Poglavje iz Bhagavad-Gite: Opazovanje vojska: Stih 32-35

»O Govinda, kakšno ima za nas vrednost, kraljestvo, sreča, ali pa celo življenje, ko so vsi, za katere si želimo, postrojeni na tem bojnem polju? O Madhusidana, ko so vsi, učitelji, očetje, sinovi, dedi, strici, tasti, vnuki, zeti in drugi sorodniki, ki stojijo pred menoj in so pripravljeni, da dajo svoje življenje in svojo lastnino. Zakaj bi želel, da jih ubijem, pa četudi me lahko oni ubijejo? O ohranjevalec vseh živih bitij, nisem pripravljen, da se borim proti njim, četudi dobim v zameno vse tri svetove. A kaj šele za to Zemljo? Le kakšno zadovoljstvo bom našel v ubijanju Dhrtaristinih sinov?

RAZLAGA: Arjuna je naslovil Gospoda Krišno kot Govindo, saj Krišna daje vse zadovoljstvo kravam in čutilom. Ko Arjuna uporabi to besedo izkazuje, da bi Krišna moral razumeti, kaj bo zadovoljilo Arjunina čutila. Toda Govinda ne obstaja zato, da bi zadovoljeval naša čutila. Če pa želimo, da zadovoljimo čutila Govinde, bodo naša čutila avtomatsko zadovoljena.

Vsakdo si želi, da bi zadovoljil svoja čutila materialno in da mu Bog zagotovi takšno zadovoljstvo. A Gospod bo zadovoljil čutila živih bitij le toliko, kolikor si zaslužijo in ne v tisti meri, v kateri oni pričakujejo. Medtem pa, ko nekdo ravna na nasproten način - ko želi zadovoljiti čutila Govinde, in ne lastna – tedaj so vse njegove želje izpolnjene z milostjo Govinde. Arjunina globoka privrženost skupnosti in sorodnikom se tukaj kaže v njegovih delih in zaradi njegovega naravnega sočutja in milosti do njih. Zato ni pripravljen, da se bori z njimi. Vsakdo želi pokazati svoje bogastvo prijateljem in sorodnikom. Toda Arjuna se boji, da bodo bili vsi njegovi sorodniki in prijatelji ubiti na bojnem polju in da po zmagi ne bo mogel podeliti svojega bogastva.

Takšno mišljenje je tipično za materialno življenje. Transcendentalno življenje je medtem drugačno. Ko bhakta želi zadovoljiti želje Gospoda in če Gospod želi, lahko sprejme vse vrste služenja Gospodu. A če Gospod tega ne želi, ne bo sprejel niti paro. Arjuna ni hotel ubijati svojih sorodnikov. Če je obstajala kakšna potreba za tem, je želel, da jih ubije Krišna osebno. Ni vedel, da jih je Krišna že ubil, še preden so prišli na bojno polje. Bilo pa je potrebno samo to, da Arjuna postane instrument v rokah Krišne. To dejstvo bo bilo razkrito v naslednjih poglavjih.

Arjuna je bil po naravi Gospodov bhakta in ni se želel maščevati svojim zlim sorodnikom ter bratom. Toda Gospodov načrt je bil, da bodo bili vsi ubiti. Gospodov bhakta se ne maščuje tistim, ki mu delajo zlo. Vendar tudi Gospod ne trpi niti enega hudodelstva zločincev, ki je usmerjeno proti bhakti. Gospod lahko oprosti osebi, ko se gre za Njega, a ne oprošča nobenemu, ki stori žalega Njegovim bhaktama. Zato je bil odločen v nameri, da ubije zločince, čeprav jim je hotel Arjuna oprostiti.«

Ob pisanju in dodelavi sestavka o jogi se je marsikaj zavrtelo in odvrtelo. Pri prevajanju sestavka o jogi, sem menil, da bo šlo spodaj napisano zraven, vendar to ne gre in preveč besed se je nabralo.

Zgodaj zjutraj. Na tirnicah. Misli. Začutiti je zavest njegove svetosti. Priplava njegov nasmeh. Po poti naprej, se mi po glavi kotalijo odgovori za samayo taro. Eden izmed glavnih odgovorov je ta: tako in tako, vrtijo zemljo ženske. To v olepšavah. Ne mine niti tri minute, ko pridem na križišču in zagledam poznano žensko osebo. Poleg nje stojita moški in mlajša ženska. Mlajša ženska jih ima okoli 25 let. Poznana ženska zaslišuje mlajšo žensko: »Kako (jima) gre?« Mlajša punca ji odgovarja: »Vse je v redu.« Na obrazu poznane ženske se vidi, kakor da je zadovoljna z odgovorom. Kakor, da ji odleže, po tem odgovoru. Moški stoji poleg njiju kakor v kotu in molči. A z obrazno mimiko daje vedenje lisjaka, no kar zmenite se.

