Carl A. Hammerschlag in Howard D. Silverman
povzetek pripravila: ana

Razvijajoča se znanost na področju psihonevroimunologije ponuja zelo zanimive dokaze, ki pojasnjujejo delovanje ceremonialov. Ta znanost temelji na predpostavki, da sta verovanje in čutenje globoko povezana z delovanjem imunskega sistema. Naše počutje je povezano s prepričanjem, ki ga imamo, in to velja tako za bolnika kot za zdravnika.

Dr. Larry Dossey trdi, da je navzočnost molitve – in to ne preračunljive molitve z namenom neusmiljenega zatrtja bolezni, h kakršni se danes zateka večina bolnikov zahodnjakov – značilna za številna huda obolenja, ki so spontano izginila. Z molitvijo lahko dosežemo ravni obstoja, kjer vidimo bolezen kot naraven del življenja in sprejemanje preseže nedejavnost. Če se bolezen umakne, smo hvaležni; če ostane, je tudi to razlog za hvaležnost.



Ljudje prevečkrat upajo, da bodo z izvajanjem pravilnih obredov pripravili Boga do tega, da jim bo izpolnil njihovo željo. Če si ljudje domišljajo, da jim Bog dolguje dobro zdravje in premoženje zaradi etičnosti in izvajanja obredov, se začne njihovo razumevanje religioznosti nevarno nagibati v smer črne magije. Ti ljudje ne izpolnjujejo religioznih dolžnosti iz ljubezni in predanosti, temveč zato, da bi nadzorovali Boga in njegove odzive.

Biti zdrav v deželi Indijancev pomeni biti uravnotežen. Ravnotežje se vzpostavi, ko govorite, kar veste, in ko tisto, kar govorite, resnično odseva vaša čustva. Ravnovesje se vzpostavi, ko uskladite svoje vedenje, čustva in dejanja. To je bistvo našega bivanja, naša resnica. To je pot lepote, in biti zdrav, pomeni hoditi po poti lepote, pravijo Indijanci Navaho.

Zaupanje in brezpogojna ljubezen sta nalogi, s katerima se srečamo na začetku, pa tudi na koncu svojega življenja.

Namen ceremonialov, ki zaznamujejo mladostništvo, je navdihovanje mladostnika z občutkom zmožnosti, veljavnosti in sprejetosti. Brez teh ceremonialov zazeva praznina, ki pa se mora z nečim zapolniti. Žal se vanjo velikokrat naseli zmešnjava pomešanih vrednot , ki ne podpirajo življenja. V kulturah, kjer še naprej opravljajo obrede, obnavljajo mite in vrednote, mladi redkeje umirajo zaradi kriminala, samomorov ali umorov. Celo osnovni obredi, kot so skupna kosila in praznovanje praznikov, lahko izjemno povezujejo in družijo, obenem pa, kar je protislovno, krepijo individualnost.

Samouničevalske oblike vedenja (alkoholizem, droge, anoreksije…) so znaki pritiskov kulture, ki določa vrednost in moč na osnovi materialne površinskosti. Plitke vrednote mladostnikom ne morejo pomagati oblikovati trdne identitete.

Tudi pripovedovanje zgodb je obred. To je najstarejša umetnost zdravljenja. Ko pripovedujemo zgodbe in ko poslušamo zgodbe drugih, osmišljamo svoja doživetja. Med pripovedovalcem in poslušalcem se vzpostavi zdravilen odnos, ki neguje oba.

Svetopisemske zgodbe, ljudske pripovedke in pravljice so privlačne, ker pripovedujejo o stvareh, s katerimi se lahko poistoveti vsak človek, ne glede na generacijo, ki ji pripada. Pripovedovalce zgodb prevzame strastna zamaknjenost, ki prebudi pozornost poslušalcev. S spletanjem čarobne, privlačne zgodbe pripovedovalec ujame našo domišljijo, ki nato uresničuje sanje.

Zgodbe namigujejo, da nemara obstajajo druge poti delovanja, drugačni načini čutenja, razmišljanja in obnašanja. Če nam zdravilec želi pomagati, da bi zaživeli drugače, mora najprej zbuditi našo pozornost, kar je včasih dolgotrajno opravilo.

