iz knjige Sufijske zgodbe modrosti
v prevodu Evalda Flisarja
Nekoč je živel človek, ki je iz svoje dežele zašel v svet, znan kot Dežela bedakov.
Ni bilo dolgo, pa je naletel na gručo ljudi, ki so zgroženi bežali s polja, na katerem so skušali žeti pšenico.
»Na polju je pošast,« so mu rekli. Šel je pogledat in je našel lubenico.
Ponudil se je, da bo pošast »ubil«. Ko je lubenico odtrgal od peclja, si je košček odrezal in ga začel jesti. Ljudje so se ga prestrašili celo bolj kot prej lubenice. Pregnali so ga z vilami, rekoč: »Še nas bo ubil, če se ga ne znebimo.«
Zgodilo se je, da je ob drugi priložnosti še nekdo zašel v Deželo bedakov. Začela se mu je dogajati ista reč. A namesto, da bi skušal »pošast« ubiti, se je strinjal z ljudmi, da je nevarna, in se je z njimi po prstih odplazil proč. Tako si je pridobil njihovo zaupanje. Ostal je pri njih in jih počasi, korak za korakom, naučil osnovnih stvari, zaradi katerih niso samo izgubili strah pred lubenicami, ampak so jih začeli celo gojiti.
|