Oh, kako olepšujemo, stvari. Celotno situacija je v resnici groteskna. Po fizionomiji obraza lahko sklepam, da je moški očitno brat od »poznane ženske«. Večkrat ga vidim v skupini fantov, deklet, ki uživajo droge. Mlajša punca, očitno nova ribica za droge. Kajti zelo zgodaj zjutraj je, veselo laže. Zagovarja ga. Kako je vse v redu. Poznana oseba se tolaži, kako je vse v redu.

Pogled iz druge strani obzorja. Dve dobri lastnosti. Je po srcu dobra. Je vztrajna. Samo zaželim ji lahko, da spregleda. Je res samo nevednost? Ali tudi navezanost?

Naprej, še pogled na naslovno stran Dnevnika. 20.10.2004.
Naslov je veličasten. Iz članka je razvidno, da so se množice včeraj zopet valile proti City parku. Bila je otvoritev trgovine HM in ostalih trgovin. Na sliki pred pultom in blagajno gneča. Večji del te gneče predstavljajo osebki ženskega spola. Babilonci so poznali zlega duha, duha lišpanja. Drugi naslov na zadnji strani. »Navidezni« študent glasbe iz tujine v Avtriji je policistu dejal, da je bilo Mozartu ime Štefan.

A so res vsi, ti hipni trenutki, koincidence? Ta celoten teden ponovno buta svetnik Volbenk. Tudi Bolfenk, a naj bi bil tudi Wolfgang. Isti dan, a kasneje.

Ko kopira knjigo, se fotokopirni stroj ustavi na strani 105, zaradi zataknjenega papirja v stroju. Stran 104 - 105. Nekaj odstavkov iz strani 104.

»Gea - Zemlja - vseeno ostane združena z Uranom, katero emanacijo je prejela. Ta emanacija ji je podarila plodnost. Kronos vrže Uranove spolne organe v morje, ko postane gospodar uma Zemlje, a iz prelite krvi se rodijo Erinije, ki s svojim besom neutrudno gonijo tiste, ki so zaradi prevlade časa pozabili na Večnost……. Znotraj med umom, kjer se učvrstijo vse mračne sile, ki se sahajajo v nezavednem, se nahaja Podzemno kraljestvo Hada.«

Stavek na strani 105, ki mi je prvi padel v oči: »To orožje je bila Strela.« »Da bi omogočili Zevsu, da premaga Titane, mu Kiklopi skujejo zmagovito orožje, ki ga kalijo v ognju Intelekta. To orožje je bila Strela. S pomočjo strele Duha, vršanja Intuicije, Zevs zruši Titane. V škripcih se Titani obrnejo na Tifona, k predstavlja uničujočo motnjo Intelekta. Pooblastijo ga, da nadaljuje borbo. Tifonu, stoglavemu grozljivemu bitju se v boju, zmaga nagiba na njegovo stran, saj preseka tetive Zevsovih stopal. Zaradi česar postane Duh hrom.
Stari Grki so središče Duha postavljali v podplate. Na mesto v kateremu se dotakneta zemeljska horizontala in nebesna vertikala.
Z uspehom opit Tifon ustvari grozljiva bitja, kot so: Minotaver, Meduze, zmaj in Himero. Ko si opomore od zadanih ran, pa jih Zevs vse vrže po tleh s strelo. Tifonova hči Ehidna, pol žena pol kača, mati Kerbera, čuvaja kraljestva Teme, nadaljuje boj namesto očeta. Predstavljajoč lakomnost in zapravljivost vneto z željo za Duhom. Ehidna vlada Intelektu, ki je nesposoben, da doseže gornje dele oblasti.
Spokojen, a gotov v končni izhod, vlada na Olimpu Zevs, puščajoč Ehidno da gospodari nižjim predelom. Olimp se nahaja na vrhu svete planine. Tam se končuje Skrivna Pot. Ehidna ni bila sposobna odkriti to pot, saj na vrhu svete planine vlada Harmonija, ki je izšla iz trepetanja Apolonove lire«, konec strani.

Za konec dneva preberem še darilne listine ali darovnice brikseniškemu škofu Henrika iz leta 1185. Če se prevod pravilno glasi, a o tem nas niso v šoli nič učili! Ne da je bil v tistem času fevdalizem, ampak sužnjelastništvo.