Zgodbe so lahko popolnoma nepomembne ali celo smešne, važno je, da ljudje prisluhnejo in postanejo dovzetnejši za nove možnosti.

Domorodni Havajci imenujejo pripovedovalce zgodb 'prinašalci svetlobe': Takole pravijo:

Ko se rodiš, dobiš skledo, zvrhano polno svetlobe. Če paziš nanjo, se ta krepi, ti pa lahko počneš vse mogoče (plavaš z morskimi psi, letiš s pticami, veš in razumeš vse). Toda če podležeš zavisti ali ljubosumju, spustiš kamen v skledo in nekaj svetlobe se odlije. Če postaneš nasilen, spustiš v skledo še en kamen, če si krut, naslednjega in tako naprej. Svetloba in kamen ne moreta zavzemati istega prostora. In če še naprej spuščaš kamne v skledo, svetloba počasi ugasne in spremeniš se v kamen.

Kamni ne rastejo in se ne premikajo. In ljudje, če nočejo biti več kamni, lahko kadarkoli obrnejo skledo, da se sprazni za novo svetlobo.

Odraslost je čas za vnovično odkrivanje notranje svetlobe. Vsi prenašamo kamne: kamne dvomov, kamne strahu in preživelih naukov, ki nas vklepajo v preteklost. Lahko pa se odločimo in kamne odvržemo. Ravno to počne danes psihoterapija: pomaga nam, da se znebimo kamnov, ki smo jih nabirali od otroštva naprej.

Kaj pomeni biti starec? Predstavo o starosti nam pomagajo oblikovati naši odnosi s starimi starši in z učitelji, pa tudi sredstva obveščanja (televizija, revije, časopisi... ) nam ponujajo svoj pogled na to človekovo obdobje življenja. Na žalost ponuja naša kultura vedno več negativnih podob starosti, ki zmanjšuje moč starcev. Proces staranja nas ne zanima več. Vendar pa so doživetja starcev obilje, ki lahko obogati marsikoga. Starci bi svojo modrost morali predati mlajšim od sebe. Če jo bodo morali zadržati zase, bo izgubila svojo moč.

Naša družba podpira lastništvo. Vse je v zasebni lasti, vse je namenjeno prodajanju in nakupovanju. Družba zavaja svoje mlade člane v prepričanje, da lahko nadzirajo okolico s svojim lastništvom. Ljudje mislijo, da nekaj nadzirajo, v bistvu pa tisto nadzira njih. Zdrave pa nas ohranja razdajanje obilja, ne njegovo kopičenje.

Modreci pravijo, da je življenje tisto, kar se nam dogaja, ko mi delamo nekakšne načrte.

Zavedati se moramo, da sta odnos in počutje v starosti pomembnejša od znanja in lastnine. Ključ za krepitev duha in telesa je v pozitivnem odnosu do življenja. Zdravje lahko ohranjamo s povezovanjem srca in duše, z oblikovanjem odnosov in s pristnim, skupnim doživljanjem.

Obdobje starosti je čas, ko lahko razdamo vse, kar nam je bilo v življenju tako pri srcu – čeprav je to mogoče samo naša modrost. Nek modrec je dejal, da vzamemo s sabo samo tiste stvari, ki jih predamo v druge roke.

Ni odgovorov na vsa vprašanja. A to ne pomeni, da vprašanja niso prava. Pomanjkanje odgovorov ne zmanjšuje vrednost vprašanj. Na nekatera vprašanja ni mogoče odgovoriti. Potrebno je vedeti samo to, da so vprašanja pomembna. V svetih spisih vsega sveta je večkrat poudarjeno, da moramo prepoznati pomembnost vprašanj, vendar pa sprejeti skrivnostnost tistega, česar ni mogoče spoznati.

Bolje je živeti v neznanju kot pa imeti napačne odgovore.

Na smrt bolni se bojijo izgubiti nadzor nad življenjem. Ceremoniali so odlično sredstvo za ponovno prevzemanje nadzora. Oblikovati moramo nove ceremoniale za prehod v smrt in v tej smeri deluje tudi gibanje hospicev.

Indijanec Soloho (hopijski vrač) je tik pred smrtjo vprašal:

»Kaj se zgodi s svetlobo, ko postane tema?«

Soloho je sam odgovoril:

»Tema postane svoja lastna svetloba.«