Igram se naključja, po odpiranju iz prejšnjih misli iz Bhagavad- gite.

»Bhagavad-gita, poglavje Najzaupnejše znanje Stih 29, 9.29:

»Jaz nikomur ne zavidam, prav tako nisem proti nikomur pristranski. Do vseh sem enak. Toda vsakdo, ki Me služi z devocijami je Moj prijatelj, v Meni je in Jaz sem njegov prijatelj.«

Smisel besed: Nekdo lahko postavi vprašanje: »Če je Krišna enak do vseh in nobeden ni njegov poseben prijatelj, zakaj je potem posebej naklonjen bhaktam, katere Mu vedno transcendentalno služijo?«
Ali ni to diskriminacija? To je naravno. V tem materialnem svetu je človek lahko milosten do drugih, vendar je posebej naklonjen do svojih otrok. Gospod pravi, da je vsako živo bitje – b rez obzira, kakšno obliko ima – Njegov sin in zaradi tega vsakogar oskrbuje z vsemi življenjskimi potrebščinami. Gospodar je kakor oblak, ki izliva dež povsod, na kamen, zemljo in na vodo. Toda posebno pozornost posveča bhaktam. Takšne bhakte so tukaj opisane, bhakte se vedno zavedajo Krišne in zaradi tega so vedno transcendantalno utemeljene v Krišni. Sam izraz »zavest Krišne« ukazuje, da so osebe s takšno zavestjo živi transcendantalisti, utemeljeni v Njemu. Gospod tukaj jasno pove – mayi te: »Oni so v Meni«. Naravno, kot rezultat tega je: Gospod v njih. To je vzajemno.

To je pojasnjeno tudi z besedami – ye yatha mam prapadyante tams tathaiva bhajamy aham: »Vodim skrb o vsakomur, ki sem Mi preda, sorazmerno njegovemu predajanju.« Ta transcendentalna menjava obstaja samo zato, ker se Gospod in bhakte zavedajo. Ko se v zlatni prstan vstavi diamant, postane prstan zelo lep. Tako zlato in diamant postanejo slavni. Gospod in živo bitje se večno bleščijo. Ko živo bitje postane naklonjeno služenju Gospodu, izgleda kot zlato. Gospod pa je diamant in zato je združitev čudovita. Živa bitja v čistem stanju se imenujejo bhakte. A Najvišji Gospod postane bhakta Svojih bhakt. Če v odnosu med bhakto in Gospodom ni menjave, potem ni osebne filozofije. V imperpersonalni filozofiji ne obstaja menjava med Najvišjim in živim bitjem, toda v osebni filozofiji obstaja.
Pogosto se navaja primer, da je Gospod kot drevo želja in daje vse, kar si nekdo poželi iz tega drevesa. Toda tukaj najdemo popolnejšo razlago. Tukaj je rečeno, da je Gospod pristranski do bhakt. To je manifestacija posebne milosti do bhakt. Ne smemo misliti, da Gospod vrača v skladu z zakonom karme. Ta menjava se odvija na transcendentalnem nivoju na kateremu deluje Gospod in Njegove bhakte. Predano služenje Gospodu ni aktivnost tega materialnega sveta; je del duhovnega sveta, v kateremu vlada večnost, blaženost in znanje.«

Nekoč, neki dan, je k meni na zmajevi črti pristopil mlajši moški. Še malo zadrogiran od drog. Zaradi stvari na meni, me povpraša ali sem bhakta? Odgovoril sem mu: »Morda.« (Kajti ta označitev, ni v moji domeni.) A odgovor tudi ne bi bil potreben, ker ko je izgovoril ime Bhakta, ga je že nekaj zajelo. Moral je to občutiti. Kakor sem občutil sam.

Potovanje po Istri je sestavljeno iz dveh vikendov. Pri prvemu vikendu v avgustu je bil namen okopati se v morju in spoznati nekoga. Drugi obisk je bil prvenstveno namenjen preverjanju Mihaelove zmajeve črte čez Koper. Zato so tudi opisi krajev časovno pomešani.

Po več kot dve urni vožnji pridem v Koper. Zastoj na Črnem kalu. Družbo mi dela Gibonijev Mirakul. Zanima me ali res čez cerkev sv. Ane, kjer je tudi samostan, teče nebeška Mihaelova črta? Vrata cerkve so odprta, a cerkev je zaprta. Vstopim v predvhod, pot naprej mi zaustavijo zasteklena vrata. Opazujem. Počasi začutim mravljince po telesu, ko se stvar odpira.