»Na koncu je od druge roke pripisano: Jaz Leokarda iz Jame (z gradu Kamen pri Begunjah) sem svobodno podarila za rešenje svoje duše in duš svojih prednikov sveti Mariji na Otoku Marijo, hčer Bernarda s Sela, ki na leto plačuje tri denarje, in njene naslednike.«

Koliko torej vemo o sami zgodovini? So svoje lastne otroke podarjali! Gospodi!? Za odrešitev lastne duše! Kako lahko se je poigrati z mislijo, da jim lahko odrešijo dušo. Vsakdor?

Ponovno koincidenca? Ob vikendu je naključno izgovorjal svete besede o boju:
Sveto pismo: Bitka z Amalečani in oltar
2 Mojzesova knjiga 17, 8-16:

In prišel je Amalek in se je bojeval z Izraelom v Rafidimu. In Mojzes veli Jozuetu: Izberi nam može in pojdi, bojuj se z Amalekom; jaz bom jutri stal na vrhu hriba s palico Božjo v roki svoji. In storil je Jozue, kakor mu je rekel Mojzes, da bi se bojeval z Amalekom. Mojzes pa in Aron in Hur so stopili na vrh hriba. In dokler je Mojzes kvišku držal roko, je zmagoval Izrael, kadar pa je povesil roko, je premagal Amalek. A roke Mojzesove so se utrudile. Vzameta torej kamen in mu ga podložita, in on sede nanj; Aron pa in Hur podpirata roke njegove, eden na tej, drugi pa na drugi strani. Tako so njegove roke ostale trdne do solnčnega zahoda. In porazil je Jozue Amaleka in ljudstvo njegovo z meča ostrino.
Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: Zapiši to v knjigo za spomin in ponavljaj vpričo Jozueta, da bom dočista izbrisal spomin Amalekov izpod neba. In Mojzes postavi oltar in imenuje ime njegovo: Jehova nisi (=Gospod, moj prapor, op. moja), in reče: Res, roka je vzdignjena proti prestolu Gospodovemu: vojska Gospodova bo zoper Amaleka od roda do roda.«

Odkrivam že odkrito!

Odkrijem tudi novo knjigo, očitno Jungovskega učenca in pojasnila o osemkrakem križu. Prehodu ali evolucijo človeških likov v risbah otrok. Od križa do preprosto narisanega človeškega osebka. Ločitev jaza in sebstva v otroštvu.
Naslednja risba v knjigi prikazuje sliko sedemletne deklice narisano med psihoterapijo, kateri se ponovno vzpostavi duševna stabilnosti. Slika ponovno predstavlja na določen način osemkraki križ. Osempotje. Naprej piše o vzkliku Goetheja ob smrti: »Več luči.«

Naredi mi klik. Dajte mi več čiste zavesti. Luči. Ali žarka. Tibetanski prenos zavesti ob smrti.
Odkrivam že odkrito.

Enciklopedija: črte naj bi bile široke 8-12 metrov! Res? Na srečo dobim tudi zemljevid Ljubljane iz časa takoj po prvi svetovni vojni. Te ljubljanske zmajeve črte me še vedno malo mučijo. Predvsem Mihaelova.
Iščem ključ. Po II. svetovni vojni so marsikatero ulico ali trg preimenovali. Prešernov trg je bil poprej Marijin trg. Mihaelova črta. Imena in stavbe mi vendar dajo vedeti, da se ne motim. Po starem zemljevidu, je bila poprej Rozmanova ulica Škofova ulica. Prav tu je tekla, kjer je sedaj Rogova trgovina. Ulica se je začela z mostom. Zakaj je bila tako pomembna, da so jo podelili ime škofova? Na desni strani te ulice poprej ni bila bolnišnica, ampak je stala Sv. Petrskega vojašnica in potem še zraven invalidski dom. Naprej poleg, tam kjer je sedaj Veterinarski inštitut oziroma pri osnovni šoli je bila Bolnica za silo. Naprej od te bolnice pa Sokolsko zletno telovadišče. Dobim še informacijo za sedanjo Metelkovo, oziroma nekdanjo vojašnico Vojvode Mišića, da je bila to komandna vojašnica za vse vojašnice v Ljubljani. Kolikor poznam vojaško logiko, pa mi je znano, da takšne stvari postavijo vedno na najboljšo pozicijo. Komandno mesto!

Odkril sem vam, že odkrita mesta. Da se sprejme molitev. Molitev dobrega. Naj vam On na teh mestih usliši vašo molitev.

