Ena največjih lekcij na duhovnem potovanju je izkusiti brezpogojno ljubezen; tako dajati, kot sprejemati. Prevečkrat pa se spregleda, kako pomembna je ljubezen do samega sebe.
Saj smo mi sami vendarle del Življenja. Ko se začnemo zavedati, da smo del celote, da smo zliti z vsem, nam postane jasno, kako pomembno je ljubiti se. Večkrat se v tej družbi začuti, da je ljubezen do samega sebe označena negativno, kot egocentrizem, kot sebičnost. Večina religij dojema nesebičnost kot ideal in večkrat blati ljubezen do samega sebe.
Kje je razlika med sebičnostjo in ljubeznijo do samega sebe? Kaj sploh je ljubezen do samega sebe? Kako to, da v slovenščini nimamo izraza za to stanje človeka oz. se iz angleščine Self-love prevaja kot: samoljubje, sebičnost, egoizem; kar pa ima negativno konotacijo.
Ljubezen do samega sebe bi lahko pojmovali kot brezpogojno samo-sprejemanje z odtenki sočutja in cenjenja. Se lahko brezpogojno sprejmeš… se pravi, ne da bi moral izpolnjevati določene pogoje, živeti v skladu z raznimi ideali, standardi? Če ne, kaj moraš početi, imeti ali biti, da ustrezaš pogojem? Moraš biti uspešen, koristen? Moraš biti vitka? Dajati ves čas? Ne prizadeti drugih in jim ugajati? Itd.
KDAJ SE IMAŠ RAD?
Če se iskreno ozreš vase, lahko opaziš, da so tvoji pogoji za ljubezen do samega sebe zelo podobni pogojem, pod katerimi so te tvoji vzgojitelji ljubili in odobravali. Seveda ne želimo valiti krivde na naše starše; tako kot vsi so naredili najboljše kar so lahko, v skladu z svojo notranjo logiko. In predvsem je to pot, ki smo si jo mi sami izbrali, da bi se lahko izrazile naše najlepše vsebine.
Kakorkoli že, navada je, da prevzamemo pogoje, ki so nam jih postavljali starši, kot pogoje za ljubezen do sebe. Ravno tako pa projeciramo omejeno ljubezen na Boga, Življenje, Vesolje, Duha. Nekje globoko v podzavesti čutimo, da nas ima Bog rad samo, če smo ______. (Kakšni so tvoji pogoji?)
Seveda je prepričanje popolnoma napačno, kajti Duh nas ljubi brezpogojno, karkoli naredimo ali smo. In vendar hodimo skozi življenje in se podzavestno trudimo ustreči pogojem v nas, da bi bili ljubljeni od družine, samega sebe, Boga. Ker pa redko ustrežemo vsem pogojem, se počutimo nezadovoljne.
KAJ SE ZGODI, ČE SE NIMAŠ RAD?
1. Težko resnično ljubimo druge. To pa zato, ker smo nagnjeni k obsojanju drugih in pogojevanju ljubezni z istimi pogoji, zaradi katerih si odtegujemo svojo ljubezen.
2. Težko sprejemamo ljubezen drugih ljudi, ker se počutimo nevredne ljubezni, kajti ne ustrezamo svojim prepričanjem. Počutimo se neljubljene od drugih. Največkrat je prepričanje neutemeljeno.
3. Pomanjkanje zmožnosti, da bi se iskreno sprejeli in ljubili, predstavlja resno oviro, da bi si ustvarili življenje, ki si ga želimo. Če mislimo, da nas Življenje ne sprejema, ravno tako mislimo, da si ne zaslužimo darov Življenja. To podzavestno globoko zakopano prepričanje je negativno sporočilo Vesolju, ki pravi: "Nisem vreden in karkoli že prosim, ne izpolni mojih sanj in želja." Tako kaznujemo samega sebe. Nihče drug nas nikoli ne kaznuje.
Če pa se človek ljubi in sprejema, bo veliko lažje ljubil druge in sprejemal njihovo ljubezen. Ko se ljubiš, veš, čutiš, da si vreden vseh lepih stvari, dogodkov in dnevov, ki jih Življenje ponuja. Zavedaš se podpore, ki ti jo Vesolje nudi. To odpre vrata tvojim željam in sanjam, da se uresničijo in da življenje poteka z manj zapleti.