Giboni, Oprosti:
»Ja te ne mogu nać
takvu kakvu te znam
i to šta hočeš od mene
ja ne razumin.

Ovo ovde nisi ti,
Ni ovo ovde nisan ja,
To su neki furešti
Bisni ljudi…..«

Škoda, da je cerkev zaprta. Bilo bi lahko veličastno. Preverim še pomožno črto čez Ribiško cerkev. V stranski ulici ob cerkvi iz zvočnikov odmeva »resna« glasba: »Domine«.

Nadaljujem pot v Izolo. Tudi čez Izolo teče navpična Mihaelova črta, čez najstarejšo izolsko cerkev Marije Alietske. Tudi ta cerkev je zaprta. Po vratih in deskah sodeč, jo obnavljajo. Ta Mihaelova črta je druga črta, kakor tista v Kopru. Iz Izole se Mihaelova črta zatem nadaljuje vse do Bujskih križišč.

Buje. Oba glavna križišča v Bujah preseka navpična Mihaelova črta. Poleg so našli tudi arheološko najdišče. Čez cerkev Milostne Marije v središču mesta teče pomožna črta.

Čez Višnjan teče pomožna Nikolajeva črta. V Višnjanu prvič začutim posebno postavitev istrske arhitekture cerkva, prehoda zmajeve linije, ki je drugačen, od Koroške postavitve na vhodu. Tukaj teče stvar, počez čez cerkev, od prvega stranskega severnega oltarja na drugi južni stranski oltar. Morda so bile to mojstrovine posameznega mojstra samo v enem časovnem obdobju?

V drugo grem v Rovinj samo za to, da preverim nacerkvi sv. Krištofa, kje čez cerkev teče Nikolajeva poševna črta. Črta se nato nadaljuje v kamp ob morju. Prvič sem v tem kampu šotoril pred štrimi leti. Takrat še nisem nič vedel o zmajevih črtah. Podzavestno pa se je dogajalo že nekaj časa prej. Prav vsakič, ko pridem v ta kamp, se povsem sprostim. Kakor, da vse odpade od mene.
Cerkev sv. Krištofa je napol razsuta, a začutiti je energijo.

Nekateri istrski kampi so postavljeni prav na odličnih lokacijah – zmajevih črtah. Tako čez kamp Lanterna pri Starem Taru poteka Mihaelova črta. Čez kamp Polari pri Rovinju poteka Mihaelova črta. Znani naturistični kamp Konversado pa se lahko pohvali s potekom vodoravne Marijine črte.

Zadnjo noč prespim v kampu Tašalera. Kamp izberem po ogledu zemljevida. Pri prihodu na recepcijo že deluje. Energija spidira povsod po telesu. Morda je to tudi majhna posledica od polurne vožnje in glasbe, Gibonijevega Libra.

»U libar svojih dugova upiši mene
jer odavno te kupujem s onim što si htjela čut…

I sve ču ti obećati, sve što hoćeš
moju kožu, moju kost i lice koje poželiš
od straha da ne potone tvoja ljubav za mene…. »
(Komentar: Prah si, in v prah se povrneš.)

Vožnja je na določen način meditacija. Je samo tehnika. Povsem zravnana hrbtenica med vožnjo, daje po določenem času enake učinke, kakor položaji v meditacijskah tehnikah. (Sedež mora biti povsem raven.) Prav za Zahodnjake, Evropejce, je to primeren način, saj smo s svojim sedenjem za mizami izgubili te vaje.

Spomnim se ene največjih holivudskih bedarij v filmu Kristusov pasijon. To je, kako Kristus dela mizo. Zatem se hvali in kaže o načinu sedenju za mizo. Še kaj bolj bebastega, trapastega, se Američani niso mogli domisliti v tem filmu. Morda bo v času teh popačenj čez 100 let, ta filmska domislica postala aksiom. Ob sedenju ob mizi smo prej marsikaj izgubili. Bolj ko se poglabljaš v to krščansko obredje, bolj vidiš, da je tekom stoletij postalo fast food religija zahodnjakov.

Tu je sečišče vseh črt, čez kamp teče Marijina črta. Prav naravno simpatičen kraj je. Malce divji. Zvečer opazim let galebov, ki priletijo in krožijo v centru sečišča in nato odletijo naprej po Marijini črti ven iz kampa. Zjutraj, ko se zbudim, priletijo nazaj po isti poti.

