Ker je na Pozitivkah očitno zelo aktualna tema arhangela Mihaela, se objavlja poglavje Iz zgodovine Mihaelovih svetišč, iz Rosenbergove knjige Mihael in zmaj.
Ob tem se bi zahvalil teti J. za prevod.


Iz zgodovine Mihaelovih svetišč

S tem ko je pojasnjen smisel poganskega čaščenja votlin in krščanske
kultne votline, lahko zdaj razkrijemo tudi duhovno ozadje Mihaelove
votline na Monte Garganu in njen kult. To zgodnje angelovo prasvetišče
je bilo stoletja – zlasti v zadnjem stoletju pred Kristusovim prihodom –
kultni kraj božjih moči, še preden ga je Mihaelovo mogočno pojavljanje
posvetilo kot svetišče troedinega Boga. To pa pomeni: ta votlina je
bila, odkar je obstajala, fizikalno – metafizični center moči, za
katerega jo je Bog izbral ob stvarjenju sveta. Kajti samo tak kraj, o
čemur nas uči izkušnja, - privlači kot cvet čebele - , je kraj moči, ki
izvira iz vesolja; samo tak kraj kadarkoli zasedejo bogovi.

Bogove je treba pojmovati kot resničnost, četudi posebne vrste. S
takšnim nazorom smo v popolnem soglasju s Pentatevhom (petero Mojzesovih
knjig iz Stare zaveze), ki jemlje bogove povsem resno in se hkrati s
svojim čaščenjem strastno bori z nevarnimi protibožjimi močmi. Tam se
nikakor ne pojavljajo le kot prividi ali – moderno izraženo – kot
fizikalne projekcije. Veliko bolj jih je treba razumeti kot iskre
centralnega božjega ognja, katere je angelov padec raztrosil po
stvarstvu, kot moči duhovnega kraljestva, ki so se sesedale pri tem v
teku svoje »zgodovine« izgubljale svojo povezanost s prasilo, ki jih je
ustvarila. Toda prav zaradi svojega izvora so ohranile določen svetloben
značaj. Ker pa na to nikakor niso same vplivale, ostajajo kljub svoji
moči v stalni odvisnosti od luči, iz katere so nekdaj – v pračasih –
tako rekoč »brizgnile« kot iskre. Ker pa so bogovi učinkoviti dejavniki,
ki spadajo v duhovno sfero narave, jo nikakor ne morejo osvoboditi od
zakona usode in jo odrešiti. Tudi zanje velja navsezadnje Kristusova
beseda: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« Hkrati se zdi, da je
zakon usode za bogove tak: Čim »starejši« postajajo, čim bolj se zaradi
svoje lastne moči oddaljujejo od božanskega praognja, iz katerega so
izšli v začetku stvarjenja, tem bolj ugaša luč, ki jim je bila
podarjena. Čim močneje izžarevajo v tem »vmesnem času«, čim bolj se zdi,
da kot zvezda prekašajo sončno praluč, tem bolj se približujejo
svojemu »propadu«.

