo realne stvarnosti sedanjega življenja, ki ga živimo v situacijah stresa, strahu, obrambnih in napadalnih reakcij, s kriminalnom in sprevrženimi vrednostnimi pojmovanji. Vprašajmo se ali etika s svojo moralo to propadanje človeštva lahko zaustavi? Smo na mejni situaciji in ne vemo kaj bi storili. Ali naj se zazremo vase ali naj gledamo tisti drugi svet onkraj, kjer se razodeva božja milost v vsej svoji razkošni veličini. Žalostno je to, da človek tu, v tem trenutku nima inštance, ki bi presojala in vrednotila njegovo moralnost, njegovo ravnanje. Imamo se sami za Boga, kakor da znamo sami uravnavati svet po božjem načrtu. In tu je temelj naše zgrešene miselnosti, naduti smo in s tem dokazujemo, da še nismo spoznali pravega učitelja. Oddaljeni smo od milosti in naša negotovost se v prihodnosti vedno bolj veča. Težko je sprejeti prepričanje, da je človek sposoben udejaniti usklajenost med voljo, trenutkom in večnostjo, kajti na človeka ne moremo gledati celostno, ker svoje popolnosti zaradi izvirnega greha ne bo nikoli dosegel. To nam potrjuje tudi zgodovina. To se zmore uresničiti le v besedah dobrega namena, ki jih v svojih mislih Stojči, tako lepo izražaš, ne pa tudi v resničnem življenju, pa če si še tako prizadevamo. Popolnost človeka je utvara. V tvojih besedah odkrivam smisel človeškega obstoja, ki se sam ne more izraziti in concreto. Kreiranje idealov, ciljev, vzrov in pozitivnih misli je delovno prizadevanje, je upanje, ki pomeni glavno človekovo odprtost v prihodnost. Upanje s pogumom se usmerja v tveganje, kljubovanje človekovim slabostim pa je naša naloga, ki se jo na pozitivkah še posebej zavedamo.

Lep pozdrav vsem bralcem na pozitivkah

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]