KAKO SE IMETI RAD?
Tega se seveda ne da povedati. Obstaja pa nekaj nasvetov. Predvsem pa je bistvo, tako kot vedno in povsod na duhovni poti: samospoznavanje oz. samozavedanje oz. samoopazovanje. Vse življenje nam vedno kaže, kje se ne ljubimo in kakšne so naše podzavestne zahteve do nas samih. Dnevne pripetljaje lahko ravno tako kot nočne sanje razlagamo simbolično…
Nekaj "vaj".
1. Poglabljanje zavesti. To predstavlja predvsem iskreno "vrtanje" po naši psihi… samoizpraševanje: "Obstaja pomanjkanje ljubezni v mojem življenju? Če, zakaj?… Kakšni so podzavestni motivi mojim dejanjem?" Obstaja več načinov, kako posvetiti v podzavestne "luknje" naše psihe… tiha refleksija oz. kontemplacija, pogovor s prijateljem, terapevtom, pisanje dnevnika. Karkoli nam najbolj ustreza.
2. Prepričati zavest in podzavest, da je Bog (Življenje, Vesolje, Duh) brezpogojno ljubeč in darežljiv. Pripravljenost odvreči stara prepričanja in sprejeti nova je ponavadi dovolj za zavesten del nas samih. Naš podzavestni del pa potrebuje nekoliko več "reprogramiranja". Dnevno ponavljanje afirmacij, (npr. "Vreden sem, zaslužim si najboljše.") za katere je najbolje, da jih sami izoblikujemo v srcu in jih lahko napišemo ali na glas izgovorimo, narišemo, kar koli nam najbolj ustreza. Več sebe, čustvene energije vložimo v to, bolje bo.
3. Meditacija. Meditacija kar tako. Ali pa znana vodena meditacija: pot k otroku v sebi in sprejemanje le tega. Domišljija naj bo glavno vodilo.
Članek je povzet po članku "Deepening your Self-love", avtor Jim Malloy, na to temo pa predlagam še knjigo Anite Škof: Brezpogojna ljubezen
Herby
|
Ljubezen do samega sebe
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 22. november 2004 @ 20:24 CET
Osrednji problem je zaupanje vase in spoštovanje samega sebe. Pomembno je, da dosežemo samospoznavanje lastne ideje, ki jo imamo o sebi. Ta ideja zaobsega celo vrsto občutij, ki ne smejo biti ponarejena, temveč pristna,do izraza mora priti človekov estetski interes, da se vidimo znotraj lepe in vsakemu človeku se to dogaja na svoj specifični način. Človek sam na sebi je večna umetnina, nikoli dovršena lepota znotraj svoje osebnosti, ki jo izžareva tudi navzven. Vsi ti občutki ga vodijo v lastni ponotranjeni jaz. Oblikovanje podobe o sebi mora biti ustvarijalen kvalitativni proces in ne destruktivno razgrajevanje in objokovanje samega sebe. Spoznati moramo vse svoje vrednote in jih moramo znati ceniti. Ne smemo si dovoliti inidiferentnosti in objokovanja tistega kar nimamo. Smo odprta knjiga svojim lastnim očem navznoter. Četudi imamo kakšen kilogram preveč, kakšno ne preveč idealno mero v višino in četudi nimamo lepote kakšne filmske igralke ali znanja znanstvenika, ali nismo vrhunski športnik, ali nismo dosegli vseh zadanih ciljev, morda tudi težko dosegljivih ali celo nedosegljivih, smo to mi. Smo podarjeni življenju in v življenju smo pač naredili to kar smo mogli, znali, zmogli ali hoteli.Kar nismo naredili še vedno lahko naredimo morda nekoliko manj ali pa več. Srečni moramo biti za to, da smo podarjeni življenju in zavedati se moramo, da to ni naša zasluga. Že zato smo posebnost, ki je že zaradi tega, da smo se takšni rodili kot smo, lepi in unikatni. Tudi naš značaj je unikaten in naša življenjska pot tudi. In vsak unikat ima svojo vrednost že zato ker je edini in ga noben drug ne more nadomestiti. In ta