Zato je nujno ob Kristusovem prihodu na Zemljo, pri pojavu Luči sveta,
ki je zasijala najprej v votlini rojstva, morala ugasniti svetlobna moč
bogov – nič drugače – kot pri sončnem vzhodu zvezde čedalje bolje
ugašajo. Njihova prvotna iskra se je vrnila k praluči, prihajajoči iz
Kristusa. To odrešenjsko Kristusovo delo, zbiranje svetlobnih isker, se
nikakor ni končalo v zgodnji dobi cerkve. Proces zbiranja luči se
nezadržno nadaljuje. Če je to v antiki prizadelo zlasti bogove prednje
Azije in Evrope, so to zdaj bolj bogovi zaostalih področij Azije, ki
izgubljajo svoj svetlobni značaj in s tem tudi svojo moč. To pa pomeni;
da se bogovi Azije iz mogočnih sil in pojav, ki seveda zaradi svoje
številčnosti drug drugega omejujejo, zaradi česar nikoli ni bilo
vsemogočnih bogov in jih tudi ne more biti,- to torej pomeni, da se
spreminjajo le v miselne tvorbe in krepostne alegorije ter v duševne
božje podobe. Taka spiritualizacija bogov je bila in je tudi še danes
predzadnja stopnja njihove »smrti«. Podobno kot danes je zaradi
prosvetljenosti in abstrakcije že nekdaj potekalo izumiranje bogov v
Aziji in Evropi: V tistem času antične »reformacije«, v »mesijanski
dobi« 6. stoletja pred Kristusovem prihodom, ko so bogovi že izgubljali
svojo povezanost z ljudstvom in Zemljo, medtem ko so se spreminjali iz
nekaj posebnega v nekaj običajnega, takrat so postali etična načela.
Ko pa so že ob stvarjenju sveta zasedli zemeljske postaje moči (in
kozmosa), ki jim jih je Stvarnik namenil, njegove posebna kraje moči na
neki način »kolonizirali« Zemljo, so se polastili tudi svete votline na
Monte Garganu – kot kultnega kraja. Zato so v njej – preden jo je Veliki
angel, kot je bilo »v začetku predvideno«, zopet osvojil za Boga kot
posvečen kraj in kraj milosti – neznano dolgo častili bogove in božanske
heroje. Ravno to kaže na to, da je bila Mihaelova votlina že od začetka
sveta – in je še danes –posvečen kraj, izbran za to, da bi iz nje
prihajala božja milost. Kajti bogovi in heroji, ki so delovali v Monte
Garganu, so samo čuvali prostor za prihajajočega Gospodarja sveta. Da pa
so pobožni pogani že od nekdaj spoznali božansko moč in »učinek« takih
mogočnih in izbranih krajev, je odvisno pač od sposobnosti njihovega
duševnega čutenja, od njihovega »naravnega videnja«, ki so ju kristjani
Novega veka čedalje bolj izgubljali. Neko Strabonovo poročilo govori o
tem, da se je nekoč v votlini nahajalo preročišče jasnovidca Kalhasa,
znanega iz Odiseje, ki so ga po smrti po božje častili. Poleg tega
svetišča naj bi stal Heroon Podalizija ob vznožju gorovja Gargano v
pokrajini Siponto. Kot poroča Rohde, so prihajali ljudje sem ležat na
kože črnih ovnov, ubitih za žrtvovanjem da bi se pogreznili v zdravilni
sen in da bi od kultnega heroja v tem svetišču izprosili spoznanja in
odkritja zdravilnih sredstev, za človeka in žival. Prav tako so
ozdraveli, če so se poškropili z vodo iz reke, ki je tekla mimo
svetišča, - kar prav tako spominja na ritual v Chroni kot tudi
Gargantski votlini.

Sprememba poganske kultne votline Gargano v krščansko svetišče je bila
možna šele tedaj, ko je s Kristusovim prihodom moč bogov ob koncu pozne
antike in začetku srednjega veka pojemala. Tudi škof iz Siponta je bil
kot Kristusov in cerkveni služabnik udeležen pri temu procesu. Šele koga
je Mihael za to pooblastil, posvetil in blagoslovil, je lahko odvzel moč
bogovom, uzurpatorjem svetih krajev. Tako je z Mihaelovo pojavitvijo na
italijanskih tleh napočil dokončni in neustavljivi propada vseh še
preživelih poganskih svetišč in njihovih kultov.

Neki odlok papeža Gelasija – tistega na katerega se je obrnil škof iz
Siponta po nasvet v zvezi z Mihaelovim prikazovanji – je v zvez s tem
simptomatičnega pomena. Papež je namreč odredil, naj se praznovanje
Junone Lupercalije, (pri čemur je igrala vlogo tudi neka votlina), ki je
bila nekdaj tako pomembna za poganski Rim, zamenja s praznikom Luči
Marijinega očiščevanja, datiranem v evangeliju na isti dan. Istočasno so
Dianin tempelj v Sipontu spremenili v Marijino svetišče.