Ti galebi me spomnijo na Rimljane in njihove svečenike avgurje, ki so prerokovali iz leta ptic. Zgodovina za ljudsko rajo je ob obilici informacij, tako posplošena in preprosta kot, da gre samo za podatek o prerokovalcih iz ptičjega leta. Ko malo pobrskaš po literaturi, počasi naletiš na različne vire in ugotoviš, da so bili avgurji najvišji rimski svečeniki. V eni od letošnjih revij Življenje in tehnika naletiš na podatek, da so bili avgurji prvi geodeti, ki so imeli poleg naloge razdelitve zemlje, še nalogo zemljo blagosloviti. Da je imel vsak rimski cesar, vsaj pred letom 0 obvezno tudi funkcijo svečenika, med drugim tudi avgurja. Najbolj znan svečenik je bil Gaj Julij Cezar. Zgodovinski viri ga predstavljajo v glavnem kot zmagovitega vojskovodjo. Koliko se je zraven ukvarjal z magijo?

Pred prihodom v kamp dobim informacijo, da so v ta kamp zahajali tudi slovenski hinduisti. Zanimivo ali kaj vedo, ali pa imajo zelo izostren občutek.

Ustavim se še pri cerkvi na Božjem polju pri Vranjem selu. Cerkev s pokopališča je od vsakega naselja okoli oddaljena skoraj kilometer. Mir.
Zakaj so cerkev prav tukaj postavili? In lepo ime, Božje polje. Stoji na Mihaelovi črti, ki potem pelje vse do sv. Ane v Kopru.

Giboni, Kad mi nebo bude dom:
»Upoznat češ slobodu kao vijest iz novina
i sve što ljudi čine u njeno ime a protiv nje…«

Eufrazijevo baziliko iz 6.stoletja v Poreču. Tu čez to baziliko gre navpična Mihaelova črta. Oltar je zagrajen. Nedostopen. Energijsko je čutiti zmajevo črto na levi strani ograje, pred rozeto na ograji, pred vhodom k oltarju. Pogledaš v strop ali steno in se začne.

Čez Sveti Vinčenat teče pomožna zmajeva črta. Črta poteka od jugovzhodnega dela cerkve in se nadaljuje čez grad oziroma renesančni kaštel. Ulije se dež.

Naprej od svetega Vinčenata iščem cerkev sv. Agate. Zemljevid ni natančen. Iščem ob kamnitih ogradah. Pridem na pomožno črto in zagrmi. Odpeljem se naprej. Proti Vidovinih. Ob cesti na levi strani stoji povsem osamljena majhna kamnita cerkev sv. Agate. Solze. Olajšanja. Cerkev je odprta. Noter je samo oltar. Močan energetski tok je čutiti ob levi strani zidu cerkve.

Giboni, Tajna vještina:
»Tad plovim, miran
i čuvam, to što imam
tu varku…..

Postoji tajna vještina,
srcu se pokloniti….«

Dvigrad, kjer so ruševina starega gradu. Tu poteka Nikolajeva črta. Nekaj kilometrov nad Dvigradom je majhna vasica Ladin. Cerkev ima zelo zanimivo ime sv. Sikst. Čez cerkev poteka Mihaelova črta, malo nižje v vasi pa je sečišče vseh črt. Zanimivost tega kraja je ta, da sredi vasi zagledamo kontejner v kateremu je »komunikacijska« ali meteorološka postaja. So že vedeli, kam postavljajo.

Sredi Istre na zahodni obali, po prašni makadamski cesti. Cerkev svetega Foške, naj bi bila znana po skupinskih zdravljenjih in levitaciji zagrebškega reikista Vragovića. Čez Foško poteka pomožna črta. Dvakrat sem bil pri tej cerkvi, ni bilo pa kaj posebnega čutiti. Glede opisanih stvari v zvezi s cerkvico, je torej epicenter dogajanja prav v cerkvi. Ključ pa ima verjetno tisti, ki jo je odpiral.

Peroj, pravoslavno srbsko naselje v Istri. V majhni kapelici poleg cerkve dekleta »šmirglajo« steno za nadaljnjo poslikavo. Del sten je že poslikan. Močne barve. Rdeče, rjave barve. Svetniki in angeli. Pravoslavni narisani angeli te fascinirajo. Da odletiš v nebo. Tu teče Nikolajeva črta. Zunaj na pokopališču vodita pogovor možakar in ženska v srednjih letih. Po pogovoru bi ju lahko umestil, da se ukvarjata z radiestezijo. Pogovarjata se o grobovih. Kako so nagrobniki praviloma obrnjeni v smeri proti zahodu. Skoraj vsi. Le štirje so obrnjeni obratno. Proti zahodu. Ugibata, le zakaj? Ko pogledam dva nagrobnika obrnjena proti zahodu, na enemu piše, svečenik, a na drugemu učitelj. Odgovor, morda pa sta vedela malo več, kakor drugi?

