Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
torek, 7. oktober 2003 @ 06:29 CEST
Uporabnik: stojči
Vsi smo delomrzneži,
ko je treba opraviti delo,
ki se nam zdi pretežko,
ali pa nam smrdi,
in vsi smo deloholiki.
ko opravljamo delo,
ki nas zadovoljuje,
notranje izpolnjuje in veseli.
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Delo
Prispeval/a: Anonymous dne
torek, 7. oktober 2003 @ 09:58 CEST
Zadnjič, sem se svojemu otroku pohvalil kako mi je uspelo, da včasih \"nedišeče\" delo, danes opravljam z največim veseljem in zadovoljstvom, in da od takrat tudi druga opravila
potekajo brez večjih zavor.
Čestitam, ko se boš odločil za delo, ki ti narekuje notranji jaz
se lahko še več pohvališ.
Res je, od otrok se lahko največ naučimo.
lp Ali
Prispeval/a: stojči dne
torek, 7. oktober 2003 @ 12:40 CEST
dragi Ali,
čestitam ti, da si uspel in da zdaj lahko opravljaš delo, ki ti včasih ni \"dišalo\".
To nakazuje tvojo notranjo rast, ki se kaže prav v tem, da človek zmore mnogo več, kot si v svoji glavi predstavlja in da so te notranje zavore samo naši pretekli vzorci, katerih se držimo in jih nočemo spustiti v reko našega časa.
Na Japonskem so naučili igranja violine celo otroke brez vsakega posluha in ti otroci sicer niso postali virtuozi, vendar so igrali pozneje dovolj dobro, da so lahko celo igrali v sinfoničnem orkestru.
Vendar je življenje prekratko in škoda je časa, da bi se vsega, vsak naučil sam, ampak vsak od nas ima svoje talente in izkorisiti te, je vsakemu res v veselje.
Notranja izpolnitev je stvar,
ki prinaša veselje
in za katero je vsak človek talent.
Drugače pa me ni sram povedati, da sem bil v življenju za nekaj mesecev celo smetar v tovarni Unis-tos v Savljah, kjer sem pometal in čistil tovarniško dvorišče in opravljal sem še marsikakšne za nekatere \"umazane\", a zame ne nečastne poklice. :)
Vendar smisel tega življenja ni kakršnokoli že delo,
ampak tvoje in moje veselje.
Kot pravi moj mojster Prem Rawat:
\"Veseli se tega življenja,
kot se ono veseli,
da je za kratek čas s teboj\" :)
Prispeval/a: Anonymous dne
torek, 7. oktober 2003 @ 14:57 CEST
Delo je način življenja, v katerem vsak človek enkrat in neponovljivo izraža svojo osebnost. Kadar človek dela z veseljem, dela z dušo in telesom. Človek skoz delo nenehno ustvarja nove kulture vedenja, ki ob delu poženejo nove kulture in človek ob tem sam sebe transcendira. Vesoljni svet je za človeka orodje, s katerim spoznava in kultivira samega sebe. S tem spoznava samega sebe in lastni smisel. Človek z delom opremi svet s predmeti in smisli. Kultivira sebe in zunanji svet. Človek s svojim delovanjem (delom) oživlja neživo naravo okoli sebe in ji vdihne svojo dušo. Zato je toliko bolj pomembno, da opravlja delo, ki ga veseli, kar pomeni osmišljevanje samega sebe in sveta, v katerem živi.
Človek je pogosto primoran opravljati delo, ki ga ne veseli, da preživi. Tudi delo za katero ni motiviran. Vendar naposled le najde delo, ki ga osmišlja in je v skladu z njegovo duhovno ravnjo in potrebami. Nekateri poklici človeka bolj zbližajo s svojo lastno bitjo, n.pr. umenik je najbližje samemu sebi. V vsakem primeru je dobro, če si človek najde svoj hoby.
V svoji pesmi sem poimenovala delo kot dolg prihodnosti.
Se kdo z menoj strinja? Tatjana Malec
Prispeval/a: stojči dne
torek, 7. oktober 2003 @ 17:14 CEST
draga tatjana,
zanimiva tvoja misel,
da je delo dolg prihodnosti.