Nekako 3. stoletje po ustanovitvi Mihaelovega svetišča na Monte Garganu
je sv. Benedikt – potem ko je zapustil votlino Subiaco, na Monte
Cassinu, ki leži nekako na isti višini kot Monte Gargano na zahodni
strani polotoka, - zgradil samostan na kraju nekdanjega Jupitrovega in
Apolonovega templja. Dodana mu je bila Mihaelova kapela s stolpom – po
nordijskem načinu gradnje. Iz obeh teh centrov na vzhodu in zahodu
polotoka prihajajo temeljni impulzi za omiko Zahoda; zaznamovano s
krščansko moralo: Mihaelovi impulzi krščanstva, ki oblikujejo svet.
Pozornost vzbuja naraščajoča misijonska moč v 5. in 6. stoletju.
Naravnost zdi se, kot da bi jo val moči, nov impulz iz duhovnega sveta
vzpodbudil, da premaga ostanke poganstva. Če lahko gledamo na vse
bistvene dogodke tistega časa hkrati, potem kmalu uvidimo, da je ta
povečana moč izžarevanja tedanje cerkve izhajala iz njenega zaščitnika
Mihaela, udi se, kot da izhaja vzpodbuda za ta odločni prvi sunek prav
iz angelovega pojavljanja na Monte Garganu.

Mihaelovi votline je sledila cela množica filiacij, ki so se v teku dveh
stoletij kot duhovne postaje moči, prekrile vso Evropo. Samo nekaj teh
svetišč je omenjenih kot primer , vse pa po obliki spominjajo na naravno
ali umetno votlino – tudi kot kripte (grobnice pod oltarnim prostorom
romanskih cerkva), nad katerimi so bile zgrajene cerkve. Mihaelove
kapele s stolpi so nastale v Nemčiji, Avstriji in severni Franciji šele
kasneje. Tako poroča menih Bernhart o Mihaelovem svetišču v neki votlini
na Monte Gauru nad Sorentom, iz katere je tekel čudodelni vir. V
Abruzzih se še danes nahaja 7 votlin, ki so bile v 6. in 7. stoletju
posvečene sv. Mihaelu, najslavnejša med njimi je blizu Civitalle del
Tronto. V Sabini na Monte Tancie je bila v 7. st. posvečena še ena
Mihaelova votlina, ki je bila prej pogansko preročišče. Njena kultna
legenda je podobna montgarganski in spomin nanjo slavijo prav tako 8.
maja.