edinstvenost, ki tvori eno in edino bitje na svetu in vsem vesolju ustvarja nek poseben odnos med subjektom in njegovim čustvovanjem, to je neka psihična sposobnost sprejeti se takšne kot smo in takšni si moramo biti všeč. Kaj si mislimo v sebi o sebi. Če se bomo trudili prilagajati pričakovanjem drugih, biti takšni kakor drugi pričakujejo od nas, ne bomo nikoli avtentični jaz. Če si bomo všeč sami sebi, se bo ideja sama na sebi razrešila kot naravno in nepopačeno videnje sebe.Tedaj bomo najbliže sebi. Jaz mislim, da je najtežje spoznati svojo idejo, svojo predstavo kako samega sebe vidimo. To pomeni, da pridobimo soglasje svojega duha s samim seboj. To čustvovanje, ki ga imamo sami s seboj ali ljubezen do samega sebe je namreč razmerje med tem kako se svet okrog nas odziva in kako to sprejemamo in kakšno samozavest pri tem kot individum občutimo. Iz te zveze predstav izvira čustvo in zato občutimo le razmerje med ugodjem in neugodjem doživljanja sebe, če se doživljamo kot harmonija ali diskarmonija ali se doživljamo vzvišene, popolne v svoji edinstvenosti in če presežemo mejo imitiranja drugih. Ko dosežemo poravnavo duha s svojimi zahtevami do samega sebe, samo uravnovešeni in srečni. Tedaj imamo pozitiven odnos do samega sebe in bi lahko rekli, da se ljubimo. To je pa tudi odgovor kako doseči višjo ubranost in višjo pomiritev. V vrednotenju samega sebe ima svoje mesto ves svet, ki ga dojemamo skoz svojo dušo do najbolj neznatnega naravnega delaca žive in nežive narave okoli nas. Zavedati se moramo, da smo estetika notranje zakonitosti umetnine, ki se skušamo razložiti kot pomen te umetnine znotraj nas in navzvezn. Življenje nas nenehno vodi na naš sprehod po estetiki svojega bistva, po spominih in upanju za prihodnost. Rekla bom, da naš estetski sprehod skoz odnos do svoje biti je plod hotenja, da se vidimo lepe in ljubljene v neki višji harmoniji reda, kot smo se včeraj, kajti naš duhovni razvoj krmari naprej in razvija obilje te naše lepote, ki jo občutimo kot svoje prosvetljeno telo v sebi - dušo. Vedeti moramo, da to lepoto tudi sami v sebi ustvarjamo, to je veščina kako to umetnino ustvariti, da nam bo všeč. Vedeti moramo, da umetelno skovan ščit ni lep, da pravzaprav niti ne more biti lep, ker ne služi dobro svojemu namenu - človekovi obrambi pred mečem. In iz tega lahko le sklepamo, da tudi izumetničen in nenaraven človek ni lep, ker ne služi resničnemu življenju, ker ga potvarja in se doživlja v vsej svoji zlaganosti kot surogat. Zelo pomembno je, da ostanemo po svojem bistu naravni, iskreni, preprosti, pošteni in ljubeči. Svojo ljubezen dajemo in znati moramo tudi ljubezen sprejemati. Ljubezen je lepota in dobrota, lepota naše duše je pomočnica pri rojstvu dobrote. Iz svoje ljubezni lahko naredimo ljubljeno bitje, če ta naša ljubezen nas ne naredi ljubljeno bitje, temveč nas onesrečuje, potem ne smemo več svoje ljubezni razdajati, ker bi s tem zatajili ljubezen do samega sebe. Zaradi ljubezni se tudi ne smemo uničiti. Ljubezen nam mora prinašati veselje in radost in je vedno recipročna. Zato moramo vedeti komu namenjamo to ljubezen, da ne bomo zatajili ljubezni do samega sebe. V ljubezni prodreta v dušo ritem in harmonija, ki jo najmočeneje prevzemata in naučita človekga plemenitega vedenja. Zato se moramo truditi, da iz sebe izvabimo takšno glasbo občutkov, ki nam bo vzbujala veselje do življenja.
