Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.
|
Misel tedna
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 10. november 2003 @ 09:26 CET
Usmiljenje je minimum pravičnosti (rimsko pravo).
Usmiljenje med ljudmi je aktivno zadovoljstvo, da drugemu pomoči potrebnemu pomagamo.
Usmiljenje ima svoje korenine v dobroti.
Čim večji je človek, tem večje je njegovo usmiljenje do sočloveka.
Usmiljenje se rodi v srčnih poteh.
Večino ljudskih nesreč spremlja usmiljenje bližnjega, da pomaga.
Usmiljeni starši vzgojijo usmiljene otroke.
Usmiljenje je duševna krepost, ki tistega ki jo daje in tistega, ki jo prejema, najglobje osreči.
Težje je sprejeti denar kakor odkloniti usmiljenje.
Povsod so dobri in slabi ljudje. Usmiljenje pokaže na njih s prstom.
Usmiljenje oplemeniti.
Malo zna, vendar je usmiljen, rad da, v njem se lesketa lepota srca.
Usmiljenje je zdravilna rastlina, ki je pognala iz srca.
Usmiljenje srce razveseli, krutost ga uganablja.
Usmiljenje se nikoli ne postara, ostane večno mlado in vedno obrodi srečo in zadovoljstvo.
Usmiljenje je otrok božje previdnosti.
Tatjana M.
Misel tedna
Prispeval/a: ana dne ponedeljek, 10. november 2003 @ 13:58 CET
Misel tedna
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 10. november 2003 @ 15:19 CET
Tatjana M.
Misel tedna
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 10. november 2003 @ 15:25 CET
da ne bom samo jaz pisala o tej temi, te prosim, da tudi ti kaj več o napišeš. Kaj meniš o mojih iskricah, ki so se ob lepem sončnem jutru kar vsule iz rokava. Kolegica Ana pa hoče na vsak način definicijo sočutja in usmiljenja in kaj je višje. Verjetno ji boš ti boljše odgovoril, kot sem jaz napisala.
Lep pozdrav
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 10. november 2003 @ 17:52 CET
in tudi tebi ana hvala za vprašanje. :)))
Res najprej moram začutiti to sočutje,
potem pa ga razvijati in razvijati,
iz njega dihati in iz njega celo misliti.
Samo iz njega pride pravi občutek usmiljenja,
do usmiljenja vrednih in potrebnih.
Kdo pa je ta usmiljenja potreben? V prvi vrsti sva to ti in jaz,
lahko je že kdorkoli, ki bere zdaj te vrstice
in tudi preko teh besed,
lahko pošiljava svoje usmiljenje iz sočutja naprej,
ker niso le te besede tiste,
niti niso te črke,
ampak je vedno tisto,
kar stoji za njimi,
za njimi pa vedno stoji tak, ali drugačen človek
in usmiljenje vedno pride do pravega človeka,
ker tisto kar sprejme usmiljenje,
je spet tvoje in moje srce
in tisto kar je v naših srcih popolno
je ta neverjeten osupljiv občutek
sprejemanja in dajanja,
ker v končni fazi edino srce lahko to res daje,
kakor edino srce res lahko to sprejema.
Ono je najpopolnejši instrument božanske ljubezni....:)
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 15. november 2003 @ 04:23 CET
Če že, potem: \"Usmiljenje do srca je pot do Boga.\"
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne sobota, 15. november 2003 @ 09:51 CET
no ja, sem pač ljubitelj vejic,
sicer pa ta pot,
gre vedno navznoter,
da bi lahko potem šla,
iz notranjosti,
spet navzven... :)
In res tudi vsaka vejica,
ima svoj pomen. :)
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 15. november 2003 @ 19:38 CET
vsaka vejica ima svoj pomen. V slovničnem pomenu vejice ločujejo stavke, v pravu se vejica postavlja pomensko, vejice pa ki rastejo iz človeka ali jih človek vstavlja v svojo dušo lahko pomenijo miselne poti, krepost, moč, vztrajnost, , srčnost, pogum, rušenje odnosov zunaj nas ali v nas samih in še druge pomene imajo. Drevo, ki raste v tebi se razraste v številne vejice. Nekatere vejice imajo večbarvne cvetove, ki dozorijo v sadeže, nekatere imajo samo zelene liste, nekatere pa samo štrleče krne. In če to drevo raste iz neživega sveta navzgor proti svetlobi in ima to drevo svoj bios v človeku, lahko imajo te vejice v tebi tudi nekaj nadčloveškega, duhovnega, učlovečijo se in zajecljajo svojo človeško besedo, kar je znamenje duhovne prebujenosti. Te vejice se sprva prebudijo in ravnajo zgolj nagonsko, zaživijo na vrojenih in delno že priučenih refleksih sesanja materinega mleka in nato rastejo iz izkušenj in znanja. Razvijajo se z oprijemanjem opornikov, iztegovanjem v dolžino in višino in z odklanjanjem vsega, kar lahko škoduje njihovi rasti. V njih je zasvetila tleča iskra razuma. S tem je učlovečenje končalo, nato se odpre polje svetlobe. In te vejice so zmaga duha nad materijo. Vse se začne razodevati v svetu njihovih čutnih držaljajev, njihovih odzivov, v njihovih cvetovih, sadežih in pomenu teh vejic, po katerih bi hotele plaziti mravlje, hrošči in čebele, a ker je to drevo tako spremenjeno in bog sega po njem s svetlobo in odprtostjo in ker te številne vejice vabi v božji svet svojega razodetja v človeku samem, se jih plazilci ne dotaknejo več. Nekoč sem osuplo obstaja, saj sem na drevesu videla toliko vejic, da jih še prešteti nisem mogla. Vprašala sem jih, odkod ste vendar ve vejice zrasle? Odgovorile so mi v nekem meni nerazumljivem jeziku. Dojela sem, da so prejele duhovno transfuzijo krvi s črpanjem duhovnega vrelca besede in njene oživljajoče moči.
Tatjana Malec
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne sobota, 15. november 2003 @ 21:08 CET
tvoje misli so smiselne, globoke in doživete.
Če komu, potem res tebi privoščim,
te notranje svetlobe,
tebi privoščim te notranje lepote,
miline ljubezni, notranjih nebes,
katerih si delno, že itak deležna,
saj se ne bojiš biti to, kar si:
Človek. :)
Hvala :)
---
stojči