Neka prav posebna »Mihaelova votlina« se nahaja pri nekdanjem
etruščanskem mestu Sutra, 50 km severno od Rima. Vzdolž deželne ceste je
iz strmih lehnjakov skal izdolbena množica etruščanskih grobov. Največji
od njih je zdaj Marijino svetišče Madonna del Porto, naša ljuba gospa
dobrega rojstva. Tja romajo žene, da bi si izprosile srečen porod. Ozek
vhod vodi v predprostor iz katerega spet pelje majhen vhod, vsekan v
skalo, v baziliko s tremi cerkvenimi ladjami, podprto s stebri. (Poleg
glavne sta tudi 2 stranski ladji.) Tam so nekoč na kamnitih klopeh
vzdolž stebrov počivali pokojni umrli Etruščani. Tako je iz podzemeljske
mrtvaške dvorane nastalo svetišče rojstva. O tem, kako se je to lahko
zgodilo, priča freska nad notranjim vhodom, ki predstavlja legendo z
Mont Sant 'Angela. Lastnik črede pravkar s puščico strelja proti biku, -
medtem ko pa je že sam zadet od puščice – nad njim pa se prikaže Veliki
angel, romarji pa se vzpenjajo proti svetišču. Na stropu v notranjosti
svetišča je v nadnaravni velikosti naslikana Mihaelova postava – mi pa
se torej nahajamo v Mihaelovi votlini, v kateri je možno izprositi ne
samo rojstvo na ta svet, ampak ponovno srečno rojstvo v večno življenje.
V južni Franciji pri Vidaubanu, nedaleč od La Ste Baume, votline, kjer
se je Mihael prikazal Mariji Magdaleni, se nahaja globka razpoka, iz
katere podobno kot vode iz Chonae – pada skozi votle skale lehnjaka, ki
so pdobne apnenačastim, v kaskadah pada reka Argens. Tam je zelo stara,
sv. Mihaelu posvečena podzemna votlina, imenovana St. Michel – sous –
terre. Blizu Barcelone leži nekdanji benediktanski samostan St. Miguel
de Fay, značilno in namerno zgrajen prav tako med votlinami s kapniki in
slapovi. Mihaelov kult je segal nekoč prav do Norveške. Tako se nahaja v
Telemarkenu (Telemarku), na desnem bregu Nordsjő-ja, 32 metrov nad vodo
tako imenovana St. Mikaelshule, ki je pred reformacijo služila
Mihaelovemu kultu. Tudi tu na severu je tipično Mihaelovo svetišče
votlina na gori in nad vodo. V zvezi s sv. Mihaelom kot – voditeljem
človeških duš – je ime romanske cerkve St. Michel – Mont – Mercure na
drugi najvišji gori v Vendeji. Merkurja (Hermesa) je, kot je bilo že
ugotovljeno, treba dojemati kot eno od Mihaelovih »mask«. Dokaz za to je
svetišče St. Michel – Mont Mercure zaradi povezanosti imen Mihael in
Merkur. Take povezave so znane že iz pozne antike. Iz tistega časa so se
ohranile kot dragocenost, ki predstavlja boga Merkurja z vsemi njegovimi
insignijami (čelada in čevlji s krilci, palica v obliki kače in z
dodatkom Mihaelovega imena.) Tudi v Kartagini najdeni kipec kaže na to
povezavo. Za kristjana v pozni antiki pa Mihael ni bil le Merkurjev
naslednik ali krščanski nadomestek zanj. Zdi se, da so se takratni
kristjani vseskozi zavedali, da Mihael predstavlja neminljivo substanco
božjega sina Merkurja in da je bil Merkur le lupina za Mihaela.
Že ob koncu 15. stoletja se je Mihael izpričal na nekem otočku pred
Cornvallsko obalo, na zdajšnjem St. Michael Mount, ki je po obliki in
svoji zgodovini tako zelo podoben Mont. St. Michelu v Normandiji (slika
15). V 16. stoletju se je Mihaelov kult pojavil na Irskem. Irski
benediktanski menihi so bili tisti, ki so - najpomembnejše svetišče
severa Mont st. Michel, na nastanek katerega je neposredno vplival
Veliki angel – spremenili v samostan. Kajti prav sv. Mihael je bil
povod, da se je okoli l. 708 ustanovilo njegovo nordijsko centralno
svetišče na nekem ozjkem rtiču podaljška Normandije, na »Mons tumbi«, ki
se je zaradi poplave tik pred tem spremenil v otok. Legenda in zgodovina
o njegovem nastanku kažeta na nenavadno podobnost z Monte Garganom. Tudi
tu gre za skalno votlino nad morjem in za zdravilen vir, ki prihaja iz
votline. Ime griča – Mons tumba – navaja k sklepanju, da je šlo za neko
druidsko svetišče. (Druidi so bili keltski svečeniki v Galiji in
Britaniji.) Toda Mihael ima rad grobišča, zlasti tista, na gorskih
pobočjih, ker so le-ta vhodi v podzemlja, ki jih čuva voditelj duš
Mihael. Novo svetišče so za sv. Mihaela zavestno uredili po vzgledu
zahodnega materinskega svetišča: po vzoru garganske votline, ki je imela
obliko kripte. Da bi to novo svetišče Velikega angela oblikovali
natančno po arhetipu izvirnika iz Monte Gargana, so od tam izprosili
relikvije, kos skale na kateri je angel pustil odtis svoje noge in kos
škrlatnega oltarnega prta., ki ga je zasnoval Mihael. Tudi beli Mihaelov
bik igra pri tem podobno vlogo kot na Monte Garganu. Od Mihaela
najavljen, kaže kraj in z odtisi svojih nog obseg svetišča – kot tudi
kraj – ki so ga izkopali na otoku in brez katerega ni nobenega
Mihaelovega svetišča sredi mnogih karizem .