V ljubezni do samega sebe se vedimo do sebe s pristono spošljivostjo, nikoli ne smemo storiti drugemu tega, kar ne želimo, da bi drugi storil nam in tudi dovoliti si ne smemo, da nam drugi storijo krivice. Vsak naš dan, ki ga preživimo ima določen obseg in dolžino ter kakovost posameznih doživetij, ki jih lahko doživljamo povezno z etičnim, lepo pa z dobrim. Lepo in dobro se ločita kot lastnost svojega nosilca. Imamo ljudi, ki navidez niso presenetljivo lepi, markantni ter opaženi na prvi pogled, imajo pa v duši lepoto in nas neverjetno lahko očarajo, ko jih globlje spoznamo. Na drugi strani pa srečamo lepotce, ki so znotraj prazni in lahko tudi izprijeni. Vedeti moramo, da je lepota v stvareh nižjega reda. Lepota najvišjega reda je dobrota, iz nje izhaja tudi načelo razuma, ki je prva manifestacija lepote. In zaradi umnega načela je lepa tudi duša. Nasprotno temu je grdo, ki je hkrati tudi prvotno zlo. Človek, ki uteleša zlo ne ljubi sebe, ker v zlu je odostna ljubezen, dobrota in lepota. Jaz z veseljem stopim vase, se ljubim in sem srečna, da se družim sama s seboj, ker se sprejemam, si podeljujem milino, breztelesno lepoto duha in si privoščim harmonijo svoje duše kot največje razkošje.
Lep pozdrav vsem mojim prijateljem na "Pozitivkah" z željo da ljubijo in sprejemajo ljubezen
Tatjana
Ljubezen do samega sebe
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 23. november 2004 @ 12:45 CET
Ko se naša duševna zavest dvigne v srce, je na razpolago drugi ključ ( to ni ključ nobenega mojstra, ampak Boga ), na katerem je napisano:" Ljubite svojega Boga nad vse in svojega bližnjega kot samega sebe." Iskanje božanskega kraljestva in ljubezen do Boga in našega bližnjega se tako združijo v srcu. Tako to postane središče ljubezni. Vse naše želje izginejo. Raztopijo se v ljubezni do neskončne, večne biti. Bog je absolutno vse! Kdor ljubi Boga, prejme vse.
Naše srce tako postane Luč. V tej Luči spoznamo svet in svoja sobitja. V tej Luči vidimo vse, tako kot vidi sonce vesolje, ki ga obdaja. Sonce vidi vse v svetlobi, v lastni svetlobi. Prav vsa nebesna telesa so osvetljena. Iz sonca ni tako nikjer videti senc. Zaradi Luči v lastnem srcu gleda razsvetljeni človek v Luči in spozna Luč v soljudeh, čeprav ta Luč še prekriva skrbi, želje in zlovoljnost. To Luč vidimo v drugem, zato je mogoče. Ljubiti Boga nad vse in iz lastnega bližnjega sočloveka kot samega sebe, ni nikakršen zunanji izraz opojnosti, nejasne sentimentalnosti, ampak resnično stanje zavesti, duhovno sončno oko.
Ko Boga, resnično življenje, zares ljubimo nad vse in se zaradi te ljubezni notranje popolnoma spremenimo, lahko šele takrat rečemo:" Tvoja volja, naj se zgodi Gospod!" To je naš tretji ključ odrešenja. V naši glavi obdaja središče volje duhovni center, ki je direktno povezan z češariko žlezo. Naše stanje zavesti, ki se izraža v besedah " tvoja volja se zgodi, o Gospod", je v popolni predaji volje novemu cilju. Tako se ta nsjpomebnejši center v glavi odpre božanskemu duhu. Tako pride do združitve moči teh treh ključev in nam predstavljajo krono Luči, takrat lahko rečemo isto kot Kristus:" Oče in jaz sva eno." Makrokozmos in mikrokozmost imata tako isto skupno jedro.
V vsem svojem dejanju in nehanju, v lastnem mirovanju in delovanju, v lastnem govorjenju in molčanju smo potem eno z Bogom. Tako je naša drama razrešena. Ta v nas, skriti mojster, ki bo živel večno, je tako odrešil umrljivega iz dolgih obdobij pozabe, zašel je in se rodil v življenje. Naš umrljivi mali jaz-osebnost je tako prebudil resničnega, božanskega človeka" Človeka iz drugih dimenzij", v to dimenzijo.
Lep pozdrav vsem od Mirana.