Vodnjan, preko cerkve sv. Blaža teče Jurijeva črta. V cerkvi na severni strani je muzej sakralnih predmetov, poleg tega cerkev hrani mumificirane ostanke svetnikov. Vendar me tisti prostor, kjer so mumije, ne pritegne. Temu bi se reklo: ne-atraktor. V južnem delu cerkve naletim na stenčas o hrvaškem svetniku Bulešić Egidiju. Posmrtne ostanke svetnika Egidija so Hrvatom odpeljali Italijani na otoček Barbana pri Gradežu v cerkev Marije častne v Italiji. Tudi tam naj bi se sedaj dogajale čudežne ozdravitve. Kolikor sem zasledil, naj bi na otoku bil tudi samostan.

Berem njegov življenjepisa. Bil je navaden delavec ladjedelnicah, sprva v Uljaniku v Puli, potem v italijanskem Tržiču (Monfalcone). Spreobračal naj bi mornarje v krščanstvo, ki so zablodili v luške bordele, pomagal pa naj bi tudi ostalim ljudem. Ob branju življenjepisa začutim, kako se odpira cerkev. Prav poseben občutek je bil, ki ni bil povezan samo s svetim prostorom, ampak tudi s svetnikom Bulešičem, imenovanim »Sluga božji.« V tistih trenutkih sem občutil, kaj pomeni energija svetnika. Čistega.

Giboni, Ne odustajem:
»Radim na tome,
da se ludilo moje ne istrči van
zar da se brukam pred njome
kad mogu spasit što se spasit
kad mogu spasit što se spasit
ja ne odustajem…«

Pula. V morju ob obali, ob ladjedelnici, je sečišče vseh zmajevih črt. Pula ima podobno konfiguracijo zmajevih črt kakor Ljubljana. Čez središče Pule teče vodoravna Marijina črta in to tam, kjer je postavljena bolnica. Ta črta poteka v liniji: ladjedelnica Uljanik, park Monte Zaro (morda čez ostanke rimskega gledališča Theatrum Juliae) in čez bolnico pri Gregovici. Navpična Mihaelova črta teče čez cerkev Gospe od Mora na Jeretski ulici in se potem nadaljuje na drugo bolnico.

Parkiram na parkirišču ob morju in se sprehodim mimo Arene do centra in do Avgustovega hrama na Forumu. Nazaj grede se vračam po spodnji strani ob morju. Od nekod mi pritegne pogled pročelje dolge stavbe. Malo bolj pogledam in vidim na kipih, na čeladah zmaje. A ne na vseh. Točen odsek. Eden od znakov, da tukaj nekaj teče čez. Stavba je po mojem stara najmanj 100 let. Sedež hrvaške vojne mornarice. Nikolajeva črta teče za Forumom, ob Avgustovem hramu, gre čez cerkev na Rivi in čez Monteghiro. Pomožna zmajeva črta pa poteka pod tistim hribčkom, teče pri Herkulovih vratih in se nadaljuje čez Monvidal.
Zvečer zavijem še v Premanturo na pijačo. Od Tašalere do Premanture iz zvočnikov odmeva Gibonijev Mirakul:

»O Bože, divno je….

Jer sve je moje njeno
kao zapleteno
prokleto i sveto za mene….

Something in my bones,
Something under skin…
It´s miracle

I odakle joj pravo
znati me ovako
i ući mi pod kožo zauvijek?
Odakle joj pravo?.......«

V središču mesta, ob samem cerkvenem stolpu je začutiti pretok energije. Tudi čez cerkev sv. Lovreča. Prijetno. Zunaj pred cerkvijo so klopi. Zagledaš ljudi, turiste, kako posedajo pred cerkvijo. Razumsko ne vedo zakaj. To svoje posedanje pred cerkvijo bi strnili v besedame: »Da jim je zelo všeč tukaj, jim prija.« V Premanturi so našli ostanki rimske vile rustice, pa tudi kip Minerve.