Konec tedna se odpravim na spodnjo Gorenjsko. Škofjo Loko in okoliške kraje. Moj glavni namen tega izleta je tudi sveti Volbenk.

Prav čez Škofjo Loko ne poteka nobena glavnih zmajevih črt. Malo nižje od centra mesta, čez Puštal in Puštalski dvorec teče Marijina črta in se nadaljuje potem čez Marijino Brezno pri Škofji Loki.

Hotavlje, cerkev Svetega Lovrenca pomožna črta. Sv. Martin, Hotovlja, cerkev je postavljena po II. svetovni vojni. Zvonik se strmo vzdiguje ob novi arhitektonski obliki cerkve in župnišča, ki je v pritličju. Mimo gre Jurijeva črta.

Sveti Volbenk nad Logom Poljanski dolini. Kakšnih 200 metrov severno vzhodno od cerkve se sekata dve pomožni črti. Prva črta teče tam, kjer je zadnji odcep do cerkve. Tam je postavljena še klopca. Zanimivo kako ljudje začutijo in si potem postavijo takšne klopi za posedanje. Cerkev je veličastna. Na vrhu hriba, z dvojnima zvonikoma in nadzidanim delom med zvonikoma. Kakor, da vmesna zidava soban med zvonikoma podpira, da se zvonika lažje vzdigujeta proti nebu. Prvič sem na slovenskem videl takšno zidavo. Cerkev je zaprta. Le kaj se skriva noter.

Izpod cerkve v Logu je znano gostišče, malce umaknjeno iz središča vasi. S štirimi zvezdicami. Gostilna stoji tukaj že od leta 1820. Postavljeno je prav na pomožni črti, ki potem teče vse do tistega križišča nad cerkvijo sv. Volbenka. »Šef« se pri izstavljanju računa opravičuje, da mu ne dela računalnik in se mu ne odpira blagajna. Pravi, da mu je včeraj eksplodiral ledomat. Imeli so pravo poplavo. Samo hihitam se.

V petek in soboto so se na obredih dogajale določene zemeljske energije, Matere Zemlje. Na povabilo prijateljice prisotna tudi femme-fatale. Postane mi jasna prispodoba svete gore. Ženske energije, shakti. Oblaki objamejo goro in nebo se spusti. Zavest. Posledica obredja in močnih energij, bi bile lahko te okvare v lokalu.

Naslednje gostišče pred Škofjo Loko je Pri Kajbitu, tu čez gre Jurijeva črta.
Čez Škofjo Loko se odpravim proti Kranju. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj ima kraj Crngrob takšno ime, saj gre v bistvu za izpeljanko iz besede crn. Zakaj se je obdržala ta stara beseda? Znana romarska cerkev z zunanjimi poslikavami v Crngrobu stoji na vrhu hribčka. Čez njo teče Jurijeva črta.

Z glavne ceste hitre ceste od Ljubljane proti Kranju gledano, je Kranjsko polje posejano z znamenji. Le zakaj? Na sredi tega polja leži osamela, relativno velika cerkev. Cerkev svete Uršule.
Po razmočeni poti se ustavim pred njo. V bližini so postavljeni električni daljnovodi. Pod žicami daljnovoda slišiš, kako žice cvrčijo od napetosti. Razlog za ta znamenja je določena točka, ki leži med Zgornjimi Bitnjami in Orehkom. Sečišče vseh črt. Sv. Uršula pri Zgornjih Bitnjah leži na vodoravni Marijini črti. Marijina črta se potem nadaljuje v cerkev v Voglje. Toliko bo zadosti o »predkranjskih« črtah.

Na Pozitivkah opozarjajo, da se pojavljajo zadnje dni samo še neke pesmice. Morda je to znamenje drugih časov. Tudi sam se bom počasi poslovil s prispevki, le še enega moram napisati o nekem pozabljenem, kar znanem Bogu na slovenskem in čudni koincidenci. Morda se zloži še kakšen majhen mozaik. Ter še prevod o Gayatri mantri.

Zadnji oktobrski dnevi. Slučajno na stolpu podvozja proti Šiški zagledam oglas. O meditiranju. V bistvu te privabi tisti veliki OM. V petek se vseeno odločim, da grem poslušat predavanje. Tujec. Z nasmehom. Čaka presenečenje. Ob igranju in petju manter. Petje manter se zaključi s stihi Gayatri mantre:

Om, bhur bhuvah svah…..

Ko na koncu zapoje to mantro, celotno telo zavibrira. Postane vibracija. Prvič v življenju imaš občutek, da telo ni več meso. Sem na pravi poti?
Čakajoč na Sokrata. Zagovor.