Že na dan posvetitve so se zgodili prvi čudeži, ki se jim je potem v
teku stoletij pridružila neskončna veriga. Tega dne se je namreč morje
med svetim dejanjem in po njem med obalo in otokom dvakrat umaknilo in
tako omogočilo – kot nekdaj Rdeče morje Judom – hoditi preko morskega
dna. Pri tem se je dogodilo, da je pri vračanju na celino prihajajoči
val presenetil neko nosečnico in jo odrezal od kopnega. Ker pa je goreče
prosila sv. Mihaela za pomoč, se je morje umaknilo z njegovo pomočjo,
tako da sta bila žena in dete rešena. Ta legenda nehote spominja na neko
drugo rešitev neke matere z otrokom »iz vodne stiske«, ki je svetovnega
pomena: na rešitev Device luči – v apokalipsi – pred ognjeno rdečim
satanovim zmajem.

V celem tisočletju je iz te posvečene votline, ob kateri so na prehodu v
tisočletja zgradili benediktanski samostan, prihajal cel val blagoslova.
V teku stoletij so skalno svetišče spremenili v pravi božji grad
nepopisne lepote in moči. Romarji iz cele Evrope – ne samo iz Francije –
je privlačila ta sveta gora. Med njimi so bili zlasti otroci iz mnogih
dežel, predvsem pa nemški otroci, ki jih je nenavadno privlačila sveta
Mihaelova gora sredi morja. Ta val nemških otrok je pljusknil trikrat k
gori sv. Mihaela. Dom Huynes poroča v svoji zgodovini opatije St. Michel
takole: Leta 1333 se je zgodilo nekaj čudovitega; neizmerna množica
otrok, imenovanih pastirčki, je priromala v to cerkev iz različnih
dežel. Mnogi izmed njih so trdili, da so slišali nebeške glasove, ki so
vsakomur govorili: »Pojdi k sveti Mihaelovi gori!« In takoj so ubogali
in se gnani od vroče želje odpravili proti tej gori, ne da bi se prej od
kogarkoli poslovili in zapustili svoje črede na pašnikih. Tudi poznejša
otroška romanja nosijo pečat tega silovitega Mihaelovega impulza. Očitno
Mihael potrebuje pastirčke, da bi s pomočjo njihovih še nepokvarjenih
duš s svojo zdravilno, preoblikovalno in urejevalno močjo vplival na
svet, ki se nahaja na vrhu samouničenja in naslovitve na Luciferja.
Še celo ob koncu 15. stoletja se ta zlasti otroška romanja množično
nadaljujejo. Zdi se, kot da bi hotel Mihael mobilizirati poslednje
rezerve krščanstva, da bi zadržal grozeči propad Cerkve in države,
strašno uničenje duhovnega in političnega telesa Zahoda (čigar strahotni
posledici sta bili obe svetovni vojni) in zajeziti poplavo integralnega
humanizma.Pa tudi žrtveni otroški pohod ni zmogel zaustaviti velike
nesreče. Kronika mesta Kölna (Koelhoffische Chronik) poroča o velikem
otroškem romanju, ki se je začelo v letu 1455 in trajalo dve leti.
Otroci, ki so se ga udeleževali, so bili stari od 8 do 12 let in so
prihajali iz različnih nemških mest in vasi, pa tudi iz Belgije in
drugih dežel. Pred procesijo so nosili prapore s podobo sv.
Mihaela. »Bilo je žalostno gledati te otroke, ki so navkljub volji
svojih staršev in brez "fičnika" v žepu zapuščali svoje domove.« Bili pa
so dobrega zdravja in ljudje so jim ves čas potovanja dajali jesti in
piti. Ko so prispeli na Mont st. Michel, so svoje zastave posvetili
nadangelu. Že leta 1457 pa se je k sveti gori začel nov val otroških
romanj iz Nemčije. O tem poroča kronika Eickharta, zdravnika iz
Weissenburga v Alzaciji. 28. decembra se je med potjo na Mont st.
Michel ustavilo v Weissenburgu 120 otrok, katerim so postregli v mestni
hiši. Otrok pa je prihajalo vedno več – do novega leta 1458 je šlo skozi
ta kraj 1117 otrok v starosti od 11 do 18 let.