Rt Kamenjak. Čez rt Kamnejak in naprej čez središče Premanture teče navpična Mihaelova črta. Čez Bar Safari, ki leži na koncu rta Kamenjaka, bi lahko šla Nikolajeva črta.

Nesactium, Nezakcij ali Vizače. Ruševine nekdanjega glavnega mesta ilirskega plemena Histrov in kasneje rimskega naselja. Naseljeno naj bi bilo že v 11. stoletja pr. n. št.. Mesto so v borbi z Histri leta 177 leta pr. n. št porušili Rimljani. Potem je bilo tukaj rimsko-krščansko naselje. Sedaj je ta kraj povsem zapuščen.

Dan pred obiskom Nesactiuma, okoli 11. ure dopoldne, je do mene kar prišel, nekakšen čuden val energije v želodcu. Strah. Vibracije strahu. To je občutek tistega nagonskega prvinskega strahu. Podoben občutek, kot strah pred izpitom, od katerega je odvisno ali boš šel čez letnik ali faks, ali ne. Včeraj nisem vedel, kaj bi to bilo? Od kod se je pojavilo! Včeraj zjutaj je bil zrak povsem čist. Povprašal sem tudi prijatelja J. Tudi on marsikaj čuti, a tega ni začutil. Zagledam kako ob ruševinah stoji gasilski avto. Poleg so ljudje, tudi gasilec, gledajo v črno pogorišče čez obzidje. Stražijo. Požar. Očitno so te včerajšnje vibracije prišle od ljudi, zaradi požara.

Energijo tega kraja najbolj začutim čisto na levi, na manjši starejši starokrščanski baziliki ali severni baziliki. Med izkopavanjem so našli tudi kip boginje Eie (Eia), ki naj bi predstavljala boginjo Zemljo in plodnost. Kip je še en fragment v mozaiku. A o tem kdaj drugič.

Labin. Albona ali Alvona. Albona naj bi po mnenju zgodovinarjev v keltskemu jeziku pomenilo »mesto na hribu« oziroma »visoko naselje«. Povzdignite Gospodov hram. V to razlago malce dvomim. Po doživetem bi šlo prej za drugo verzijo: visoko naselje. Ko pridem do v stari del mesta na hribu, pred odprto stavbo, kjer so postavljeni grbi, se počasi začutijo mravljinci. Odpravim se naprej proti središču hriba, proti cerkvi. Pridem na vogal in začutim. Vse močneje. Je to mogoče? Deluje že izven cerkve. Kar je zelo redko, da naletiš. Biser. Energija je podobna energiji na Brezjah. Se predaš. Božansko. Odprta je. Cerkev nosi pravo ime, ki ustreza resničnosti. Marijinega brezmadežnega spočetja. Spočetje Zemlje. Zemeljske energije.

Giboni, Za ljubav izgorit:
» A što su za me ove bisni hridi
i grom ća sipa priko nas
i škripje zubima
jer samo svića na nebu….

…jer more samo želi čut
i vidit koliko sam lud
i da li idem do kraja, sa tobom do kraja
i opet sam oživija
imam force se borit
sad živim za taj osjećaj
za jubav izgorit«

Na vhodu preberem, da je bila cerkev prvič porušena že v 7. stoletju. Starost cerkve običajno tudi marsikaj pove. Poleg mene se nastavi in začne brati isti tekst, po moje kakšen domačin. Ob branju začne težko dihati. Vidim, da ne dojema povsem, kar se dogaja. Ni mu jasno, kaj je to sedaj. Cerkev ima na desni strani kip Transfiguracijo Jezusa na gori Tabor. To polepša dan. Ko kasneje pogledam na zemljevid, opazim, da je to Marijina črta. Črta, ki seka celoten polotok in se nadaljuje vse do Rovinja in v Rovinju teče frančiškanski samostan. Očitno so le oni, kolikor tolikor sposobni ohraniti čistost. Iz enega razloga. Čistost, ki jo je imel sv. Frančišek. Sedaj mi je tudi bolj jasno, zakaj je Rovinj tako energetsko močan.

Buzet: zemeljska črta, Vnebovzetje Brezmadežne device Marije.

Zapuščam Istro, ustavim se še v Plominu. Cerkev sv. Juraja, kjer teče druga Marijina črta.

Giboni, Kao časna riječ:
» i sve što sam činio
da bi nas održao
……..
ako te pokušam očuvati
sam ću sebi se narugati
a to je prevelika cijena
za nešto čega nema…«

(A je to praznina?)