Če delo človeka plemeniti,
ga osrečuje,
mu je darilo sedanjosti,
če pa ga obremenjuje,
mu je dolg prihodnosti,
ker pravi smisel dela,
je zame razbremenitev. :)
seveda pa na stvar lahko gledaš
tudi iz drugega zornega kota. :)
Prispeval/a: stojči dne
torek, 7. oktober 2003 @ 17:21 CEST
:)
tole \"smrdi\" bi lahko dal v narekovaje, da se kdo ne bi preveč spotikal obenj. S tem \"smrdi\" sem mislil na tista dela, ki jih potiskamo vstran in iščemo razloge, zakaj jih ne opravimo sproti. :)
Prispeval/a: Anonymous dne
sreda, 8. oktober 2003 @ 09:34 CEST
Dragi Stojči,
res je, da je doživljanje sedanjosti pomembno za človekovo zavest, vendar hkrati lahko v isti sapi ugotovimo, da človek lahko doživi zavest časa, se pravi enoto \"Zdaj\" samo tako, da tok časa ustavi. Stori v svoji zavesti nekaj, kar je v jedru nasprotno pojmu časa. Čas doživljamo s spremembami. Če sprememb ni, tudi časa ne zaznavamo. Čas je torej doživljanje prihodnosti v mikro trenutku sedanjosti. O tem govoriš. Vendar človek v moči zavesti svojo sedanjost in prihodnost šele ustvarja. Vsak trenutek je povezan s preteklostjo, trenutkom sedanjosti in prihodnostjo. Sedanjost pa je stalnost, ki je z nami prisotna. Sedanjost je mikro enota, ki jo komaj zaznamo in že je odšla. Nastopi nova. Lahko bi trekli, da se skrči na nič trajanja in da \"zdaj\" ni več realen. Če gledamo po matematični infinitizimalni logiki krčenja dolžin, pridemo do meje, ko nastopi \"dalje\". Ko vse to razčlenjujemo, čutimo, da vsebuje naše pojmovanje enote \"zdaj\" dve navskrižni, zanikajoči se prvini. Trajanje kot stalnost, ker sicer se nam izmuzne, ga ni več in zaporednost ali spremenljivost, to se pravi nestalnost tega trajanja, kar doživljamo kot dolžino časa. Kjer ni niti zaznave, niti zavestne dolžine trajanja, tam tudi ni nobene zaznave in nobene zavesti časa. Tako pridemo do zaključka, da je \"zdaj\" skrčen časovni tok na minimum. Človek, ki je v določenem trenutku \"zdaj\" srečen in zadovoljen, hoče ta bežni tok časa ustaviti, vanj vnesti stalnost. Človek tako enkratno in po samosvoje doživlja čas. Vse temelji na zavesti doživljanja in je relativno. V končnem zaključku te obravnave časa lahko rečemo, da človek v časovni zavesti, v doživljanju trajanja njegove stalnosti doživlja sebe kot vekotrajno bitje. Vendar bo tem obstaja resnica, da človek se prihodnosti ne more izmuzniti in da je človek po svojem bistvu dolg prihodnosti. Človek snuje svoje misli celo onkraj groba, Najpogosteje mu je usojeno, da vsadi drevo, napiše knjigo in da ima potomstvo (to je smiselna metafora nekega izreka). Človekovo življenje vedno predstavlja dolg prihodnosti v delu, ljubezni, ustvarjalnosti, snovanju prihodnosti in celo v pogovarjanju z ljubljeno umrlo osebo. Filozofij in modrosti o času, ki izvriajo iz vseh ljudstev in časov, je veliko in še in še, bi se lahko o tem pogovarjali. Pri vsem tem pa je pomemno samo eno, da ne ostajamo skoz življenje gluhi in slepi in si zapiramo sami pot do sreče, tudi skoz snovanje in izpolnjevanje našega dolga prihodnosti. Kaj meniš o tem razmišljanju?
NE ZAMUDITE
Vsi smo delomrzneži,
Delo
Prispeval/a: Anonymous dne torek, 7. oktober 2003 @ 09:58 CEST
potekajo brez večjih zavor.
Čestitam, ko se boš odločil za delo, ki ti narekuje notranji jaz
se lahko še več pohvališ.
Res je, od otrok se lahko največ naučimo.
lp Ali
Delo
Prispeval/a: stojči dne torek, 7. oktober 2003 @ 12:40 CEST
čestitam ti, da si uspel in da zdaj lahko opravljaš delo, ki ti včasih ni \"dišalo\".
To nakazuje tvojo notranjo rast, ki se kaže prav v tem, da človek zmore mnogo več, kot si v svoji glavi predstavlja in da so te notranje zavore samo naši pretekli vzorci, katerih se držimo in jih nočemo spustiti v reko našega časa.
Na Japonskem so naučili igranja violine celo otroke brez vsakega posluha in ti otroci sicer niso postali virtuozi, vendar so igrali pozneje dovolj dobro, da so lahko celo igrali v sinfoničnem orkestru.
Vendar je življenje prekratko in škoda je časa, da bi se vsega, vsak naučil sam, ampak vsak od nas ima svoje talente in izkorisiti te, je vsakemu res v veselje.
Notranja izpolnitev je stvar,
ki prinaša veselje
in za katero je vsak človek talent.
Drugače pa me ni sram povedati, da sem bil v življenju za nekaj mesecev celo smetar v tovarni Unis-tos v Savljah, kjer sem pometal in čistil tovarniško dvorišče in opravljal sem še marsikakšne za nekatere \"umazane\", a zame ne nečastne poklice. :)
Vendar smisel tega življenja ni kakršnokoli že delo,
ampak tvoje in moje veselje.