Prihajali so iz različnih nemških mest, pri čemur so starejši vodili
mlajše. Čeprav je pritiskal strupen mraz, jih ni bilo mogoče pripraviti,
da bi se vrnili, pa najsi je bilo to ljubo očetu in materi. Zadnje
otroško romanje o kateremu obstajajo dokumenti, je prišlo predvsem iz
Schwabish Halla, mesta ki je bilo podobno kot Monte Sant'Angelo zgrajeno
okoli starega Mihaelovega svetišča. Tam so svoje potovanje k svetemu
Mihaelu sestopili otroci, ki jih je vodil njihov učitelj.

Egon Tridell piše v svoji Kulturni zgodovini Novega veka o tem dogajanju
kot o simptomu nekega inkubacijskega časa, ki je uvajal Novi vek s kugo,
pohodi menihov bičarjev, ki so se bičali, zažiganjem čarovnic, Vidovim
plesom, hkrati pa z razplamtevanjem nekega vznemirljivega kulta
Kristusove Magne mater svete Ane : s tem povezan pomembni Križev pohod
otrok Schwabicsh Halla, ki ga je prevzelo nenadno religiozno
vznemirjanje, da so začeli svoje romanje v Normandijo v čast nadangela
Mihaela. Vznemirjanje je bilo tolikšno, da so tisti otroci, ki so jih s
silo zadržali, težko zboleli, delno se jim je omračil um. Pesem otrok,
ki so romali k Mont st. Michelu, hranijo v rokopisni obliki v biblioteki
v Lübecku. Trdo nemško izgovorjavo imena Mihael s katerim se začenja
vsak verz, so najprej otroci, nato še ostali Nemci zamenjali z
imenom »Michel«. Odtlej se govori o nemškem »Michelu«. Romarska otroška
pesem s v svoji ganljivi mešanici med hrepenenjem po nebesih in
zemeljsko stisko glasi takole:


Sveti Mihael, ki je ležal in spal,
Dokler ga ni božji glas trikrat poklical:
zbudi se, zbudi se, zbudi se, Mihael,
Potolaži svoje otroke s svojo voljo.
Kyrie eleison .
Ljubi gospod Mihael,
kaj si imel v mislih,
ko si postavil goro v divje morje.
Torej goro v morje? Kyrie eleison.
Sveti Mihael je dober,
Hoče nam milost izkazati.
To ukazuje božji glas.
Bili smo tako veseli.
Plemenita Marija, pomagaj nam,
Da pridemo k tebi.
Po tem koprni naše srce. Kyrie eleison.
Gospod sveti Mihael, stoj nam ob strani,
Kadar bomo umirali.
Reši nas vseh grehov
In ne dovoli, da se pogubimo.
Varuj nas pred hudičem,
Prečista božja dekla Marija.
Pomagaj nam sredi ljube množice angelov
In peli bomo Aleluja.
Aleluja prepevamo na čast
Dobremu gospodu svetemu Mihaelu,
Da bi nam izkazal milost nebeškega prestola.
Ljubi gospod sveti Mihael,
Kaj delaš v tuji deželi med oholimi Galci?
Ti nas odirajo.
Naš rdeči denar menjavajo v svojega bakrenega.
Zdaj prepevamo: Alman Kuck, Kuck,
Nikoli naklonjen Nemcem. Kyrie eleison.


aurigo