Kot pravi moj mojster Prem Rawat:
\"Veseli se tega življenja,
kot se ono veseli,
da je za kratek čas s teboj\" :)
---
stojči
Delo
Prispeval/a: Anonymous dne torek, 7. oktober 2003 @ 14:57 CEST
Človek je pogosto primoran opravljati delo, ki ga ne veseli, da preživi. Tudi delo za katero ni motiviran. Vendar naposled le najde delo, ki ga osmišlja in je v skladu z njegovo duhovno ravnjo in potrebami. Nekateri poklici človeka bolj zbližajo s svojo lastno bitjo, n.pr. umenik je najbližje samemu sebi. V vsakem primeru je dobro, če si človek najde svoj hoby.
V svoji pesmi sem poimenovala delo kot dolg prihodnosti.
Se kdo z menoj strinja? Tatjana Malec
Delo
Prispeval/a: Anonymous dne torek, 7. oktober 2003 @ 15:48 CEST
Priporocam v branje: Hannah Arendt: \"Vita Activa and the Modern Age\"
Delo
Prispeval/a: stojči dne torek, 7. oktober 2003 @ 17:14 CEST
zanimiva tvoja misel,
da je delo dolg prihodnosti.
Če delo človeka plemeniti,
ga osrečuje,
mu je darilo sedanjosti,
če pa ga obremenjuje,
mu je dolg prihodnosti,
ker pravi smisel dela,
je zame razbremenitev. :)
seveda pa na stvar lahko gledaš
tudi iz drugega zornega kota. :)
---
stojči
Delo
Prispeval/a: stojči dne torek, 7. oktober 2003 @ 17:21 CEST
tole \"smrdi\" bi lahko dal v narekovaje, da se kdo ne bi preveč spotikal obenj. S tem \"smrdi\" sem mislil na tista dela, ki jih potiskamo vstran in iščemo razloge, zakaj jih ne opravimo sproti. :)
---
stojči
Delo
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 8. oktober 2003 @ 09:34 CEST
res je, da je doživljanje sedanjosti pomembno za človekovo zavest, vendar hkrati lahko v isti sapi ugotovimo, da človek lahko doživi zavest časa, se pravi enoto \"Zdaj\" samo tako, da tok časa ustavi. Stori v svoji zavesti nekaj, kar je v jedru nasprotno pojmu časa. Čas doživljamo s spremembami. Če sprememb ni, tudi časa ne zaznavamo. Čas je torej doživljanje prihodnosti v mikro trenutku sedanjosti. O tem govoriš. Vendar človek v moči zavesti svojo sedanjost in prihodnost šele ustvarja. Vsak trenutek je povezan s preteklostjo, trenutkom sedanjosti in prihodnostjo. Sedanjost pa je stalnost, ki je z nami prisotna. Sedanjost je mikro enota, ki jo komaj zaznamo in že je odšla. Nastopi nova. Lahko bi trekli, da se skrči na nič trajanja in da \"zdaj\" ni več realen. Če gledamo po matematični infinitizimalni logiki krčenja dolžin, pridemo do meje, ko nastopi \"dalje\". Ko vse to razčlenjujemo, čutimo, da vsebuje naše pojmovanje enote \"zdaj\" dve navskrižni, zanikajoči se prvini. Trajanje kot stalnost, ker sicer se nam izmuzne, ga ni več in zaporednost ali spremenljivost, to se pravi nestalnost tega trajanja, kar doživljamo kot dolžino časa. Kjer ni niti zaznave, niti zavestne dolžine trajanja, tam tudi ni nobene zaznave in nobene zavesti časa. Tako pridemo do zaključka, da je \"zdaj\" skrčen časovni tok na minimum. Človek, ki je v določenem trenutku \"zdaj\" srečen in zadovoljen, hoče ta bežni tok časa ustaviti, vanj vnesti stalnost. Človek tako enkratno in po samosvoje doživlja čas. Vse temelji na zavesti doživljanja in je relativno. V končnem zaključku te obravnave časa lahko rečemo, da človek v časovni zavesti, v doživljanju trajanja njegove stalnosti doživlja sebe kot vekotrajno bitje. Vendar bo tem obstaja resnica, da človek se prihodnosti ne more izmuzniti in da je človek po svojem bistvu dolg prihodnosti. Človek snuje svoje misli celo onkraj groba, Najpogosteje mu je usojeno, da vsadi drevo, napiše knjigo in da ima potomstvo (to je smiselna metafora nekega izreka). Človekovo življenje vedno predstavlja dolg prihodnosti v delu, ljubezni, ustvarjalnosti, snovanju prihodnosti in celo v pogovarjanju z ljubljeno umrlo osebo. Filozofij in modrosti o času, ki izvriajo iz vseh ljudstev in časov, je veliko in še in še, bi se lahko o tem pogovarjali. Pri vsem tem pa je pomemno samo eno, da ne ostajamo skoz življenje gluhi in slepi in si zapiramo sami pot do sreče, tudi skoz snovanje in izpolnjevanje našega dolga prihodnosti. Kaj meniš o tem razmišljanju?
Lep pozdrav
Tatjana
Delo
Prispeval/a: stojči dne sreda, 8. oktober 2003 @ 14:26 CEST
draga Tatjana
vse spoštovanje tvojemu obširnemu intelektualnemu znanju
in kaj naj ti rečem drugega kot to, da imaš prav. :)
lep pozdrav :)
---
stojči